REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Zasužnjena velesila: Ne ZDA, Izrael je pravi hegemon Zahoda!

Zasužnjena velesila: Ne ZDA, Izrael je pravi hegemon Zahoda!Konvencionalna politična misel pojmuje ZDA kot hegemona Zahoda. A v resnici je Izrael tisti, ki ima v oblasti ZDA in z njimi izvaja intervencije ter spremembe režimov po vsem svetu. Vir: Posnetek zaslona, X

Konvencionalna politična misel pojmuje ZDA kot hegemona Zahoda. ZDA so bile vodilna supersila Zahoda, ki je med hladno vojno vzdrževala ravnovesje s tedanjo supersilo Sovjetsko zvezo (SZ).

Po razpadu SZ leta 1991 so ZDA ostale edina svetovna supersila. Nastopilo je obdobje ameriškega unilateralizma. To obdobje so zaznamovale številne vojne, zlasti so odmevale vojne na Bližnjem vzhodu, ki so jih ZDA bojevale brez strahu pred posledicami, saj ni bilo nikogar, ki bi se lahko postavil po robu ameriškemu vojaškemu stroju.

Nekateri geopolitični analitiki so bližnjevzhodne vojne označili kot vojne za nafto. Toda Amerika je v teh vojnah zapravila veliko več denarja, kot če bi nafto preprosto kupovala od uničenih držav, kot sta Irak ali Libija. Za povrh so te vojne destabilizirale z nafto bogato bližnjevzhodno regijo, kar je občasno zelo povišalo cene surove nafte. Tudi trditve, da je šlo za protiteroristične vojne in za širjenje demokracije, so na majavih nogah.

V Iraku, ki je bil za Afganstanom druga žrtev vojne proti terorizmu, pred ameriškim napadom ni bilo nobenih terorističnih organizacij. Tudi orožja za množično uničevanje, ki naj bi bilo razlog napada na Irak, niso nikoli našli. Širjenje demokracije z vojnami in nasiljem pa je samo po sebi oksimoron.

V Iraku, ki je bil za Afganstanom druga žrtev vojne proti terorizmu, pred ameriškim napadom ni bilo nobenih terorističnih organizacij. Tudi orožja za množično uničevanje, ki naj bi bilo razlog napada na Irak, niso nikoli našli. Širjenje demokracije z vojnami in nasiljem pa je samo po sebi oksimoron. Podobno velja tudi za Sirijo in Libijo.

Te vojne so bile vojne za »regime change« - za spremembo režimov oziroma za sesutje teh držav in njihovo preobrazbo v »failed states«, v neoperativne, »falirane« države.

Zastavi se vprašanje: za kaj ali za koga so bili ti režimi tako moteči? Odgovor, ki ga potrjujejo številna dejstva, je, da je v teh vojnah šlo za izraelske preventivne posredne vojne na ramenih ZDA in njenih zaveznikov.

To so bile vojne v varnostnem interesu Izraela zoper njemu najbolj nevarne države. Benjamin Netanjahu, dolgoletni izraelski premier, je že pred napadom na Irak zahteval od Amerike, da napade Irak, Libijo in Iran.[1] Paradoksno, toda resnično: Amerika je bila v teh vojnah le poslušni proksi Izraela, vključno z evropskimi zavezniki, vključno s Slovenijo.

Nobenega dvoma ni, da so bile te vojne nepotrebne, nezakonite in zločinske napadalne vojne spodbujene v interesu Izraela.

Propad ameriškega unilateralizma

Ameriški unilateralizem se je postopno začel prevešati v multilateralizem z vzponom Kitajske, ki je postala druga gospodarska velesila za Ameriko z obeti, da jo ne le dohiti, temveč tudi prehiti.

Ameriški unilateralizem se je postopno začel prevešati v multilateralizem z vzponom Kitajske, ki je postala druga gospodarska velesila za Ameriko z obeti, da jo ne le dohiti, temveč tudi prehiti.

Posledično je Kitajska tudi vojaško vedno močnejša.

Dokončen razpad unilateralizma pa je pomenil izbruh vojne med Rusijo in Ukrajino februarja leta 2022.

Ta vojna je postala katalizator, ki je spodbudil tudi številne druge države, da so se pridružile ali se želijo pridružiti novemu bloku v okviru držav BRICS (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska, Južna Afrika).

Ta blok v glavnem ni sprejel zahodne razlage, da je šlo v Ukrajini za neizzvano vojno, ki ima svoj izvor v Putinovih imperialističnih težnjah.

Dejstva namreč kažejo povsem drugačno sliko.

Vir: Posnetek zaslona, X

Varšavski pakt (VP) je nastal kot protiutež severnoatlantskemu vojaškemu in političnemu bloku, NATO pa se je tudi po razpadu Sovjetske zveze in VP, kljub nasprotnim obljubam zahodnih politikov Gorbačovu, širil proti ruskim mejam, kar predstavlja objektivno varnostno grožnjo Rusiji.[2]

Nemški Spiegel je konec leta 2022 objavil tajni dokument, ki je razkril resnico, kako je bila Rusija prevarana s strani zahodnih voditeljev z obljubami o neširitvi Nata proti mejam Rusije. Vir: Zajem zaslona, Der Spiegel

Zahod je po koncu hladne vojne, ki se očitno nikoli ni zares končala, dosledno odklanjal ruska prizadevanja za tesnejše sodelovanje med Rusijo in EU, za diplomatsko reševanje odprtih zadev in za pogajanja o medsebojnih varnostnih zagotovilih.

Washington ni želel, da se v Evropi razvije skupnost držav, ki bi lahko ogrozila ameriški svetovni primat. Dejansko je bil cilj Washingtona, da zabije klin med Rusijo in Evropo, kar mu je tudi uspelo prek rusofobne propagande, širjenja Nata proti ruskim mejam in »na koncu« z izzvano proksi vojno z Rusijo na plečih žrtvovane Ukrajine.

Zahodni politični analitiki so menili, da je Rusija šibka, ker je njen BDP sorazmerno nizek v odnosu do BDP-ja zahodnih držav, prav tako število prebivalstva Zahoda, okrog milijarde ljudi, znatno presega število prebivalstva Rusije, ki ima vsega okrog 148 milijonov prebivalcev. Glede na to, so zahodni, predvsem ameriški politiki menili,  da se Zahodu ni treba pogajati z Rusijo, saj jo lahko zlomi na podoben način, kot je Zahodu uspelo zlomiti Sovjetsko zvezo, to je z oboroževalno tekmo, ekonomskimi sankcijami in s posredno vojno, kakršno je Zahod bojeval proti SZ v Afganistanu.

