Super referendumska nedelja 11. oktobra: Štiri glasovnice za izložbo, en sam zavezujoč glas, vladajo nam pa iz ozadja!

Volivci v Sloveniji in tujini bodo v nedeljo, 11. oktobra 2026 glasovali na štirih referendumih hkrati.

Medtem ko se zares pomembne zadeve dogajajo v mednarodni areni – ustavljanje proizvodnje dizla, razplamtevanje vojne na Bližnjem vzhodu, galopiranje EU v smer vojne z Rusijo – se domači politiki obmetavajo z verbalnim blatom in odločajo o temah, ki si jih je vladajoča koalicija izbrala za pomembne.

Podobno kot si je prejšnja vlada posvetovalne referendum izbrala za pritrjevanje ljudstva svoji vladavini sedaj počne desna koalicija.

... bo vedno manj, a za to bo krivil Goloba. Poskrbel bo, da bodo njegovi sponzorji dobro poplačani, medtem ko se bodo rapidno krčile naše osnovne pravice. Zdravstvo je na poti prihvatizacije, tudi šolstvo, s tem da bo kurikulum projanševski in namenjen vzgoji Janschajugend. pic.twitter.com/fuyNRL8L05

— Bautama Guda (@BautamaG) October 2, 2026

Nikogar pa zelo ne moti, da gre tudi pravno-formalno za večinoma če ne že nepomembne, potem pa vsaj nazavezujoče zadeve.

Pravno težo ima le eden: zakonodajni referendum o noveli zakona o parlamentarni preiskavi.

Preostali trije – o ukinitvi RTV-prispevka, o volilni pravici državljanov tretjih držav na lokalnih volitvah in o pogojevanju denarne socialne pomoči z družbenokoristnim delom – so posvetovalni in Državnega zbora ne zavezujejo.

Na volišča lahko pride okoli 1,7 milijona volivcev, pol leta po parlamentarnih volitvah in mesec dni pred lokalnimi volitvami 15. novembra.

Zakonodajni referendum so izsilili državljani z več kot 42.000 overjenimi podpisi, zbranimi v manj kot mesecu dni. Tri posvetovalne je na isto nedeljo razpisala vladna koalicija SDS, NSi-SLS-Fokus in Demokratov, skupaj s stranko Resni.ca predsednika DZ Zorana Stevanovića.

Koalicija poziva k glasovanju »štirikrat ZA«, opozicijske Svoboda, SD in Levica pa »štirikrat PROTI«, pri čemer poudarjajo, da je ključen glas proti noveli o parlamentarni preiskavi.

Logika je mobilizacijska: k edinemu vprašanju, ki lahko zakon dejansko ustavi, so prilepljena tri vprašanja, pri katerih ima desna sredina že vnaprej večinsko podporo.

Ironija je očitna.

Ko je leta 2024 Golobova koalicija razpisala tri posvetovalne referendume, sta SDS in NSi sejo obstruirali; danes isti politiki posvetovalne referendume utemeljujejo s tem, da morajo imeti državljani možnost neposredno izraziti svoje stališče.

Povedano drugače: podpora volivcev jih zanima samo takrat, ko so na oblasti in si sami izbirajo vprašanja. Ko druga vlada sproži referendume, pa jih ignorirajo.

Poleg tega v ozadju že pritisk za peti, morda najpomembnejši referendum leta – o interventnem zakonu –, ki pa 11. oktobra še ni na glasovnici.

Kaj odloča in kaj le »svetuje«

Referendum	Vrsta	Pravni učinek	Kaj sledi
Novela zakona o parlamentarni preiskavi	zakonodajni (naknadni)	zavezujoč, a le ob zavrnitvenem kvorumu	zakon pade, če je proti večina in hkrati vsaj petina vseh volivcev (okoli 340.000)
Ukinitev obveznega RTV-prispevka	posvetovalni	ne zavezuje DZ	zakon Resni.ce čaka v proceduri na izid
Volilna pravica tujcev na lokalnih volitvah	posvetovalni	ne zavezuje DZ	sprememba zakona že velja od 2. septembra
Socialna pomoč in družbenokoristno delo	posvetovalni	ne zavezuje DZ	zakona še ni, pisali bi ga po referendumu
Interventni zakon (ZIURS)	zakonodajni	zavezujoč	11. oktobra ni na glasovnici; podpisi zbrani, DZ ga mora šele razpisati

Pri edinem zakonodajnem referendumu se vprašanje glasi: »Ali ste za to, da se uveljavi zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o parlamentarni preiskavi, ki ga je sprejel državni zbor na seji dne 26. maja 2026?«

Za pobudnike referenduma večina proti ni dovolj.

Po ustavi zakon pade le, če proti glasuje tudi najmanj petina vseh volilnih upravičencev, kar je v zadnjih letih okoli 340.000 glasov (RTV SLO).

To ni bil lapsus, namenoma je zavajal. Kot to počne že ves čas. pic.twitter.com/E3PGxZh4j1

— · (@krpan275356) September 30, 2026

Pri posvetovalnih je pravni položaj jasen.

Ustavno sodišče je v odločbi U-I-60/24 zapisalo, da je posvetovalni referendum predhodni referendum, ki ga lahko razpiše le DZ sam, da njegov izid parlamenta ne zavezuje in da je sankcija za neupoštevanje lahko kvečjemu politična – zakonodajalec s tem izgublja legitimnost.

Praksa to potrjuje. Na posvetovalnih referendumih 9. junija 2024 so volivci ob 41,43-odstotni udeležbi podprli vse štiri predloge: pomoč pri prostovoljnem končanju življenja (54,89 % za), prednostni glas (70,89 % za), uporaba konoplje v medicinske namene (66,71 % za) in za osebno rabo (51,57 %) (STA).

Nobena od teh odločitev ni prodrla v zakonodajo.

Prednostni glas je obtičal na dvotretjinski večini, konoplja v predalu, zakon o evtanaziji pa je bil naknadno zavrnjen na zakonodajnem referendumu.

Letos je je hipokrizija še večja.

Pri volilni pravici tujcev volivce sprašujejo o spremembi, ki je že uveljavljena in se bo uporabila na novembrskih volitvah ne glede na izid.

»Predhodni« referendum je tako postal naknadna anketa s pečatom Državne volilne komisije.

Kaj pravijo ankete: trikrat jasen ZA, enkrat negotovo

Po zadnji raziskavi Inštituta Mediana za POP TV in 24ur, objavljeni konec septembra, je pri vseh štirih vprašanjih več tistih, ki napovedujejo glas ZA.

Vprašanje	ZA (%)	PROTI (%)	Neopredeljeni (%)
Socialna pomoč, pogojena z družbenokoristnim delom	70,0	18,6	8,0
Odvzem lokalne volilne pravice državljanom tretjih držav	53,6	35,5	6,6
Ukinitev obveznega RTV-prispevka	52,0	37,1	7,7
Uveljavitev novele o parlamentarni preiskavi	36,9	28,8	27,5

Pri treh posvetovalnih vprašanjih je izid skoraj gotov: ZA bo zmagal, pri socialni pomoči prepričljivo, pri tujcih in RTV z razliko okoli 15 odstotnih točk. Pri zakonodajnem referendumu je slika drugačna, saj več kot četrtina vprašanih še ne ve, kako bo glasovala.

A tudi če bi nasprotniki novele zmagali, morajo zbrati okoli 340.000 glasov proti.

Ob udeležbi, podobni tisti iz leta 2024 (dobrih 700.000 volivcev), bi morala prav vsaka druga oddana glasovnica nositi PROTI, in to na referendumu, ki mu zadnje ankete napovedujejo prednost ZA.

Najverjetnejši izid je zato, da bo novela obveljala, razen če opoziciji in civilni družbi uspe mobilizacija, kakršne v zadnjih tednih ankete ne kažejo.

Politološko ozadje pove vse.

Ista Mediana je SDS izmerila 23,7 odstotka in Gibanju Svoboda 20,3 odstotka. Ankete za referendume pa so v Sloveniji znane po precenjevanju podpore: leta 2024 je Mediana prednostnemu glasu maja napovedala 79 odstotkov, na voliščih jih je bilo 71.

Parlamentarna preiskava: učinkovitost ali »politična policija«?

Novelo so sredi maja vložili poslanci SDS in trojke NSi-SLS-Fokus, še preden je Janez Janša dobil mandat za sestavo vlade.

To je odgovor na novelo iz januarja 2025, sprejeto na pobudo tedanje predsednice DZ Urške Klakočar Zupančič, ki je preiskovancem dala sprotno ustavnosodno varstvo že ob odreditvi preiskave.

Takratna opozicija ji je očitala, da je s tem hotela preprečiti preiskavo o Gen-I in financiranju Svobode.

Kaj novela spreminja:

• Akt o odreditvi preiskave bi lahko pred ustavnim sodiščem izpodbijala le sodni svet in generalni državni tožilec; danes lahko to storijo tudi tretjina poslancev, Varuh, Računsko sodišče, Banka Slovenije, občine, preiskovanec in zasebniki, zajeti v preiskavo.
• Preiskovanec bi lahko zaradi kršitev pravic vložil upravni spor šele v osmih dneh po vročitvi končnega poročila. Od 43 doslej ustanovljenih preiskav se jih je s končnim poročilom zaključilo le 12.
• Poslanec – član komisije, ki ga večina opredeli za pričo, bi bil razrešen brez možnosti tožbe na vrhovno sodišče, uvedene leta 2024.
• O isti zadevi, o kateri je bilo končno poročilo že sprejeto, ne bi bilo mogoče odrediti nove preiskave.

Zagovorniki (SDS, NSi, Demokrati) trdijo, da sedanja ureditev omogoča načrtno zavlačevanje z ustavnimi pritožbami in da noben funkcionar ne sme biti nedotakljiv.

Novela naj bi pomenila učinkovitejši pregon korupcije in »enaka pravila za vse«.

Nasprotniki (pobudniki iz civilne družbe, opozicija, Varuh človekovih pravic, Društvo novinarjev Slovenije) opozarjajo, da komisija s skoraj sodniškimi pooblastili lahko pridobiva bančne, telekomunikacijske in davčne podatke, novela pa odpravlja učinkovito sodno kontrolo.

Varuh spominja, da sme DZ po 93. členu ustave preiskovati le zadeve javnega pomena, novela pa ne omogoča, da bi se to sploh preverilo.

Ogenj je zanetil predsednik NSi Jernej Vrtovec z izjavo, da bodo aktiviste, kot je Jaša Jenull, »absolutno« preiskovali v DZ.

Pomembno dejstvo, ki ga kampanja zamegljuje: Ustavno sodišče je 18. septembra soglasno odločilo, da pretirano blokiranje odreditve preiskave z vložitvijo zahteve za presojo ni skladno z ustavo.

DZ lahko zdaj komisijo imenuje tudi ob vloženi zahtevi, sodišče pa jo lahko kasneje zadrži.

Glavni problem, s katerim koalicija utemeljuje novelo, je bil s tem v veliki meri že odpravljen.

Ostale nevarnosti, na katere opozarjajo nasprotniki, pa so realne.

In zato je glas proti zagotovo pomemben za ohranitev varovalk, ki onemogočajo zlorabo preiskovalnih komisij.

Največja zmaga storilcev ni, da svet ničesar ne vidi. Največja zmaga storilcev je, da svet vidi zločine, pozna žrtve in se nanje preprosto navadi.

Kdaj bo Janša normaliziral odnose z Rusijo?

— Guy Gadbois - ĐiĐi (@Nacvrckan) June 12, 2026

Še več – v Sloveniji je bil pravkar ustanovljen poseben zavod za zaščito žrtev ene preiskovalne komisije – tiste, ki ji je predsedovala Tamara Vonta.

V njej je tudi precej podpornikov desnice.

Razlog več, da bi tudi na desnici morali biti proti zakonu o politični policiji, ne pa ga podpirati.

Volilna pravica tujcev: referendum o že storjenem dejanju

Z novelo zakona o lokalnih volitvah (ZLV-M), ki jo je DZ junija sprejel s 47 glasovi in 32 proti in velja od 2. septembra, je volilno pravico izgubilo 103.874 polnoletnih državljanov tretjih držav z dovoljenjem za stalno prebivanje in prijavljenim stalnim prebivališčem v Sloveniji (Wikipedija po podatkih MNZ).

Pravico voliti župana in občinski svet jim je leta 2002 dala vlada Janeza Drnovška.

Gre pretežno za ljudi iz držav nekdanje Jugoslavije, ki v Sloveniji živijo, delajo in plačujejo davke, pogosto že desetletja.

Nasprotniki so najprej sprožili pobudo za zakonodajni referendum, zbrali 5295 podpisov, a jo dan pred začetkom zbiranja 40.000 podpisov umaknili.

Svoboda, SD in Levica so nato zakon izpodbijale pred Ustavnim sodiščem, ki je 10. septembra s šestimi glasovi proti dvema zavrnilo začasno zadržanje.

O vsebini še ni odločilo. Tujci torej 15. novembra ne bodo volili, posvetovalni referendum pa na to ne more vplivati.

Zagovorniki (SDS, NSi-SLS-Fokus, Resni.ca, Demokrati) se sklicujejo na ustavo: oblast ima ljudstvo, volilno pravico imajo državljani, za tujce pa jo lahko določi zakon.

Poslanec SDS Andrej Kosi in obrazložitev zakona govorita o pravni anomaliji, ki destimulira naturalizacijo in integracijo.

Dodajajo, da večina članic EU, med njimi Nemčija, tujcem iz tretjih držav lokalne volilne pravice ne daje.

Nasprotniki (opozicija, nevladne organizacije, del pravne stroke) opozarjajo, da je bila pravica odvzeta brez kakršne koli utemeljitve, po skrajšanem postopku in po 24 letih. Zakonodajno-pravna služba DZ je rešitev označila za ustavnopravno sporno, ker posega v načelo zaupanja v pravo pri temeljni politični pravici (RTV SLO).

Opozicija je kritiko strnila v stavek, da so tujci dobri za zdravnike in delavce, ne smejo pa biti več politični subjekti.

Delo je odločitev označilo kot politični »izbris« – za Slovenijo, ki še vedno ni zacelila rane izbrisa iz leta 1992, je to primerjava, ki je zelo na mestu.

Kdor v Sloveniji dela, plačuje davke in živi, bi moral imeti tudi pravico, da s svojim glasom vpliva na lokalno skupnost.

Komur je do integracije tujcev in razvoja Slovenije bi zato moral obkrožiti – proti.

RTV-prispevek: položnica izgine, račun ostane

Prispevek za RTV znaša 14,02 evra na mesec oziroma 168,24 evra na leto na gospodinjstvo.

RTV Slovenija za leto 2026 načrtuje 162,86 milijona evrov prihodkov, od tega 109,2 milijona iz prispevka – okoli 67 odstotkov.

V DZ čaka predlog zakona, ki ga je Resni.ca še kot zunajparlamentarna stranka vložila v imenu 17.671 volivcev.

Ukinja prispevek, financiranje prenaša na proračun in od zavoda zahteva program racionalizacije; to pomeni okoli 500 zaposlenih manj v petih letih.

Finančno ministrstvo je ob tem sporočilo, da možnosti za dodatna sredstva iz proračuna trenutno ni.

Zagovorniki (Resni.ca, SDS, NSi-SLS-Fokus, Demokrati) obvezni prispevek označujejo za anahronizem v času digitalnih platform: plačati ga mora vsak, ne glede na to, ali programe sploh uporablja.

Del javnosti, zlasti na desnici, RTV očita politično pristranskost; kritiki z drugačnih izhodišč pa ji očitajo nekritično povzemanje zahodnega mainstreama pri mednarodnih temah.

Nasprotniki (ZRC SAZU, opozicija, Mladina) opozarjajo, da proračunsko financiranje pomeni neposredno odvisnost od vsakokratne vlade in letnega proračuna.

Mladina je naslov zgovorno prekrstila v »Radio Televizija Vlade« (Mladina).

Ob tem velja evropski akt o svobodi medijev (EMFA), ki od avgusta 2025 od držav zahteva ustrezno, stabilno in predvidljivo financiranje javnih medijev po preglednih postopkih.

Davčnih zavezancev ukinitev prispevka ne razbremeni: isti denar bi plačevali prek davkov, le brez neposredne povezave z javnim servisom.

Opozorilo, da bo javna RTV še bolj pod pritiskom vlade je utemeljeno.

Ne glede na to, da RTV prispevka nihče ne mara in bi RTV res morala narediti vrsto sprememb. je izbira “proti” zagotovo boljša, tako za vse medije kot tudi za obveščenost državljanov v državi.

Socialna pomoč za delo: prisilno delo za tiste, ki jim ne najdejo zaposlitve

Vprašanje se glasi: »Ali ste za to, da se pravica do denarne socialne pomoči za delovno sposobne osebe, ki nimajo objektivnih ovir za delo, pogojuje z njihovim aktivnim opravljanjem družbenokoristnega dela?«

Zakona še ni; koliko ur, kakšno delo in kakšne posledice ob odklonitvi, bi koalicija določila šele po referendumu.

Ključne številke: julija 2026 je denarno socialno pomoč prejemalo 68.382 ljudi, vključno z otroki in zaposlenimi z nizkimi dohodki. Registriranih brezposelnih prejemnikov je bilo 16.741, od tega 10.282 dolgotrajno brezposelnih.

Osnovni znesek za samsko osebo je 507,43 evra, povprečni okoli 300 evrov. Število prejemnikov se je v zadnjih letih zmanjšalo za okoli 14 odstotkov.

Zagovorniki (SDS, koalicija, Resni.ca) poudarjajo, da je bilo konec lanskega leta med 18.480 brezposelnimi prejemniki 11.097 dolgotrajno brezposelnih, v povprečju skoraj tri leta.

Andrej Poglajen (SDS) opozarja, da država za socialne transferje plačuje več kot pred leti kljub bistveno nižji brezposelnosti.

Pravijo, da gre »za pomoč, ne za kazen«: delo v domovih za starejše, v parkih, na občinah, ne pa za otroke, invalide in bolne.

Nasprotniki (opozicija, stroka socialnega dela) opozarjajo, da že veljavni zakon odreka pomoč tistemu, ki brez utemeljenega razloga zavrača aktivnosti za zaposlitev, in da javna dela že obstajajo.

Po ocenah, predstavljenih na TV Slovenija, je neposredno zaposljivih okoli 1300 prejemnikov ministrstvo pa nima podatkov, koliko je zlorab.

Zakonodajno-pravna služba DZ je opozorila na nejasnost besede »aktivno« in na to, da bi bil odvzem pomoči, ki zagotavlja eksistenčni minimum, lahko protiustaven (RTV SLO).

Predstavljanje večine, ki je prisiljena prejemati socialno pomoči kot lenuhov ni samo žaljivo, je tudi neutemeljeno.

Država, ki razmetava denar za vojne in nerazumne projekte ne bi smela kaznovati ljudi, ki jim sploh ne zna omogočiti primerne zaposlitve.

Čeprav bo večina ob tako populističnem vprašanju verjetno glasovala za, se zdi glas “proti” edina etična in razumna izbira.

Interventni zakon: prava bitka šele prihaja

O interventnem zakonu 11. oktobra ne bomo odločali. Zakon o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije (ZIURS) so pripravili poslanci NSi-SLS-Fokus, Demokratov in Resni.ce, DZ ga je 11. maja sprejel s 47 glasovi proti 35, podprla ga je tudi SDS.

DZ je referendum sprva razglasil za nedopusten, Ustavno sodišče pa je avgusta odločilo drugače.

Šest sindikalnih central je do 23. septembra zbralo 40.960 overjenih podpisov, rok teče do 5. oktobra. DZ bo moral razpisati zakonodajni referendum, ki bo za razliko od treh posvetovalnih zavezujoč.

Zakon prinaša višjo splošno olajšavo, enotno 20-odstotno stopnjo za normirance, kapico na socialne prispevke, polno pokojnino ob nadaljevanju dela, oprostitev prispevka za dolgotrajno oskrbo za upokojence in popoldanske s. p., nižji DDV za osnovna živila ter nižji davek na oddajanje nepremičnin.

Podpirajo ga vse delodajalske organizacije, SBC in zdravniške organizacije.

Sindikati pod geslom »Proti razkroju Slovenije« ocenjujejo, da zakon pomeni 570 milijonov evrov manj za pokojninsko blagajno, 94 milijonov manj za dolgotrajno oskrbo in 113 milijonov manj za zdravstvo (ZSSS).

Branimir Štrukelj pravi, da zaposlenim z nizkimi in srednjimi plačami, upokojencem, najemnikom in brezposelnim ne prinaša praktično nič.

Anketa, ki jo je maja objavil Siol, je pokazala 43,4 odstotka nasprotnikov in 34,3 odstotka podpornikov, a z izrazito strankarsko delitvijo.

Ocena Insajderja: kdo ima močnejše argumente

Vrednostne odločitve ostajajo volivcem. Trditve obeh strani pa je mogoče preveriti ob dejstvih, ustavi in praksi – in tu tehtnica ni povsod enako nagnjena.

Parlamentarna preiskava – močnejši so argumenti nasprotnikov.

Osrednji argument koalicije, blokada z ustavnimi pritožbami, je Ustavno sodišče s soglasno odločbo septembra že v veliki meri razrešilo.

Novela gre bistveno dlje: krči krog upravičencev na dva organa, sodno varstvo prelaga na končno poročilo, ki ga dobi manj kot tretjina preiskav, in odpravlja varstvo manjšinskih članov komisije.

To ni popravek, temveč premik moči k vsakokratni večini.

A tudi nasprotniki pretiravajo: »politična policija« je slogan, ne pravni opis, saj zasebniki ne morejo biti neposredni predmet preiskave, prisilne ukrepe pa še vedno odreja sodišče.

Ob tem velja spomniti, da je strankarsko motivirana že novela iz leta 2025, ki je zdaj predmet maščevalnega popravka.

Volilna pravica tujcev – močnejši so argumenti nasprotnikov, vsaj glede postopka in utemeljitve.

Ustava lokalno volilno pravico tujcev dopušča, ne zahteva je; o tem, ali jo dati, odloča zakonodajalec, in stališče, da naj bo politična pravica vezana na državljanstvo, je legitimno.

Trditev, da je večina članic EU ne pozna, pa je pretirana – v neki obliki jo pozna približno polovica članic.

Odvzem pravice 103.874 ljudem po 24 letih, po skrajšanem postopku, brez navedbe enega samega dokaza o škodi in pred ustavno presojo, ne prestane testa sorazmernosti.

Posvetovalni referendum o že uveljavljenem zakonu je politična zloraba instituta, ki ga je Ustavno sodišče opredelilo kot predhodnega.

RTV-prispevek – močnejši so argumenti nasprotnikov ukinitve, a kritika RTV ni brez podlage.

Vprašanje je zastavljeno, kot da gre za davčno razbremenitev, v resnici pa gre za prenos iste obveznosti v proračun, ki ga nadzira vlada, ob izjavi finančnega ministrstva, da dodatnega denarja ni.

Proračunsko financiranje ob 67-odstotnem deležu prispevka v prihodkih pomeni večjo, ne manjšo politično odvisnost, in težko ustreza zahtevam EMFA.

Upravičena kritika uredniške politike RTV – z leve, desne in iz protivojnega tabora, do politike same EU in NATO kritičnega tabora, ki v javnih oddajah sploh ni zastopan – zahteva reformo upravljanja, ne pa finančno davljenje.

Socialna pomoč – izid je bolj simbolen kot vsebinski; nasprotniki imajo prav glede nujnosti, zagovorniki glede izvajanja.

Načelo aktivacije je v Evropi uveljavljeno in pri večini volivcev priljubljeno.

Vendar veljavni zakon že pogojuje pomoč s sodelovanjem, število prejemnikov pada, ocena o okoli 1300 neposredno zaposljivih pa kaže, da referendum nagovarja problem, katerega obseg nihče ni izmeril.

Zagovorniki imajo prav, da se obstoječe varovalke izvajajo nedosledno; odgovor na to je boljše delo centrov za socialno delo in Zavoda za zaposlovanje, ne sugestivno referendumsko vprašanje.

Obkrožiti proti se zato zdi bolj prav, kot biti za.

Interventni zakon ko pride na vrsto – močnejši so argumenti sindikatov, zagovorniki pa imajo prav pri malem gospodarstvu.

Tu bo odločitev težka. Res je, da je zakon pisan za bogate – a ne le za njih.

Na normirance in male podjetnike je Golobova vlada pogosto pozabljala.

Janševa vlada ob vseh svojih napakah te krivice deloma popravlja.

Razbremenitev normirancev in mikropodjetnikov je resnična, prav tako potreba po konkurenčnosti, ki jo lagko izboljšajo tudi bolje plačani kadri, ki danes bežijo ali odhajajo v druge države, ki večinoma poznajo takšen sistem nagrajevanja.

A kapica na socialne prispevke in enotna stopnja za normirance koristita predvsem višjim dohodkom, izpad v pokojninski in zdravstveni blagajni pa ni pokrit z jasnim virom.

Po drugi strani pa je jasno, da bo tudi ta izgubljena milijarda – tako ali drugače ostala v Sloveniji.

Za razliko od milijard, ki so odtekle v ukrajinsko brezno in druge katastrofalne politike prejšnjih vlad, Janševe tretje in Golobove prve.

Zakon, ki obljublja, da »vsem nekaj daje in nikomur nič ne jemlje«, bi moral pokazati, kdo bo plačal razliko.

Da je ne pokaže je slabo - a slabo je tudi, da Slovenija postaja vse bolj nekonkurenčna.

Skupni imenovalec vseh referendumov pa je preprost. In to pove veliko o slovenskih vladah – levih, desnih ali sredinskih.

Oblast, ki je posvetovalne referendume pred dvema letoma imela za zlorabo, jih danes uporablja kot mobilizacijsko orodje, današnja opozicija pa jih je kot vladajoča stranka leta 2024 uporabila na zelo podoben način.

Ljudstvu dopuščajo, da se odloča na treh referendumih, na katere se lahko požvižgajo, referendoma o ključnih vprašanjih - vojni in miru z Rusijo, izstopu iz zveze NATO - pa ne dopustijo.

Demokracijo razglašajo za tisto, kar si postavijo v izložbo, sami pa vlečejo nitke o ključnih vprašanjih v tajnosti in od zadaj.

S tem politiki sami vzbujajo odpor do sodelovanja v političnem procesu in razdvojenost pri res pomembnih vprašanjih.

Dokaz: edino vprašanje 11. oktobra, ki bo imelo pravne posledice, je vprašanje meje parlamentarne moči – in ravno pri njem je delež neodločenih največji.