REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Raziskujemo in pojasnjujemo: Terorizem in prva Jugoslavija

Raziskujemo in pojasnjujemo: Terorizem in prva Jugoslavija

V današnjem prispevku se bomo dotaknili zgodovine terorizma tik pred in med obstojem prve Jugoslavije; t. j. Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS), pozneje preimenovane v Kraljevino Jugoslavijo.

Krvavi začetki

Najpomembnejši teroristični dogodek na področju Jugoslavije je nedvoumno atentat avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda junija 1914 v Sarajevu. Avstro-Ogrska je leta 1878 okupirala t. i. Bosanski vilajet (pokrajino Otomanskega imperija) ter nato Bosno in Hercegovino leta 1908 še formalno vključila v teritorij dvojne monarhije.

Berlinski sporazum iz leta 1878, ki je Avstro-Ogrski omogočil zasedbo Bosne, je priznal srbsko kneževino kot samostojno državo; slednja se je čez štiri leta preimenovala v kraljevino, ko je knez Milan IV. Obrenović postal kralj Milan I. Srbije. Slednji je ohranil tesne stike z Avstro-Ogrsko, a to se je končalo z vojaškim pučem leta 1903, ko so srbski častniki umorili kraljevi par (ter nekatere druge člane kraljeve družine in najbližje podpornike) ter ustoličili Petra I. (Karađorđevića) za kralja.

Uspehi Srbije v balkanskih vojnah so dali povod nacionalistom, da bi v srbsko kraljevino vključili tudi srbsko prebivalstvo v Avstro-Ogrski (torej v Bosni).

Slednji je ohladil stike z severno sosedo, in se bolj naslonil na carsko Rusijo. Posledično sta bili Srbija in Avstro-Ogrska večkrat vpleteni v spore, incidente in konflikte. Uspehi Srbije v balkanskih vojnah so dali povod nacionalistom, da bi v srbsko kraljevino vključili tudi srbsko prebivalstvo v Avstro-Ogrski (torej v Bosni).

V Sarajevo je tako delovala celica prosrbske tajne organizacije Črna roka, ki je bila tajno vodena in opremljena s strani srbske vojaško-obveščevalne službe ter bila povezana z Mlado Bosno. Prestolonaslednik nadvojvoda Franc Ferdinand je junija 1914 obiskal Bosno, da je opazoval (nadziral) izvajanje vojaških manevrov kot tudi, da bi odprl novo-odprti muzej v Sarajevu. Odprtje je bilo načrtovano za 28. junij, na t. i. Vidovdan (dan svetega Vida), ko Srbi obeležujejo obletnico bitke na Kosovu iz leta 1389.
 

Slikarjeva upodobitev sarajevskega atentata
Sarajevski atentat, ki je sprožil prvo svetovno vojno.

Že aprila so bili izbrani bosanski Srbi, ki so nato sodelovali v atentatu, pri čemer sta pri načrtovanju atentata sodelovala tudi ruski veleposlanik in vojaški ataše. Bodoči atentatorji so se v bližini Beograda urili v streljanju s pištolami, ki jih je priskrbela srbska vojska. Srbi so tudi organizirali tajni prehod srbsko-bosanske meje in skrivanje atentatorjev v zavetiščih, dokler ni Franc Ferdinand prišel v Sarajevo.

Avtomobilska kolona je brez incidentov peljala mimo dveh atentatorjev (prvi opremljen z bombo, drugi pa z bombo in pištolo). Šele tretji napadalec je uspel vreči bombo, ki se je odbila od prestolonaslednikovega avta in eksplodirala med množico ljudi. Kolona je nadaljevala pot proti sarajevskemu magistratu, kjer je Franc vidno razburjen podal načrtovani govor in se nato odločil, da bo obiskoval bolnišnico z ranjenimi v poskusu atentata. Zaradi spremembe poti se je voznik izgubil in se ustavil tik pred Gavrilom

Principom, enemu izmed atentatorjev, ki je uspel izstreliti krogli iz neposredne bližine. Prva krogla je zadala smrtno rano prestolonasledniku (zadela ga je v vratno veno), medtem ko je druga ranila njegovo ženo v trebuh. Po prihodu v guvernerjevo rezidenco sta oba podlegla ranam.

Avstro-ogrske sile so uspele prijete vse (razen enega) atentatorje ter njihove pomagače, pri čemer so ugotovili tudi srbsko vlogo v celotni zadevi. Posledično je Avstro-Ogrska od Srbije zahtevala, da spoštuje berlinski sporazum, da vzdržuje dobre odnose, da prepreči protiavstrijsko propagando ter ilegalni prevoz orožja iz Srbije v Bosno ter da aretira Srbe, ki so bili vpleteni v atentat. T. i. julijski ultimat je dal Srbiji dva dni, da odgovori pozitivno, ali pa bodo prekinjeni diplomatski stiki. Srbija je soglašala s prekinitvijo pošiljanja orožja, a zavrnila ostale zahteve in mobilizirala svojo vojsko (s soglasjem Rusije). Naslednjega dne so srbski rezervisti prečkali mejno reko Donavo pri Temes-Kubinu, pri čemer so avstro-ogrski vojaki streljali na njih. 28. julija je Avstro-Ogrska prav tako mobilizirala del oboroženih sil, kar je nato privedlo do izbruha prve svetovne vojne.

Rdeča pravica

Člani Rdeče pravice
Jugoslovanski kralj Aleksander I. je bil zadnji evropski monarh, ki je bil ubit v atentatu.

Po koncu prve svetovne vojne in ustanovitvi Države Slovencev, Hrvatov in Srbov (SHS) leta 1918 ter združitvi slednje s Kraljevino Srbijo v Kraljevino SHS 1. decembra 1918 so se v novonastali državi nadaljevali politični spori med različnimi skupinami.

Med najbolj temi skupinami je bila najbolj aktivna t. i. Socialistična delavska stranka Jugoslavije (komunistov), ustanovljena leta 1919, ki je sprva delovala legalno. Tako so organizirali proteste glede državne politike ter v podporo Sovjetski zvezi in Madžarski sovjetski republiki, kot tudi organizirali stavke. Posledično so v lokalnih volitvah maja 1920 v nekaterih mestih na Hrvaškem in Črni gori (kot so Zagreb, Osijek, Slavonski Brod, Podgorica, itd.) zmagali, a je država preprečila, da bi komunisti dejansko prevzeli lokalno oblast. Istega leta so komunisti prav tako zmagali na lokalnih volitvah v Srbiji, a tudi tokrat je vmes posegla država in suspendirala komuniste. Novembra istega leta je na volitvah v ustavodajno skupščino komunistična stranka dobila 12,36 % vseh glasov (oz. 58 od 419 mest). V tem času (junija 1919) se je stranka še formalno preimenovala v Komunistično partijo Jugoslavije (KPJ).

Državna oblast, ki se je bala revolucionarnega delovanja komunistov, je izrabila krvave proteste konec decembra 1920 pri Tuzli, kjer so umrli štirje rudarji in en policist, da je izdala t. i. Obznano in prepovedala kakršnokoli delo komunistov (do sprejetja nove ustave), pri čemer so zaplenili premoženje stranke, aretirali nekatere voditelje in preprečili sodelovanje izvoljenih komunističnih poslancev.

Bolj uspešni so bili komunisti 21. julija 1921, ko je član skupine z dvema streloma uspel ubiti notranjega ministra Draškovića. Atentator je bil pozneje prijet in obešen ter najbližji sodelavci zaprti.

Znotraj KPJ se je februarja naslednje leto v Zagrebu oblikovala skupina, ki je želela s terorizmom (katerega so smatrali za edino preostalo oblike boja proletariata) strmoglaviti državno oblast in se poimenovala Rdeča pravica (Crvena pravda). Že aprila je član skupine v Beogradu hotel izvršili atentat na notranjega ministra Milorada Draškovića, a ni uspel. Prav tako jim ni uspel atentat na prestolonaslednika Aleksandra Karađorđevića na Vidov dan tega leta (ko je bila sprejeta t. i. Vidovdanska ustava), ko je atentator vrgel na njegovo vozilo več palic dinamita, ki pa so eksplodirale na vrhu telegrafskega dvora in tako ni uspel ubiti prestolonaslednika. Bolj uspešni so bili komunisti 21. julija 1921, ko je član skupine z dvema streloma uspel ubiti notranjega ministra Draškovića. Atentator je bil pozneje prijet in obešen ter najbližji sodelavci zaprti. Policijska preiskava po atentatu je popolnoma onemogočila delovanje skupine, pri čemer je njen voditelj Rudolf Hercigonja uspel zbežati v tujino. Preko Avstrije je odšel v Sovjetsko zveto, kjer je nato sodeloval v Komunistični internacionali, dokler ni bil v okviru Stalinovih čistk leta 1938 usmrčen »zaradi vohunstva in priprave terorističnih napadov«.

Zaradi splošnega ogorčenja je priljubljenost komunistov padla in država je sprejela Zakon o zaščiti javne varnosti in reda v državi, po kateri je dokončno prepovedala KPJ in vso komunistično aktivnost v kraljevini. Vsi komunistični poslanci in okoli 70.000 članov ter sindikalistov je bilo aretiranih, zaradi česar se je vodstvo KPJ preselilo v tujino.

Januarja 1929 je kralj Aleksander uvedel diktaturo in kraljevino preimenoval v Jugoslavijo, kar je bil povod za člane Mlade komunistične lige, da so pozvali k oboroženi vstaji. A razen nekaterih posameznih incidentov do vstaje ni prišlo, nato pa je policija v spopadih ubila še zadnje komunistične voditelje v državi. Med njimi je bil tudi Đuro Đaković, po katerem so v drugi Jugoslaviji poimenovali ljubljansko Đakovićevo cesto, današnjo Litostrojsko.

V začetku septembra 1932 je deset ustašev v Gospiću sprožili t. i. Velebitsko vstajo, ki pa se je začela in končala z napadom na policijsko postajo v Brušanah. Vstaja se je končala čez noč.

Ustaški terorizem

Hrvaška fašistična in ultranacionalistična organizacija Ustaši – Hrvaška revolucionarna organizacija je bila osnovana januarja 1929 in formalno ustanovljena naslednje leto, pri čemer je zagovarjala samostojnost Hrvaške in boj proti srbski hegemoniji. Ker so bili (kot preostale nacionalistične stranke) prepovedani, so ustaši (podobno kot komunisti) svoje glavne aktivnosti preselili v tujino, pri čemer so največjo podporo dobili v Italiji.

Slednja je leta 1932 odobrila in opremila ustaše z orožjem, ki so ga pričeli tihotapiti v Jugoslavijo z željo sprožiti revolucijo. Če bi uspela, bi Italija dobila področje okoli Triglava in Italije, medtem ko bi ustaška država dobila Trst in Reko (takrat pod Italijo). V začetku septembra 1932 je deset ustašev v Gospiću sprožili t. i. Velebitsko vstajo, ki pa se je začela in končala z napadom na policijsko postajo v Brušanah. Vstaja se je končala čez noč.

Bolgarski atentator Vlado Chernozemski je uspel med počasno vožnjo odprte limuzine izstreliti več strelov proti obema državnikoma. Medtem ko je Aleksander umrl že v avtomobilu, je Barthou umrl pozneje zaradi slabe zdravstvene oskrbe (ranjen je bil v roko).

A ustaši so nadaljevali s protijugoslovanskim delovanjem. Povezali so se s probolgarsko Notranjo makedonsko revolucionarno organizacijo (VMRO) in skupaj načrtovali atentat na jugoslovanskega kralja med obiskom francoskega Marseillesa. VMRO je podobno kot ustaši želela doseči priključitev delov Grčije in Makedonije, kjer so živeli Bolgari, ki Bolgariji in so tako med leti 1922 in 1934 bili aktivni z organizacijo atentatov in vstaj med lokalnim prebivalstvom.

Kralj Aleksander je 9. oktobra 1934 obiskal to francosko pristanišče, da bi potrdil dobre francosko-jugoslovanske odnose (Francija je podpirala t. i. malo antanto, politično zvezo Jugoslavije, Češkoslovaške in Romunije). Sprejel ga je francoski zunanji minister Louis Barthou. Bolgarski atentator Vlado Chernozemski je uspel med počasno vožnjo odprte limuzine izstreliti več strelov proti obema državnikoma. Medtem ko je Aleksander umrl že v avtomobilu, je Barthou umrl pozneje zaradi slabe zdravstvene oskrbe (ranjen je bil v roko). VIDEO prispevke si lahko ogledate TUKAJ.

Naslednjič nadaljujemo s prispevkom o zgodovini terorizma v času druge (socialistične) Jugoslavije.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Povezane novice

Delite članek