Past »varnostne dileme«: Kako rešiti problem Ukrajine, zakaj je to nemogoče in zakaj pogajanja neprestano propadajo?

Ta teden se je na spletnih kanalih, ki jih spremlja vse več ljudi, nezadovoljnih z uradno evropsko razlago sveta, zgodila razprava, ki se dotika samega bistva ukrajinskega konflikta.

Profesor John Mearsheimer z Univerze v Chicagu je 10. novembra 2026, na dan, ko so se v Abu Dabiju začela nova tristranska pogajanja med ZDA, Rusijo in Ukrajino, objavil 15. epizodo svoje oddaje z naslovom »No Guarantees, No Peace for Ukraine« (Brez jamstev ni miru za Ukrajino).

V njej je napovedal, da bodo pogajanja najverjeneje propadla in pojasnil razloge, zakaj tako misli.

Pogajanja so res bila neuspešna, dogovorjena je bila - kot običajno - le velika izmenjava vojnih ujetnikov.

Že naslednji dan mu je odgovoril švicarski strokovnjak za nevtralnost Pascal Lottaz, izredni profesor na Univerzi v Kjotu in avtor kanala Neutrality Studies, z videom »Answering John Mearsheimer: Solving the Ukraine Security Dilemma«.

Razprava je vredna branja in ogleda, ker postavlja resna vprašanja.

Ta niso zožena na stereotipe, kakršne poznamo iz nastopov Kaje Kallas in podobnih evropskih aparatčikov, ki znajo ponavljati le »Rusi grdi, Ukrajinci dobri«, vztrajati pri »neizzvani agresiji« in izrekati druge, dobesedno otročje naivne nesmisle.

Oba avtorja sta odlična in zanimiva, a zdi se, da ima Mearsheimer znova prav.

Pogajanja brez ozemlja in brez premirja

Mearsheimer najprej opozori, da se v Abu Dabiju tokrat ne pogajajo ne o ozemlju ne o premirju.

Ozemlje po njegovem ni več ključno vprašanje, saj Ukrajinci in njihovi zavezniki razumejo, da bo tisto, kar so Rusi zavzeli ali bodo še zavzeli, ostalo v ruskih rokah.

O premirju se ne govori, ker ga Rusi zavračajo: verjamejo, da vojno dobivajo, in nočejo dati Ukrajini predaha, da bi se znova oborožila.

Tema pogajanj so varnostna jamstva.

Ukrajina hoče od Zahoda, predvsem od ZDA, jamstvo, podobno 5. členu Severnoatlantske pogodbe: če bi jo Rusija znova napadla, bi ji Američani priskočili na pomoč.

Rusi imajo, pravi Mearsheimer, »veliko bolj grandiozno zamisel«: hočejo novo varnostno arhitekturo Evrope, v kateri bi bila upoštevana tudi varnost Rusije.

To je potrdil tudi vir v ruski delegaciji, ki je za Reuters dejal, da je ukrajinska ureditev »podrejena« glavnemu cilju – celoviti in nedeljivi varnostni arhitekturi za vso celino.

Lažni posrednik in odsotni Evropejci

Druga težava so udeleženci.

Za mizo sedijo Ukrajinci, Rusi in Američani, Evropejcev pa ni, ker je za Moskvo njihova navzočnost »kategorično nesprejemljiva«.

EU, Nemčija, Francija, Britanija in Italija so v Abu Dabi vseeno poslale delegacije, ki so se pred vsakim krogom usklajevale z Američani.

Mearsheimer je neprizanesljiv: ZDA se pretvarjajo, da so posrednik, v resnici pa so udeleženka vojne.

»Od samega začetka so bili v Ukrajini Ukrajinci, Evropejci in Američani proti Rusiji,« pravi.

Donald Trump je sicer do Kijeva in Evropejcev sovražen in želi dobre odnose z Moskvo, a CIA in »globoka država« po Mearsheimerjevih besedah z Ukrajinci vsak dan tesno sodelujeta.

Po vmesnih volitvah, na katerih so kongres osvojili demokrati, ki so po njegovem »zasvojeni s pomočjo Ukrajini«, je v Kijevu zavladala evforija.

Še večja težava so Evropejci, ki bi – tako kot Ukrajinci – raje Rusijo porazili na bojišču, kot sklenili kompromis.

Zakaj nedeljiva varnost ne deluje

Najpomembnejši del analize je teoretski.

Rusi zahtevajo t. i. nedeljivo varnost, koncept iz Helsinške sklepne listine iz leta 1975, po katerem varnosti ene države ni mogoče krepiti na račun druge.

Mearsheimer trdi, da je to nemogoče zaradi »varnostne dileme«: vse, kar država stori za svojo obrambo, drugi strani nujno deluje grozeče.

mearsheimerlottaz2.png

Ko Kitajska poveča jedrski arzenal, to v Pekingu razumejo kot obrambo, v Washingtonu pa kot grožnjo.

Zahodno jamstvo bi Ukrajino trajno povezalo z Zahodom in bi bilo za Rusijo enako de facto članstvu v Natu, ki ga Mearsheimer že leta označuje za glavni vzrok vojne.

Rusi so zato pripravljeni sprejeti jamstvo za Ukrajino le, če so tudi sami med garanti in imajo pravico veta.

To pa je nesprejemljivo za Ukrajince in Evropejce.

»Tega kroga ni mogoče kvadrirati,« sklene Mearsheimer.

Vojna bo po njegovem odločena na bojišču: Rusi bodo dosegli »grdo zmago«, Ukrajinci bodo izgubili.

Rezultat ne bo sporazum, dogovorjen za zeleno mizo, temveč premirje in zamrznjen konflikt – vir težav za desetletja.

Abu Dabi: ujetniki da, preboj ne

Pogajanja so se 11. novembra končala z dogovorom o izmenjavi ujetnikov, a brez preboja.

Ameriški posredniki so priznali, da med stranema ni zaupanja, ruska delegacija pod vodstvom Vladimirja Medinskega pa se z Evropejci sploh ni hotela srečati.

Kallas je na ameriško napoved nove evropske varnostne ureditve odvrnila, da Evropa varnostno arhitekturo že ima, težava pa je, da Rusija krši pogodbe.

S tem je lepo pokazala, zakaj Evropejci ne morejo biti del rešitve: ne priznavajo niti tega, da problem obstaja.

Ruske zahteve: Nato na položaje iz leta 1997

Britanski Telegraph je konec oktobra poročal, da namerava Vladimir Putin zahtevati vrnitev Nata na položaje iz leta 1997.

To bi pomenilo umik zavezniških sil in orožja iz Poljske, Estonije, Latvije, Litve in Finske – vseh petih članic, ki mejijo na Rusijo.

Zahteva bi zadevala 16 od 32 članic, ki so zavezništvu pristopile po letu 1997.

Uradne potrditve, da je bila v Abu Dabiju postavljena v tej obliki, ni, a gre za ponovitev ruskih osnutkov pogodb z ZDA in Natom iz decembra 2021.

Zgovoren je primer Finske, ki je bila desetletja nevtralna, z vstopom v Nato aprila 2023 pa je kopensko mejo zavezništva z Rusijo podaljšala za približno 1340 kilometrov.

Vodja oddelka za zunanjepolitično načrtovanje ruskega zunanjega ministrstva Aleksej Drobinin je 11. novembra predstavil tri modele: obrambna zavezništva, zaveze, da nobena stran ne bo pomagala nasprotnikom druge, in dvostranske pakte o nenapadanju, tudi s posameznimi članicami Nata.

Lottazov odgovor: rešitev se imenuje Belgija

Lottaz označi Mearsheimerjev argument za »zelo, zelo pomembnega«, a trdi, da rešitev obstaja – »in imenuje se Belgija«.

Leta 1870, ob začetku francosko-pruske vojne, je bila Belgija, ravna dežela med Francijo in Nemčijo, nevtralna že od Londonske pogodbe iz leta 1839, nevtralna država pa ne more skleniti zavezništva, ne da bi izgubila nevtralnost.

Jamstva lahko namesto nje dobijo drugi.

9. avgusta 1870 je Britanija kraljice Viktorije s Prusijo podpisala pogodbo, s katero se je zavezala, da se bo skupaj s Prusi bojevala proti Francozom, če bi ti kršili belgijsko nevtralnost.

11. avgusta je skoraj dobesedno enako pogodbo podpisala s Francijo Napoleona III., le da je bila potencialni kršitelj tokrat Prusija.

Velika sila je torej jamstvo dala obema sprtima stranema, Belgija pa je bila objekt, ne subjekt dogovora.

Po tem modelu bi ZDA Rusiji obljubile pomoč, če bi jo napadli Evropejci in Ukrajinci, Evropejcem pa, da bodo na njihovi strani, če bi jih Rusija napadla prek Ukrajine.

Washington bi umaknil obljubo o članstvu Ukrajine v Natu, »preostala Ukrajina« pa bi postala nevtralna tamponska država.

Rusija bi dobila nevtralnost, ki jo je Putin po Lottazovih besedah 1. oktobra na Valdaju ponovil kot temeljni cilj, Evropejci potrditev zavezništva z ZDA, Ukrajina pa jamstvo z obeh strani.

Ni treba, da bi vsi rekli »da«, pravi Lottaz; dovolj je, da nihče ne reče »ne«.

Belgiji je tak model po njegovem zagotovil mir za 44 let, na očitek, da ZDA nikoli ne bi branile Rusije, pa odgovarja, da sta bili ZDA in Sovjetska zveza pred 80 leti v istem zavezništvu – proti Nemčiji.

Zakaj Belgija ni Ukrajina

Profesorju Lottazu sem v komentarjih pod videom napisal, da imata po svoje prav oba, a da je Lottazova analogija v tem primeru neuporabna. Prav ima Mearsheimer.

Britanija leta 1870 ni bila povezana ne s Francijo ne s Prusijo in je imela neposreden interes, da ob njenih obalah ostane majhna Belgija, ne pa katera od velikih celinskih sil.

ZDA so stranka v vojni, če ne celo njen organizator, evropske države pa so v vazalnem odnosu do Washingtona – in kolikor kažejo samostojnost, jo kažejo tako, da so do Rusije še bolj sovražne od Američanov.

LottazUkrajina.png

Nobena zahodna država, niti vse skupaj, torej ne morejo hkrati jamčiti varnosti Rusiji in Ukrajini.

V Ukrajini se vojna že bije, ker so jo zahodne države uporabile kot napadalnega ovna proti Rusiji.

To je tako, kot da bi Britanija Belgijo uporabila za napad na Nemčijo ali za pritisk na nemško manjšino v Belgiji.

Bi Nemčija v tem primeru še sprejela britanska »jamstva«?

Verjetno toliko, kot jih danes želi Rusija.

Rusija je še pred padcem Viktorja Janukoviča hotela dogovor z EU o Ukrajini, a jo je Bruselj izključil – José Manuel Barroso je novembra 2013 tristranske pogovore zavrnil, češ da EU ne sprejema veta tretje države.

In nato se je širil proti Ukrajini od leta 2008 tudi povsem formalno.

Zato je imel prav George Kennan, ki je že leta 1997 širitev Nata označil za »usodno napako«.

Lottazova analogija je zato neprimerna in neuporabna.

Belgijski precedens je v resnici svarilo

Lottazov primer ima tudi zgodovinske šibkosti.

Pogodbi iz leta 1870 sta veljali le za čas vojne in še 12 mesecev po miru, nato se je belgijska nevtralnost vrnila na pogodbo iz leta 1839.

Ko je Britanija 4. avgusta 1914 vstopila v vojno, se je sklicevala na to staro pogodbo, ki jo je nemški kancler Theobald von Bethmann Hollweg slavno označil za »kos papirja«.

Predvsem pa jamstvo leta 1870 ni preprečilo ničesar, česar nihče ni nameraval storiti: pruski vojni načrt ni predvideval prehoda skozi Belgijo.

DveGarancijiBegija.png

Ko pa je velika sila zares hotela skozi Belgijo – leta 1914 in znova 10. maja 1940, ko je bila Belgija spet nevtralna – je ni ustavilo nobeno jamstvo.

Belgijski primer torej ne dokazuje, da tuja jamstva preprečujejo vojno, temveč da delujejo le, dokler je nihče ne želi.

Zakaj Moskva ne verjame zahodnim jamstvom

Ameriški državni sekretar James Baker je 9. februarja 1990 Mihailu Gorbačovu zagotavljal, da se Nato »niti za palec« ne bo širil proti vzhodu.

Budimpeški memorandum iz leta 1994 se je sesul, Angela Merkel pa je decembra 2022 za Die Zeit priznala, da je bil minski sporazum iz leta 2014 poskus, da se Ukrajini »da čas«.

Istanbulska pogajanja leta 2022 so propadla prav na točki, ki jo opisuje Mearsheimer.

Osnutek s 15. aprila 2022 je kot garante predvideval ZDA, Britanijo, Francijo, Kitajsko in Rusijo, Moskva pa je zahtevala soglasne odločitve vseh garantov – torej veto.

Kijev je to zavrnil, Boris Johnson pa je 9. aprila 2022 prišel v Kijev in Ukrajincem po poročanju Ukrainske pravde svetoval, naj se borijo naprej.

ECFR ugotavlja, da bi evropska jamstva Ukrajino spremenila v »vojaško trdnjavo«, povezano z zahodnim obrambnim sistemom.

prasec_boris_johnson.jpg

To je učbeniška varnostna dilema: kar je za Kijev obramba, je za Moskvo grožnja.

Boljši zgledi

Lottazovi zamisli je najbližja avstrijska državna pogodba s 15. maja 1955, po kateri je Sovjetska zveza umaknila vojake, Avstrija pa je 26. oktobra 1955 razglasila trajno nevtralnost.

Toda Avstrija ni bila bojišče, o njej sta se neposredno dogovorila oba bloka, nevtralnost pa je bila pogoj za umik tujih vojsk.

Še bolj poučna je kubanska kriza leta 1962: Nikita Hruščov je umaknil rakete s Kube, John F. Kennedy pa je obljubil, da Kube ne bo napadel, in na skrivaj umaknil rakete jupiter iz Turčije.

To je bila prava nedeljiva varnost – neposredna izmenjava jamstev med nasprotnikoma, brez tujega razsodnika.

Prav takšen dogovor z ZDA, mimo Evropejcev, išče Moskva danes, kar kažejo Drobininovi predlogi in Kushnerjeva zamisel o oživitvi sveta Nato-Rusija.

Koreja pa je najboljši opis tega, kar napoveduje Mearsheimer: premirje s 27. julija 1953, brez mirovne pogodbe že 73 let.

Brez nevtralnih ni posrednikov

Tragedija današnje Evrope je tudi v tem, da praktično nima več nevtralnih ali neuvrščenih držav.

Jugoslavija je razpadla in bila uničena, druge so postale del Zahoda, v to smer se nagiba celo Švica.

ZDA so lahko bile garant miru v Bosni in Hercegovini, kjer so leta 1995 muslimanom in Hrvatom obljubile pomoč, Srbom pa odpravo sankcij – in BiH je kljub vsem težavam v miru že 31 let.

V Ukrajini to ni mogoče, ker so ZDA in Evropa kratkovidno zapravile priložnost, da bi konflikt preprečile s krepitvijo ukrajinske nevtralnosti.

Edina sila, ki bi lahko odigrala vlogo Britanije iz leta 1870, bi bila Kitajska.

A Kitajska je daleč, nima zmogljivosti za projekcijo moči, zgodovinsko se izogiba posredovanju zunaj svojih meja, z Rusijo ima dolgo mejo in z njo deli vizijo večpolarnega sveta.

Grda zmaga in desetletja težav

Lottaz ima prav, da bo nevtralna »preostala Ukrajina« na koncu verjetno neizogibna, saj tudi Rusi nimajo apetita po zahodni Ukrajini, ki jo sam imenuje »osje gnezdo«.

ruskivojakzastava2.jpg

Toda do tja ne bomo prišli prek zahodnega garanta, ki to ni, temveč prek bojišča.

V mednarodni politiki ni »nočnega čuvaja«, mednarodno pravo pa ni odločilno, ko gre za preživetje velikih sil.

Rusija zato nikoli ne bo sprejela ameriškega skrbništva, v katerem bi morala za pomoč prositi prav tiste, ki jih ima za nasprotnike.

Rezultat bo ruska »grda zmaga«, premirje in zamrznjen konflikt, z oboroženo mejo od Barentsovega do Črnega morja, ki bo Evropo bremenila desetletja.

Profesor Mearsheimer ima - na žalost - znova prav.