REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Opozorilno sporočilo

The subscription service is currently unavailable. Please try again later.

Kazen brez sojenja: pravno mnenje potrjuje, da EU s sankcijami proti drugače mislečim krši lastno pravo!

Kazen brez sojenja: pravno mnenje potrjuje, da EU s sankcijami proti drugače mislečim krši lastno pravo!Cenzura se tihotapi v EU - zaradi Ukrajine! Vir: AI

Nekdanja sodnica Sodišča Evropskih skupnosti (predhodnice današnjega Sodišča EU), profesorica Ninon Colneric, in profesorica mednarodnega prava z Univerze v Angersu Alina Miron sta v pravnem mnenju na 66 straneh odgovorili na preprosto vprašanje: ali so sankcije Evropske unije proti fizičnim osebam zaradi domnevnih »dezinformacij« sploh zakonite?

Mnenje sta naročila neodvisna evroposlanca Michael von der Schulenburg in Ruth Firmenich.

Njun odgovor, datiran 31. oktobra 2025 in te dni znova aktualen, je trezno pravniški, a po vsebini uničujoč.

Sankcijski režim, ustanovljen s Sklepom Sveta (SZBP) 2024/2643 in Uredbo (EU) 2024/2642 z dne 8. oktobra 2024, prava Evropske unije ne krši slučajno ali obrobno, temveč sistemsko – in to na skoraj vsaki točki, ki ju je pravna analiza zajela.

Pravno mnenje Colnericove in Mironove, ki ga je v javnosti komaj kdo opazil, zato ni več akademska vaja. Je obtožni akt proti praksi, ki se odvija pred našimi očmi – in proti molku tistih, ki bi morali o njej poročati. Predvsem medijem. Tudi slovenskim - bojazlivo molčečim, podrepniškim.

Medtem je Svet EU pred dnevi, 16. novembra 2026, na črno listo uvrstil nove osebe, med njimi irskega novinarja Chaya Bowesa – državljana EU, ki se je znašel na istem seznamu kot vodje hekerskih skupin in tajkunskih imperijev.

Skupno režim že zajema 111 posameznikov in 21 subjektov.

Pravno mnenje Colnericove in Mironove, ki ga je v javnosti komaj kdo opazil, zato ni več akademska vaja.

Je obtožni akt proti praksi, ki se odvija pred našimi očmi – in proti molku tistih, ki bi morali o njej poročati.

Predvsem medijem. Tudi slovenskim - bojazlivo molčečim, podrepniškim.

Devet kršitev lastne listine – in še nekaj na medaljo

Sankcijski režim prava EU ne krši slučajno ali obrobno, temveč sistemsko – na skoraj vsaki točki pravne analize.

Kaj točno krši Bruselj?

Avtorici mnenja kršitve naštevata skoraj po členih.

Uredba ne vsebuje predpisanih določb o pravnem varstvu, s čimer krši člen 215(3) Pogodbe o delovanju EU.

Režim ni omejen na primere, ko je očitno, da gre za dezinformacijo in da ta res prispeva k ruski destabilizaciji – to pomeni kršitev člena 11 Listine EU o temeljnih pravicah, ki varuje svobodo izražanja in obveščanja.

Prepovedi potovanj za državljane Unije presegajo, kar bi bilo nujno iz razlogov javne varnosti – kršitev člena 45(1).

Uvrščeni nima pravice biti slišan, preden ga obsodijo – kršitev člena 41(2)(a) o pravici do dobrega upravljanja.

Ta procesna napaka po mnenju avtoric onesnaži vse preostale omejitve: kršena sta tudi člen 17 (pravica do lastnine) in člen 7 (spoštovanje zasebnega in družinskega življenja).

In seznam se nadaljuje.

Svet objavlja osebne podatke in naslove uvrščenih, čeprav to za obveščanje ni potrebno – kršitev člena 8 o varstvu osebnih podatkov.

Režim osebam, ki živijo v EU, praktično onemogoči plačano delo in opravljanje dejavnosti – kršitvi člena 15 in člena 16.

Celo z zdravili in zdravstvenim zavarovanjem se ukvarja prek okornega postopka odstopanj namesto izjem – kršitev člena 35 o zdravstvenem varstvu.

Poleg tega avtorici izrazito dvomita, da sta izpolnjena načeli predvidljivosti prava in učinkovitega pravnega sredstva.

Analiza po merilih člena 19 Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah pa potrjuje, da režim ne prestane niti mednarodnopravnega preskusa.

Analiza po merilih člena 19 Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah pa potrjuje, da režim ne prestane niti mednarodnopravnega preskusa. To je, kot so nemški komentatorji povzeli bistvo mnenja, uvedba dejanske »civilne smrti«: oseba formalno živi, a je izbrisana iz pravnega in ekonomskega življenja.

Vse skupaj z določbami Evropske konvencije o človekovih pravicah to ni zgolj tehnična napaka v členih.

To je, kot so nemški komentatorji povzeli bistvo mnenja, uvedba dejanske »civilne smrti«: oseba formalno živi, a je izbrisana iz pravnega in ekonomskega življenja.

Posebej grenak je procesni del.

O uvrstitvi odloča Svet soglasno, za zaprtimi vrati, brez predhodnega zaslišanja prizadetega, ukrep pa začne veljati z objavo v Uradnem listu.

Pravno varstvo je mogoče šele naknadno, na dolgi in dragi poti do Sodišča EU, medtem ko sankcije tečejo.

Obtoženi nima niti statusa obtoženca – nima obtožnice, nima obrambe, nima sodnika. Ima le objavljeno ime, zamrznjene račune in prepoved gibanja.

Da bo ironija popolna: mnenje ugotavlja, da bi lahko Evropski parlament na Sodišču EU zahteval razveljavitev uredbe – a od 720 poslancev se za to doslej ni zavzel praktično nihče razen naročnikov mnenja.

Od švicarskega polkovnika do irskega novinarja: mehanizem se obrača proti lastnim državljanom

Kako to izgleda v praksi, povesta dve imeni.

Jacques Baud, 70-letni upokojeni polkovnik švicarskega generalštaba, nekdanji strokovnjak švicarske strateške obveščevalne službe, dolgoletni uradnik Združenih narodov in Nata ter avtor desetih knjig o mednarodni varnosti, je bil uvrščen na seznam 15. decembra 2025.

Razlog: da je gost »proruskih« oddaj in da širi »teorije zarote«.

Posledice: zamrznjeni računi, prepoved vstopa in tranzita skozi EU.

Ker živi v Bruslju, je dejansko ujet v njej, v rodno Švico pa se ne more vrniti.

Jacques Baud
Jacques Baud Vir: Telegram

Če mu kdo kupi štruco kruha ali plača odvetnika, stori kaznivo dejanje.

Za uvrstitev je izvedel od novinarja, ki ga je poklical in prosil za komentar.

Marca 2026 je zadevo izpodbijal na Splošnem sodišču EU (zadeva T-169/26), Svet pa je sankcije 8. oktobra 2026 mirno podaljšal do oktobra 2027.

Če mu kdo kupi štruco kruha ali plača odvetnika, stori kaznivo dejanje. Za uvrstitev je izvedel od novinarja, ki ga je poklical in prosil za komentar.

Švica – država, ki sicer zvesto prevzema bruseljske sankcije – je tokrat odstopila: njen državni sekretariat za gospodarstvo je ugotovil, da režim odpira pravna in politična vprašanja glede svobode izražanja.

Belgija mu je dostop do lastnega denarja dovolila le občasno, s »humanitarnimi izjemami«.

Drug primer je svež.

Irski novinar Chay Bowes, nekdanji soustanovitelj preiskovalnega medija The Ditch, danes dopisnik ruske televizije RT, je bil uvrščen na seznam 16. novembra 2026 med 30 novimi posamezniki, v širšem paketu skupaj s 113 osebami in subjekti.

Med razlogi v pravnem besedilu izstopa eden, ki bi moral vsakega Evropejca ustaviti sredi koraka: da je na povabilo Rusije leta 2023 spregovoril v Varnostnem svetu ZN in tam kritiziral Nato ter oboroževanje Ukrajine.

Unija torej kaznuje državljana EU tudi zaradi govora na forumu in najvišjem varnostnem organu sveta, ki obstaja ravno zato, da se na njem slišijo nasprotujoča si stališča.

"Unija torej kaznuje državljana EU tudi zaradi govora na forumu in najvišjem varnostnem organu sveta, ki obstaja ravno zato, da se na njem slišijo nasprotujoča si stališča." Na sliki: Chay Bowes Vir: Telegram

Bowes, ki je bil pred tem že izgnan iz Romunije, ko je poročal o tamkajšnjih volitvah, je odgovoril, da so ga sankcionirali »brez možnosti obrambe, brez zaslišanja, brez dokazov«, in napovedal pravni boj na irskih sodiščih.

In to nista osamljena primera.

Berlinski novinar Hüseyin Doğru (medij red.) je na seznamu od maja 2025; njegovi ženi so zasegli račune, družina živi na ravni socialnega minimuma, sam pa svoje stanje opisuje kot premik »v pravno prazen prostor«.

Na seznamu sta tudi nemška novinarka Alina Lipp in švicarska aktivistka Nathalie Yamb.

Sankcije so bile nekoč orodje proti teroristom, diktatorjem in oligarhov – zato so bile tudi zamišljene tako, da njihova ostrina ustreza moči tistih, ki jih zadenejo.

Jacques Baud
Jacques Baud  Vir: Telegram

Danes isti mehanizem udarja po upokojenih polkovnikih, publicistih in novinarjih.

Ko so nemškega vladnega tiskovnega predstavnika Martina Giesa decembra 2025 vprašali po primeru Baud, je odvrnil, da mora »vsak, ki deluje na tem področju, računati, da se mu lahko zgodi podobno«.

Stavek, ki bi ga v državi, vezani na listino o temeljnih pravicah, težko izgovoril vladni uradnik, ne da bi naslednji dan zahtevali njegov odstop.

In ne pozabimo: vsako uvrstitev mora v Svetu soglasno potrditi vsaka država članica – tudi Slovenija, ne glede na to, ali sedi na oblasti leva ali desna vlada.

Kje so »čuvaji« demokracije?

Kdo je o vsem tem poročal?

O primeru Bowes predvsem irski mediji – Irish Times, RTÉ, Irish Examiner –, ker gre za njihovega državljana, čeprav večinoma v tonu, ki uradno obtožbo preprosto prevzame.

O primeru Baud je resno in kritično pisal pravniški Verfassungsblog, kritiko sta objavili nemška Die Welt in švicarska Weltwoche, o »civilni smrti novinarja« luksemburška Zeitung vum Lëtzebuerger Vollek, o obnovitvi sankcij pa Brussels Signal.

Kdor o teh primerih piše, tvega, da ga bodo označili za »proruskega« – in prav ta oznaka je danes dovolj, da se novinarska zgodba konča, preden se je začela. Tako mediji niso več čuvaji demokracije, temveč njeni dispečerji: namesto da bi oblasti zastavljali vprašanja, ji uslužno razglasijo, kdo je ta teden notranji sovražnik.

Od velikih javnih radiotelevizij, vodilnih nemških in francoskih dnevnikov ter evropskih tiskovnih agencij pa je o pravni dimenziji zgodbe – o mnenju nekdanje sodnice Sodišča EU! – zaslediti komaj sled.

Akademsko analizo na Verfassungsblogu je treba iskati z lučko, medtem ko uradna sporočila Sveta EU mediji redno prepisujejo brez dvoma in brez vprašanja.

V Sloveniji je slika še bolj zastrašujoča.

Na RTV Slovenija, STA, Delo, Dnevnik, 24ur, N1 pri iskanju člankov o sankcijah proti Baudu in Bowesu ter o pravnem mnenju, ki razkriva nezakonitost celotnega režima lahko vidimo, da v njihovih arhivih ni zaslediti resnega poročila.

Edino redno izjemo predstavlja naš Insajder, ki je o pregonu Bauda pisal že decembra 2025.

Molčijo tudi institucije, ki obstajajo ravno za take primere: Društvo novinarjev Slovenije, Združenje novinarjev in publicistov, slovenski PEN, nevladne organizacije za človekove pravice in varuh človekovih pravic.

Evropska federacija novinarjev in Mednarodni inštitut za tisk sta sicer nekoč opozarjala, da prepovedi ruskih medijev ogrožata svobodo govora – a ko so se prepovedi spremenile v osebne črne liste z zamrznjenimi računi, njunega glasu ni več slišati.

Tudi v Evropskem parlamentu vlada tišina, čeprav mu pravno mnenje v roke položi instrument, s katerim bi lahko režim izpodbijal na sodišču.

Novinar ne rabi več preveriti, ali je bila poteptana kakšna pravica; dovolj je, da ponovi uradno etiketo »propagandist«, in bralčeva vest je pomirjena.

Molk ima svojo logiko.

Kdor o teh primerih piše, tvega, da ga bodo označili za »proruskega« – in prav ta oznaka je danes dovolj, da se novinarska zgodba konča, preden se je začela.

Tako mediji niso več čuvaji demokracije, temveč njeni dispečerji: namesto da bi oblasti zastavljali vprašanja, ji uslužno razglasijo, kdo je ta teden notranji sovražnik.

Disidenti včasih in danes: zakaj je ta molk nevarnejši od sankcij samih

Nekoč je bilo drugače.

Ko so v Sovjetski zvezi preganjali Andreja Saharova in Aleksandra Solženicina, ko so v Češkoslovaški zapirali Václava Havla, so zahodni mediji o disidentih pisali na prve strani, branili njihove pravice in od oblasti zahtevali odgovornost.

Danes, ko se disidenti pojavljajo na samem Zahodu – novinarji, analitiki, publicisti, ki ne kradejo ničesar in ne pozivajo k nasilju, temveč le drugače razlagajo vojno in moč –, jih isti mediji v maniri, ki jo je poznal stalinistični propagandni aparat, etiketirajo kot »proruske« in »putiniste«, in tu se zgodba konča.

Leta 1898 je Émile Zola v časopisu objavil »J’accuse…!« in z enim člankom razkril afero Dreyfus: takrat je bilo jasno, da je naloga publicista, da se postavi med državo in obsojenca, ne pa na stran obtoževalca.

Da so poteptane prav njihove pravice – in s tem pravice vseh nas –, ni več vredno niti odstavka.

Zgodovina pozna natančno ta mehanizem – in njegovo ceno.

V Ameriki petdesetih let so črne liste mccarthyizma uničile na stotine življenj, preden se je novinar Edward R. Murrow leta 1954 v oddaji See It Now uprl senatorju Josephu McCarthyju in dokazal, da je novinarstvo lahko zadnji branik, ko odpovejo vse institucije.

Leta 1898 je Émile Zola v časopisu objavil »J’accuse…!« in z enim člankom razkril afero Dreyfus: takrat je bilo jasno, da je naloga publicista, da se postavi med državo in obsojenca, ne pa na stran obtoževalca.

Julian Assange z očetom po trpki "zmagi"...

In ko so desetletje preganjali Juliana Assangea, so vodilni mediji predolgo molčali – dokler ni postalo jasno, da precedens, ki so ga dopustili, velja za vsakega novinarja, ki objavi, česar oblast ne želi.

Martin Niemöller je lekcijo strnil v stavek, ki ga danes ponavljamo kot okras, ne pa kot opozorilo: najprej pridejo po nekoga drugega – in ni nikogar več, ki bi spregovoril, ko pridejo po tebe.

Sankcije proti Baudu, Bowesu in Doğruju so testni balon: EU preverja, ali bo javnost sprejela izvensodno kaznovanje lastnih državljanov za izrečena mnenja. Če mediji, novinarska društva in varuhi človekovih pravic molčijo, je odgovor za Bruselj jasen – mehanizem deluje, razširimo ga.

Prav zato je sedanji molk tako nevaren.

Sankcije proti Baudu, Bowesu in Doğruju so testni balon: EU preverja, ali bo javnost sprejela izvensodno kaznovanje lastnih državljanov za izrečena mnenja.

Če mediji, novinarska društva in varuhi človekovih pravic molčijo, je odgovor za Bruselj jasen – mehanizem deluje, razširimo ga.

Jutri je lahko na seznamu sindikalist, ki kritizira evropsko industrijsko politiko, aktivist proti trgovinskemu sporazumu, profesor z »napačno« analizo.

Nekdanji posebni poročevalec OZN Alfred de Zayas je ob primeru Baud zapisal, da smo priča »propadu civilizacije«; 300 švicarskih akademikov, diplomatov in novinarjev je podpisalo odprto pismo v njegovo obrambo.

Toda dokler take glasove posredujejo le obrobni mediji, glavni medijski tok pa molči, ostaja vse to zasebni dvom brez javnih posledic.

EU pa se z vsakim novim imenom na seznamu sama sebi ruši pravno in moralno legitimnost – in, paradoksno, hrani prav tisti proruski narativ, proti kateremu trdi, da se bori.

Svoboda izražanja namreč ni pravica do pravilnih mnenj. Pravica, ki ščiti le uradna mnenja, ni več pravica, temveč privilegij.

Svoboda izražanja ni pravica do pravilnih mnenj; pravica, ki ščiti le uradna mnenja, ni več pravica, temveč privilegij.

Svoboda izražanja namreč ni pravica do pravilnih mnenj.

Pravica, ki ščiti le uradna mnenja, ni več pravica, temveč privilegij.

In demokracija, v kateri tudi četrta veja oblasti molči, ko se teptajo pravice, ni več demokracija s slabo tiskovno svobodo – je demokracija brez nje.

Ni več demokracije, pač pa je - demokratura.

 

Viri: pravno mnenje prof. dr. Ninon Colneric in prof. dr. Aline Miron (naročnika: evroposlanca M. von der Schulenburg in R. Firmenich, 31. 10. 2025); Verfassungsblog (12. 6. 2026); Irish Times, RTÉ, Irish Examiner (16. 11. 2026); Brussels Signal (27. 10. 2026); Zeitung vum Lëtzebuerger Vollek; Insajder.com (22. 12. 2025 in 17. 11. 2026); Svet EU / Uradni list EU.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek