Poletna politična srhljivka

Volilna nedelja z začetka junija je le še bled spomin, vlade pa še nimamo. Glede na volilni izid je takšno stanje med poznavalci pričakovano. In zdi se, da imajo tudi nepoznavalci veliko razumevanja za potek dogodkov. Po začetnem razburjanju zdaj mirno iz dneva v dan spremljamo novosti na notranje političnem prizorišču. Kot - poleg nogometa - ene od popestritev letošnjega poletja. Vstopili smo v čas kislih kumaric, ko se parlamentarno življenje običajno prekine zaradi parlamentarnih počitnic in novinarji nimajo pomembnih notranjepolitičnih vesti na voljo. To vrzel letos zapolnjuje povolilno dogajanje.  

Občutek je, da ljudje ne le, da ne upajo, da bo do oblikovanja koalicije prišlo v drugem krogu iskanja kandidata za mandatarja za sestavo vlade, temveč celo pričakujejo in si želijo, da se napetost še stopnjuje. Na višku počitniškega vzdušja sredi avgusta bo tako po vsej verjetnosti v Sloveniji poskrbljeno za malo politično srhljivko. 

Po odločitvi sveta stranke Levice, da je izkupiček pogajanj te stranke s peterico ostalih članov koalicije, ki se zbira okoli Marjana Šarca, zadosten, da Levica lahko podpre kandidaturo Marjana Šarca za mandatarja, ni pa dovolj velik, da bi lahko postala polnopravna članica šestorčka strank, smo tej srhljivki še odločen korak bližje. 

Pravzaprav bi morda lahko rekli, da se je že pričela. Z idiličnim uvodnim prizorom, s kakršnim se začenjajo dobre srhljivke. Zanj je poskrbel Luka Mesec, ko je izide glasovanja sveta stranke predstavil za Odmeve. Prešeren kot bi napovedoval ohcet. Z zborom članov sveta v ozadju, ki so napeto in – zdelo se je – tudi sumničavo spremljali, kakšne besede bo izbral njihov koordinator.

Predstavil je tudi oba izida glasovanj, ki so ju opravili: za vstop v koalicijo je bilo približno tretjina članov sveta, proti temu pa dve tretjini, za podporo Šarcu za premierja pa sta bili dve tretjini sveta za in tretjina proti. Optimistično je tudi ocenil, da ta izid v času na voljo omogoča, da Levica sklene dogovor s petorčkom. 

Petorček ob tej Mesčevi izjavi ni bil niti približno tako dobro razpoložen. ZAB in DS sta že pred glasovanjem napovedala, da od Levice pričakujeta vstop v koalicijo in polno prevzemanje odgovornosti za usodo vlade, ostali s Šarcem na čelu so tudi že večkrat povedali, da so zadržani do ideje manjšinske vlade. Zunanja podpora vladi oz. »projektno sodelovanje«, kot ga imenuje Mesec, bi Levici omogočilo, da bi vlado v točkah razhajanja tudi kritizirala in tako pridobivala 'opozicijske' kreditne točke za naslednje volitve. Seveda predvsem na račun programsko najbližjih strank ZAB in SD. Zato je mogoče pričakovati pritisk teh strank, da Levica spremeni svojo odločitev. Podlaga zato bi lahko bila dodatna pogajanja, za katera pa zmanjkuje časa. 

ZAB, DS in ostalim v petorčku so se ob predstavitvi izidov opravljenih glasovanj v svetu stranke verjetno privzdigovale obrvi tudi zaradi razmeroma nizkega števila glasov za zunanjo podporo. Če je med člani sveta, ki so politično pogajalsko realnost vsaj nekoliko pobližje spoznali, nasprotovanje vstopu v vladno koalicijo tako odločno, je na dlani, da je ta odločnost med članstvom Levice, ki bi bilo pozvano, da na strankarskem referendumu sprejme dokončno odločitev o tem koraku, še tem večja in tako rekoč nepremagljiva tudi, če bi se pogajanja s petorčkom zanjo iztekla pravljično ugodno.

Članstvo Levice se je že na zadnjem kongresu stranke izkazalo za veliko bolj radikalno od njenega vodstva, morda se je medtem nekoliko uneslo, a ne toliko, da bi izglasovalo vstop v 'neoliberalno vlado', ki bo npr prodala NLB.

Zunanja podpora vladi je tako največ, kar Levica dejansko lahko ponudi nastajajoči koaliciji in tudi ta v referendumskem izjavljanju članstva ni povsem zavarovana pred presenečenji.

Prevladujoče mnenje med članstvom strank je po mojem prepričanju večinoma bolj ostro kot stališče njihovih vodstev. V izbiri med načelnostjo in doseganjem kompromisa v Sloveniji višje kotira načelnost. Zlasti je takšna drža lastna strankam, ki so dlje od politične sredine in bi želele vtisniti odločnejši pečat svojemu vladnemu delovanju. 

Ta opis vsaj nekoliko zadeva tudi NSi. Prav verjetno bi se z zavrnitvijo vstopa v Šarčevo koalicijo končal tudi referendum v NSi in je bilo predvidevanje takšnega referendumskega izida tudi razlog za izstop Tonina iz pogajanj s petorčkom, saj si poraza med članstvom ta hip ne more privoščiti, tveganje zanj pa je bilo zelo visoko. 

Članice petorčka bodo morale zdaj razmisliti, ali je manjšinska vlada zanje boljša rešitev kot odhod na vnovične volitve. Zadostuje ena sama stranka, ki bo stavila na volitve, in jih bomo tudi res imeli. Možnost, da bi katera od njih pristopila v koalicijo z SDS po tolikšnem vztrajanju, da je Janša bodisi kot realni bodisi kot virtualni predsednik vlade nesprejemljiv, je pičla.