REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Pred novim krogom vojne: Evropske države prikrivajo, da so s podporo agresorkama postale legitimne tarče Irana!

Pred novim krogom vojne: Evropske države prikrivajo, da so s podporo agresorkama postale legitimne tarče Irana!Naslednja legitimna tarča?

V evropskih prestolnicah še vedno prevladuje udobna predstava, da je vojna z Iranom nekaj, kar se dogaja »tam doli«, v Perzijskem zalivu, in kar Evropejce zanima predvsem zaradi cen nafte.

To je nevarna iluzija.

In vztraja v trenutku, ko bi se nov krog vojne z Iranom lahko vsak trenutek znova začel...

Evropske države niso nevtralne opazovalke: svoja letališča, pristanišča in komunikacijske sisteme so dale na voljo ZDA za napade na Iran, Teheran pa je jasno povedal, da bo vsako oporišče, uporabljeno za napade nanj, štel za legitimno tarčo.

Evropski politiki to prikrivajo s formulo, ki jo ponavljajo kot mantro: »mi nismo v vojni, mi samo …«

»Mi nismo v vojni« – zbirka izgovorov

Nekdanji britanski premier Keir Starmer je v spodnjem domu zatrjeval, da je uporaba britanskih oporišč »strogo omejena na dogovorjene obrambne namene« in da se Velika Britanija ameriškim napadom ni pridružila.

Hkrati je sam pojasnil, da je edini način za odpravo grožnje uničenje iranskih raket »pri viru«, v skladiščih in na izstrelitvenih napravah.

Bombardiranje ciljev na iranskem ozemlju, izvedeno iz britanskih oporišč, je torej v londonskem slovarju »obramba«.

Nemški zunanji minister Johann Wadephul je izjavil: »Nemčija ne sodeluje v tej vojni. In tako bo tudi ostalo.«

Evropske države niso nevtralne opazovalke: svoja letališča, pristanišča in komunikacijske sisteme so dale na voljo ZDA za napade na Iran, Teheran pa je jasno povedal, da bo vsako oporišče, uporabljeno za napade nanj, štel za legitimno tarčo.

Obrambni minister Boris Pistorius je v Bundestagu ponovil, da Nemčija »ni stranka v vojni«, in dodal: »To ni naša vojna.«

Isti Pistorius pa je dejal, da ne vidi razloga za dvom o zakonitosti ameriške uporabe Ramsteina, Merzov tiskovni predstavnik pa je priznal, da ZDA Ramstein in druga oporišča za vojno proti Iranu uporabljajo, Berlin pa da na to menda »nima vpliva«.

Italijanska premierka Giorgia Meloni je poudarjala: »Nismo v vojni in nočemo vstopiti v vojno.«

Junija je pojasnila, da je Italija oporišča odstopila za dejavnosti, ki »niso bile kinetične, ampak logistične in tehnične narave«.

Njen obrambni minister Guido Crosetto pa je ob tem priznal, da gre za ameriško »nezakonito vojno«.

Vlada torej hkrati priznava, da je vojna nezakonita, in zanjo daje na voljo oporišča.

Kaj pravi mednarodno pravo

Razlikovanje med »vojskovanjem« in »samo omogočanjem« je pravni nesmisel.

Mednarodno pravo ga ne pozna, saj obstaja več med seboj neodvisnih pravnih podlag, ki pomoč državi, ki vodi agresivno vojno, opredeljujejo kot vpletenost v to vojno.

Prvič, pravo o prepovedi uporabe sile (ius ad bellum).

Resolucija Generalne skupščine ZN 3314 iz leta 1974 o opredelitvi agresije v členu 3(f) med dejanja agresije izrecno uvršča tudi »dejanje države, ki dovoli, da njeno ozemlje, ki ga je dala na razpolago drugi državi, ta uporabi za izvedbo agresije proti tretji državi«.

Država gostiteljica s tem ni zgolj »pomočnica« – po tej opredelitvi sama izvrši dejanje agresije.

Resolucija Generalne skupščine sama po sebi ni zavezujoča, a je bila sprejeta s konsenzom.

Razlikovanje med »vojskovanjem« in »samo omogočanjem« je pravni nesmisel. Resolucija Generalne skupščine ZN 3314 iz leta 1974 o opredelitvi agresije v členu 3(f) med dejanja agresije izrecno uvršča tudi »dejanje države, ki dovoli, da njeno ozemlje, ki ga je dala na razpolago drugi državi, ta uporabi za izvedbo agresije proti tretji državi«.

Meddržavno sodišče je v zadevi Nikaragva proti ZDA (1986) ugotovilo, da sorodna določba istega člena (točka g) izraža običajno mednarodno pravo, prevladujoče stališče pravne teorije pa enako velja za točko f.

Opredelitev je medtem postala tudi pozitivno pogodbeno pravo: kampalske spremembe Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča iz leta 2010 so seznam iz člena 3 dobesedno prevzele v novi člen 8 bis o zločinu agresije, ki ga je ratificirala tudi Nemčija.

Temelj vsega pa je seveda prepoved uporabe sile iz člena 2(4) Ustanovne listine ZN.

Iransko zunanje ministrstvo se je na to določbo julija izrecno sklicevalo, ko je britansko odločitev, da ZDA dovoli uporabo Fairforda in Diego Garcie, označilo za dejanje agresije po členu 3(f) in za sokrivdo pri zločinu agresije.

Drugič, pravo mednarodne odgovornosti držav.

Člen 16 Členov Komisije za mednarodno pravo o odgovornosti držav (2001) določa, da je država, ki drugi državi pomaga pri mednarodno protipravnem dejanju in se tega zaveda, za to pomoč mednarodno odgovorna.

To ni mednarodna pogodba, temveč kodifikacija, ki jo je Meddržavno sodišče v zadevi Bosna in Hercegovina proti Srbiji (2007) priznalo za običajno pravo.

Pravni strokovnjaki na nemškem Völkerrechtsblogu so aprila opozorili, da bi omogočanje ameriško-izraelskih napadov lahko pomenilo sokrivdo po členu 16 in kršitev prava nevtralnosti, uporaba Ramsteina za prenos podatkov za upravljanje dronov pa bi Nemčijo obremenila na več ravneh hkrati.

Tretjič, pravo nevtralnosti, ki je pozitivno pogodbeno pravo.

Peta haaška konvencija iz leta 1907, katere pogodbenice so tudi Velika Britanija, Nemčija, Francija in Italija, vojskujočim se stranem v členu 2 prepoveduje prevoz vojakov in streliva čez nevtralno ozemlje, v členu 3 uporabo naprav na nevtralnem ozemlju v vojaške namene, člen 5 pa nevtralni državi nalaga, da takšnih dejanj na svojem ozemlju ne sme dopustiti.

Država, ki svoje ozemlje odpre za oskrbo z gorivom, vodenje operacij in izvidovanje ene od vojskujočih se strani, nevtralnosti ne more uveljavljati.

Država, ki svoje ozemlje odpre za oskrbo z gorivom, vodenje operacij in izvidovanje ene od vojskujočih se strani, nevtralnosti ne more uveljavljati.

Ameriška doktrina »kvalificirane nevtralnosti«, po kateri bi bila pomoč žrtvi agresije dovoljena, je sporna, v tem primeru pa sploh ne pride v poštev, saj pomoč ne gre napadeni državi, temveč napadalcema.

Četrtič, mednarodno humanitarno pravo (ius in bello).

Po členu 52(2) Dodatnega protokola I k Ženevskim konvencijam (1977), ki po študiji Mednarodnega odbora Rdečega križa izraža tudi običajno pravo, so vojaški cilji objekti, ki zaradi svoje narave, lege, namena ali uporabe učinkovito prispevajo k vojaškemu delovanju.

Oporišče, iz katerega vzletajo bombniki, tankerji in vohunska letala ali v katerem deluje poveljniški center, je vojaški cilj ne glede na to, na čigavem ozemlju stoji in kaj o tem pravi gostiteljska vlada.

To seveda ne pomeni, da bi bil dovoljen vsak napad: tudi Iran je vezan na načeli razlikovanja in sorazmernosti, isti pravni strokovnjaki pa so opozorili, da so iranski napadi na civilno infrastrukturo v zalivskih državah presegli okvir zakonite samoobrambe.

Vendar pa je jasno: drža inargumentacija, češ da »mi samo omogočamo vzlete« ni pravna kategorija, ki bi kogarkoli varovala.

Evropa kot zaledje vojne

Dejstva so jasna.

Kot je po pisanju Wall Street Journala povzel protivojni aktivist Bruce Gagnon, je osrednje poveljstvo ameriških operacij proti Iranu v Ramsteinu, od koder vodijo tudi operacije z droni.

Bombniki letijo iz britanskega Fairforda, oskrba z gorivom v zraku poteka iz Aviana v Italiji in Istres-Le Tubé v Franciji, Lajes na Azorih je logistično vozlišče, vohunska letala RC-135 pa letijo iz Soude na Kreti.

Evropa gosti okoli 80.000 ameriških vojakov in približno 40 oporišč. Edina izjema je bila Španija, ki je ZDA prepovedala uporabo skupnih oporišč za napade na Iran.

V Nemčiji je poslanka Levice Lea Reisner zahtevala zaprtje Ramsteina in opozorila, da bi lahko postal legitimna tarča.

Pomoč Izraelu ni od včeraj

Evropska vpletenost se ne omejuje na ameriška letala. Britanski in francoski lovci so Izraelu pomagali že v preteklih spopadih z Iranom.

Aprila 2024 je takratni premier Rishi Sunak potrdil, da so letala RAF sestrelila več iranskih dronov, namenjenih v Izrael.

Junija 2025 je francoski obrambni minister Sébastien Lecornu razkril, da je francoska vojska med dvanajstdnevno vojno prestrezala iranske drone na poti proti Izraelu.

V letošnji vojni je Velika Britanija iz Akrotirija in katarskega Al Udeida pošiljala lovce za prestrezanje iranskih dronov in manevrirnih izstrelkov.

Velika Britanija izdela približno 15 odstotkov vrednosti vsakega lovca F-35, s katerimi Izrael napada Iran, poročilo nevladnih organizacij pa je pokazalo, da so sestavni deli F-35 v Izrael prihajali še mesece po napovedanih omejitvah.

Nemčija je največja evropska dobaviteljica orožja Izraelu: leta 2023 je tja izvozila za 361,4 milijona dolarjev orožja, desetkrat več kot leto prej.

Ciper in Diego Garcia: opozorili, ki ju Evropa ni slišala

Vojna je evropska tla dosegla že prve dni, ko je dron iranske izdelave zadel oporišče RAF Akrotiri na Cipru, nekaj ur po Starmerjevem dovoljenju ZDA.

Britansko obrambno ministrstvo je pozneje sporočilo, da dron ni bil izstreljen iz Irana, po medijskih poročilih naj bi priletel iz Libanona.

Ciper, članica EU, je kljub temu na fronti, saj so Akrotiri, grška Souda in turški Incirlik v dosegu iranskih raket že brez kakršnih koli tehničnih novosti.

Marca je sledilo resnejše opozorilo.

Če so poročila točna, je Iran z izstrelitvijo proti Diego Garcii pokazal, da lahko izstreli rakete z dosegom skoraj 4.000 kilometrov, čeprav je dotlej trdil, da spoštuje samoomejitev 2.000 km.

Spectator je izračunal, da so rakete preletele približno 3.800 kilometrov, kar je ravno razdalja, potrebna za zadetek Gloucestershira, kjer stoji RAF Fairford.

Iran je napad zanikal, generalni sekretar Nata Mark Rutte pa ga ni mogel potrditi.

»Brez geografskih omejitev«

Glede na to, da je Iran opustil vse »geografske omejitve« pri načrtih za povračilne napade, je presenetljivo, da ni več govora o možnosti, da bi rakete usmeril proti Evropi – še posebej ob upoštevanju ostre kritike, ki jo je zunanji minister Irana Abas Aragči namenil Merzu.

Aragči mu je očital izjavo, da Izrael z napadi na Iran namesto Evrope opravlja »umazano delo« (Merz je to res dejal!), februarja pa mu je pripisal »politično naivnost« in »zoprn značaj«.

Merz je vojno pozneje sicer označil za »nepremišljeno«, Ramstein pa je ostal na voljo.

Financial Times je avgusta poročal, da Teheran razmišlja o napadih na vojaške cilje v južni in jugovzhodni Evropi.

Izjava, pripisana vrhovnemu voditelju Modžtabi Hameneiju 31. oktobra, oboroženim silam nalaga, naj se na napad odzovejo »takoj, učinkovito in brez geografskih omejitev«.

Nekdanji zunanji minister Manučehr Motaki je napovedal, da bo naslednja vojna »dosegla Evropo«, novinarski klub, povezan z državno televizijo, pa je zapisal, da so na seznamu tarč »oporišča agresorjev kjerkoli na svetu«, ZDA pa jih imajo najmanj 128 v 51 državah.

Iranski veleposlanik pri ZN v Ženevi Ali Bahreini je že prej izjavil, da je vsako oporišče, ki omogoča napade na Iran, ne glede na lego »legitimna tarča«, Financial Times pa je avgusta poročal, da Teheran razmišlja o napadih na vojaške cilje v južni in jugovzhodni Evropi.

RAF Fairford kot prva evropska tarča

Če izbruhne nova vojna, bi lahko Iran za tarčo izbral oporišče RAF Fairford v Združenem kraljestvu, saj bi ga ameriški strateški bombniki lahko znova uporabili za napade na Iran.

V preteklosti so v RAF Fairfordu že gostovali bombniki tipov B-1B Lancer, B-52H Stratofortress in B-2A Spirit.

Ta letala so bila uporabljena v prejšnjih ameriških napadih na Iran in bi lahko bila znova aktivirana, če se spopadi nadaljujejo.

Na vrhuncu marčevske napotitve je Fairford gostil 15 bombnikov B-1B in 6 B-52H, Revolucionarna garda pa ga je julija razglasila za legitimno tarčo.

Iran doslej še nikoli ni napadel oporišča RAF Fairford, vendar so se razmere morda spremenile.

Načelnik generalštaba iranske vojske in vrhovni voditelj sta oboroženim silam ukazala, naj se na vsako sovražno grožnjo odzovejo nemudoma in brez kakršnih koli geografskih omejitev.

Iran ima na voljo tudi balistično raketo tipa Horamšar; njene različice s podaljšanim dosegom lahko dosežejo cilje, oddaljene več tisoč kilometrov.

Celo prozahodni analitiki priznavajo, da evropski sistemi nimajo zmogljivosti za prestrezanje raket srednjega dosega.

Konec septembra so pri Fairfordu aretirali pet moških, policija pa ni našla eksploziva, le nekaj bencina.

Bombniki B-1B so oporišče zapustili 4. oktobra.

Premier Andy Burnham je incident pripisal Revolucionarni gardi, vendar nihče ni bil obtožen, atribucija pa temelji na neobjavljenih obveščevalnih podatkih, Iran pa obtožbe zavrača.

Zelo verjetno je šlo za krajo bencina, ki so jo oblasti napihnile v iranski terorizem.

A ne glede na to, kdo stoji za incidentom, so ZDA zaradi grožnje, povezane z Iranom, umaknile bombnike iz osrednjega evropskega oporišča.

Iranski izstrelki in evropske tarče

Izstrelek Vrsta Doseg (uradno / ocena) Dosegljive evropske tarče Opombe
Neidentificirana IRBM (verjetno predelani Khorramshahr ali raketa na osnovi Qaem-100) dvostopenjska balistična raketa srednjega dosega 3.800–4.000 km (prikazano proti Diego Garcii) Ramstein, Aviano, Sigonella, Souda, teoretično RAF Fairford in London Iran napad zanika; lahka bojna glava, slaba natančnost na veliki razdalji
Khorramshahr / Horamšar (z lažjo bojno glavo, 750 kg) tekočegorivna balistična raketa ~3.000 km (ocena Janesa) Italija, Balkan, del srednje Evrope, Ciper, Grčija po Janesu najmočnejša iranska raketa
Khorramshahr-4 / Horamšar/ Kheibar tekočegorivna balistična raketa 2.000 km z bojno glavo 1.500 kg Ciper, Grčija, Bolgarija, Romunija, Turčija uporabljen v vojnah 2025 in 2026
Sejjil dvostopenjska trdogorivna balistična raketa ~2.000 km Ciper, Grčija, jugovzhodna Evropa hitra priprava za izstrelitev
Fattah-1 / Fattah-2 manevrirna bojna glava / hiperzvočno jadralno vozilo ~1.400–1.500 km Ciper (Akrotiri), turški Incirlik ne seže do zahodne Evrope, ključen za prebijanje obrambe
Soumar / Hoveyzeh manevrirni izstrelek ~2.000–3.000 km (ocene) jugovzhodna Evropa, morda Italija nizek let, težko odkrivanje

Viri: ocene dosega Khorramshahra po Jeremyju Binnieju (Janes), podatki o Khorramshahru-4 in Fattahu-2, ugibanja o raketi proti Diego Garcii po The Week.

Razdalje do oporišč so približne in izračunane iz severozahodnega Irana.

Postol: proti najsodobnejšim iranskim raketam ni obrambe

Evropski politiki se tolažijo, da jih bo zaščitil ameriški protiraketni ščit.

Teodor Postol, profesor na MIT, ki je že leta 1991 razkril pretiravanja o (ne)uspešnosti Patriotov v zalivski vojni, misli drugače.

V pogovoru z Glennom Diesnom marca letos je ocenil, da so Patriot in Iron Dome proti naprednim iranskim raketam in dronom večinoma neučinkoviti in da je Iran svoje najzmogljivejše rakete prihranil za dolgo vojno.

Sisteme Patriot PAC-3, Arrow in THAAD je označil za »velikansko tehnično prevaro«.

Julija je v oddaji Daniela Davisa trdil, da so iranske manevrirne bojne glave, ki uporabljajo kitajski navigacijski sistem Beidou, praktično neustavljive in da morda le 1 ali 2 odstotka raket PAC-3 dejansko prestreže balistične rakete.

Najbolj zanesljiva protiraketna obramba Evrope zato ni še en milijardni sistem Patriot, temveč politična odločitev, da evropska tla ne bodo več služila kot zaledje vojne proti Iranu - tako kot je to storila Španija.

Če nimata ustrezne obrambe niti ZDA niti Izrael, je vprašanje, kaj lahko pričakuje Evropa.

Celo prozahodni analitiki priznavajo, da evropski sistemi nimajo zmogljivosti za prestrezanje raket srednjega dosega.

Grožnja seveda ni neomejena.

Sidharth Kaushal z inštituta RUSI opozarja, da ima Iran manj raket večjega dosega in da je njihov praktični učinek omejen.

Za politično uničujoč udarec po Fairfordu, Ramsteinu ali Avianu pa ni treba veliko raket. Dovolj je ena, ki pride skozi.

Evropske vlade ne morejo hkrati trditi, da niso v vojni, in svoje ozemlje dajati na voljo kot izstrelitveno ploščad zanjo.

Po mednarodnem pravu so s tem same postale udeleženke, njihova oporišča pa vojaški cilji.

Najbolj zanesljiva protiraketna obramba Evrope zato ni še en milijardni sistem Patriot, temveč politična odločitev, da evropska tla ne bodo več služila kot zaledje vojne proti Iranu - tako kot je to storila Španija.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek