Podjetnik kot notranji sovražnik

Kdor je mislil, da je z nastankom samostojne slovenske države postal tržni, tj. kapitalistični tip gospodarstva nekaj splošno sprejetega, se je globoko zmotil. Mentaliteta, katero je skrbno negoval bivši komunistični režim, ki smatra podjetnika oz. kapitalista za izkoriščevalca, ki bogati na račun 'delavskih žuljev', je še vedno možno zakoreninjena. Še več, v zadnjem času se tovrstni sentimenti krepijo.

Tako je del politike napovedal podjetnikom malodane vojno. Stanka Levica, ki bo, kljub temu, da formalno ni del vladajoče koalicijo, očitno imela odločilen vpliv na politiko nove vlade, je v koalicijsko pogodbo vsilila drakonske obdavčitve dobičkov podjetnikov. In ko so nekateri uspešni podjetniki to pogodbo javno kritizirali kot škodljivo za gospodarstvo in nakazali možnost, da svoje investicije preusmerijo v 'finančno bolj predvidljiva okolja', so bili s strani pripadnikov kroga te stranke deležni besnih napadov. Poslanec Miha Kordiš je šel celo tako daleč, da je 'neposlušnim' podjetnikom zagrozil z nacionalizacijo njihovega premoženja.

Pri vsem tem ni najbolj problematična domišljavost, s katero dotični falirani študent, ki v življenju ni ustvaril z besedo ničesar, obračunava z ljudmi, ki so svoja uspešna podjetja ustvarili 'iz nič' in ki so s svojo podjetnostjo in inovativnostjo motor slovenskega ekonomskega razvoja.

Grožnje z nacionalizacijo, beri ropanjem premoženja, pomenijo kršitev ustavne pravice do razpolaganja z lastnino. Brez tega pa je svoboda posameznikov močno omejena. Mentaliteta, ki izraža odkrito sovražnost do zasebne lastnine, je zaščitni znak omenjene stranke in dokaz njenega ekstremističnega značaja – ne glede na to, kako si jo nekateri mnenjski voditelji na levici skušajo prikazati kot del politične normalnosti.

Vendar pa Miha Kordiš sam po sebi ni nek posebej velik problem. Je pač še eden v vrsti brezveznikov, ki so se po spletu okoliščin znašli v državni politiki – sicer bi se lahko šel svojo revolucionarnost edino za šanki lokalnih bifejev. Tudi ni glavni problem stranka Levica. Ta namreč precej zvesto izraža poglede njenega volilnega telesa. Zato njihove izjave in stališča niso nikakršni ekscesi, ampak verodostojen izraz 'stanja duha'.

Levica ni nikakršna izolirana marginalna stranka, ampak je de facto del novonastale vladajoče koalicije. S tem, ko so se t.i. sredinske oz. levosredinske stranke povezale z njo, so stališčem, kakšno je zahteva po nacionalizaciji zasebnih podjetij, podelile legitimnost. Zelo povedno je, da nihče iz vrst t.i. vladnega peterčka ni zmogel kritike, kaj šele obsodbe tovrstnih izjav. Ko je v oddaji nacionalne televizije Tarča vodja Levice Luka Mesec povsem legalno in legitimno potezo Igorja Akrapoviča, da izplača celoten dobiček svojega podjetja v obliki dividend delničarjem, označil za davčno utajo (zaradi česar bi si s strani le-tega zaslužil odškodninsko tožbo zaradi obrekovanja), sta ob njem stala dva bivša premiera in ministra v aktualni vladi Alenka Bratušek in Miro Cerar. Obema je (ali vsaj bi) moralo biti popolnoma jasno, da gre v tem primeru za lažno obtožbo. Vendar sta molčala 'kot grob'.

Nobeden od njiju se ni zmogel zoperstaviti tovrstnemu blatenju enega najuspešnejših slovenskih podjetnikov. Tudi premier Šarec ni zmogel več od praznega zatrjevanja, da so strahovi poslovne sfere odveč. Mar so res? Ob tako popustljivem odnosu do tistih, ki se navdušujejo nad metodami komunističnih revolucionarjev, se ljudem, ki so skozi  leta s svojim delom, znanjem in spretnostjo ustvarili premoženje, upravičeno porajajo razlogi za skrb.

Glavni problem je, da so sovražna stališča do tržnega gospodarstva in z njim povezane zasebne pobude na Slovenskem vse prej kot stvar političnih obrobnežev. Močno so zakoreninjena v nemajhnem delu javnosti ter med mnogimi novinarji, uredniki in drugimi mnenjskimi voditeljih. V dominantnih medijih lahko zasledimo številne prispevke o izkoriščevalski naravi kapitalizma in njegovih nosilcev. Tudi nostalgije po komunizmu je toliko, kot malo kje po Evropi. In tudi tokrat so se mnogi odkrito postavili na stan Levice.

Nosi pa tudi sama gospodarska sfera določen del odgovornosti za takšno stanje. Tako rekoč na prste lahko naštejemo tiste podjetnike, ki so pripravljeni dvigniti svoj glas zoper tovrstno mentaliteto, katere rezultat je neugodno poslovno okolje. Vselej se oglašajo eni in isti – Boscarol, Akrapovič, Batagelj. Ostali molčijo.

Tudi pred letošnjimi parlamentarnimi volitvami so bili previdno tiho; čeprav je bilo jasno, da bo kontinuiteta vladanja tranzicijske levice pomenila vzdrževanje institucionalnega okvira, ki je destimulativen do podjetniških aktivnosti.

To pasivnost je vsaj do neke mere mogoče razumeti. Je izraz razbohotene države in moči politike, ki invazivno posega na vsa družbena področja. In mnogi podjetniki so odvisni od državnih poslov. V primeru povečevanja davčnih in administrativnih bremen se bodo tisti podjetniki, ki poslujejo na mednarodnih trgih in kot takšni slovenske države preprosto 'ne potrebujejo', lahko preprosto odločili, da si poiščejo bolj ugodno poslovno okolje, kar v praksi pomeni selitev iz države. Ker gre za najbolj propulzivni del gospodarstva, bi to pomenilo razvojno katastrofo. A kaj, ko tisti, ki odločajo tega očitno ne razumejo – ali pa jim za to ni mar.