REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Cilji »mesijanske« vloge ZDA in EU: Zloraba nevladnih organizacij za preoblikovanje in spodkopavanje držav

Cilji »mesijanske« vloge ZDA in EU: Zloraba nevladnih organizacij za preoblikovanje in spodkopavanje državTuji agentje v boju za svobodo? Vir: Posnetek zaslona, X

Pred kratkim je v medijih odmevala zgodba gruzijskega »ruskega« zakona, po katerem se morajo gruzijske nevladne organizacije in mediji, ki so v več kot 20-odstotnem deležu financirani iz tujine, registrirati kot organizacije, ki delujejo v tujem interesu.[1]

Gruzijska predsednica je nekoč delovala kot visoka uslužbenka francoske diplomacije in Nata. Vir: Posnetek zaslona, X

Na prvi pogled obrobna politična zadeva se ob podrobnejšem pregledu izkaže za prvovrstno politično zadevo, saj so mnoge nevladne organizacije vsepovsod po svetu načrtno instrumentalizirane s strani Zahoda, zlasti ZDA, ki želijo biti svetovni hegemon. Pri tem se nevladniki lahko znajdejo v nasprotju interesov med domačo in tujo politiko oziroma med nacionalnimi in tujimi interesi, s tem pa na tankem ledu, saj je njihovo delovanje lahko enako nacionalni izdaji. Zlasti to velja v primeru, ko so nevladniki vključeni v t. i. »regim change«, to je v zamenjavo režima v suvereni državi po tujem nareku z namenom podreditve te države zahodnim globalistom.

Oster odziv Bruslja, Washingtona in OZN na gruzijski »ruski zakon«, ki zahteva transparentno financiranje nevladnikov, ki delujejo v tujem interesu, kaže, da so nevladniki in določeni mediji instrumentalizirani za globalistične interese Zahoda.[2]

Gruzijski parlament je sprejel »kontroverzni« zakon, predsednica ga je vetirala, nakar ga je parlament ponovno sprejel. Vmes so se zgodili »spontani« protesti ljudstva, ko so protestniki ponavljali sugerirane fraze o ruskem zakonu, pri čemer imajo podobne zakone tudi nekatere zahodne države. Šlo je za tipičen primer spodbujenih protestov v interesu Zahoda, ki hoče spodkopati gruzijsko suverenost in Gruzijo postopno pripeljati v zahodno interesno sfero. Če bo v Gruziji zrežiran prevrat in bo izbruhnila državljanska vojna, kot se je to zgodilo v Ukrajini, bo to pač kolateralna škoda geopolitične operacije, čeprav zdaj Gruzijcem sadijo rožice »demokracije«, ki se bodo lahko hitro sprevrgle v nočno moro in nacionalno katastrofo, podobno ukrajinski. Gruzija je zdaj suverena in svobodna država, kar ne bo več, če bo enkrat vstopila v t. i. evroatlantske integracije. Postala bo kolonija Amerike, kot je praktično ves Zahod.

Nevladne organizacije pogosto nastopajo v vlogi civilnodružbene opozicije, ki pa ne zastopa interesov domače civilne družbe, temveč interese tujih plačnikov, predvsem ZDA. Bruselj in Washington nas prepričujeta, da naj bi bilo to v demokratičnih družbah ne le sprejemljivo, temveč celo nujno.

Z Zahoda dirigirani protesti v Gruziji. Vir: Posnetek zaslona, X

Rusija, ki je prepovedala delovanje nevladnih organizacij, ki delujejo v interesu tujih plačnikov, naj bi tudi zaradi tega bila nedemokratična država. Toda spomnimo se, kakšen kraval je zganjal ameriški establišment ob volitvah leta 2016, ko je Donald Trump premagal tekmico Hillary Clinton in postal ameriški predsednik. Mediji v ZDA so prepričevali domačo in tujo javnost, da je k Trumpovi zmagi pripomogla Rusija, čeprav niso nikoli predstavili nobenega dejstva, ki bi kakorkoli dokazovalo obtožbe o ruskem vmešavanju v ameriške volitve. Zato pa so jasno izpostavili ameriška dvojna merila: ko naj bi šlo za vmešavanje tuje države v notranjo politiko ZDA, je to absolutno nedopustno, medtem ko je vmešavanja Washingtona v politiko drugih držav vsepovsod po svetu absolutno sprejemljivo, vključno s subverzivnim rušenjem avtonomnih režimov, vključno z vojnami.

Pokojna Madeleine Albright, državna sekretarka (zunanja ministrica) za zunanje zadeve v Clintonovi vladi, je s tem v zvezi podala izjavo, ki sintetično ponazarja ameriški mesijanizem na svetovnem planu: »Če moramo uporabiti silo, je to zato, ker smo Amerika; mi smo nepogrešljiva nacija. Stojimo više in vidimo dlje v prihodnost kot druge države ...« [3]

Tanja Fajon se je veselo smehljala ob stisku roke Madeleine Albright, ki je javno izjavila, da je navkljub 500.000 ubitih otrok napad na Irak bil uspeh! Vir: Posnetek zaslona, X

Neverjetno »prepričljiv« argument je, da Amerika lahko uporabi silo proti drugi državi, ker je to Amerika, nepogrešljiva nacija... Če bi tovrstno izjavo podal kak komik, bi se občinstvo smejalo, ker jo je podala oseba v vlogi ameriške zunanje ministrice v Clintonovi vladi, pa je bila to nadvse resna politična izjava, z usodnimi posledicami za mnoge države, ki jih je Amerika napadla, kot je pokazal nadaljnji razvoj dogodkov.

Podobno izjavo je podal George Bush: »Mi smo št. 1, smo najboljši, smo najpomembnejša nacija na svetu (...).«[4]

Izjavi kažeta, da ni razlike med ameriškimi demokrati in republikanci, ko gre za zunanjo politiko, ki temelji na »misijonarskem nacionalizmu« [5]. Obe stranki stremita k svetovni nadvladi ZDA. Dejansko obe nastopata kot monopartija z dvema frakcijama. To se vidi tudi zdaj, ko pod predsednikom Bidnom tako demokrati kot republikanci v glavnem podpirajo ameriško militantno politiko tako v Ukrajini v odnosu do Rusije kot v Izraelu v odnosu do Palestincev ter zaostrovanje odnosov s Kitajsko.

Sodobni ameriški militarizem je del doktrine ameriškega neokonservativizma, ki ga Wikipedija opredeli takole: »Neokonservativci tipično zagovarjajo enostransko promocijo demokracije in intervencionizma v mednarodnih zadevah, ki temelji na militaristični realistični filozofiji 'miru, slonečem na moči'« (...). [6]

Gre za sodobni Pax Americana po zgledu antičnega Pax Romana, to je za »mir«, ki ga uveljavi imperij zlepa ali zgrda v svojem interesu. To je ameriški nacionalizem, ki je podlaga ameriškega militarizma in imperializma. To pa sodi med ključne dejavnike, ki so potrebni, čeprav še ne zadostni pogoji fašizma. Vsekakor gre za znaten odstop od liberalno-demokratske družbene paradigme.

Za razkrajanje ameriškega in posledično zahodnega modela demokracije sta ključna dva dogodka:

- ustanovitev zasebne centralne banke v ZDA, Federal Reserve (Fed), leta 1913 in

- ustanovitev Centralne obveščevalne agencje (Cia) leta 1947.

Fed postane zakulisna oblast Amerike

Emisija fiat denarja, to je denarja iz nič, bi po logiki stvari morala biti v pristojnosti države, ki deluje v javnem interesu. Ustanovitev Feda je pomenila privatizacijo izdajanja dolarja kot državne valute, s čimer je pravica izdajanja fiat denarja, ki jo ima nacionalna izdajateljska banka kot osrednja institucija finančnega sistema, prešla v pristojnost dvanajstih zasebnih ameriških bank, ki tvorijo sistem Fed, s tem pa posredno v roke peščice najbogatejših bankirjev. To seveda ni ostalo brez posledic.

Vir: Posnetek zaslona, X

Zasebni bankirji so dobili v roke ključen vzvod finančno-ekonomske politike, saj izdajateljska banka prek denarne politike kreira tudi splošno gospodarsko politiko. Prek kreditiranja javne porabe s fiat denarjem ima tudi velik vpliv na splošno politiko ZDA in na njen politični razred. Zaradi izjemnega mednarodnega vpliva ZDA je ustanovitev Feda pomenila v marsičem preokretnico na globalni oziroma planetarni ravni, žal na slabše, to je v smeri razkrajanja političnega sistema liberalne demokracije in svobodnega tržnega gospodarstva. Namesto prvega se na Zahodu uveljavlja plutokracija, namesto drugega pa vstopa plenilska ekonomija.

Ameriški predsednik Woodrow Wilson, ki je botroval nastanku Feda, je kasneje to obžaloval. Obstaja več verzij njegove kritike Feda, s katerimi so zainteresirani verjetno skušali omiliti njegovo izjavo, toda nedvomno je dejal, da je državo predal v roke skupinici dominantnih mož iz finančnega sistema, Amerika pa je tako pristala med najslabše vladanimi državami v civiliziranem svetu.[7]

Še hujšo kritiko Feda je podal član ameriškega kongresa Louis T. McFadden leta 1933. Svet guvernerjev Feda je obtožil različnih kriminalnih dejanj, med drugim zarote, goljufije, ponarejanja in izdaje. V svojem govoru v Kongresu o korporaciji Fed je med drugim dejal: »Ta zla institucija je obubožala in upropastila ljudstvo ZDA, spravila v bankrot sebe in našo vlado. To je naredila na podlagi pomanjkljivosti zakona, po katerem posluje, z zlonamerno uporabo zakona o Fed in s koruptno prakso premožnih jastrebov, ki ga nadzirajo.«[8]

CIA postane operativni instrument globoke države

Harry Truman, predsednik, ki je ustanovil Cio leta 1947, si je slednjo zamišljal kot obveščevalno agencijo, ki naj bi spremljala politično dogajanje po svetu in obveščala ameriškega predsednika, toda Cia je kmalu prerasla ta okvir. [9] Hladna vojna med Zahodom in Sovjetsko zvezo je narekovala razvoj Cie v smeri pariranja sovjetski tajni službi v okviru blokovskega rivalstva. Sčasoma se je Cia praktično izmaknila nadzoru legalnih institucij in postala operativno telo globoke države, katere glava je finančno jedro iz kroga lastnikov Feda in drugih ameriških oligarhov.

O delovanju Cie med drugimi piše in predava nekdanji agent Cie Kevin Shipp, ki je med službovanjem v agenciji Cia zasedal pomembna mesta v njeni organizacijski strukturi.[10] V predavanju z naslovom »Senčna vlada in post-konstitucionalna Amerika« Shipp opiše različne metode delovanja Cie kot operativnega instrumenta senčne države, ki jo on razlikuje od globoke države.[11]

Shipp meni, da je ameriška ustava dejansko ne-efektivna, saj se sistematično krši, kar je kaznivo dejanje. Lastniki in direktorji velikih zasebnih družb kot sta Google ali Amazon so s tajnimi pogodbami zavezani k lojalnosti tajnim službam. Svet za zunanje odnose (Council of Foreign Relations) je neizvoljeno telo, ki določa ameriško zunanjo politiko, vključno z vojnami, brez soglasja javnosti. Glavni mediji in Hollywood so tudi povezani s Cio, slednja prek njih manipulira z javnostjo. Vse to poteka tajno, financirano iz tajnih fondov, in ni pod nadzorom izvoljenih predstavnikov ljudstva.

Izraz vojno-industrijski sektor je prvi uporabil predsednik ZDA Eisenhower, vendar v obliki »military industrial congressional complex«, kar kaže na povezanost ameriškega zakonodajalca in politike z vojaško industrijo. Po navedbah Shippa dobivajo člani kongresa in senata enormne vsote od vojno-industrijskega kompleksa, zaradi česar vedno glasujejo za vojne, ki jih le-ta načrtuje in izvaja.

Glede Feda Shipp meni, da so Američani leta 1913 izgubili svoj finančni sistem. Fed ni zvezni (federalni) sistem, ni sistem finančnih rezerv, niti ni zvezna agencija: to je zasebna skupnost domačih in tujih bank. Njihove transakcije so tajne in nihče jih ne nadzira, čeprav vodijo ameriški finančni sistem. Fed ni pro-ameriška entiteta, temveč globalistična. Povezan je z Mednarodnim denarnim skladom (IMF) in Svetovno banko (WB). Ta sistem je po Shippu globoka država, neverjetno vpliven finančni monolit, ki nadzira tako izvoljeno kot senčno vlado in kongres ter senat. Odloča o vsem, odgovarja pa ne nikomur za nič.

(Mimogrede: O skrivni združbi, ki ima na razpolago »velike človeške in materialne vire« ter »visoko učinkovit mehanizem, ki vključuje vojaške, diplomatske, obveščevalne, ekonomske in politične operacije« je že leta 1961 govoril ameriški predsednik John F. Kennedy. [12] Po vsej verjetnosti je s tem imel v mislih to, kar je kasneje dobilo naziv globoka država.)

Shipp nadalje navaja, da pomeni konec politične kariere za vsakega kongresnika ali senatorja, ki skuša razkriti delovanje Cie ali NSA (National Security Agency). Pred zaslišanji v kongresu se člani tajnih služb branijo s tajnostjo podatkov in tako manipulirajo z izvoljenimi predstavniki ljudstva. Nihče ne ve, koliko denarja potrošijo tajne službe in za kaj. Gre pa za milijarde, ki jih porabijo za skrivne operacije tako v ZDA kot v tujini.

O skrivnem delovanju tajnih služb nihče ne more izvedeti nič, niti ameriški predsednik. Shipp meni, da je vse to neustavno. Navaja tudi, da je Truman na smrtni postelji obžaloval, da je ustanovil Cio. Amerika po Shippu seveda potrebuje obveščevalno agencijo, vendar ne monstruma, ki ga nihče ne nadzira. Apelira na spremembo zakonodaje, ki naj podvrže tajne službe nadzoru izvoljenih predstavnikov ljudstva. (Več o tem v navedenem viru.)

Glede na povedano, je jasno, zakaj je ustanovitev Feda in Cie usodno zaznamovala ameriško politiko in tako rekoč derogirala ustavno zamišljeni demokratični sistem. Danes nekateri celo menijo, da ameriška ustava ne določa demokratičnega sistema, češ da beseda demokracija v njej ni omenjena. Morda bodo nekoč celo »dokazali«, da so ustanovni očetje ZDA imeli v mislih njeno nasprotje...[13]

Ameriško širjenje »demokracije« zlepa ali z ognjem in mečem

Širjenje demokracije s strani ameriške politike na globalnem planu je na moč podobno širjenju krščanstva v Evropi po razpadu Rimskega imperija. Najprej je Rimokatoliška cerkev poslala med »poganska« ljudstva misijonarje, ki so širili krščanski nauk, za njimi pa je prišlo fevdalno plemstvo, ki je v imenu krščanske ideologije uvedlo fevdalizem in prej svobodnim kmetom zaplenilo zemljo ter jih spreminjalo v tlačane fevdalnih stanov, seveda s pomočjo domačih spreobrnjencev, ki so hočeš-nočeš bili tudi izdajalci lastnega ljudstva. Ko so se kmetje uprli kraji zemlje in odvzemu osebne svobode, pa so fevdalni stanovi z blagoslovom RKC nad uporne »pogane« poslali vojsko, ki jih je podjarmila z ognjem in mečem. Tovrstno usodo, ki jo je pesniško upodobil France Prešeren v svoji pesnitvi »Krst pri Savici«, smo doživeli tudi Slovenci.

Ameriški imperij uporablja podobno taktiko. Vlogo misijonarjev, ki skušajo najprej zlepa širiti ameriško demokracijo in s tem dominacijo ZDA, igrajo predvsem različne organizacije, kot je na primer National Endowment for Democracy (NED, Nacionalna podpora za demokracijo), ki jo ameriški spletni medij SOTT (Signs of The Times) označi za »legalno okno Cie«.[14] V članku na to temo SOTT zapiše: »National Endowment for Democracy je 30 let podizvajalec legalnega dela nezakonitih operacij Cie. Ne da bi vzbujal sume, je NED vzpostavil največjo koruptivno mrežo na svetu, podkupoval sindikate in menedžerska združenja, politične stranke tako na desnici kot na levici, tako da branijo interese Združenih držav namesto interesov svojih članov.«

V nadaljevanju članka avtor Thierry Meyssan opiše delovanje sistema NED. Navaja, da je leta 2006 Kremelj prepovedal širjenje tujih združenj v Rusiji, od katerih so nekatera sodelovala v tajnem načrtu destabilizacije Rusije pod taktirko NED. Cilj prepovedi je bil preprečiti načrtovano barvno revolucijo v Rusiji s pomočjo nevladnih organizacij, na Zahodu pa so prepoved označili za »napad na svobodo združevanja« s strani diktatorja Putina.

To je vzorec ameriške zunanje politike, ki se je uporabil tudi v mnogih drugih državah. NED, kot navaja na svoji spletni strani, vsako leto podeli več kot 2000 finančnih podpor v več kot 100 državah, s katerimi podpira projekte nevladnih organizacij v tujini, ki »delujejo za napredek demokratičnih ciljev in krepitev demokratičnih institucij«. [15] V mnogih primerih gre dejansko za podporo subverzivnnemu delovanju nevladnikov v korist ZDA in v nasprotju z interesi lastne države.

Navedeno dokazuje, da ZDA v tujini počno točno to, kar nikomur ne dopustijo, da bi počel v ZDA, z izjemo Izraela, ki ima Ameriko za svoj fevd, v katerem lahko počne, kar se mu zljubi, saj prek proizraelskega cionističnega lobija praktično obvladuje Ameriko: njeno politiko, državno upravo, finančni sistem, vojsko, medije, ključne industrije, šolstvo..., vse, kar je pomembno za obvladovanje družbe.[16] 

Če »misijonarji« ameriške demokracije skupaj s korumpiranimi nevladniki in politiki ne uspejo opraviti svoje vloge, ZDA uporabijo bolj militantne prijeme, kot je bil na primer državni udar v Ukrajini leta 2014. Stopnjevanje pritiska na državo je tudi spodbuditev posredne vojne zoper ciljno državo, kar spet lahko opazujemo v Ukrajini, ki bije posredno vojno Zahoda zoper Rusijo, ali v Siriji, kjer se uporniki bojujejo zoper Asadov režim z vsestransko podporo Washingtona. Najvišja stopnja pritiska pa je direkten vojaški napad na državo in pokoritev države z »ognjem in mečem«, kot sta ga doživela Irak ali Libija in različne druge države.

Cilj ameriškega demokratičnega misijonarstva

Glavni cilj ameriške zunanje politike je širjenje vplivnih sfer oziroma ameriške hegemonije na globalnem planu.

Vir: Posnetek zaslona, X

Ko neka država zlepa ali zgrda vstopi v vplivno sfero ZDA, de facto izgubi svojo suverenost. To se zgodi prek podreditve v prvi vrsti finančnega sistema države, ki prinese podreditev političnega razreda, vojske, gospodarstva, medijev, šolstva, civilno družbenih organizacij, skratka, vseh relevantnih družbenih podsistemov. Države, ki se uprejo ameriški dominaciji, kot se je na primer Rusija, pristanejo med sovražniki Amerike in Zahoda. Vse bolj je te vloge deležna tudi Kitajska.

Kako konkretno poteka podreditev držav ZDA, je opisal John Perkins v svoji knjigi »Izpoved Ekonomskega morilca« in v številnih predavanjih na to temo. Perkins imenuje ameriški subverzivni sistem, v katerem je bil sam udeležen, dokler ni spoznal njegove nemoralnosti, plenilski kapitalizem in finančni imperializem. Gre za to, da se ciljne države prek podkupovanja in ali ustrahovanja politikov načrtno prezadolžijo, nakar so prisiljene v finančno podreditev in razprodajo vsega, kar imajo vrednega: nahajališč rud, nafte, plina ipd. Za nameček gre denar od prejetih kreditov večinoma v roke ameriških družb, ki izvajajo projekte, za katere so bili krediti najeti. V končni posledici države od posojil dejansko nimajo koristi, temveč vsestransko škodo, predvsem pa izgubo politične in gospodarske samostojnosti. [17]

Po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 so ZDA zasledovale politiko širjenja interesnih sfer z uporabo diplomatskih, subverzivnih in vojaških vzvodov, ki je imela obrise strategije globalne dominacije nad svetom.  Vidno znamenje ameriške strategije globalne hegemonije je širjenje Nata v Evropi in okrog 900 ameriških vojaških baz, posejanih po vseh koncih sveta. Gre za doktrino lokalne prosotnosti Amerike po vsem svetu.

Ameriška globalna dominacija se je v obdobju ameriškega unilateralizma po razpadu Sovjetske zveze zdela uresničljiv cilj. Z nepričakovanim hitrim gospodarskim vzponom pa je Kitajska ogrozila ameriški svetovni gospodarski in vojaški primat ter radikalno spremenila geopolitična razmerja na planetarni ravni, s čimer je postala ameriška globalna dominacija neuresničljiva. Žal trdo jedro ameriške politike misli, da je svetovna dominacija Amerike in Zahoda še vedno možna in da si bo Zahod lahko z vojaško silo podredil Rusijo in Kitajsko in tako uresničil svoj cilj. Določena znamenja dopuščajo domnevo, da skuša Washington načrtno zvabiti Kitajsko v vojno za Tajvan, kar bi prek izčrpavajoče vojne zaustavilo skokovit kitajski razvoj, Ameriki pa bi omogočilo, da zadrži svetovni gospodarski in vojaški primat.

Washingtonski strategi očitno ne dojemajo, da imajo ZDA vsega nekaj več kot 4% svetovnega prebivalstva, pri čemer ta delež upada, njihov BDP pa predstavlja okrog 25% svetovnega BDP in prav tako upada. Posledično upada relativna ekonomska in vojaška moč ameriškega imperija. ZDA čaka podobna usoda, kot so jo doživeli številni imperiji pred ameriškim. Podobno usodo je na primer doživel britanski imperij, ki je propadel po 2. svetovni vojni ob globalnem procesu dekolonizacije. Tudi Evropa se bo prisiljena osvoboditi izpod ameriškega jarma, saj postaja vedno bolj očitno, da pehajo ZDA Evropo v vojno z Rusijo izključno v svojem interesu. Če se dekolonizacija Evrope ne bo zgodila, bo konflikt Zahoda z Rusijo lahko eskaliral v jedrski spopad med Zahodom in Rusijo.

Posledica ameriške ekspanzionistične politike je tudi vojna v Ukrajini, ki je dejansko posredna vojna ZDA zoper Rusijo z namenom njene podreditve, ki so bije na hrbtu žrtvovanega ukrajinskega ljudstva - z možnostjo eskalacije, za kar nekateri evropski politiki, na primer francoski predsednik Macron, naravnost prosijo.[18]

Ameriški hegemonizem je tudi vzrok zaostrovanja odnosov Zahoda s Kitajsko. Dokler je bila Kitajska gospodarsko nerazvita in ni predstavljala enakovrednega tekmeca ZDA, je Zahod mirno gospodarsko sodeloval z njo in svojo industrijo brez zadržkov selil na Kitajsko zaradi nižjih stroškov proizvodnje.

Ko je postalo očitno, da bo Kitajska ob nadaljevanju dosedanjih trendov ne le dosegla, temveč presegla gospodarsko in vojaško moč ZDA, obenem pa ostala nedostopna za politični in finančno-ekonomski prevzem s strani Zahoda, je Kitajska nenadoma postala nasprotnik Zahoda. Podobno velja tudi za Rusijo, ki se je tudi uprla sovražnemu prevzemu s strani zahodne finančne in druge ekonomske oligarhije.

Zgledu Kitajske in Rusije so sledile tudi druge države, ki se želijo otresti ameriške dominacije in preferirajo BRICS, nov blok držav, ki postaja alternativa Zahodu.[19]

Zgledu Kitajske in Rusije so sledile tudi druge države, ki se želijo otresti ameriške dominacije in preferirajo BRICS, nov blok držav, ki postaja alternativa Zahodu. Vir: Posnetek zaslona, X

Sorosevi Skladi odprte družbe

Predpostavka je, da nevladnike motivirajo predvsem relevantne družbene, politične in gospodarske teme, ki jih država zanemarja ali vodi politiko, ki ni v interesu javnosti,  delovali pa naj bi predvsem na moralni pogon.

Dejansko delujejo nevladniki v veliki meri po naročilu donatorjev, njihov  profesionalni aparat pa skrbi, da celoten sistem nevladnih organizacij, ki izvaja storitve za svoje financerje, domače in tuje, deluje v skladu z interesi donatorjev. V tem smislu delujejo nekateri nevladniki bolj kot odvisne lobistične organizacije in ne kot avtonomne civilnodružbene organizacije.

Nevladniki so dobro organizirana mreža tako na nacionalnih ravneh kot na mednarodni ravni. Čeprav navidezno vodijo samostojno politiko, ki naj bi bila pogojena z interesi civilne družbe in naj bi kot taka predstavljala nekakšen korektiv vladne politike, so nevladniki pogosto instrumentalizirani tako tako s strani lokalne kot evropske in širše globalne politike, ki nevladnike financira.

Dejansko je paradoks, da vlada finančno podpira nevladnike, ker to pomeni, da so tudi nevladniki odvisni od vlade. Da bi nevladniki resničo bili to, ker izraža njihov naziv, bi morali biti tudi finančno neodvisni, zlasti od vlade in tujih sponzorjev. Sredstva za svoje delovanje bi morali zbirati od svojih članov. Tudi donacije so lahko plačilo za storitve podpore partikularnim interesom, ki niso v interesu širše javnosti, to je civilne družbe, v imenu katere naj bi nevladniki delovali.

Zlasti kontroverzna je finančna pomoč sponzorjev iz tujine, med katerimi so nekateri, pogojno rečeno, legitimni, kot so na primer evropske institucije, čeprav so tudi te del oblastne strukture, nekateri pa so vsaj deloma neligitimni, kot na primer Sorosevi skladi odprte družbe (OSF, The Open Society Foundations).[20]

Nevladniki in vladar. Vir: Posnetek zaslona, Facebook

Na spletnih straneh OSF beremo, da OSF »deluje za izgradnjo živahnih in vključujočih demokracij, katerih vlade so odgovorne njihovemu ljudstvu«. To je seveda oksimoron. Nevladniki, ki prejemajo denar tujih donatorjev, delujejo za interese teh donatorjev, ki so lahko v interesu ljudi, lahko pa tudi ne. Izkušnje kažejo, da so pogosto instrumentalizirani za interese donatorjev.

OSF piše o sebi: »Skladi odprte družbe, ki jih je ustanovil George Soros, so največji svetovni zasebni financer neodvisnih skupin, ki delujejo za pravno državo, demokratično upravljanje in človekove pravice.«

Sorosevi skladi so razdelili že desetine milijard sredstev v okrog 120 državah vsepovsod po svetu. Vprašanje je, ali gre resnično za Sorosev denar, ali je Soros le slamnati mož, ki deli denar resničnih sponzorjev, skritih izza njegovega OSF.

Georg Soros je začel svoje »človekoljubno delovanje« leta 1979 z namenom ustvariti »bolj odprt svet«. Po navedbah na spletnih straneh OSF je spodbujal nasprotovanje režimom izza železne zavese, podpiral demokracijo na Kitajskem, spodbujal nastajanje odprtih družb v bivših sovjetskih republikah, v Afriki in drugod. OSF aktivno podpira migracije v Evropo in mnoge druge sporne cilje.[21] V Evropi je med drugim prispeval k ustanovitvi »Evropskega sveta za mednarodne odnose (ECFR, European Council on Foreign Relations) leta 2006. To je evropska različica razvpitega ameriškega »think tanka« (mislišča) CFR [22], ki prispeva k oblikovanju ameriške ekspanzivne in militaristične zunanje politike, ki je rezultirala v številnih ameriških subverzivnih zamenjavah režimov in vojnah vsepovsod po svetu. Morda ni odveč dodati, da ameriški CFR obvladujejo cionisti, ki zasedajo ključne vodstvene pozicije.

Čeprav ni moč zanikati, da OSF podpira tudi koristne projekte, je vendarle očitno, da gre za promocijo globalistične politike pod vodstvom ZDA. Gre za ustvarjanje sveta po meri zahodne globalistične elite. Vpletanje OSF v notranjo politiko je v nekaterih državah sprožilo samo-obrambne proti-ukrepe, s čimer je OSF dejansko prispeval k represivnim ukrepom v teh državah, ne k razvoju demokracije.

Zastavi se vprašanje, ali lahko OSF v imenu zahodne ideologije vsiljuje svoj model družbeno-politične ureditve kot da gre za nek nesporen absolut. Še zlasti je to nevzdržno, ko se v imenu svoje politične ideologije Zahod zateče k subverzivnemu delovanju in vojnam, k čemur se zlasti pogosto zatekajo ZDA, običajno z evropskimi z zavezniki. S tem v zvezi je zanimivo dejstvo, kako zahodna vladajoča elita z vseprisotno propagando uspeva pretentati ljudi in jih prepričati, da je njeno nasilno delovanje v mednarodni politiki potrebno in moralno upravičeno. Profesionalne kadre, vključno z nevladniškimi, pa obvladuje po metodi palice in korenčka.[23]

Mesto Slovenije v globalni geopolitiki

Slovenija je z vidika Zahoda kot post-komunistična država pristala v paketu vzhodnoevropskih držav, ki so bile nekoč del sovjetskega imperija in so vstopile v ameriško vplivno sfero brez večjih zadržkov v želji, da se čim prej čim bolj odlepijo od Rusije. Ker Jugoslavija ni bila del Sovjetske zveze, Slovenija ni gojila izrazite averzije do Rusije kot nekatere druge vzhodnoevropske post-komunistične države.

Slovenija ni vstopila v NATO zaradi strahu pred Rusijo ali revanšizma do nje, temveč bolj zaradi bojazni, da bi ob morebitnih zaostrenih mednarodnih razmerah lahko postala tarča sosednjih držav. Po mnenju ameriškega profesorja Johna Mearsheimerja je pomembno lepilo, ki drži NATO skupaj, to, da bi se brez Nata med evropskimi državami ponovno zbudila stara rivalstva, medsebojno nezaupanje in varnostno tekmovanje [24]. Problem Nata je, da je Evropa prek njega ameriška kolonija, z izbruhom vojne v Ukrajini tudi zaradi nepotrebnega širjenja Nata proti ruskim mejam, ki ga je izsilila Amerika v svojem imperialističnem interesu, pa je Evropa tudi varnostno ogrožena, kar kaže na kontraproduktivno vlogo Nata oziroma ZDA. Dejansko to kaže, da NATO ni obrambna zveza, temveč instrument širjenja ameriške hegemonije, ki je postal nekakšen urobor[25], ki škodi samemu sebi. Vsekakor to ni položaj, ki bi lahko trajal v nedogled.

Tudi v Sloveniji se je zgodil scenarij prevzema politične suverenosti s strani Bruslja, vojaške suverenosti s strani Nata oziroma Washingtona in finančne ter posledično gospodarske  suverenosti s strani ECB (Evropske centralne banke) ter zasebnih tujih finančnih institucij.

Svoje banke smo razprodali, politika, leva in desna, se bolj ali manj drži evropske zapovedane politične korektnosti, kar velja tudi za večino medijev.

Tudi nevladniki so kooperativni in pod nadzorom, domačim in tujim. Skratka: smo vzorna kolonija zahodne oligarhije. Morda to ni najslabši scenarij, vsekakor tudi ni najboljši, verjetno pa ni vzdržen na dolgi rok.

[5] Prav tam

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke