Insajder kot »glas Kremlja«: Obtožnica brez podatkov, z napakami in z lažnim seznamom - »lažnih strokovnjakov«

Jeseni 2025 je ukrajinski portal Insight News objavil dve besedili o Insajderju: »raziskavo« o slovenskih medijih, ki naj bi širili rusko propagando (15. oktobra) in »študijo primera« o tem, kako naj bi Insajder.com postal »glas Kremlja« (11. novembra).

Drugo je brez preverjanja povzel ukrajinski portal Espreso, obe pa danes na slovenski Wikipediji služita kot »dokaz«, da smo ruski propagandni kanal.

Zato smo ju natančno prebrali. Kar smo našli, ni analiza, ampak obtožnica brez podatkov, z obilico dejanskih napak in podtikanj ter s seznamom »lažnih strokovnjakov«, na katerem je tudi znani ameriški profesor John Mearsheimer.

Everything they've told you about the War in Ukraine is a lie. When Russia "Invaded Crimea" in 2014, why did 9,268 "Ukrainian" soldiers accept Russian citizenship and join the Russian Army? When Russia "Invaded Ukraine" in 2022, why did 2.9 million Ukrainians flee into Russia? https://t.co/myzfnLD2uq

— Chay Bowes (@BowesChay) October 25, 2026

Kdo piše »neodvisne analize«

Insight News na svoji predstavitveni strani navaja, da deluje v okviru kijevske nevladne organizacije Center za politične in družbene raziskave »Infoprostir«, da je njegova ekipa iz Ukrajine in da je eden ključnih programov »Disinformation Watch«, ki razkriva propagandne mreže, usmerjene proti Ukrajini in EU.

Nič ni narobe s tem, da Ukrajinci branijo stališča svoje države.

Toda organizacija iz države, ki je v vojni, in ki tuje medije, kritične do politike nadaljevanja te vojne, razvršča med »sovražne«, ni nepristranski razsodnik. Je stran v informacijskem spopadu, ki ga opisuje.

Tudi glede lastnega financiranja so na isti strani nenavadno nedosledni: najprej zapišejo, da del sredstev pridobijo s spletnim oglaševanjem (»zato na naših straneh vidite oglase«), nekaj vrstic nižje pa, da oglasov ne prikazujejo.

Kdo jih dejansko financira, ostaja nejasno – kar je zanimivo za portal, ki od drugih zahteva »preglednost glede financiranja, avtorstva in virov«.

Metodologija, ki je ni

Oktobrsko besedilo se sklicuje na »analizo več deset člankov«, na »semantično analizo«, »analizo povezav« in »podatke orodij za spletno analitiko«. Seznama analiziranih člankov ni. Meril, po katerih je nekaj »propaganda«, ni. Podatkovne zbirke ni. Nihče ne more preveriti, kako so prišli do svojih sklepov – kar pomeni, da to ni raziskava, ampak mnenje, opremljeno z znanstvenim besednjakom in grafom.

Tuji citati pod našim imenom

V oktobrskem besedilu so citati z različnih portalov zloženi v skupna poglavja, ki se začnejo z opisom Insajderja.

Poglavje o »nacistih v Ukrajini« je v celoti sestavljeno iz citatov s portalov thesaker.si in triglavmedia.si, vključno z izrazom »ukronacisti« in z rasistično prispodobo, ki je v Insajderju nikoli nismo objavili.

Tudi v drugih poglavjih so citati s teh dveh portalov pomešani z našimi, ali pa podtaknjeni Insajderju. Bralec, ki besedila ne bere zelo pozorno – in še manj tisti, ki bere le povzetek na Espresu ali sporni Wikipediji –, dobi vtis, da gre za naše besede.

Takšno mešanje virov bi v vsakem resnem preverjanju dejstev ocenili kot manipulacijo.

Napaka, ki razkriva, da članka niso prebrali

Kot osrednji dokaz, da odgovorni urednik Insajderja »poveličuje rusko vojsko« in uporablja »Putinov izraz posebna vojaška operacija«, študija navaja naš članek »Slovenski pravljičarji: Ljubljanski Dnevnik o 'posebni operaciji za osvoboditev Pokrovska' v trenutku – ko je ta že padel«.

Kdor članek odpre, takoj vidi, da »posebna operacija« ni ruska, ampak ukrajinska: Ljubljanski Dnevnik je povzel trditev ukrajinske vojaške obveščevalne službe, da so njene sile v Pokrovsku začele posebno operacijo, mi pa smo opozorili, da je mesto takrat že padlo.

Kritizirali smo torej poročanje slovenskega časnika, ne pa prevzemali ruskega izrazoslovja.

Avtor študije je bodisi članek prebral le v strojnem prevodu naslova bodisi ga je namerno prikazal napačno.

V obeh primerih to pove vse o nič vredni kakovosti »študije«.

Mearsheimer, Todd in Ritter – »lažni strokovnjaki«

V poglavju z naslovom »Uporaba lažnih strokovnjakov in pranje informacij« Insight News našteva avtorje, ki jih Insajder citira, »vsi znani po širjenju prokremeljske propagande«.

Med njimi je John Mearsheimer, profesor na Univerzi v Chicagu in eden najvplivnejših teoretikov mednarodnih odnosov, ki je že leta 2014 v reviji Foreign Affairs opozoril, da je za ukrajinsko krizo odgovoren predvsem Zahod.

Mearsheimer ni ruski propagandist – sam je večkrat poudaril, da ne zanika, da je Putin napadel Ukrajino, in da ga kritiki napadajo osebno, ne z dejstvi in logiko.

Scott Ritter, ki ga študija imenuje »samooklicani strokovnjak«, je bil obveščevalni častnik ameriških marincev in inšpektor OZN za orožje v Iraku, ki je imel prav, ko je pred vojno leta 2003 trdil, da Sadam Husein orožja za množično uničevanje nima.

Kot »dokaz« propagande je naveden tudi naš povzetek knjige francoskega zgodovinarja Emmanuela Todda, ki je že leta 1976 napovedal razpad Sovjetske zveze.

Če je citiranje Mearsheimerja propaganda, potem je propaganda vsaka misel, ki odstopa od uradne razlage vojne.

To je logika, po kateri je kriv vsak, ki se strinja z nekom, ki se strinja z Rusijo. Takšna logika ne loči analize od propagande, ampak dovoljeno od prepovedanega mnenja.

Številke, ki se ne seštejejo

Oktobrsko besedilo trdi, da ima Insajder »milijonsko občinstvo«. Vira za to številko ni.

Novembrska študija se nato sklicuje na oceno storitve SimilarWeb, po kateri naj bi imeli septembra in oktobra 2025 skupaj 1,6 milijona ogledov strani, kar primerja s številom prebivalcev Slovenije (2,1 milijona) in sklene, da imamo »polovico bralcev vodilnih profesionalnih medijev«.

1,6 milijona ogledov v dveh mesecih pomeni približno 800.000 ogledov na mesec oziroma okoli 27.000 ogledov na dan.

Ogledi strani niso ljudje: bralec, ki prebere pet člankov, ustvari pet ogledov.

Primerjati oglede s številom prebivalcev je metodološko enako, kot če bi število prodanih kav delili s številom prebivalcev in sklepali, koliko ljudi pije kavo.

Za primerjavo: po merjenju MOSS ima 24ur.com samo v Sloveniji mesečno več kot 640.000 dejanskih uporabnikov. Trditev, da smo dosegli »polovico« vodilnih medijev, je preprosto izmišljena.

Študija kot nekaj zloveščega navaja tudi, da 44 odstotkov obiska prihaja iz iskalnikov – kar je običajno za vsak spletni medij.

Bistvo pa je v sklepu: študija poziva tehnološka podjetja in regulatorje, naj »zaznajo in omejijo algoritemsko ojačevanje« takšnih vsebin. Z drugimi besedami: Google naj nas skrije. Tu se »analiza« konča in začne lobiranje za cenzuro.

Citiranje ruskih virov ni ruska propaganda

Res je: v Insajderju navajamo tudi ruske vire – TASS, RIA Novosti, RT, ruske uradne izjave – z navedbo vira.

Slovenski mediji vsak dan objavljajo sporočila ukrajinskega generalštaba, urada predsednika Zelenskega in ameriškega inštituta ISW, pa jih nihče ne označuje za ukrajinske propagandiste.

Münchenska deklaracija, ki jo spoštujemo, novinarju nalaga, da objavlja informacije, katerih izvor je znan.

Bralec ima pravico vedeti, kaj trdi druga stran v vojni, ki neposredno zadeva tudi Slovenijo – in sam presoditi, kaj je res.

Enako velja za izrazoslovje. Zahodni in slovenski mediji brez zadržkov pišejo o »Putinovem režimu« in »kremeljskem režimu«.

Mi o »kijevskem režimu« pišemo o oblasti, ki vlada z izrednimi ukrepi, je prepovedala opozicijske stranke in televizijski program združila v en državni »telemaraton«, predsedniku pa je mandat potekel maja 2024.

Da je Vladimir Zelenski zato diktator, mu očita celo ameriški predsednik Donald Trump. Lahko se s to oceno ne strinjate.

Ne morete pa trditi, da je to že dokaz, da nas kdo vodi iz Moskve.

Priznamo pa, da v naslovih novic, ki povzemajo ruska uradna sporočila, včasih prevzamemo izrazoslovje vira – natanko tako, kot slovenski mediji vsak dan prevzemajo ukrajinsko.

»Krožno citiranje«

Insight News nam očita, da nas ruski portali citirajo kot »slovenski vir«. Na to, kdo nas citira, nimamo nobenega vpliva.

Ruski mediji vsak dan citirajo New York Times, Bloomberg, Le Monde in Financial Times – pa nihče ne trdi, da so zato postali »glas Kremlja«.

Po isti logiki bi bil propagandist tudi Mearsheimer, saj njegove izjave objavlja RT.

Kaj v obeh zlaganih »analizah« manjka

Najpomembnejše pa je tisto, česar v nobenem od obeh besedil ni. Ni niti enega dokaza, da bi Insajder.com prejemal denar iz Rusije, da bi imel stike z ruskimi službami ali da bi kdorkoli od zunaj usmerjal njegovo uredniško politiko.

Študija ob tem uporablja le pogojnike in namigovanja – »novačenje ali pridobivanje« lokalnih novinarjev, »koristni lokalni akterji«.

Insajder se financira z donacijami bralcev in oglasi.

Na razpisu Ministrstva za kulturo leta 2023 nismo dobili niti centa.

Letna poročila izdajatelja so javno dostopna pri AJPES.

Nimamo česa skrivati.

Etiketa, ki se širi

Te »analize« niso osamljene.

Februarja 2026 je 24ur.com objavil »analizo odprtih podatkov«, po kateri so del »dezinformacijskih kampanj« stranka Levica, novinar Uroš Lipušček, Insajder.com in celo skupine na Facebooku, kot sta »Recepti« ter »Kruh, potica in drugi pekovski izdelki«.

Poročilo Inštituta Trivelis, ki ga financira Ministrstvo za obrambo, je za primer »tuje informacijske manipulacije« izbralo zapis Uroša Lipuščka.

Celo Mirovni inštitut, s katerim se marsikdaj ne strinjamo, je v kritični analizi tega poročila Inštituta Trivelis opozoril, da lahko brez jasnih dokaznih standardov legitimno kritiko EU ali Nata napačno označimo za tujo manipulacijo.

Prav to se dogaja.

Ne zahtevamo, da se kdorkoli strinja z našimi ocenami. 

Zahtevamo le, da se o njih razpravlja z argumenti, ne z etiketami.

Če je Insajder.com objavil kaj, kar je dejansko netočno, nam to sporočite – v skladu z Münchensko deklaracijo bomo napako popravili.

Uredništvo portala Insight News pa pozivamo, da objavi seznam analiziranih člankov, merila razvrščanja in podatke, na katerih temeljijo njegove številke.

Dokler tega ne stori, njegova besedila niso raziskava, ampak le še en primer tega, čemur sami pravijo propaganda.