Ekofanatizem: proti elektrarnam na Savi in zdravemu razumu

V Sloveniji smo bili v zadnjem času priča precej razgretih okoljevarstvenih razprav. Po svoje je to seveda prav, kajti zdi se, da so v zadnjih nekaj desetletjih okoljske razprave v Sloveniji zanemarjene.

To kaže tudi sramoten rezultat, ki ga je Slovenija pravkar dosegla v Bruslju, kjer je bil slovenski okoljski načrt najslabše ocenjen od vseh članic EU in je dosegel komaj 3,2 točke od možnih 100.

Okoljski minister nam sedaj do konca leta obljublja podnebno strategijo in podnebni zakon, ki naj bi nastal s »koordinacijo vseh ministrstev.« Že prihodnje leto tako Slovenija ne bo dosegla zastavljenega cilja, da vsaj četrtino energije pridobimo iz sonce, vode ali vetra.

Kar je rezultat več desetletnega zaostajanja Slovenije na tem področju. Slovenija ima, na primer, možnost, da postavi za 200 MW vetrnic, ki so upravičene do državne podpore, toda za njih v Sloveniji zaradi protestov različnih okoljevarstvenih organizacij – država ne najde prostora.

Zapleta se tudi ob izgradnji načrtovanih elektrarn.

Povečana potreba po električni energiji in energetska samostojnost države sta seveda povsem razumljiva glavna razloga za gradnjo novih elektrarn. Pri zagotavljanju električne energije pa mora država upoštevati tudi mednarodne sporazume o zmanjševanju toplogrednih plinov, ki jih je sprejela.

Ker srednja Sava predstavlja velik neizkoriščen vodni potencial na območju Slovenije, je odločitev o izgradnji verige HE zelo smiselna.

Načrtovanje in gradnja hidroelektrarn na srednji Savi je tudi ena od neuresničenih energetskih zavez preteklih slovenskih vlad in je vključena tudi v koalicijsko pogodbo sedanje vlade.

Toda že dogovorjeni projekti na Savi so naleteli na nepredvidene težave. Projekt elektrarne Mokrice je znova ustavljen, ker je Društvo za opazovanje rib, »organizacija s šestimi člani«, (sami trdijo, da jih je devetnajst) kot so poslanci SNS opozarjali v Državnem zboru, s postopkom pred Upravnim sodiščem v vlogi stranskega udeleženca uspelo ustaviti projekt.

Slovenija tako tudi zaradi delovanja različnih organizacij in neprestanega ustavljanja že sprejetih odločitev na področju doseganja okoljevarstvenih ciljev - vse bolj zaostaja.

Premier Šarec je zato predlagal celo »šok terapijo«, rekoč, da bi bilo mogoče potrebno »vzeti vsem v Sloveniji elektriko za en teden, pa bi se potem morda zamislil, kakšno bi bilo življenje.«

Vse to smo lahko videli tudi v mesecu maju in juniju. Prvi junij je namreč mednarodni dan reke Save, od leta 2007 pa ga obeležujejo štiri države, po katerih teče ta 944 kilometrov dolga reka.

Njena izvira, Sava Dolinka in Sava Bohinjka, se pri Radovljici združita ter nadaljujeta 220-kilometrsko pot po Sloveniji, Sava pa do svojega izliva v Donavo (v Beogradu) teče še po Hrvaški, Bosni in Hercegovini ter Srbiji.

Najprej je bila slovenska javnost pozvana k »razmisleku« ob pogovoru o hidroelektrarnah na Savi v mestnem muzeju Litija, kjer so svoje poglede predstavili Kaja Mlakar Agrez ter člani Društva Lojtra in organizacije Balkan River Defence. Potem smo bili konec maja in v začetku junija deležni vrste dogodkov pod naslovom »Z vesli proti HE«, ki so ga prav tako podprle različne nevladne organizacije in civilne iniciative.

V Sloveniji je namreč predvidena izgradnja verige desetih elektrarn na srednji Savi, prvi kratkoročni cilj pa je priprava državnega prostorskega načrta (DPN) na območju prvih treh HE (Suhadol, Trbovlje in Renke), ki naj bi se zgradile do leta 2030.

Vendar pa nasprotniki gradnje elektrarn navajajo celo vrsto razlogov »proti.«

Gradnja HE na Savi bi po njihovi oceni pomenila velik poseg v prostor in naravo, v velikem delu tudi v območje Nature 2000, z vplivom na površinske vode in podtalnico, na habitate ribjih in ptičjih vrst.

Trdijo, da se »načrtovalci gradnje lotevajo brez celovite presoje vplivov na okolje in brez vključitve javnosti in prebivalcev« ter da nihče ni pomislil na »specifike posameznih naselij.«

Namesto tega predlagajo »rastlinske in kinetične elektrarne, ki v okolju sploh niso opazne«, zmanjšanje porabe električne energije in podobne ukrepe.

Po njihovi oceni si nove gradnje želijo le gradbeni mogotci; kajti »medtem, ko bodo sedeli na svojih jahtah, bodo delavci na najnižjih plačah, na žgočem soncu vlili nepredstavljive količine betona, asfalta,« so prepričani nasprotniki hidroelektrarn v Litiji.

Kot kronski argument pa ponujajo modrosti – Bude. Le-ta naj bi namreč nekoč dejal: »Ne verjemi ničemur, kjerkoli si to prebral ali kdorkoli je to rekel, tudi, če sem to jaz rekel. Razen če se sklada s tvojim razumom in s tvojo zdravo pametjo.«

Na podoben način so že pred tem v Ljubljani člani Društvo za preučevanje rib na posebni tiskovni konferenci pojasnili svoja stališča do gradnje HE Mokrice, ker so bili izredno veseli dejstva, da so zaustavili gradnjo hidroelektrarne.

Kot je povedala predsednica društva Andreja Slameršek, v njihovem društvu celo upajo, da hidroelektrarne »ne bo mogoče nikoli zgraditi.« Člani društva so zato, zanimivo, kot alternativo hidroelektrarnam in kot povsem »ekološko« rešitev ponujali celo – izgradnjo novega, drugega bloka jedrske elektrarne Krško!

Marko Zupančič je dejal, da ne bi imeli nič proti, če bi se v NE Krško zgradil še en reaktor oziroma drugi blok, le gradnjo hidroelektrarn je potrebno v vsej Sloveniji ustaviti v celoti.

Andreja Slameršek pa je dodala, da si bodo  v njihovem društvu za proučevanje rib prizadevali, da se v Sloveniji ne zgradi »nobena hidroelektrarna več,« kajti Slovenija je »že na maksimumu«.

Po oceni članov društva bi 20 velikih in 100 majhnih hidroelektrarn v Sloveniji »uničilo zelo veliko kmetijskih površin, vse te elektrarne pa bi omogočile le 10 odstotkov več proizvodnje elektrike z obnovljivih virov«.

Toda »ena nuklearka bi nadomestila 40 ali 50 hidroelektrarn.«

Vse skupaj bi bilo smešno, če ne bi bilo tragično.

Povsem jasno je, da Slovenija s takšno politiko nikoli ne bo dosegla zapovedanih ciljev pri zmanjšanju toplogrednih plinov.

Slovenija z opuščanjem gradnje HE Mokrice ne samo, da bo soočena z odpuščanji, pač pa bo po letu 2020 prisiljena kupovati »zelene kupone« iz drugih EU držav, ki se zavez držijo, ta denar pa bo nato lahko izkoriščen za izgradnjo novih obnovljivih virov v tistih državah.

Ko bomo z neizgradnjo hidroelektrarn tako »varovali reke«, bomo zato istočasno uničevali zrak in v atmosfero izpuščali več toplogrednih plinov, kar bo znova uničujoče vplivalo na okolje. In kako rešiti ta problem?

V civilnih iniciativah na to vprašanje nimajo odgovora, pač pa zgolj ponavljajo svoje geslo »nazaj k naravi.«

Toda kam? V jame, kot se je zadnjič vprašal predsednik vlade?

Nekateri kot rešitev ponujajo prav tako problematično jedrsko energijo, ki so jo v sosednji Avstriji na primer prepovedali, opuščajo pa jo tudi še marsikje drugje po svetu, najbolj v Nemčiji. Jedrska energija je seveda »ekološka« - ampak le, doler se ne zgodijo »Černobili« ali »Fukošime.«

Tako bo Slovenija, zaradi organiziranega in uspešnega odpora različnih »civilnih iniciativ« z mikroskopskim številom članov dosegla blokado uporabe hidroenergetskega potenciala in nato s kupovanjem »zelenih kuponov« prispevala k bolj čistemu okolju drugje po Evropi, medtem ko bo njeno gospodarstvo vse bolj zadolženo in nekonkurenčno.

In zakaj?

Očitno zaradi nekaj okoljevarstvenih organizacij, ki jim je bolj ljubo, da vse ostane tako, kot je, kakor pa da bi se država razvijala.

To vsekakor pomeni višjo ceno električne energije za gospodinjstva v Sloveniji in poslovne odjemalce, kar posledično pomeni višje življenjske stroške in nižjo konkurenčnost slovenskega gospodarstva.

Takšno čakanje pa vse bolj ogroža tudi nekatere občine, na primer Brežice, kjer več kot 1.100 prebivalcev že od leta 2011 zaman čaka na zagotovitev varnosti pred poplavami.

Že leta 2017 je Ministrstvo za infrastrukturo ocenilo, da bi »morebitni zastoji pri gradnji poslabšali tudi poplavno varnost. Veriga spodnje savskih elektrarn je namreč zamišljena kot celota, ob dokončani HE Brežice in nezgrajeni HE Mokrice bi se poslabšala poplavna varnost v občini Brežice …«.

Kako je to videti drugje, si lahko ogledamo tudi na drugi strani meje.

Avstrija ima na primer kar 4000 majhnih elektrarn, ki v Avstriji zadovoljujejo že kar 10 odstotkov potreb po električni energiji. Avstrijski konzultant na področju energetike in življenjskega okolja Danilo Fras je nedavno dejal, da bodo v Avstriji do leta 2030 zgradili »še nekaj sto« majhnih elektrarn, tako da bi do leta 2030 dosegli avstrijski državni cilj – 100 odstotkov energije iz obnovljivih virov energije.

Po njegovi oceni je vpliv na okolje seveda opazen, toda omejen in v skladu z okvirno evropsko direktivo o rekah, elektrarne pa imajo pozitiven vpliv celo na že regulirane rečne tokove. Na kvaliteto vode namreč ne vplivajo v tolikšni meri elektrarne, pač pa naselja ob reki, ceste in postopki kmetovalcev, industrija in prebivalstvo.

Ko je prišlo do protestov, so naredili »majhne spremembe«, na primer »funkcionalne ribje steze«, primerno »izpuščanje zaostale vode« in podobno.

V Avstriji torej na tisoče elektrarn ni problematičnih, dogovori z organizacijami civilne družbe so mogoči – v Sloveniji pa so težave že zaradi nekaj srednje velikih ali manjših. Takoj padajo sodbe, elektrarne pa čakajo na gradnje dolga desetletja, medtem ko Slovenija postaja cokla razvoja v Evropi.

Da je hidroenergija pomembna, pa se zavedajo povsod v svetu. Celo v ZDA, kjer okolju v zadnjem času posvečajo manj pozornosti opozarjajo, da je mogoče energijo iz hidroelektrarn hitro spraviti v omrežje, ko so potrebe velike, to pa je njena prednost v primerjavi z drugimi obnovljivimi viri energije. Zato »pozabljeni« hidroenergiji tudi v času Donalda Trumpa napovedujejo »vrnitev.«

Hidroelektrarne pa nam omogočajo tudi pripravo zalog energije – v ZDA je 97 odstotkov energetskih zalog shranjenih prav za jezovi hidroelektrarn, čeprav tudi tam predstavljajo le do sedem odstotkov proizvodnje vse električne energije v ZDA.

In kot opozarjajo analitiki v Kanadi, zahtevajo hidroelektrarne sicer velika vlaganja, vendar le majhne vzdrževalne stroške in je zato cena njihove energije dolgoročno, v času trajanja elektrarn, »nižja v primerjavi s ceno elektrarn na fosilna goriva ali jedrske elektrarne.«

Voda, ki jo izpuščajo hidroelektrarne ima res lahko manj kisika in je hladnejša od navadne, prosto tekoče rečne vode, toda posebne turbine, ki omogočajo vnos kisika v vodo ter črpanje vode (ob izpuščanju) tudi iz višjih, toplejših in s kisikom bolj oskrbljenih plasti vode, ujete za jezovi, lahko reši te probleme, opozarja celo ameriška Zveza zaskrbljenih znanstvenikov.

Obenem hidroelektrarne emitirajo najmanj ogljikovega dioksida glede na kilovatno uro, v primerjavi z na primer termoelektrarnami ali plinskimi elektrarnami.

In zato jih v svetu še naprej gradijo. Še posebej manjše in srednje velike. Le v Sloveniji vse te gradnje – stojijo. Obratuje pa – potratna in okolju nevarna TEŠ-6.

Pri tem pa nasprotniki hidroelektrarn pozabljajo tudi na širše družbene koristi ob gradnjah hidroelektrarn, saj hidroelektrarne izboljšujejo poplavno varnost, vplivajo na izboljšanje prometnega omrežja in boljše zagotavljanje pitne vode in podobno.

Povsem očitno je zato, da nasprotniki gradnje hidroelektrarn s svojim ravnanjem Slovenijo potiskajo na pot zaostale, energetsko podhranjene in nekonkurenčne države.

Očitno je, da ne ravnajo niti v skladu s svojim izrekom Bude, ki so ga navedli organizatorji razprav v Litiji.

Če bi se namreč ekofanatiki, ki nasprotujejo hidroelektrarnam držali navedbe, da ni potrebno verjeti »ničemur, razen če se sklada s tvojim razumom in s tvojo zdravo pametjo«, potem bi morali izgradnjo  hidroelektrarn na Savi kot razumno podpreti, ne pa ji nasprotovati.

Res je povsem neverjetno, da se Slovenija, ki tako zelo zaostaja za svetom in drugimi evropskimi državami pri pokrivanju energetskih potreb iz obnovljivih virov, zgolj zaradi nasprotovanja peščice ekofanatikov tako zlahka odpoveduje edinemu čistemu, obnovljivemu energetskemu viru, ki proizvaja nujno potrebno električno energijo, brez kakršnihkoli izpustov ogljikovega dioksida.