REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Bo tudi Slovenca iz Azovstala doletela smrtna kazen? Kaj ve SOVA in kako je Janševa vlada omogočala odhode plačancev?

Bo tudi Slovenca iz Azovstala doletela smrtna kazen? Kaj ve SOVA in kako je Janševa vlada omogočala odhode plačancev?Koliko Slovencev je v ujetništvu v Rusiji? Vir: Posnetek zaslona, Twitter
Slovenija je s stališčem pravosodnega ministrstva postala mednarodno odgovorna za dejanja slovenskih plačancev v Ukrajini.

V zadnjem času so iz Rusije, predvsem pa iz področij pod nadzorom obeh osamosvojenih oziroma odcepljenih republik na vzhodu Ukrajine pričele prihajati informacije o tujih plačancih, ki so jih obsodila tamkajšnja sodišča.

Ker jim tamkajšnje oblasti ne priznavajo statusa vojnih ujetnikov so bili za udeležbo v oboroženih spopadih obsojeni zaradi umorov.

Vojno pravo namreč dovoljuje ubijanje nasprotnikov –, a če nimaš statusa v vojno vpletene strani si zgolj množični morilec.

Ta usoda po vsemu sodeč čaka tudi različne »borce« z balkanskih držav.

Med njimi je veliko Hrvatov in Bošnjakov, tudi Albancev, povsem mogoče pa je, da so med njimi tudi – slovenski državljani.

O tem je prvi poročal Mitja Kunstelj, nato pa smo po sledi te zgodbe o tem, kaj se dogaja, povprašali tudi pristojne slovenske državne organe.

Odgovori so zanimivi.

Po zapisu Mitja Kunstlja sodeč naj bi se v Azovstalu nahajal tudi slovenski državljan.

Domači mediji nam po vzoru zahodnih še naprej lažejo o vojni v Ukrajini in stanju na bojiščih. Resnica bolj ustreza temu, da Ukrajina te vojne skupaj z zahodnimi zavezniki ne more dobiti.

Mitja Kunstelj je namreč zapisal naslednje: »Če je življenje doma zdaj videti svobodnejše, se na globalni ravni obeta katastrofa. Finska in Švedska gresta v NATO, Rusija pa ostaja vse bolj izolirana in potisnjena na rob. Upanja, da bo kdo v Moskvi speljal državni udar in ustavil Putina in vojno v Ukrajini, so jalova.

Domači mediji nam po vzoru zahodnih še naprej lažejo o vojni v Ukrajini in stanju na bojiščih. Resnica bolj ustreza temu, da Ukrajina te vojne skupaj z zahodnimi zavezniki ne more dobiti. Danes mediji poročajo o evakuaciji borcev iz Azovstala. Pravilno poročanje bi bilo, da so se pripadniki neonacističnega bataljona Azov dokončno predali ruskim specialnim enotam. Med njimi je precej zahodnih borcev in oficirjev NATO pakta, ki so pred predajo odvrgli oznake, čine in uniforme. Rusi jih nikoli ne bodo zamenjali za ujete ruske vojake ampak bodo iz njih naredili primer za vse bodoče naciste in tuje plačance.«

»Lani decembra se je v Ukrajino podal Slovenec iz Ljubljane, ki je bil z mano leta 2007 v Afganistanu. Priključil se je bataljonu Azov v Mariupolu. Na Telegramu je odprl kanal in zainteresiranim delil posnetke iz usposabljanja in življenja z ostalimi pripadniki bataljona. Potem se je konec februarja začela vojna. Objavil je še nekaj posnetkov, potem se je skupaj z ostalimi zatekel v jeklarno Azovstal. Mesec dni se ni oglasil, potem pa je prišlo njegovo sporočilo, da so ujeti v jeklarni, z vseh strani obkoljeni, morje pa nadzira ruska mornarica. Prosil je za kakršenkoli kontakt v NATO, da bi jih rešili ali evakuirali. Ker gre za slovenskega državljana, sem copy paste njegove prošnje poslal na eno od številk SOVE, ki so mi znane. Dobil sem odgovor in številko na zunanjem ministrstvu, ampak Andrej Šter nima te moči, da bi koga spravil iz Azovstala domov. Včeraj se je z ostalimi preživelimi pripadniki bataljona Azov predal ruskim silam. Me zanima, koliko časa bodo naši MSM mediji potrebovali, da bodo objavili novico o Slovencu v ruskem ujetništvu. Če bo dobil dva krožnika ribje juhe na dan, kar je Žižek obljubljal Štefančiču za življenju v ruskem gulagu, bo lahko srečen,« je sklenil Kunstelj.

O tem naj bi bila torej obveščena MZZ, tudi Andrej Šter in Sova.

Zanimalo nas je, ali je to res?

Andrej Šter
Andrej Šter. Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Zato smo MZZ (še pod taktirko Anžeta Logarja) vprašali, za koga gre, kje se sedaj nahaja in ali je MZZ v stikih z ruskimi oblastmi glede možnosti zamenjave oziroma vrnitve slovenskega državljana v Slovenijo?

Zanimalo nas je tudi, ali je v Ukrajini še več državljanov Slovenije, ki se borijo na kakšni od strani, koliko jih je in na katerih straneh se borijo?

Prav tako nas je zanimalo, ali je udeležba v vojni v Ukrajini s strani slovenskih državljanov po mnenju MZZ dovoljena, prepovedana, priporočljiva ali kaj drugega?

Nato smo dobili prvi suhoparen odgovor: »Ministrstvo za zunanje zadeve ne razpolaga s podatki o tem, koliko slovenskih državljanov je v Ukrajini, saj nam državljani niso dolžni sporočati, kam bodo potovali. Ministrstvo za zunanje sicer od februarja 2022 slovenskim državljanom odsvetuje vsa potovanja v Ukrajino in tistim, ki so (bili) tam, svetuje čimprejšen odhod od tam,« je sporočila Služba za strateške komunikacije.

Glede tega, ali se je slovenskim državljanom dovoljeno boriti v Ukrajini – k temu namreč pozivajo ukrajinske oblasti – pa so bili v MZZ nekoliko v zadregi in so nas napotili na pravosodno ministrstvo.

Pravosodno ministrstvo nam je poslalo izčrpen odgovor, v katerem pa so se ukvarjali z vprašanjem, ki ga nismo postavili.

Pravosodno ministrstvo nam je poslalo izčrpen odgovor, v katerem pa so se ukvarjali z vprašanjem, ki ga nismo postavili – o sodelovanju slovenskih državljanov v agresiji na neko drugo državo ali služenju v sovražni vojski.

»V skladu s 103. členom Kazenskega zakonika[1] (v nadaljevanju KZ-1) je 'pošiljanje oboroženih skupin, plačancev ali paravojaških enot' z namenom izvajanja dejanj agresije opredeljeno kot kaznivo dejanje agresije. Dejanje agresije je v skladu z mednarodnimi dokumenti (Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča) v KZ-1 opredeljeno kot uporaba vojaške sile, ki je usmerjana zoper suverenost, ozemeljsko celovitost ali politično neodvisnost druge države ali na kakršen koli drug način, ki ni združljiv z Ustanovno listino Združenih narodov,« so nam pojasnili na pravosodnem ministrstvu in nato naštevali vse razpoznavne znake »agresije.«

Skratka, kdorkoli bi poslal na ozemlje Ukrajine nekoga z namenom »agresije« bi storil kaznivo dejanje.

»Poudarjamo, da gre za dejanje na strani 'agresorja' zoper določeno državo (in ne na strani obrambe določene države),« so še zapisali.

Na podoben način se kaznuje tudi služenje v sovražnikovi vojski zoper Slovenijo ali zaveznikom, kjer lahko za to dobiš do deset let zapora. V okviru tega kaznivega dejanja gre torej za plačano ali neplačano sodelovanje v oboroženih silah ali v vojni na strani »sovražnika Republike Slovenije oziroma njenih zaveznic«.

Toda ne Slovenija in ne njene zaveznice danes niso v vojni v Ukrajini, zato ta odgovor prav tako ne odgovarja na zastavljeno vprašanje.

Ali to pomeni, da je slovenskim državljanom dovoljeno sodelovati na strani države, ki izvaja operacije na lastnem ozemlju in se torej s stališča pozitivnega mednarodnega prava zgolj brani?

Tako namreč lahko razumemo odgovor pravosodnega ministrstva. Na pravosodnem ministrstvu so namreč zapisali, da gre pri dejanju agresije za dejanje na strani »agresorja« zoper določeno državo in ne na strani obrambe določene države.

Ob tem pa opozarjamo, da gre še vedno za odgovore izbrancev nekdanje Janševe vlade.

Kar pomeni, da slovenski državljan, ki se bori na strani Ukrajine ne bi mogel biti ne »agresor« in ne v »sovražni vojski.« Kar bi posledično pomenilo, da je torej njegova udeležba v vojni na strani Ukrajine s strani slovenskih organov - implicitno dovoljena?

Na jasno vprašanje o tem so se na ministrstvu za pravosodje znova zavili v molk. »Z zaprošenimi podatki ne razpolagamo; predlagamo, da vprašanje naslovite na Ministrstvo za obrambo,« so nam naposled odgovorili.

Tega seveda nismo storili – ministrstvo za obrambo namreč res ni organ, ki bi bil pristojen za presojanje, kdaj je udeležba slovenskih državljanov v tujih vojnah dovoljena ali ne. Če tega ne ve niti pravosodno ministrstvo, lahko kar na tem mestu spustimo zastor usmiljenja.

Ob tem pa opozarjamo, da gre še vedno za odgovore izbrancev nekdanje Janševe vlade.

Na koncu smo se obrnili še na Sovo.

Informacije torej obstajajo, Sova jih je pridobila, vendar jih javno ne komentira. To pa kaže, da je tam, kjer je dim, tudi ogenj in da je v Rusiji ali na ozemlju osvobojenih republik tako verjetno (najmanj) eden slovenski državljan.

Še pod taktirko Janeza Stuška in Uroša Urbanije so nam z UKOM-a poslali naslednji suhoparen odgovor: »Podatki, ki jih Slovenska obveščevalno-varnostna agencija pridobi z izvajanjem 2. člena Zakona o Sovi, so tajni v skladu s predpisi, ki urejajo ravnanje s tajnimi podatki. Zato agencija teh podatkov ne posreduje v objavo in jih javno ne komentira. Pri spremljanju varnostno relevantnih dogodkov in razmer agencija sodeluje z drugimi pristojnimi organi v Republiki Sloveniji in tujimi partnerskimi službami. O svojih ugotovitvah redno obvešča pristojne zakonsko določene prejemnike informacij agencije.«

S tem si ni mogoče veliko pomagati. Je pa povedno, da Sova ni zanikala Kunstljevih informacij, ob tem pa prav tako ni dejala, da informacij o tej problematiki nima. Informacije torej obstajajo, Sova jih je pridobila, vendar jih javno ne komentira. To pa kaže, da je tam, kjer je dim, tudi ogenj in da je v Rusiji ali na ozemlju osvobojenih republik tako verjetno (najmanj) eden slovenski državljan.

Kaj se res dogaja zagotovo vedo tudi v Rusiji – vendar smo na vprašanje o tem, postavljeno ruskemu veleposlaništvu ostali brez odgovora.

In kako je v tujini?

Nekatere evropske države udeležbo svojih državljanov omogočajo ob dovoljenju državnih organov (na primer Češka), druge to prepovedujejo (npr. Srbija), nekatere pa so zadržale precej dvoumno držo in se delajo, da svojih državljanov, plačancev ali »prostovoljcev« na ukrajinski fronti »ne vidijo« (večina držav EU).

Tudi Slovenija se je očitno opredelila za to, da tega problema »ne bo videla.«

Toda problem postaja vse bolj »viden« ne glede na ta molk državnih organov, ker se bodo ti plačanci vse bolj pogosto pričeli pojavljati v medijih in bodo na koncu končali v ruskih zaporih –, če bodo imeli srečo.

Nekateri, ki so se že srečali s čečenskimi borci pa ne bodo več imeli te sreče, kajti vojna v Ukrajini ni podobna preganjaju slabo oboroženih Afganistancev...

Prvi zahodni plačanci, obsojeni na smrtno kazen se že javno kesajo, pozivajo ostale, da naj se ne vmešavajo v vojno v Ukrajini, trdijo, da so bili zavedeni zaradi zahodne propagande in milo prosijo za milost.

Poudarjamo, da gre za dejanje na strani »agresorja« zoper določeno državo (in ne na strani obrambe določene države).

Tudi za Kremelj, ki to izkorišča v propagandne namene je seveda bolje, da se najprej obsodijo državljani tistih držav, ki so bile najbolj zagrete za pomoč režimu v Kijevu in so odhode plačancev v Ukrajino tolerirale ali celo spodbujale.

Toda prej ali slej se bi lahko pred sodišči pojavil tudi omenjeni »slovenski državljan«, veteran iz Afganistana.

In takrat bo seveda dejstvo, da je Slovenija takšno ravnanje implicitno dovoljevala, kot kaže odgovor ministrstva za pravosodje, zelo pomembno, saj bo Slovenija s tem postala tudi mednarodno odgovorna tudi za dejanja slovenskih plačancev v Ukrajini.

Informacija o tem pa je zanimiva tudi zato, ker prihaja v trenutku, ko del slovenske javnosti (pravilno) poziva MZZ na bolj vzdržano držo Slovenije glede vojne v Ukrajini.

V tem primeru pa vidimo, da slovenski državni organi pod taktirko vlade Janeza Janše ne samo, da niso preprečevali slovenskim državljanom, da odhajajo v vojno v Ukrajino, pač pa so jih na podlagi stališča pravosodnega ministrstva (še pod vodstvom Marjana Dikaučiča) – tolerirali in tovrstne odhode omogočali.

Delite članek