Namesto reševanja odnosov z Rusijo z diplomacijo je Obamova administracija leta 2014 izvedla državni udar v Ukrajini, ki je bil dejansko subverziven napad na suvereno državo z namenom zamenjave režima, kar je vodilo v državljansko vojno med ukrajinskimi ultrancionalisti (neonacisti), spodbujenimi s protiruskim hujskanjem Washingtona, in rusko etnijo v Ukrajini, ki se je, življensko ogrožena, naslonila na Moskvo.

To je posledično po osmih letih poskusov Moskve za diplomatsko rešitev spora pripeljalo do vojne med Rusijo in Ukrajino, ki je dejansko posredna vojna Zahoda proti Rusiji, ki se bije prek žrtvovanega ukrajinskega ljudstva.

Vojna v Ukrajini je bila dolgo načrtovana, izzvana vojna, njen cilj pa je nič manj kot »regime change« (zamenjava režima) ali celo razpad Ruske federacije. Ameriški predsednik Joe Biden je tudi javno izjavil, da Putin ne sme ostati na oblasti.[3]

Zahod si želi spremembo ruskega režima, ki bi omogočila podreditev Rusije zahodni oligarhiji milijarderjev.

Po ustaljenem vzorcu finančne kolonizacije države bi pokupili ruske banke, pomembna podjetja, vključno z glavnimi mediji, in naravne vire, nakar bi si s korupcijo podredili politiko, javno upravo in civilno družbo, Rusija pa bi postala zahodni fevd.

Dokler je ruski predsednik suverenist Vladimir Putin, to ni mogoče. Zato bi Zahod rad zamenjal Putina z ubogljivo lutko Washingtona.

Vir: Posnetek zaslona, X

Dodatno spodbudo multilateralizaciji sveta je pomenil izbruh vojne med Izraleom in Palestinci, ki je nastala kot posledica terorističnega napada Hamasa 7. oktobra 2023, v katerem je umrlo okrog 1200 ljudi, večinoma civilistov.

Izrael se je odzval s povsem nesorazmerno maščevalno teroristično operacijo, to je z  razrušenjem Gaze in z genocidnim masakrom nad palestinskim civilnim prebivalstvom, kakršnega ni bilo v novejši zgodovini.  To je dalo dodaten pospešek pri oddaljevanju mnogih držav t. i. globalnega Juga od Zahoda.

Mlačen odziv Zahoda na genocidni masaker v Gazi

Izrael se je z divjanjem v Gazi pred očmi vse svetovne javnosti razkrinkal kot fašistoidna, rasistična država, ki izvaja etnično čiščenje, apartheid in genocid nad Palestinci. Padla je iluzija Izraela kot demokratične države. Padla je tudi iluzija Zahoda kot svobodnega sveta, za kar se Zahod sicer samo-opredeljuje, saj so zahodni politiki skoraj enoglasno podprli Izrael - ker so morali, kot bo razvidno v nadaljevanju.

Zahodnih politikov ne moti, da gre v Gazi za po mednarodnem pravu prepovedano kolektivno kaznovanje celotne populacije oziroma za genocidni masaker nad civilnim prebivalstvom, ki je zločin zoper človečnost in človeštvo.

Čeprav je bil odgovor izraelske vojske na Hamasov napad absolutno nesorazmeren, cilj vojaškega napada na Gazo pa je bil nič več in nič manj kot popolno razrušenje Gaze in poboj čim več njenih prebivalcev, to politikov »svobodnega« in »demokratičnega« zahodnega sveta nič ne moti. Izmotavajo se s frazo, da ima Izrael pravico do obrambe, pri čemer v celoti ignorirajo dejstvo, da je Izrael okupator palestinskega ozemlja, ki se po logiki okupacije ne brani, temveč je napadalec. So bili evropski uporniki zoper nacifašistično okupacijo Evrope med 2. svetovno vojno teroristi ali borci za svobodo? Kakšna je razlika med evropskimi uporniki zoper nacifašistično okupacijo in palestinskimi uporniki zoper izraelsko okupacijo?

Zahodnih politikov ne moti, da gre v Gazi za po mednarodnem pravu prepovedano kolektivno kaznovanje celotne populacije oziroma za genocidni masaker nad civilnim prebivalstvom, ki je zločin zoper človečnost in človeštvo.

Enoglasno podporo Izraelu seveda nudi predvsem »politično korektni«, to je moralno in materialno korumpirani politični razred Zahoda in instrumentalizirani mediji glavnega toka, medtem ko zahodna javnost, zlasti mlajše generacije, kljub sistematični proizraelski politični in medijski kampanji, prejkone nasprotujejo genocidnemu masakru v Gazi. To kažejo tudi številni protesti tako v Evropi kot v Ameriki.

Vir: Posnetek zaslona, X

Izraelski politiki ob povračilnem napadu na Gazo sploh niso skrivali svojih namer. Netanjahu je dejal, da gre v Gazi za reprizo nakbe, to je prve izraelsko-arabske vojne leta 1948, v kateri je bilo pobitih ali izganih z njihovih domov okrog 700 tisoč Palestincev, njihova zemlja pa zaplenjena.[4] Ko je Netanjahu imel govor pripadnikom izraelske vojske, je cilj napada na Gazo ponazoril s pobojem antičnega ljudstva Amalekov, nad katerim so Izraelci po Mojzesovem ukazu, ki naj bi sledil navodilu njihovega boga Jahveja, izvedli genocid in pobili vse pripadnike ljudstva Amalekov do zadnjega, vključno z otroki in celo njihovo živino.[5] Izraelski obrambni minister pa se je »proslavil« z izjavo, da gre v zvezi s Palestinci za človeške živali. [6]

T. i. svobodni svet se je pokazal kot skrajno dvoličen, saj je poteptal vse vrednote, na katerih naj bi temeljil - v interesu Izraela in v nasprotju z lastnimi interesi. Zdi se nerazumljivo, da kljub očitnim grozljivim dejstvom v vojni Izraela proti Palestincem, Zahod ne ukrene nič, da bi ustavil izraelski masaker nad Palestinci. Zlasti to velja za Ameriko, ki bi lahko pritisnila na Izrael, da ustavi vojno v Gazi. Namesto tega, daje Washington Izraelu orožje, s katerim le-ta ruši Gazo in pobija civiliste, predvsem ženske in otroke, s čimer postaja sostorilec pri genocidu.

Zastavi se vprašanje, zakaj Amerika, Bela hiša in njen prvi mož, ameriški predsednik Joe Biden, ne ukrenejo nič, da bi ustavili izraelsko divjanje v Gazi.

Dolge in razvejane mednarodne lovke izraelske hobotnice

AIPAC je nacionalna organizacija z več kot tremi milijoni članov, ki želijo okrepiti in razširiti odnose med ZDA in Izraelom.

Odgovor o impotenci Amerike in sploh Zahoda v odnosu do Izraela se skriva  v dejstvu, da je Amerika talec ameriškega proizraelskega oziroma cionističnega lobija, ki obvladuje njeno politiko, javno upravo, obveščevalne službe, medije, šolstvo, finančni sistem, ključne industrije, civilno družbo...

Najmočnejša proizraelska lobistična organizacija v Ameriki je AIPAC - American Israeli Public Affair Committee (Ameriško-izraelski odbor za javne zadeve). Wikipedija ga predstavi takole: »(...) AIPAC) je lobistična skupina, ki zagovarja pro-izraelsko politiko pred zakonodajno in izvršilno vejo Združenih držav. Je ena od številnih proizraelskih lobističnih organizacij v Združenih državah.

AIPAC navaja, da ima več kot 100.000 članov, 17 regionalnih uradov in 'ogromno donatorjev'. Poleg tega je bila organizacija imenovana za eno najmočnejših lobističnih skupin v ZDA.

(...) Njegovi kritiki trdijo, da deluje kot agent izraelske vlade, ki s svojo močjo in vplivom 'duši' Kongres Združenih držav. (...)«[7]

Iz navedbe je razvidno, da je AIPAC lobistična organizacija, ki zbira denar od ameriških cionistov in njihovih podpornikov, s katerim usmerja ameriško notranjo in zunanjo politiko v korist Izraela. Velik delež ameriških milijarderjev sodi med cioniste, zato je razumljivo, da denar ni problem.

Na svojih spletnih straneh se sam AIPAC predstavi takole: »Kdo smo? Smo ponosni proizraelski Američani. AIPAC združuje demokrate in republikance za pospeševanje našega skupnega poslanstva. Gradnja dvostrankarske podpore za odnose med ZDA in Izraelom je ameriška vrednota, ki jo s ponosom podpiramo.

AIPAC je nacionalna organizacija z več kot tremi milijoni članov, ki želijo okrepiti in razširiti odnose med ZDA in Izraelom.

Odnosi med ZDA in Izraelom so obojestransko koristno partnerstvo, ki rešuje življenja in spodbuja ameriške interese in vrednote, pomaga zaščititi naše enote, krepi naše gospodarstvo in obravnava izzive 21. stoletja.« [8]

Za temi lepo zvenečimi, a praznimi frazami se skriva precej temna realnost.

Glavna skrb proizraelskega lobija je kadrovska politika, tako v ameriški politiki kot v administraciji (javni upravi) kot tudi v medijih in drugod. Skoraj nihče ne more uspeti v ameriški politiki ali delati kariere v ameriški administraciji, vključno z vojsko in obveščevalnimi službami, če nima žegna AIPAC. To velja tudi za novinarje glavnih medijskih hiš, profesorje na univerzah, celo za filmske in glasbene zvezdnike.[9]

Skoraj nihče ne more uspeti v ameriški politiki ali delati kariere v ameriški administraciji, vključno z vojsko in obveščevalnimi službami, če nima žegna AIPAC. To velja tudi za novinarje glavnih medijskih hiš, profesorje na univerzah, celo za filmske in glasbene zvezdnike.

AIPAC uporablja metodo palice in korenčka. Kdor se mu udinja, je deležen vsakovrstnih blagodati, kot so na primer financiranje volilne kampanje, prejemki od lobistov, pomoč pri karieri, ustvarjanje pozitivne medijske podobe ipd. Kdor deluje v nasprotju z interesi proizraelskega lobija, pa je deležen njegove palice.

Bernie Sanders, dolgoletni ameriški kongresnik, ima nadvse kritično mnenje o AIPAC-u, čeprav izhaja iz judovske družine.

Meni takole: »Če postanete milijarderji, boste lahko potrošili velike vsote denarja za podporo kandidatom, ki so vam všeč, ali za poraz kandidatov, ki vam niso všeč. To ni demokracija. To je korumpiran politični sistem. Ni skrivnost, da imamo lobistične skupine kot sta AIPAC in skrajno desna skupina 'Kristjani združeni v izraelski lobi' (Christians United for Israel Lobby), ki nudita brezpogojno podporo izraelski desni vladi. Prav zdaj trošita velike vsote denarja za vplivanje na naš politični sistem: denar, politika, zunanja politika. Na zadnjih volitvah je AIPAC potrošil čez 30 milijonov iz črnih fondov, da je nasprotoval progresivnim kandidatom, s katerimi sem osebno delal in jih podpiral, ker so javno podpirali človekove pravice Palestincev. Govorili so v prid dostojanstva palestinskega ljudstva in se znašli na listi AIPAC-a za odstrel. (...) Sporočilo je jasno: če boš kritiziral Netanjahuja, boš tarča. (...)

Na naslednjih volitvah bo AIPAC potrošil okrog 100 milijonov dolarjev, da bo skušal onemogočiti ponovno izvolitev progresivnih članov Kongresa, ki si drznejo govoriti, kaj se dogaja v Gazi. Kdorkoli hoče govoriti o zunanji politiki ali o čem drugem v zvezi s Kongresom brez prepoznanja korumpiranega političnega sistema, ki ga imamo, in vpliva denarja na to, kar delamo (v Kongresu), v resnici ne ve, kaj se dogaja.«[10]

Kritično stališče do delovanja AIPAC-a v ameriški politiki je že pred leti izrazil tudi nekdanji ameriški predsednik Jimmy Carter, ki je sicer menil, da je njegovo delovanje legitimno.

Običajno ADL svojim tarčam pripiše antisemitizem, kar aludira na nacizem in holokavst, kar v trenutku očrni tarčo, pri čemer je antisemitizem vsaka kritika Izraela in njegovih interesov ter seveda kritika spornih - koruptnih - metod delovanja proizraelskega lobija.

Toda kakšna legitimnost je to, če si člani Kongresa ne upajo javno govoriti o dogajanju v Izraelu, kot navaja Carter? Navaja tudi, da je položaj Palestincev v Izraelu veliko bolj grozljiv, kot si ljudje predstavljajo, ker »obstajajo vplivne politične sile v Ameriki, ki preprečujejo objektivno analizo dogajanja v Sveti deželi«. [11]

Bivši novinar Fox News, Tucker Carlson, navaja, da so člani ameriškega Kongresa ustrahovani s strani tajnih služb. »Ne ugibam o tem. To so mi (kongresniki) povedali, vključno z ljudmi iz služb, ki to izvajajo«, pravi Carlson in nadaljuje: »To ni združljivo z demokracijo. (...) Ko imaš neizvoljene ljudi, ki niso odgovorni nikomur pri sprejemanju pomembnih odločitev, to ni demokracija.«[12]

Udarna pest kadrovske politike proizraelskega lobija je ADL, Antidefamation Ligue (protiklevetniška liga). Ta ne skrbi za žrtve klevetanja, kot bi človek pričakoval glede na njen naziv,  temveč ravno obratno: skrbi za javno defamacijo, klevetanje in diskreditacijo ljudi, ki niso po volji proizraelskemu lobiju. Ameriška revija The Nation je objavila članek z naslovom: »ADL je izraelski pes čuvaj v ZDA« in s podnaslovom: »V pozi skupine za državljanske pravice ADL že dolgo deluje kot obveščevalna organizacija, katere tarče so kritiki Izraela.« [13]

Običajno ADL svojim tarčam pripiše antisemitizem, kar aludira na nacizem in holokavst, kar v trenutku očrni tarčo, pri čemer je antisemitizem vsaka kritika Izraela in njegovih interesov ter seveda kritika spornih - koruptnih - metod delovanja proizraelskega lobija.

V prihodnje bo v ZDA etiketa o antisemitizmu še bolj uničujoča, saj je Predstavniški dom zaradi študentskih protestov zoper izraelski genocidni masaker v Gazi sprejel Antisemitism Awerness Act (Zakon o zavedanju antisemitizma).[14]

S tem zakonom postaja kritika Izraela in cionistov kaznivo dejanje. Očiten je namen zakona, da prepreči sleherno kritično javno razpravo o cionizmu in izraleski politiki. Kot tak je v nasportju tudi z ameriško ustavo, ki zagotavlja svobodo govora. Po logiki zakona so antisemiti tudi številni Judje in Izraelci, ki nasportujejo politiki Izraela do Palestincev. Med njimi so tudi vplivni judovski intelektualci, kot na primer: prof. Noam Chomsky, prof. Gabor Mate, prof. Norman Finkelstein, prof. Ilan Mappe in številni drugi.

Očitno je, da je s strani izraelskega lobija korumpiran in ustrezno servilen ameriški zakonodajalec sprejel zakon, ki je v posmeh demokraciji, pravni državi in zdravi pameti. Sprejeti zakon je posledica de facto privilegirane vloge cionističnega lobija v ameriški družbi, ki zdaj postaja tudi de iure ekskluzivna supremacistična kasta.

Politična korektnost kot politična diskriminacija

Paradoksno je, da politična korektnost, ki velja za zahodne politike in instrumentalizirane medije glavnega toka, striktno zahteva, da nihče ne sme kritizirati Izraela in Izraelcev ter nasploh Judov, medtem ko cionisti lahko kritizirajo in sankcionirajo kogarkoli.

Politika diskriminacije, ki se v Izraelu izvaja na podlagi rasnega, verskega in etničnega porekla, ima negativne posledice za ves Zahod.

Judje so na Zahodu deležni visokih standardov varovanja njihovih človekovih in narodnih oziroma verskih pravic, Izrael pa načrtno in sistematično tepta narodne in človekove pravice Palestincev in drugih ne-judov v Izraelu. Polnopravni državljani Izraela so lahko samo tisti, ki imajo uradno priznan status Juda.[15] Izrael vsem na očeh prakticira rasistični apartheid, saj Palestinci v Izraelu nimajo enakih pravic kot Izraelci, Palestinci, ki živijo v okupirani Gazi in Zahodnem bregu, pa sploh nimajo nobenih pravic in so na milost in nemilost prepuščeni izraelski vojski.

Politika diskriminacije, ki se v Izraelu izvaja na podlagi rasnega, verskega in etničnega porekla, ima negativne posledice za ves Zahod.

Cionisti brezkompromisno diskriminirajo in sankcionirajo tudi drugače misleče na Zahodu. Vsako kritiko Izraela ali cionizma in podobnih tem ožigosajo kot nesprejemljivo deviacijo in zahtevajo sankcije. Netanjahu na primer je ostro obsodil študenstke demonstracije v Ameriki zoper genocodni masaker nad Palestinci, češ da gre za drhal, ki jo je treba ustaviti. Propalestinske proteste na ameriških univerzah je primerjal celo s preganjanjem Judov v nacistični Nemčiji. Očitno igra na karto Judov kot večne žrtve, pri čemer »ne vidi« svoje in izraelske zločinske politike etničnega čiščenja, rasističnega apartheida in genocida nad Palestinci, ki je vzrok protestov, niti ne razmišlja, da bi bilo treba to ustaviti, kar bi nemudoma ustavilo študentske in druge proteste.[16] Ironija usode je, da so iz žrtev holokavsta (genocida), Judje/Izraelci postali njegovi storilci.

Ob protestih na ameriških univerzah zoper genocidni masaker nad Palestinci je bilo aretiranih stotine protestnikov, vključno s profesorji, protesti pa so bili s silo zadušeni.[17] Profesor na Mestni univerzi v New Yorku (CUNY), Danny Shaw, je bil zaradi sodelovanja na propalestinskih protestih deležen javnega sramotenja, tisočev groženj na Tweeter/X profilu, tudi s smrtjo, na koncu pa je bil odpuščen po osemnajstih letih službovanja na njujorški univerzi. Shaw navede primer kolegice profesorice, ki je bila tudi odpuščena, ker je to zahteval nek cionistični študent zaradi neke njene objave na socialnem omrežju. [18] Podobno usodo je doživela tudi novinarka britanskega LBC Sangita Myska, ki je intervjujala tiskovnega predstavnika izraelske vlade in mu postavjala neprijetna vprašanja. Kmalu za tem je bila odpuščena. [19]

V navedenih primerih gre za nepojmljive napade na svobodo govora in zbiranja.

Če bi se to dogajalo v Rusiji ali na Kitajskem, bi bili zahodni mediji polni poročil o režimski represiji in kršenju človekovih pravic, zahodni politiki pa bi tekmovali v zgražanju in obsojanju. Svetovno znani ekonomist in prof. na newyorški univerzi Columbia, Jeffrey Sachs, je v zvezi s protesti študentov dejal, da so upravičeni. Sprašuje se, kako lahko Netanjahu, kot premier tuje države, postavlja kategorične zahteve v zvezi z dogajanjem v Ameriki, ki nasporotujejo svobodi govora in zbiranja, oblast pa mu v tem ustreže. [20] Odgovor je seveda na dlani: ker je Amerika talec Izraela prek vsemogočnega cionističnega lobija. Ta lobi je odpravil svobodo govora na Zahodu, brez svobode govora pa ni demokracije.

ADL - Protiklevetniška liga

Vsekakor je lobi dosegel, da se Tweeter/X ponovno zateka k cenzuri, kljub nasprotnim prvotnim Muskovim obljubam.

Kako deluje ADL oziroma proizraelski cionistični lobi, zgovorno kaže primer Tuckerja Carlsona, bivšega zvezdniškega novinarja Fox TV. Carlson se je v svojih oddajah odlikoval z navajanjem dejstev, ki so bila z vidika vladajoče ameriške politike, ki jo določa proizraelski cionistični lobi, politično nekorektna, tabuizirana in bolj ali manj cenzurirana v medijih glavnega toka. ADL je od Fox TV zahteval, da Carlsona odpusti zaradi antisemitizma, rasizma in belskega supremacizma. Tucker Carlson je po mnenju ADL pri poročanju o vdiranju ilegalnih migrantov v ZDA širil toksično, ksenofobno, nevarno in odvratno teorijo o »white replacement« (zamenjavi belcev), kar naj bi bila zloraba platforme Fox TV. [21]

Zamenjava belcev se uradno ne dogaja, čeprav je statistično dokazljiv proces, sam Biden pa je že leta 2017 kot Obamov podpredsednik dejal, da so migracije neustavljiv tok, ki bo povzročil, da bodo evropski belci postali manjšina v ZDA, kar naj bi bilo dobro za Ameriko in vir njene moči.[22] Ko je Biden postal predsednik ZDA, je na stežaj odprl vrata ilegalnim migracijam v ZDA. Če futurologi napovedujejo, da bo v prihodnje večino poklicev nadomestila umetna inteligenca oziroma roboti opremljeni z njo, kdo bo še potreboval nekvalificirano delovno silo? Nekateri trdijo, da demokrati s podpiranjem migracij uvažajo svoje volivce.[23]

Družina Murdoch je sprva ignorirala poziv ADL, da odpusti Carlsona, nakar je popustila pred pritiski cionističnega lobija in Carlsona odpustila. Tudi če so navedbe ADL resnične: s kakšno pravico lahko ADL posega v avtonomijo medija in novinarja in zahteva ter doseže sankcije zoper medij in novinarja? Kakšna pravna država in demokracija je to, kjer formalno civilnodružbena organizacija preti s sankcijami v nasprotju z ustavno zajamčeno svobodo govora in jih tudi uresniči?

Povedano kaže, kako deluje palica izraelskega lobija v odnosu do neposlušnih. Te palice je bil med drugimi deležen tudi na primer Elon Musk ob nakupu Tweeterja (zdaj X), ker se je uprl izvajanju cenzorske politike v skladu z interesi proizraelskega lobija. Tweeter/X je posledično ostal brez oglasov vodilnih ameriških in evropskih podjetij, posledice pa so verjetno čutila tudi druga Muskova podjetja.

Elon Musk je bil celo prisiljen romati na svojo pot v Canosso, to je na obisk v Izrael k Netanjahuju, ki naj bi omilil njegov spor s proizraelskim lobijem, ki bi ga lahko poslovno uničil. Ali je bil Musk deležen Netanjahujeve milosti, bo pokazala prihodnost. Vsekakor je lobi dosegel, da se Tweeter/X ponovno zateka k cenzuri, kljub nasprotnim prvotnim Muskovim obljubam.

Nič drugače ni niti v Evropi, kjer tudi obstaja vpliven cionistični lobi, kar se odraža v lojalnem delovanju evropskih politikov v odnosu do Izraela in njegove politike ter v politično korektnem poročanju glavnih medijev. Predsednica Evropske komisije, Ursula von der Leyen, je ob izraelskem napadu na Gazo dobesedno v jeku eksplozij bomb, ki so rušile Gazo in neusmiljeno pobijale njene prebivalce, pretežno otroke in ženske, skupaj z Roberto Metsola, predsednico Evropskega parlamenta, pohitela v Izrael in Netanjahuju zagotovila solidarnost EU z Izraelom. Med obiskom je celo izjavila, da je Izrael demokratična država. [24]

So za Leynovo etnično čiščenje, rasistični apartheid in genocid nad okupiranim ljudstvom »demokracija«? Najbrž celo ona ni tako slepa, toda dobro ve, kdo ima v rokah njeno politično kariero in kdo pozna njene zakulisne rabote, ki jo lahko uničijo, če pridejo v javnost. Njena gesta priklanjanja genocidnemu izraelskemu premieru je bila tako odvratna, da je bila deležna kritik celo v prislovično kooperativnem, anemičnem in politično korektnem Evropskem parlamentu.[25]

Benjamin Netanjahu v vlogi iniciatorja ameriških vojn na Bližnjem vzhodu

Leta 1996 je tedanji ameriški predsednik Bill Clinton gostil v Beli hiši tudi Netanjahuja, ki je bil tedaj izraelski premier. Netanjahu je Clintonu med obiskom razložil položaj na Bližnjem vzhodu v smislu interesov Izraela. Ko je končal svoj govor, je vstal in se poslovil, ne da bi počakal na odziv Clintona. Očitno se mu ni zdelo vredno poslušati, kar bi mu imel povedati Clinton in je z arogantno držo pokazal, kdo je tu »top dog«.

Prav zdaj vodi Izrael proksi vojno prek Amerike in nekaterih evropskih držav zoper Hutijce v Jemenu. Slednji napadajo ladje v Rdečem morju, ki so povezane s trgovino z Izraelom z namenom prisiliti Izrael, da ustavi genocidni masaker v Gazi. Zahod je, namesto, da bi pritisnil na Izrael, da ustavi genocid v Gazi, kar bi ustavilo hutijske napade, sprožil napade na Hutijce.

Presenečeni Clinton je menda dejal svojim svetovalcem: »Kdo je tu supersila: Izrael ali Amerika?!« [26]

Od časa Clintona naprej se zdi, da se je moč Izraela nad ZDA in Zahodom le še povečala. Joe Biden, sedanji predsednik ZDA, ki neomajno in brezpogojno podpira Izrael, je celo izjavil, da je cionist, glavne položaje v njegovem kabinetu pa zasedajo cionisti. [27] Človek dobi vtis, da Ameriko pravzaprav vodi proizraelski cionist Antony Blinken, prek njega pa Netanjahu. To sicer ni nič novega, to se dogaja že desetletja. [28]

Netanjahu je imel leta 2002 govor v ameriškem Kongresu, v katerem je med drugim izjavil: »Ni nobenega dvoma, da Saddam (Hussein, tedanji iraški predsednik) išče, dela in napreduje v razvoju jedrskega orožja. (...) Če odstranite Saddama in njegov režim, vam zagotavljam, da bo to imelo velikanske pozitivne posledice.«[29]

Lobiranje Netanjahuja v ameriškem Kongresu je očitno imelo »pozitivne posledice« - za paranoičnega premiera Izraela oziroma za varnostne interese Izraela, za položaj v bližnjevzhodni regiji in celo v Evropi pa je imelo katastrofalne posledice. Amerika je namreč z zavezniki marca leta 2003 napadla Irak pod pretvezo, da le-ta podpira terorizem in da ima orožje za množično uničevanje. V tej vojni je bil ubit iraški diktator Saddam Husein in prek splošnih volitev je bil vzpostavljen »demokratičen« režim, ki pa je namesto demokracije proizvedel državljansko vojno.

Orožja za množično uničevanje v Iraku niso nikoli našli, prej sekularna država je postala prizorišče verskih bojev med šiiti in suniti, kar je povzročilo nastanek versko fundamentalističnih terorističnih skupin... Skratka, država se je pogreznila v kaos. Posledično so se začele množice beguncev valiti proti Evropi, kar ima nepovratne demografske, politične in spošne civilizacijske posledice na Evropo, ki se postopno orientalizira.

Podoben scenarij, v katerem je Amerika z zavezniki odigrala vlogo izraelskega proksija, se je odvil  tudi v Libiji, kjer je bil zrušen režim Moamerja Gadafija, prej cvetoča država pa je bila pahnjena v kaos. Sesutje Libije je dalo dodaten pospešek migracijam v Evropo, saj se je odprla prej neprehodna migrantska pot iz Subsaharske Afrike prek Libije v Evropo.

V Siriji zamenjava režima ni šla po načrtih. Kljub financiranju, oboroževanju in urjenju upornikov, Američanom, pravzaprav Izraelu, ni uspelo zrušiti sirskega predsednika Bašarja Asada, saj je ta prosil za pomoč Rusijo, ki mu je pomagala v boju z uporniki. Sirija je še posebej pomembna izraelsko-ameriška tarča, ker ima Rusija v Siriji svoje edino pomorsko oporišče izven svojega ozemlja.

Prav zdaj vodi Izrael proksi vojno prek Amerike in nekaterih evropskih držav zoper Hutijce v Jemenu. Slednji napadajo ladje v Rdečem morju, ki so povezane s trgovino z Izraelom z namenom prisiliti Izrael, da ustavi genocidni masaker v Gazi. Zahod je, namesto, da bi pritisnil na Izrael, da ustavi genocid v Gazi, kar bi ustavilo hutijske napade, sprožil napade na Hutijce.

Izrael si tudi močno prizadeva, da bi sprovociral vojno z Iranom, v kateri si s pomočjo Amerike obeta razrušenje te države po zgledu drugih napadenih in uničenih držav na Bližnjem vzhodu. [30] Temu se zaenkrat upira celo Joe Biden, sicer poslušna lutka cionistov.

Zahtevana idejna čistost javnih akterjev

Zahod obsoja Kitajsko, ker ima t. i. »social score« (družbeno oceno), s katerim merijo lojalnost posameznikov do režima, toda kakšna je razlika med Kitajsko in Ameriko, če ima slednja cionistične organizacije, kot je ADL, ki skrbijo za idejno čistost politikov, novinarjev, javnih uslužbencev, profesorjev, filmskih in glasbenih zvezdnikov[31], medijskih influencerjev ter sploh vseh, ki imajo vpliv na javnost? Razlika je samo ta, da na Kitajskem vodi evidenco »moralno-politične neoporečnosti« državljanov država/partija, medtem ko v ZDA to evidenco vodijo od nikogar izvoljene nevladne cionistične lobistične organizacije izključno v svojem partikularnem interesu, pri čemer so ljudje pojmovani kot neka cionistom podrejena raja, goyimi, ki jo imajo cionisti pravico disciplinirati po svojih merilih in interesih - enako kot kitajska monopartija Kitajce.

Učinki kitajskega partijskega in ameriškega cionističnega discpliniranja prebivalstva so podobni. Na Kitajskem ne pride nihče v politiko, medije, javno upravo in druga pomembna družbena in gospodarska vozlišča, če se ne prebije skozi partijsko sito, v ZDA pa ne pride praktično nihče v politiko, medije in drugam, če ne dobi žegna cionističnega proizraelskega lobija.

Tudi v Evropi je podobno kot v ZDA. Tudi tu obstajajo vplivne judovske/cionistične proizraelske organizacije, kot sta na primer Evropski judovski kongres, Evropski judovski parlament ali Evropsko judovsko združenje. Poleg krovnih vseevropskih organizacij obstajajo tudi lokalne judovske oziroma cionistične proizraelske organizacije, ki so kapilarno razpredene znotraj posameznih evropskih držav, kjer skrbijo za interese cionistov in Izraela.

Če bi recimo Rusija ali Kitajska imeli razvejane lobistične mreže v EU ali ZDA, bi Zahod  njihove pripadnike obravnaval kot vohune tuje države in bi jih razbil. Ali Izrael ni tuja država? Ali so njegove cionistične agenture v EU in ZDA v korist Zahoda?

Če je na Kitajskem odkrita partijska diktatura, je na Zahodu slabo prikrita cionistična »mezodiktatura« ali poldiktatura. Vse moralke, ki jih Zahod deli preostalemu svetu, so prazne besede brez vsebine.

Zlaganost proklamiranih zahodnih vrednot

Kako dvolična in moralno sprevržena je politika Zahoda, se vidi tudi po tem, da Zahod vodi zoper Rusijo posredno vojno na ramenih Ukrajine, pri čemer trdi, da Ukrajina brani evropsko demokracijo pred rusko diktaturo. Ukrajina je od ameriškega državnega udara leta 2014 naprej ultranacionalistična diktatura, ki vodi etnocidno, kulturocidno in genocidno državljansko vojno zoper rusko etnijo v Ukrajini, diktatura, ki je prepovedala opozicijske stranke, opozicijske medije, ruski jezik, ruske knjige in sploh vso rusko kulturo ter celo rusko pravoslavno cerkev. Ljudje, ki niso po volji režimu, so arbitrarno aretirani, v mnogih primerih tudi usmrčeni.

Vladimir Zelenski je de facto in de iure diktator. O vsem tem zahodni politiki in mediji molčijo.

Zahod vodi zoper Rusijo posredno vojno, izvaja gospodarske sankcije in rusofobno propagando - vse zato, ker Rusija na svojem pragu brani sebe pred eksistenčno grožnjo s strani Nata in ker brani na iztrebljenje obsojeno rusko etnijo v Ukrajini, medtem ko je Izrael, ki načrtno izvaja etnično čiščenje, rasistični apartheid in genocid nad Palestinci, deležen neomajne in brezpogojne podpore politikov Zahoda.

Kje so tu tako opevane vrednote svobodnega in demokratičnega zahodnega sveta?

Očitno je pravica močnejšega prva »vrednota«, ki konstituira Zahod, in oblikuje ne le njegovo zunanjo, temveč tudi notranjo politiko. V slednji je močnejši tisti, ki ima denar, čim več, največ denarja. Tu pa imajo nesporno prvenstvo proizraelski cionisti, ki obvladujejo zahodni finančno-bančni sistem, prek tega pa še vse ostalo: politiko, medije, upravo, gospodarstvo, šolstvo, civilno družbo...

Družba, v kateri vlada neizvoljena plutokratska kasta s pomočjo korumpiranega političnega razreda, in v kateri ni svobode govora, ni in ne more biti niti svobodna niti demokratična. Svoboda ni politična korektnost, ni enoumje: svoboda je svoboda tistega, ki misli drugače. Svobodna beseda pa je danes na Zahodu ogrožena vrsta.

Cionistična politika na Zahodu se odraža v zapovedani politični korektnosti, cenzuri in različnih sankcijah do neposlušnih, kar so dejansko težnje po totalitarnem, absolutnem obvladovanju družbe prek ustvarjanja političnega enoumja v skladu z interesi cionistov in Izraela. Zahod zapušča dediščino razsvetljenstva in se odreka liberalno-demokratski paradigmi. Nastaja novo fašistoidno gospostvo, ki se v orweljanskem dvoreku sklicuje na boj proti rasizmu, nacionalizmu, ksenofobiji, belskemu supremacizmu itn. - pri drugih, ne pri sebi, saj so prav cionisti brezkompromisni supremacisti brez primere, Izrael pa je vzorčen primer rasistične, nacionalistične in ksenofobne države.

Prof. Finkelstein, ameriški Jud, meni, da je Netanjahu primer narcističnega judovskega supremacista, ki misli, da imajo samo Judje mesto v velikem božjem načrtu, vsi ostali so le goyimi, ki nimajo mesta v tem načrtu, zato jim Izrael določa njihovo mesto.[32]  Še dodatno osvetli to miselnost izraelski novinar Gideon Levy. Navaja, da večina Izraelcev verjame, da so Judje izvoljeno ljudstvo, kar pomeni, da lahko delajo, kar hočejo. Zaradi holokavsta so v vsakem slučaju lahko samo žrtve, pri čemer Levy ugotavlja, da nikoli v zgodovini ni bilo okupatorja, ki bi sebe predstavljal kot žrtev. Kar zadeva Palestincev navaja, da jih Izrael sistematično dehumanizira, na ta način si Izraelci lahko pomirijo svojo vest, saj če Palestinci niso ljudje, potem v zvezi z njimi ne gre zares za vprašanje človekovih pravic.[33]

Velja poudariti, da sta tako Finkelstein kot Levy oba Juda in jima torej ni mogoče prilepiti etikete antisemitizma, magične besede, ki v trenutku diskreditira vsakega kritika Izraela, cionistov ali Judov.

Izraelska miselnost, kot jo predstavita Finkelstein in Levy, je na las podobna nacistični ideologiji. Nacisti so Germane smatrali za nadljudi, poklicane, da zavladajo podljudem, kar je primerljivo z idejo izvoljenega ljudstva, ki je poklicano, da vlada goyimom. Nacisti so svojo ideologijo gradili na nemškem viktimizmu, to je občutku žrtve zaradi izgubljene vojne in enormnih reparacij, ki so jim jih naložili zmagovalci v 1. svetovni vojni. Izraelci oziroma Judje imajo podoben viktimistični konstitutivni element njihove identitete kot žrtve holokavsta.To je seveda razumljivo in to je treba spoštovati, toda to ne upravičuje enakih genocidnih dejanj s strani Izraela nad Palestinci, niti Izraela ne odvzuje krivde za to.

Krivec za poraz Nemčije v 1. svetovni vojni so bili po nacističnem pojmovanju cionisti oziroma Judje, ker so Francozom in Angležem obljubili, da bodo v vojno v Evropi  pritegnili Ameriko in jim zagotovili zmago, če jim omogočijo ustanovitev svoje države v Palestini. To, kar so nacistom predstavljali dehumanizirani Judje, inkarnacijo zla, predstavljajo Izraelcem dehumanizirani Palestinci. Njihova »krivda« pa je preprosto ta, da so doma tam, kjer bi radi bili doma zgolj in samo Izraelci.

Nacisti so s svojo supremacistično ideologijo vzpostavili nasilen totalitaren sistem, svet pa pahnili v 2. svetovno vojno. Zahod se prek delovanja cionističnega lobija pospešeno de-demokratizira, Izrael pa je v stalnih vojnah, ki lahko eskalirajo v regionalno ali celo svetovno vojno. Zgodovina se ponavlja, pravijo...

Na Zahodu je nastala in se stalno krepi nova neformalna oblika nadnacionalne plutokratske ureditve, v kateri igrajo glavno vlogo proizraelski cionisti, ki so nekakšna nedotakljiva, iz zakulisja vladajoča kasta, predestinirana za vodilno družbeno vlogo.

Palestinsko-ameriška odvetnica Lara Elborno je s tem v zvezi objavila video s sarkastičnim naslovom »Združene države Izraela«, v katerem razkriva nadmoč Izraela nad ZDA.[34]

To pa ne velja le za ZDA, temveč tudi za EU. Zdi se prav neverjetno, kako je politični razred zahodnih držav v celoti podlegel proizraelskemu cionističnemu lobiju in mu predal suverenost nad Zahodom.

Izrael kot hegemon Zahoda ali rekviem za evro-ameriško civilizacijo

Militantna politika Amerike oziroma Zahoda na Bližnjem vzhodu ni v interesu niti ZDA niti EU. Destabilizira pomembno regijo, ki pridobiva velik delež svetovne proizvodnje nafte, kar ima negativne učinke na zahodno in svetovno gospodarstvo. Terorizem na Bližnjem vzhodu je posledica izraelsko-arabskih vojn in okupacije Palestine. Več vojn in več nasilja ne bo odpravilo terorizma na Bližnjem vzhodu, obratno: spodbujalo ga bo.

Za Evropo je še posebej pomembno dejstvo, da so preventivne vojne v interesu Izraela na Bližnjem vzhodu sprožile cunami beguncev in ilegalnih migrantov, ki od napada na Irak leta 2003 naprej v neprekinjenem toku vdirajo v Evropo. Višek je tok migrantov dosegel leta 2015 s povabilom takratne nemške kanclerke Angele Merkel. [35]

Glde na nizko rodnost avtohtonih Evropejcev in visoko rodnost med migranti, je očitno, da bodo migranti v nekaj desetletjih postali večina v Evropi. Ker se migranti zaradi verskih in drugih kulturnih razlogov v glavnem ne mešajo z Evropejci, bodo postopno izrinili evropske domorodce, Evropa pa se bo orientalizirala. To bo konec sedanje evropske civilizacije in njenih nosilcev, to je evropskih narodov in avtohtonih Evropejcev. Vse v varnostnem interesu Izraela. Je cena, ki jo plačuje Evropa - postopen odhod evropskih narodov in njihove civilizacije na smetišče zgodovine - vredna tega? So preživetveni interesi Izraela oziroma Izraelcev pomembnejši od preživetvenih interesov evropskih narodov?

Izraelci opravičujejo genocidno nasilje nad Palestinci, rasistične zakone, apartheid in vojne s sosedi s tem, da se borijo za svoj obstoj, za kar lahko uporabijo vsa sredstva. Očitno za ta cilj žrtvujejo tudi Evropo in ZDA - s pomočjo korumpiranega političnega razreda, ki dela vse, da ustreže interesom Izraela in se pri tem požvižga na vitalne eksistenčne interese Evrope in tudi ZDA.

Evropolitikom preživetje evropskih narodov in obstoj Evropejcev očitno nista pomembna. Bolj so jim pomembne njihove politične kariere in privilegiji, ki jim jih krojijo njihovi cionistični finančni sponzorji. Podobno velja za ZDA.

Rušenje držav Bližnjega vzhoda je izključno v varnostnem interesu Izraela. Boj proti terorizmu je bil le izgovor za zrušenje režimov, ki jih je Izrael pojmoval kot nevarne za svoj obstoj. V resnici je ta nasilna politika generirala sektaške teroristične organizacije, ki jih je nato izrabljala za razkrajanje notranje kohezivnosti držav na Bližnjem vzhodu v varnostnem interesu Izraela po načelu divide et impera - razdvajaj in vladaj.

Zahod je dejansko zlorabljen s strani Izraela za njegove proksi vojne zoper arabske sosede in zoper Palestince. Izrael je prek zahodnega cionističnega lobija resnični hegemon Zahoda, t. i. svobodni svet, ki je vse prej kot svoboden, pa ni pod dominacijo Washingtona, temveč Tel Aviva oziroma Jeruzalema. Usoda, ki jo slednji kroji EU in ZDA, pa je vedno bolj temačna, zaznamovana z večnimi vojnami navzven, z odpravljanjem demokracije navznoter in orientalizacijo Evrope ter latinizacijo ZDA prek ilegalnih migracij, kar vodi v postopno izumrtje evro-ameriške zahodne civilizacije.

Žal niti Evropejci niti Američani nimajo več glasu pri vodenju politike lastnih držav. Korumpirani politiki in instrumentalizirani mediji dosledno propagirajo interese cionistov in Izraela in jim dajejo prednost pred interesi Evrope in Amerike ter avtohtonih Evropejcev. Slednji so obsojeni na postopno izumrtje zaradi ekscesnih ilegalnih migracij in nihče ne ukrene nič zoper to, ker to ni v interesu cionistov oziroma Izraela. Posameznike, ki skušajo osveščati javnost o tem, kaj se dogaja, kot je na primer ameriški novinar Tucker Carlson ali poslovnež Elon Musk in mnogi drugi, cionisti nemudoma ožigosajo za antisemite, belske supremaciste, rasiste ipd. ter zahtevajo sankcije zoper nje, korumpirani politični in ustrahovani ekonomski razred pa jim v tem ustrežeta.

[15] Shlomo Sand, Kako so izumili judovsko ljudstvo, založba Cf, Ljubljana 2010, str. 39

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke