Šarčeva gesta gospodarja

Se še kdo spomni afere Črnčec? Oblak prahu, ki se je vil iz njegovega imenovanja se je pel do neba in v nekem trenutku je grozilo, da bo vse politično prizorišče zavil v gosto meglo. Dvajset dni kasneje se zdi, da je z njo kakor z mladostnimi pustolovščinami, ko jih obnavljaš dvajset let kasneje: največkrat se ob njihovemu obujanju blagohotno in samozadovoljno nasmehneš. No, samozadovoljstva ob Črnčecevem imenovanju najbrž ni bilo na pretek. Nekaj pa že. In sploh jih ni tako malo, ki so z njim lahko zadovoljni, kakor si kdo morda misli. No, kdo bi to lahko bil?

Zagotovo je treba najprej omeniti Črnčeca samega. Pogodil se je s predsednikom vlade. O čem vse, ne vemo, o delu pa: pogodil se je, da bo okrnil javno izražanje svojih stališč v zameno za uvrstitev na plačni seznam. Crnčecev profil na twitterju od imenovanja sem ne beleži nobene nove objave. Nekaj zasebne svobode je torej šlo za nekaj denarja. Menjava je Črnčecu očitno bila po godu. Pogodba se pač sklene, ko menjava godi obema stranema. In smo že pri drugem, ki ima razloge, da se muza od zadovoljstva: Marjan Šarec, predsednik vlade.

Nedvomno je bil on tisti, ki je dal pobudo za sklenitev posla in ga očitno tudi zadovoljivo izpogajal (Ja, tudi 'pogajati' prihaja iz korena 'god'.) Misel, da se je Črnčec Šarcu kar zgodil, je naivna. Vemo, da je njegovo imenovanje do zadnjega ohranjal v tajnosti pred ministri, kar zadostuje, da mu pripišemo predvidevanje odzivov, ki jih je imenovanje sprožilo: prav te odzive je hotel doseči. Jasno je bilo, da bodo koalicijski partnerji ob izbiri vsaj godrnjali, če ne še kaj več od tega, saj je politično breme svoje odločitve prenesel nanje. A jasno je bilo tudi, da se ji bodo uklonili, jo pogoltnili in jo nato javno ne spodnašali.

Drugače je z Levico. Levica je ob molku koalicije na družbenih omrežjih, ki so se ob novici skoraj pregorela od zgražanja in ogorčenja, postala politični glas celotne leve hemisfere.

Ko je Mesec ponavljal obrazec, da imenovanje Črnčeca utrjuje moč tistega, proti čemur so se pred volitvami družno borile slovenske progresivne politične stranke, in ji mora zato Levica ostro nasprotovati in celo razmisliti o svojem odstopu od že sklenjenega sporazuma z vladno koalicijo, je izrekal nekaj, čemur ni mogoče oporekati.

In koalicijske stranke temu tudi niso oporekale. Njihovo nelagodje s Šarčevo odločitvijo se je v polni meri pokazalo šele, ko so Mescu morali prepustiti lovor moralnega zmagovalca pred publiko, ki jo tvorijo tudi njihovi zvesti volivci. Neprijetno zanje. Zato koalicijskih partnerjev ne bi uvrstil med tiste, ki jim imenovanje Črnčeca godi.

Šarec in Mesec sta po enostranskem odlogu podpisa sporazuma Levice in grožnji o njegovem razdrtju pričela s pogovori. A še koga zanima, kako potekajo? Niti ne. Ker nam zadostuje, da potekajo. In ker vemo, da to potekanje pomeni tudi odtekanje časa in z njim vala čustev, ki ga je izvorna travma sprožila. Ko bo čustvovanje dovolj upadlo, bosta najbrž ugotovila, da je sodelovanje še možno, Levica pa bo za to svojo ugotovitev prejela kakšno boniteto. Tako bo vsaj skušala zadeve prikazati.

Kako pa je na desnici? Je Janša lahko zadovoljen s političnim vzponom Črnčeca? Ne, če je res, da sta se nekdanja tesna somišljenika in sopotnika razšla, saj to pomeni, da je še en perspektiven kader iz njegove orbite prestopil v drugo in tako obudil zavest o njegovi politični osami.

Ta osama tem bolj skeli, ker je Nova Slovenija in politično nevodeni desni komentarijat to imenovanje  pozdravil kot prijetno presenečenje. Medtem se moral Janša zateči v preverjeno tezo o »podtaknjencu«, s katero je skušal zmanjševati škodo. Dejansko si je Crnčeca zakuhal sam, ko je začel nabijati o Levici kot nadstranki v koaliciji – imenovanje je odziv na te komentarje: z njim je Šarec, 'kandidat za PV s komaj 13 % podpore', kot ga je Janša tudi predstavljal, pokazal, kdo ta hip deli karte.

A te Janševe provokacije so bile navsezadnje za Šarca le okoliščina, ki jo je izkoristil kot kuliso za  uprizoritev geste gospodarja: režiserji menda na prvi dan snemanja radi koga odslovijo, on je nekoga nanj pripeljal.

Gesto gospodarja je rabil vsaj od tedaj, ko mu je NSi obrnila hrbet in se je kot vodja koalicije znašel na enem od njenih robov. Za vodjo koalicije je to neugoden položaj, to je vedel že Machiavelli: ne moreš dobro posredovati levo in desno, če si na enem od robov.

In tudi koalicija proti netenju sovraštva do tujcev ima razloge za spravo. Utihnil je eden vodilnih ideologov protimuslimanstva v Sloveniji, najbolje informiran in morda tudi najpametnejši. In še pomembneje: vprašanje sovražnega govora, ki se nikakor ni moglo prebiti v osrednje medije, je z imenovanjem končno prebilo to stekleno kupolo.

Med pisanjem te kolumne je Šarec Črnčeca zadolžil za implementacijo razsodbe o meji s Hrvaško. Glasov nasprotovanja temu imenovanju skoraj ni bilo zaznati.

Da prispevka Črnčecevega imenovanja k fonetični kulturi govorcev slovenskega jezika niti ne omenjam.