Venezuela: Raj za socialiste, a pekel za vse ostale

Slovenski mediji bolj poredko poročajo o katastrofalnih razmerah v južnoameriški Venezueli, kjer vlada socialistični predsednik Nicolás Maduro. Gospodarske in politične razmere so sprožile množične proteste proti vladajoči eliti, pri čemer je že več deset demonstrantov izgubilo življenje.

A kako je možno, da država, ki ima potrjeno največje naftne zaloge na svetu in je bila včasih vzor uspešne socialistične države (še posebej glede nasprotovanja vpliva ZDA na Venezuelo oz. južno Ameriko), padla tako globoko v gospodarsko, politično in zdaj še družbeno krizo?

Chavezov dvig Venezuele?

Začetnik socialistične Venezuele je bil Hugo Chávez, vojaški častnik. Slednji je služil v venezuelski kopenski vojski v času vladavine Carlosa Andrésa Péreza (1974-79 in 1989-93). V času njegovega prvega predsedovanja se je Venezuela uveljavila na svetovnem trgu kot pomembna izvoznica nafte, čemur je sledil tudi dvig življenjskega standarda v državi. A v drugem mandatu je bil soočen z svetovno ekonomsko krizo, kar je vplivalo na svetovni naftni trg in s tem na glavno venezuelsko industrijo.

Chávez, ki je nasprotoval Pérezovi neoliberalni politiki (in sodelovanju z ZDA), je okoli sebe zbral več somišljenikov v vojski in februarja 1992 sprožil vojaški udar. Ker so uporniki nadzorovali le slabih 10 % oboroženih sil, je puč spodletel. Chávez se je predal, in bil obsojen na zaporno kazen.

Kljub temu da puč ni uspel, je Pérez leta 1993 bil odstavljen zaradi korupcije in drugih kaznivih dejanj in namesto njega je bil leta 1994 izvoljen Rafael Caldera. Slednji, ki je bil seznanjen s pripravo puča, je kmalu po začetku mandata osvobodil zaprte pučiste, a jim je prepovedal vrnitev v vojaške vojske. Chávez se je posvetil promociji svoje verzije bolivarske socialistične revolucije z vplivi marksizma.

Pridobival je vse več podpornikov, ustanovil Gibanje Peta republike (Movimiento Quinta República; MVR), s pomočjo katerega je leta 1998 zmagal na predsedniških volitvah, primarno s podporo revnih in razočaranega srednjega razreda, ki so bili v času ekonomske krize najbolj prizadeti.

Chávez je preko Organizacije držav izvoznic nafte (OPEC) dosegel zmanjšanje svetovne proizvodnje, s čimer se je dvignila cena nafte in naftnih produktov, kar je omogočalo izboljšanje gospodarskega stanja. Sprva je sledil priporočil Mednarodnega denarnega sklada in politiki drugih južnoameriški držav, a istočasno je tudi zamenjal državne uradnike s svojimi podporniki in dal večjo (politično) vlogo vojski oz. poveljnikom.

Ker je bila celotna pozornost usmerjena na naftno industrijo, so pričeli preostali sektorji industrije stagnirati. Še posebej se je to kazalo v kmetijstvu, saj so lahko zaradi naftnih prihodkov (ter zadolževanjem v tujini) kupovali hrano v tujini, hkrati pa so Chávezovi podporniki pričeli dobivati službe v javnem sektorju. Dodatni udarec za gospodarstvo je bila tudi subvencija osnovnih živil, pri čemer prodajna cena ni pokrila niti stroškov pridelave. Ker je Chávez hkrati pričel z večjimi socialnimi projekti (izboljšanje infrastrukture, gradnja stanovanj, itd.), je rasel življenjski standard kot tudi njegova popularnost rasla. A ves ta čas se je zavedal, da je blaginja Venezuele odvisna od visokih cen nafte, zato je nenehno lobiral pri državah članicah Opeca, da so ohranjale nizko proizvodnjo in tako zviševale ceno; posledično so tudi Slovenci zahvaljujoč njemu plačevali več za bencin in dizel.

Vse več se je Chávez naslanjal na ideološko sorodno Kubo, tako da je slednja postala najpomembnejša gospodarska partnerica Venezuele. Dalje je pričel s t. i. kubanizacijo države, oz. oblikovanje političnega in družbenega sistema po vzoru Kube. Med najpomembnejšimi političnimi ukrepi je bila ukinitev dvodomnega parlamentarnega sistema in oblikovanje enotnega, enodomnega parlamenta, s čimer je odstranil večji nadzor nad njegovo politiko. Leta 2001 je parlament tako sprejel paket 49 zakonov, ki so dale Chávezu veliko moč (vladanje po dekretih) na gospodarskem področju, kar je opozicija označila za začetek diktature. Kubanizacija je prišla do te mere, da so v venezuelskih šolah uporabljali kubanske učbenike, katerim so zamenjali le naslovnice.

A že decembra 2001 je izbruhnila vsenacionalna stavka, ki je ohromila 90 % celotnega gospodarstva. Naslednje leto je v državno naftno podjetje Petróleos de Venezuela (PDVSA), ki je delovalo neodvisno in predstavljalo 70 % celotnega prometa s tujino, nastavil svoje podpornike v upravni odbor. Hkrati je pričel s povečevanjem davkov za tuje naftne družbe, omejevanjem korporativnega lastništva kot tudi z vse večjim odpuščanjem ljudi v javni upravi ter državnih podjetjih, katere je nadomestil s svojimi podporniki, ki pa niso imeli potrebnega znanja.
 

Po seriji stavk, uperjenih proti tem ukrepom, so aprila 2002 venezuelske oborožene sile izvedle puč in odstavile Cháveza. A zaradi nepremišljenih dejanj (razpustitev parlamenta in vrhovnega sodišča ter razveljavitve ustave) so se predhodni podporniki puča, kot tudi Chávezovi podporniki iz najrevnejših predelov, uprli in onemogočili puč. Kljub temu, da se je tako uspel obdržati na oblasti, ni mogel spreobrniti vse večje gospodarske krize. Decembra istega leta so ponovno stavkali po celotni državi, čemur je sledila odpustitev 18.000 stavkajočih delavcev PDVSA (oz. 40 % vseh zaposlenih).

Leta 2011 je tako država prevzela pol milijarde ameriških dolarjev vreden pokojninski sklad PDVSA, pri čemer je končal v piramidni shemi vladnih uradnikov, ki so tako obogateli. Ker so odpustili strokovnjake iz PDVSA in namesto njih zaposlili neizobražene podpornike, je še nadalje padla proizvodnja nafte, hkrati pa so se pričele vrstiti delovne nesreče. Leta 2012 je v eksploziji refinerije umrlo najmanj 40 delavcev, pri čemer je nastala za 1,7 milijarde ameriških dolarjev škode. Svetovna gospodarska kriza je prisilila OPEC, da so pričeli zniževati cene, zaradi česar se je glavni vir venezuelskih prihodkov pričel manjšati. Sledilo je dviganje števila brezposelnih ter nezmožnost kupovanja hrane (in drugih izdelkov) iz tujine, kar je privedlo do pričetkov pomanjkanja. Posledično se je Chávez odločil za množično nacionalizacijo podjetij, da bi izboljšal razmere. A zaradi vse večje inflacije (in tiskanja vse manj vrednega denarja) so imela podjetja vse večje težave, saj niso mogla v tujini kupiti potrebnih surovin. Z vsemi temi krizami se je soočal vse do svoje smrti leta 2013.

Nastopi Maduro

Ko je Nicolás Maduro prevzel oblast, je nadaljeval s Chavézovimi »reformami«, a nič ni pomagalo. Naslednje leto je proizvodnja nafte padla na okoli 2,7 milijona sodčkov na dan, kar je bilo 13 % manj, kot leta 1999. Ker so bili naftni derivati cenejši v Venezueli kot v tujini (primarno v Kolumbiji), so se pojavili prekupčevalci, ki so subvencionirani bencin prodajali v tujino. Subvencije so se izkazale za polom, saj je PDVSA porabila 28-krat več denarja za proizvodnjo bencina, kot je bila njegova subvencionirana cena in kar 50-krat več za dizel. Šele februarja lani je Maduro dvignil ceno bencina za 6.200 %, a vseeno zaradi inflacije to še vedno predstavlja najcenejši bencin na svetu.

Nadaljeval se je padec drugih delov industrije: proizvodnja zlata je med februarjem 2013 in februarjem 2014 padla za 64,1 % ter proizvodnja železa za 49,8 % v istem obdobju. Prizadeta je bila tudi proizvodnja električne energije, tako da so že septembra 2013 zabeležili večurni izpad elektrike sredi dneva v 70 % države. Pozneje so pričeli z racionalizacijo elektrike, a so zaradi tega onemogočili delovanje drugih sistemov, primarno vodovodni sistem. Zaradi izpada elektrike čistilne naprave niso več čistile vode, zaradi česar je prišlo do onesnaženja zalog pitne vode.

Nezmožnost nakupa oz. proizvodnje potrebne medicinske opreme je postala kritična že februarja 2014, ko so morali v glavni bolnišnici v venezuelski prestolnici odpovedati operacije zaradi pomanjkanja materialov. Kar 86 % vseh medicinskih materialov so do tedaj venezuelske bolnišnice kupile v tujini.
 

Leta 2014 so cene nafte še dodatno padle, kar je še dodatno poslabšalo stanje v državi. Potem ko je Chavéz nacionaliziral najmanj 1.200 podjetij, primarno iz kmetijskega sektorja, se je izkazalo, da so novi direktorji in vodje nesposobni, zaradi česar je prišlo pomanjkanja tudi osnovnih surovin ter hrane. Zadevo so poslabšali še prekupčevalci, ki so skrivali zaloge surovin z namenom dviganja cen oz. tihotapili subvencionirano hrano v tujino.

Da bi preprečil to nezakonito trgovanje s surovinami, je Maduro junija lani pooblastil oborožene sile, da formalno prevzamejo nadzor nad glavnimi petimi venezuelskimi pristanišči, transportom hrane in surovin, oblikovanjem cen kot tudi nad socialni centri v državi. A namesto, da bi vojska preprečila korupcijo, se je ta dejansko še povečala, saj so vojaški inšpektorji v pristaniščih zahtevali podkupnine za izdajo uvoznega dovoljenja, izdajali so račune za neobstoječe dela ali dobavo neobstoječih surovin, kot tudi sami izvajali tihotapljenje in plenjenje skladišč s hrano.

Do konca leta 2016 je več kot tri četrtine državljanov poročalo, da so zaradi pomanjkanja hrane shujšali in sicer povprečno kar za 8,5 kg. To neprostovoljno hujšenje so označili kot Madurovo dieto. Februarja letos so venezuelske univerze izračunale, da 82,8 % Venezuelcev živi v revščini, 93 % se jih ne more več privoščiti hrane in milijon otrok ne obiskuje šole zaradi lakote in nedelujočih javnih služb.

Ljudem je dovolj

Leta 2015 je opozicija na parlamentarnih volitvah prvič dosegla večino, a je odhajajoči parlament razglasil ustanovitev nacionalnega komunalnega parlamenta, kateremu je Maduro izročil oblast. Posledično sta se tako oblikovala dva različna parlamenta, a prava oblast je še vedno bila v rokah Madure in oboroženih sil.

Kljub številnim stavkam in protestom, ki so se odvijali v tem času, se ni zgodilo nič. Opozicija je v drugi polovici leta želela sklicati referendum o odpoklicu Madure, a je slednji preko sodišč dosegel zaustavitev postopka. Posledično so sledile množične demonstracije, ki so pritegnile več kot milijon Venezuelcev. Konec leta in v začetku letošnjega leta je Vatikan poskušal doseči mirno rešitev problema, a so pogovori propadli.

Konec marca je venezuelsko vrhovno sodišče razpustilo opozicijski parlament in samo prevzelo zakonodajno oblast, a zaradi protestov, v katerih je sodelovalo okoli šest milijona državljanov (poimenovanih matera vseh protestov), je bil preklican čez nekaj dni. Maduro je prav tako ukazal povečanje narodne milice na pol milijona pripadnikov, ki so seveda njegovi privrženci. V protestih po državi in v spopadih s policijo, oboroženimi silami ter privrženci obeh taborov, je umrlo že več deset ljudi.

A trenutno je v Venezueli nekaka pat pozicija, obdobje, ko ni demokracije, a hkrati tudi (še) ni diktatura. Madura ne more preprečiti demonstracij in onemogočiti opozicije, slednja pa ne more prevzeti oblasti in odstraniti socialističnega predsednika.

Slovenski levičarji za Maduro

Medtem ko so Venezuelci že stradali, sta se decembra 2014 slovenska poslanca iz vrst Združene levice Violeta Tomič in Miha Kordiš na stroške Venezuele udeležila mednarodne konference ob 10. obletnici ustanovitve Mreže intelektualcev, umetnikov in družbenih gibanj za obrambo človeštva. Kordiš je o obisku favel dejal sledeče: »Prvi vtis je zelo spodbuden, zlasti, ko obiščeš barriose, to so kot denimo favele v Braziliji. Vidi se, da se ljudje organizirajo, da so vpeti v vsakodnevno odločanje, da gre za neko participativno demokracijo. To je najbolj demokratična skupnost, ki sem jih imel priložnost videti. In ta sistem deluje.« Priznal je, da »imajo nekaj težav, pa ne zato, ker so v socializmu, ampak ker so še vedno v kapitalizmu. Ni pa tako dramatično, kot slikajo zahodni mediji.«

No, letos je šla Tomičeva še dalje v zagovoru Madure. Tako je venezuelsko veleposlaništvo na svoji Facebook strani objavilo videoposnetek njenega nagovora, katerega je začela z naslednjimi besedami: »Pozdrav Venezuelcem! V imenu ekosocialistov Slovenije, Združene levice in mene osebno izražam veliko podporo venezuelskemu ljudstvu in njegovi nesmrtni revoluciji.« Tomičeva kot kaže podpira revščino in umore demonstrantov, vse v imenu »nesmrtne revolucije«.