REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Norveški profesor odhaja v izgnanstvo: Prošnja za neplačan dopust zavrnjena, pregnan zaradi pritiskov in rusofobije!

Norveški profesor odhaja v izgnanstvo: Prošnja za neplačan dopust zavrnjena, pregnan zaradi pritiskov in rusofobije!Na Norveškem je "ukinjen" - profesor Glenn Diesen

Glenn Diesen, redni profesor politologije na Univerzi jugovzhodne Norveške (USN) in eden najbolj gledanih neodvisnih analitikov mednarodnih odnosov v Evropi, je odstopil s svojega položaja.

Napovedal je, da bo z družino do konca leta zapustil Norveško – sam pravi, da odhaja »v izgnanstvo«.

Odločitev je 17. novembra razkril v pogovoru z britanskim publicistom in nekdanjim poslancem Georgeom Gallowayem.

Na svojem Substacku je še isti dan zapisal, da so ga na Norveškem kot profesorja politologije »ukinili« in da mora zapustiti svojo državo.

Neposreden povod je bila zavrnjena prošnja za neplačan dopust.

Diesen je želel od 11. januarja do konca leta 2027 raziskovati na Univerzi Renmin v Pekingu in v Avstraliji, poroča norveški portal Document.

»Zaprosil sem za leto dni neplačanega dopusta, a so me zavrnili. Zato sem dal odpoved. Naše poti se razhajajo,« je dejal po poročanju Khrona in VG.

Univerza je odpoved potrdila, dodatnih pojasnil pa ni želela dati.

Diesen raziskuje evrazijsko integracijo ter geoekonomsko sodelovanje Rusije in Kitajske.

Že oktobra je za univerzitetni časopis Khrono povedal, da je akademsko raziskovanje na tem področju na Norveškem dejansko kriminalizirano.

Raziskovanje v Kini je nameraval financirati z lastnim denarjem in na račun letnega dopusta.

Predstojnik njegovega inštituta Bjørn Hansen je odgovoril, da ne vidi podlage za trditev o kriminalizaciji, a je priznal, da je vprašanje predmet razprave.

Že oktobra je za univerzitetni časopis Khrono povedal, da je akademsko raziskovanje na tem področju na Norveškem dejansko kriminalizirano.

»Preprosto, šest let je bilo nadlegovanja in poskusov ustrahovanja. Zdaj dobivam tudi veliko groženj,« je dejal Gallowayu.

»Ne morem pisati za noben medij v tej državi. Ne morem govoriti na nobenem dogodku, ker organizatorje pokličejo in dogodek odpovedo.«

Tudi sodelovanje z drugimi norveškimi akademiki, pravi, ni več mogoče, ker so pod pritiskom vsi, ki se z njim povežejo.

Obroč je opisal z enim stavkom: »Oblasti, nevladne organizacije oblasti, novinarji – praktično vsi – gredo nad tebe.«

Norveški helsinški odbor, ki ga že leta obtožuje širjenja ruske propagande, je po njegovih besedah na družbenih omrežjih objavil celo fotografijo njegovega doma.

Bivanje na Norveškem je postalo »povsem nemogoče – ne le zame, ampak tudi za mojo družino«.

Isti helsinški odbor je septembra 2024 pisal Diesenovemu delodajalcu in univerzo »opozoril« na njegov članek, objavljen na RT.

V pismu sicer piše, da odbor ne želi, da bi Diesen izgubil službo.

A ko nevladna organizacija piše delodajalcu, da bi ga opozorila na objavljena stališča njegovega profesorja, je sporočilo jasno tudi brez izrecne zahteve.

Univerza je oktobra potrdila, da je vodila tri postopke zaradi domnevnih kršitev raziskovalne etike v zvezi z Diesenom – dva sta zaključena, eden še teče.

Že leta 2023 so mu sporočili, da se konferenc v Rusiji lahko udeležuje le v prostem času.

Lani je 38 zaposlenih na univerzi podpisalo skupno izjavo proti njemu.

Nedavno mu je univerza prepovedala predavati na ruski univerzi, ker bi to lahko škodovalo njenemu ugledu.

Skoraj sočasno z novico o odstopu je Khrono objavil še članek z naslovom »Glenn Diesen uporabljen v ruski dezinformacijski kampanji« – na podlagi citatov s spletne strani, ki ji Diesen po lastnih besedah nikoli ni dal intervjuja.

Oznaka je torej spet prišla pred argumentom.

Nato, militarizacija in svoboda govora

Kritiki mu očitajo tudi donosen medijski posel: njegova produkcijska hiša je leta 2025 ustvarila okoli 7,6 milijona norveških kron prihodkov, ki po njegovih besedah prihajajo iz kanala YouTube z več kot 600.000 naročniki.

A tudi največji uspeh na YouTubu ne pojasni, zakaj profesor ne sme nastopiti na okrogli mizi, objaviti članka v domačem časopisu ali sodelovati s kolegi.

Ironija je še večja, ker Diesen ni nikakršen »putinist«.

Ruski vojni v Ukrajini nasprotuje od začetka in jo je javno označil za nezakonito.

»Citiral sem zahodne politike, veleposlanike, vojaške poveljnike, šefe obveščevalnih služb in državnike, ki so v zadnjih 30 letih opozarjali, da bo širjenje Nata povzročilo spopad z Rusijo. Tega danes ni več dovoljeno reči. Kar so bila nekoč objektivna dejstva, zdaj velja za sporno, prepovedano,« pravi Diesen.

»Nihče me nikoli ni vprašal za argument, nihče za dokaz. Namesto tega se zgrnejo nate.«

Najboljši primer je depeša Williama Burnsa, nekdanjega ameriškega veleposlanika v Moskvi in poznejšega direktorja Cie.

Februarja 2008 je opozoril Washington, da je vstop Ukrajine v Nato rdeča črta za celotno rusko elito ter da bi spor lahko razdelil Ukrajino, privedel do nasilja ali celo državljanske vojne in Rusijo prisilil v odločitev o vojaškem posredovanju.

Kar je leta 2008 zapisal človek, ki bo pozneje vodil Cio, je danes dovolj, da je norveški profesor razglašen za orodje tujega vpliva.

Ta zgodba se ne dogaja v kakšni oddaljeni »avtokraciji«.

Kar je leta 2008 zapisal človek, ki bo pozneje vodil Cio, je danes dovolj, da je norveški profesor razglašen za orodje tujega vpliva.

Dogaja se na Norveškem – v državi, ki je ustanovna članica Nata, torej istega zavezništva, v katerem je tudi Slovenija.

Ko profesorji ne smejo več svobodno misliti

To se dogaja v državi, ki se rada predstavlja kot mirovna sila, posrednica iz Osla in zgled odprte družbe.

Norveška je 1. julija 2024 uvedla novo kaznivo dejanje – prispevanje k »škodljivim operacijam vplivanja« v imenu ali po dogovoru s tujo obveščevalno službo.

Norveška nacionalna institucija za človekove pravice je že med pripravo zakona opozarjala, da taka določba odpira zelo zahtevna vprašanja razmejitve s svobodo izražanja.

Ko država vstopi v logiko vojne, se pojem »sovražnega vpliva« hitro razširi na vsakogar, ki postavlja neprijetna vprašanja.

Diesenov primer kaže, da militarizacija družbe ne ostane v vojašnicah in proračunskih postavkah – najprej omeji prostor za misel.

Za Slovenijo je to resno opozorilo.

Tudi Slovenija hodi po podobni poti: izdatke za obrambo je med letoma 2024 in 2025 po podatkih Nata povečala za 53 odstotkov, nova vlada pa se je zavezala, da bo do leta 2035 za obrambo in varnost namenjala pet odstotkov BDP.

Takšen preobrat ne potrebuje le denarja, ampak tudi soglasja – in soglasje se v takih časih pogosto ne doseže s prepričevanjem, ampak z utišanjem dvomljivcev.

Kdor spremlja slovensko javno razpravo, ve, da se oznaka »proruski« že danes zlahka prilepi vsakomur, ki podvomi o smiselnosti oboroževanja ali o zgodbi o tem, kako se je začela vojna v Ukrajini.

Od tod do telefonskih klicev organizatorjem okroglih miz in pisem delodajalcem ni več daleč.

Univerza ni okras demokracije, ampak njen sistem zgodnjega opozarjanja.

Je prostor, kjer družba preverja lastne resnice, tudi najbolj neprijetne.

Univerza ni okras demokracije, ampak njen sistem zgodnjega opozarjanja.

Če profesor ne sme ponoviti tistega, kar je pred osemnajstimi leti v diplomatski depeši zapisal bodoči direktor Cie, problem ni v profesorju, ampak v družbi, ki ne prenese več vprašanj.

Zgodovina pozna ta vzorec.

Represija se nikoli ne začne s taborišči, ampak z oznakami, seznami in telefonskimi klici.

Leninova oblast je leta 1922 na tako imenovane »filozofske parnike« vkrcala desetine vodilnih ruskih mislecev – med njimi Nikolaja Berdjajeva, Pitirima Sorokina in Ivana Iljina – in jih izgnala iz države.

Nacistična Nemčija je aprila 1933 z zakonom o »obnovi poklicne državne službe« z univerz odstranila judovske in »politično nezanesljive« profesorje; takrat se je uveljavil izraz Gleichschaltung – poenotenje vseh ustanov z eno samo, obvezno linijo.

Tudi zahodne demokracije niso bile imune.

V času makartizma so Owena Lattimorja, enega vodilnih ameriških strokovnjakov za Kitajsko in Srednjo Azijo, leta 1950 razglasili za »glavnega sovjetskega vohuna« v Ameriki; obtožbe so razpadle, a je kariero končal v angleškem Leedsu.

Zahodna Nemčija, članica Nata, je leta 1972 sprejela t. i. »odlok o radikalih«, na podlagi katerega so preverili politično zanesljivost več milijonov kandidatov za javno službo, več kot tisoč pa so jih zaradi njihovih prepričanj zavrnili – tudi na šolah in univerzah.

In nazadnje – Slovenija pozna to zgodbo iz lastne zgodovine.

Jože Pučnik je bil zaradi svojih kritičnih besedil zaprt, leta 1966 pa je odšel v Zahodno Nemčijo, kjer je postal univerzitetni profesor.

Isti krogi, ki danes Pučnika častijo kot očeta slovenske demokracije, bi morali v Diesenovi usodi prepoznati znan vzorec: misleca, ki mora po svobodo v tujino.

Vsak od teh režimov je trdil, da brani nekaj vzvišenega – revolucijo, narod, socializem, svobodni svet.

In vsak je molk profesorjev predstavljal kot zaščito družbe.

Danes se ta zaščita imenuje boj proti »dezinformacijam« in »škodljivemu vplivu«.

Posledica pa je enaka.

Ko se profesorji začnejo bati, se študenti naučijo molčati, novinarji pa prepisovati.

Družba takrat izgubi sposobnost, da popravi lastne napake – v vprašanjih vojne in miru pa se takšne napake ne plačujejo z ugledom, ampak s človeškimi življenji.

Nekaj globoko simboličnega je v tem, da mora evropski profesor oditi v Peking in Avstralijo, da bi lahko svobodno raziskoval odnose med Rusijo in Kitajsko. To veliko manj pove o Pekingu kot o Evropi.

Slovenska ustava v 59. členu zagotavlja svobodo znanstvenega ustvarjanja.

Ta svoboda ni namenjena tistim, ki ponavljajo uradno linijo – ti je ne potrebujejo.

Namenjena je prav tistim, ki mislijo drugače.

Nekaj globoko simboličnega je v tem, da mora evropski profesor oditi v Peking in Avstralijo, da bi lahko svobodno raziskoval odnose med Rusijo in Kitajsko.

To veliko manj pove o Pekingu kot o Evropi.

In tudi o tem, kam lahko pride Slovenija, če ne bo pravočasno prepoznala znakov.

Dobrodošli v izrednem stanju Evrope.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek