REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

»Desno. Priden. Piškotek.« Polomija Stevanovića in Resnice - od jezička na tehtnici do priveska Janševe vlade

»Desno. Priden. Piškotek.« Polomija Stevanovića in Resnice - od jezička na tehtnici do priveska Janševe vladeStranka Resnica je naredila vrsto napak in razočarala velik del svojih volivcev. Hkrati pa opozicija Stevanovića napada zaradi tega, kar si zasluži pohvalo. In tako ga še bolj potiskajo v Janšev objem. Vir: Posnetek zaslona, UI

Slovenija je res čudna država.

V trenutku, ko je dizel presegel 1,9 evra za liter in je še petletnikom jasno, da je usoda države odvisna od spremembe katastrofalne politike EU do Rusije, mediji in politiki še kar naprej iščejo izdajalce v vrstah slovenskih politikov zaradi takšnega in drugačnega »sodelovanja z Rusi.«

Notranji sovražnik je očitno povsod. Tega se spomnimo še iz časov socializma, ko so nekatere preganjali zaradi simpatiziranja s Stalinom, druge pa zaradi nastopanja »s pozicij malomeščanske desnice«.

Stranka Resnica je naredila vrsto napak in krepko razočarala velik del svojih volivcev. Hkrati pa opozicija Stevanovića napada zaradi tega, kar si zasluži pohvalo. In tako ga še bolj potiskajo v Janšev objem.

V skladu s sodobnimi trendi so v Sloveniji še vedno v modi le »grdi Rusi.«

Gledamo slabo ponovitev ameriškega lova na čarovnice proti Trumpu iz leta 2016 in pozneje?

Ne, to je pristna evropska in slovenska žajfnica.

»Rusko agentko« so desni mediji odkrili celo v objemu slovenske predsednice, po drugi strani pa levi mediji in politiki pljuvajo po Janši, kakšen izdajalec da je, ker dopušča, da se Zoran Stevanović pajdaši z Rusi in hoče v Moskvo na obisk k predsedniku Dume.

To je narobe svet.

Namesto da bi Stevanovića pohvalili zaradi tega, kar je bila od vsega začetka njegova edina resna prednost pred drugimi strankami – drugačen, bolj realističen pogled na geopolitiko in odnose z Rusijo – ga zaradi tega, kar je naredil prav, neprestano napadajo!

To seveda ne pomeni, da stranka Resnica ni naredila vrste napak in je v nekaj mesecih zagotovo uspela krepko razočarati velik del svojih nič hudega slutečih volivcev.

Afer je bilo veliko in odločno preveč, zato niti nima smisla, da jih podrobno naštevamo, ker so znane. Toda ob vsaki od njih lahko zapišemo tudi »toda.«

Stevanović je res odgovoren, ker se je med poslanci znašel prevarantski poslanec Boris Mijić – toda take stvari se novim strankam pač dogajajo in za vse kar je naredil, je kriv predvsem Mijić sam.

Stevanović je seveda deloval proti lastnim napovedim pred volitvami, ko se je odločil za »zapoznelo« odstavitev Mijića – toda le malo strank bi v podobnem položaju ravnalo drugače in tvegalo izgubo poslanskega mesta v primeru nadomestnih volitev.

Stevanović je res, v nasprotju z zahtevami večine volivcev poteptal svojo notarsko overjeno izjavo glede sodelovanja z Janšo – toda tudi drugi politiki, zlasti Golob, Logar, Janša in ostali so pred volitvami prav tako trdili nekaj, nato pa naredili nekaj drugega.

Res pa je, da niso pa bili tako nespametni, da bi svoje pozneje požrte obljube dali predhodno notarsko overit.

Stevanović je bil v tem pogledu pač – neizkušen…

To je narobe svet. Namesto da bi Stevanovića pohvalili zaradi tega, kar je bila od vsega začetka njegova edina resna prednost pred drugimi strankami – drugačen, bolj realističen pogled na geopolitiko in odnose z Rusijo – ga zaradi tega, kar je naredil prav, neprestano napadajo!

In Stevanović je res, z glasovanjem proti dnevnemu redu, ki bi omogočil ustanovitev »preiskovalke« o aferi Black Cube kršil ustavo – toda res je tudi, da je prejšnja predsednica Državnega zbora, ki je bila pravnica, celo nekdanja sodnica, ravnala zelo podobno v primeru »preiskovalke« o poslovanju Gen-i, ki prav tako ni bila ustanovljena - pa zaradi tega ni bilo nobene tragedije.

In Stevanović se je po svoje res »prodal« za mesto v Državnem zboru – toda to je naredil šele potem, ko mu Svoboda zelo kratkovidno ni ponudila edinega mesta, s katerim bi lahko skupaj ustvarili levosredinsko koalicijo.

Ne pozabimo, da je za velik del sedanjih zapletov krivo prav to povolilno manevriranje nekdanje koalicije.

Vir: Posnetek zaslona, UI

Svobodi, Golobu in vsej nekdanji koaliciji je bilo pod častjo in nesprejemljivo, da bi vladali s podporo Stevanovića ali pa vsaj za milimeter spremenili svojo politiko – in zato sedaj raje ponosno tičijo v opoziciji.

Stevanović je ob tem podprl tudi interventni zakon, ki, v nasprotju z njegovimi predvolilnimi gesli - ne vrača »moč ljudem«, ampak omogoča privilegije najbolj bogatim, s tremi referendumi pa znova svojo politiko v popolnosti usklajuje s politiko desnega vladnega trojčka – ne da bi ta trojček kadarkoli svojo politiko uskladil s cilji Resnice in Zorana Stevanovića, na primer o »gradnji mostov in ne zidov« glede Rusije.

Toda na tem mestu je potrebna večja previdnost.

Res je namreč tudi, da taisti zakon prinaša manj davkov in obremenitev za gospodarstvo in velik del prebivalstva, da omogoča privabljanje boljše plačanih strokovnjakov in več koristi tistim izven raznih socialnih mrež, tako navadnim ljudem kot kmetom in malim podjetnikom.

Stevanović je res, v nasprotju z zahtevami večine volivcev poteptal svojo notarsko overjeno izjavo glede sodelovanja z Janšo – toda tudi drugi politiki, zlasti Golob, Logar, Janša in ostali so pred volitvami prav tako trdili nekaj, nato pa naredili nekaj drugega. Res pa je, da niso pa bili tako nespametni, da bi svoje pozneje požrte obljube dali predhodno notarsko overit.

Z ocenami ekonomista Jožeta P. Damijana o tem programu vlade se je mogoče strinjati in to pomeni, da podpora Resnice temu zakonu zagotovo ni napačna.

Damijan, ki ga nihče ne more obtožiti naklonjenosti Janševi koaliciji, je še pred sprejemom zadevnega zakona zapisal, da je Slovenija v specifičnem davčnem položaju v EU: obdavčitev dela, zlasti visokokvalificiranega, je med višjimi, obdavčitev kapitala in premoženja pa relativno nizka.

To po njegovem »zmanjšuje donosnost znanja, inovacij in podjetnosti« ter vpliva na nižjo produktivnost in konkurenčnost. Zato je sklenil, da je treba namere nove koalicije glede reforme obdavčitve dela, zajete v interventnem zakonu, podpreti.

Hkrati pa je opozoril na dvoje. Prvič, da davčna reforma sama po sebi plač ne dvigne: »Če želimo imeti avstrijske plače, pač moramo podvojiti produktivnost na avstrijsko raven. Nobena davčna gimnastika tega ne more zagotoviti.« In drugič, da mora biti izpad prihodkov pokrit.

Njegova lastna, precej bolj zadržana kombinacija ukrepov – dvig splošne olajšave na 7.000 evrov, razvojna kapica na prispevke delodajalcev pri 6.000 evrov bruto in znižanje najvišje dohodninske stopnje s 50 na 45 odstotkov – bi po njegovem izračunu pomenila izpad okoli 420 milijonov evrov oziroma poslabšanje proračunskega salda za okoli 0,6 odstotka BDP. To je po njegovi oceni sprejemljivo le, če se nadomesti z drugimi viri.

Podpora Resnice smeri tega zakona torej ni sporna.

Sporno je nekaj drugega: stranka, ki se ima za zastopnico »navadnih ljudi«, je podprla različico, ki je precej večja od tiste, ki jo je stroka imela za vzdržno – po oceni predlagateljev okoli 570 milijonov evrov, po oceni ministrstva za finance pa milijardo – ne da bi si izborila jasen odgovor na vprašanje, kdo bo to luknjo zaprl.

Po drugi strani pa: milijardna luknja, ki naj bi jo naredil ta zakon je res problem – a ta milijarda evrov bo v večji meri verjetno ostala nekje v Sloveniji, kar za milijarde, ki so zaradi podpore Slovenije vojaški avanturi EU v Ukrajini izginile v času prejšnje vlade ne moremo reči.

Točne cene te avanture ne bo izračunal nihče, okvirne številke pa so znane.

Damijan je že v komentarju »Cena ukrajinske zmage« ocenil, da je zgolj dvajsetmesečno podaljševanje vojne države Evropske unije stalo najmanj okoli 1.700 milijard evrov ali 11,7 odstotka BDP iz leta 2022 – če se seštejejo izgubljeni BDP, višje cene energentov, inflacija ter vojaška in finančna pomoč. Po istem ključu bi to za Slovenijo pomenilo najmanj šest milijard evrov.

Samo dvajset mesecev vojne, ki traja že peto leto, je Slovenijo stalo okoli šest milijard evrov.

Neposredne postavke so bolj oprijemljive. Uradna slovenska pomoč Ukrajini je do konca leta 2025 po podatkih Golobove vlade presegla 163 milijonov evrov. Za oskrbo ukrajinskih beguncev je Slovenija v proračunih za leta 2022–2024 namenila okoli 97 milijonov evrov.

Za obrambo je država med letoma 2022 in 2025 porabila okoli štiri milijarde evrov. Decembra 2025 pa se je znašla še med poroki za novo evropsko posojilo Ukrajini – slovensko poroštvo naj bi znašalo okoli 700 milijonov evrov. Torej približno toliko, kolikor po oceni predlagateljev »stane« celoten interventni zakon.

Zraven je treba prišteti še tisto, česar ni v nobeni proračunski postavki: inflacijo, ki je leta 2022  v Sloveniji znašala 10,3 odstotka, in trajno višje cene energije, ki so posledica odklopa Evrope od poceni ruskih energentov.

Razlika je preprosta. Milijarda iz interventnega zakona ostane v slovenskih žepih. Milijarde, ki so odtekle v ukrajinsko vojno, ne bo videl več nihče.

Vir: Posnetek zaslona, X

Omenili smo torej verjetno tudi vse, kar je mogoče reči pohvalnega o dosedanjem delu Resnice.

Zagotovo je namreč napačna podpora Resnice spremembi zakonodaje, ki bi preiskovalne komisije v Sloveniji spremenila v nekakšno politično policijo.

In Resnica, ki je pretiranim posegom države v civilno sfero pred volitvami celo nasprotovala – te spremembe sedaj zelo podpira.

Gre za še eno v vrsti prelomljenih obljub.

Razlika je preprosta. Milijarda iz interventnega zakona ostane v slovenskih žepih. Milijarde, ki so odtekle v ukrajinsko vojno, ne bo videl več nihče.

Nasprotniki novele imajo prav, in to iz povsem konkretnih, ne ideoloških razlogov.

Preiskovalna komisija Državnega zbora ima po 93. členu ustave pooblastila, ki so smiselno enaka pooblastilom pravosodnih organov: lahko zahteva podatke od bank, telekomunikacijskih operaterjev, davčnih organov.

Novela, ki jo je Državni zbor sprejel 26. maja letos z 48 glasovi proti 32 – tudi z glasovi Resnice – pa je posamezniku vzela možnost, da tak poseg pravočasno ustavi.

Presojo ustavnosti akta o odreditvi preiskave lahko po novem v tridesetih dneh zahtevata le še Sodni svet in generalni državni tožilec.

Preiskovanec lahko toži šele po vročitvi končnega poročila – torej takrat, ko je vpogled v njegove račune in komunikacije že opravljen in ko je škoda za njegov ugled že narejena.

Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora je opozorila, da novela znižuje standarde varstva človekovih pravic in ponovno uvaja rešitve, ki jih je Ustavno sodišče že zavrnilo.

Pravna mreža za varstvo demokracije jo je označila za konceptualni odmik od modela parlamentarnih preiskav, ki ga je Ustavno sodišče gradilo celo desetletje (odločbe U-I-50/11, U-I-246/19 ter U-I-214/19, Up-1011/19).

Društvo novinarjev Slovenije pa je opozorilo na nekaj, kar bi moralo skrbeti prav Resnico: da je tak instrument uporaben za razkrivanje novinarskih virov in za nadlegovanje kritičnih glasov.

In prav tu je protislovje. Resnica je šla na volitve s sloganom »Moč ljudem« in s trditvijo, da oblast ni privilegij, da politika ne sme biti last elit in da so referendumi »korektiv politike«.

Zdaj je podprla zakon, ki parlamentarni večini daje kvazisodna pooblastila, državljanu pa jemlje ključ od vrat Ustavnega sodišča.

Zakon je zaradi referendumske pobude zadržan – stranka, ki obljublja moč ljudem, je torej glasovala za nekaj, kar ljudje zdaj ustavljajo z referendumom.

Resnica je šla na volitve s sloganom »Moč ljudem« in s trditvijo, da oblast ni privilegij, da politika ne sme biti last elit in da so referendumi »korektiv politike«. Zdaj je podprla zakon, ki parlamentarni večini daje kvazisodna pooblastila, državljanu pa jemlje ključ od vrat Ustavnega sodišča.

Kdorkoli je kdaj resno mislil s suverenizmom in z omejevanjem države, bi moral vedeti še nekaj: orodja politične policije se prej ali slej obrnejo tudi proti tistim, ki so jih pomagali izdelati.

Resnica bo (če sploh še kdaj pride v parlament) morda nekoč v opoziciji – in ta zakon bo takrat še vedno veljal.

Na tej točki pa lahko vidimo tudi, kje je Stevanović naredil svoji dve največji napaki, zaradi katerih moramo umakniti svojo povolilno napoved.

Takoj po volitvah, ko še ni bilo jasno, da bo podpornik vlade Janeza Janše smo namreč stranki Resnica napovedali lepo prihodnost.

Kot eno od izbir volivcem smo jo – čeprav so bila naša stališča po oceni umetne inteligence bliže dvema drugima strankama – priporočali tudi tistim, ki so si od Slovenije želeli drugačne zunanjepolitične usmeritve predvsem glede vojne v Ukrajini.

Napoved o lepi prihodnosti Stevanovićeve stranke pa se je očitno zelo slabo postarala.

Če bi Stevanović ostal izven Janševe oblasti, bi si lahko iz relativno varne pozicije nabiral točke in ne bi zapravljal političnega kapitala.

A z de facto podporo Janši za mandatarja in poznejšimi aferami je tako oslabil lasten položaj in položaj stranke, da je postal pretirano odvisen od sedanje vladajoče koalicije. S tem pa ne more več zahtevati izpolnjevanja tistih zahtev, ki so posebne za njegovo stranko. Na primer zahtevo po drugačni zunanji politiki do Rusije.

Janša mu je že z glasom več ob izvolitvi dal vedeti, da Resnice nujno ne potrebuje za vladanje. Z afero Mijić je Resnica izgubila še dodatno.

Za sporazumno razvezo Mijića in Resnice bodo znova potrebni bombončki – najverjetneje lepa plača in nova služba za prevarantskega poslanca – kjer je Stevanović znova odvisen od vladajoče koalicije.

Napoved o lepi prihodnosti Stevanovićeve stranke pa se je očitno zelo slabo postarala. Z de facto podporo Janši za mandatarja in poznejšimi aferami je tako oslabil lasten položaj in položaj stranke, da je postal pretirano odvisen od sedanje vladajoče koalicije.

Če tega ne bi bilo bi Mijić lahko odstopil že sedaj in s tem najbolj škodoval Resnici. Mijić pa je morda res »najbolj prevarantski poslanec«, a to še ne pomeni, da je tudi neumen.

S temi avtogoli se je Resnica v veliki meri »zapleskala« v kot.

In namesto da bi bila Resnica »jeziček na tehtnici« je tako postala – privesek vladajoče koalicije.

Pa vendar - Zoran Stevanović ni neumen politik. Z njim smo imeli intervju pred volitvami, v enem od pogovorov pa je sam povedal, da je po ocenah njegove stranke okoli 70 odstotkov njihovih volivcev »levosredinsko« usmerjenih. Stevanović sam je torej dobro vedel, kaj pomeni, če bo šel v španovijo z Janšo.

Jasno je bilo, da bo plačal visoko ceno. Vprašanje je le, če je bilo to – vredno?

Lahko se vprašamo tudi tako: kaj je Stevanović dobil za to, da je naredil tako drastičen obrat in kje je pravzaprav najbolj razočaral? Mnogi bodo seveda s prstom pokazali na Stevanovićeve prelomljene obljube o tem, kako je treba dati »moč ljudem«, na njegovo overjeno in poteptano izjavo glede sodelovanja z Janšo in nerodno reševanje »vojaka Mijića.« Toda v resnici je prava težava drugje.

Z njim smo imeli intervju pred volitvami, v enem od pogovorov pa je sam povedal, da je po ocenah njegove stranke okoli 70 odstotkov njihovih volivcev »levosredinsko« usmerjenih. Stevanović sam je torej dobro vedel, kaj pomeni, če bo šel v španovijo z Janšo.

Ko gre za notranjo politiko je Stevanović nastopal kot »suverenist«. Kot človek, ki mu je blizu na primer slovaški premier Robert Fico.

V tem pogledu, ko gre za migracije Resnica še sledi temu, kar je pač napovedovala pred volitvami. A ko gre za afero Black Cube je Resnica naredila velik korak nazaj.

Ne moreš biti »suverenist«, če dovoljuješ, da se ti tuje države, vohuni in paradržavne organizacije vmešavajo v volitve.Usmerjati pozornost od teh akterjev k novinarjem, problematiziranje njihovih virov (in Stevanović to dela!) je napaka, ki škodi demokraciji v Sloveniji.

Sabotaža pri ustanavljanju komisije o Black Cube, ki bi lahko raziskala ozadje te afere pa je lahko samo nova koncesija SDS in hkrati udarec zoper suverenost Slovenije, ki naj bi jo Resnica menda branila.

In ob tem ima ta afera celo mednarodne razsežnosti, kajti tudi na Škotskem, v Franciji in na Cipru so na podoben način opazili dolge lovke Izraela ter vmešavanje njegovih paradržavnih organizacij v volilne procese.

Francoska vladna služba za odkrivanje digitalnega vmešavanja Viginum je junija letos izraelsko podjetje BlackCore povezala z operacijami vplivanja na francoskih lokalnih volitvah, na škotskih parlamentarnih volitvah, na županskih volitvah v New Yorku ter z operacijami v Angoli in Togu.

Tarče so bili pretežno kandidati, ki so kritizirali izraelsko politiko v Gazi.

Vzorec, ki ga poznamo iz Slovenije – skrivaj posneti »kompromitirajoči« videi, objavljeni tik pred volitvami prek sveže ustvarjenih anonimnih računov – pa so pred nami videli tudi na Cipru.

In če gremo na področje zunanje politike, se ta zgodba ponovi.

Janez Janša in ostali člani vladnih strank dan za dnem javno izražajo podporo nesmiselni vojni v Ukrajini.

Janša primerja slovensko osamosvojitev z ukrajinsko, vleče nesmiselne zgodovinske vzporednice in poglablja mit o nedolžni Ukrajini, ki je bila menda brez povoda napadena s strani večje sosede.

Kdo sploh še verjame tem nesmislom?

Pri tem v celoti zanemarja vse dokaze, da gre v resnici za »posredniško« vojno, sprovocirano s strani ZDA in zveze NATO. Najboljši dokaz ni v razpravi o tem, kdo je izstrelil prvi strel, ampak v tem, kako je bila ta vojna podaljšana.

Sredi aprila 2022 sta imeli ruska in ukrajinska delegacija v Istanbulu na mizi osnutek mirovne pogodbe – dokumenta z datumoma 17. marca in 15. aprila 2022, ki ju je leta 2024 v celoti objavil New York Times. Jedro dogovora je bila ukrajinska nevtralnost v zameno za varnostna jamstva in ruski umik. Pogodba ni bila nikoli podpisana.

Zakaj ne, je novembra 2023 pojasnil David Arahamija, vodja ukrajinske pogajalske skupine in vodja poslanske skupine Vladimirja Zelenskega: ko so se vrnili iz Istanbula, je v Kijev prišel (tedanji britanski premier) Boris Johnson in Ukrajincem naročil, naj z Rusi ne podpisujejo ničesar in da se pač borijo naprej.

Isto je javno povedal tudi nekdanji izraelski premier Naftali Bennett, ki je takrat posredoval med stranema.

Temu je treba dodati tudi dve priznanji iz samega vrha Čezatlantskega vojaškega zavezništva.

Generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg je septembra 2023 pred Evropskim parlamentom povedal, da je Vladimir Putin jeseni 2021 poslal osnutek pogodbe z zahtevo, naj NATO obljubi, da se ne bo več širil, in da je bil to pogoj, da Ukrajine ne bi napadel – ter da tega zahodni vojaški pakt seveda ni podpisal.

Angela Merkel pa je decembra 2022 za Die Zeit priznala, da so bili sporazumi iz Minska poskus, da bi Ukrajini dali čas, da oboroži in okrepi svoje vojaške sile. Nekdanji francoski predsednik, tedaj v vlogi evropskega pogajalca z Moskvo glede Ukrajine, François Hollande je to izrecno potrdil.

Vojna, ki se ne bi niti začela, če tudi Janša in ostali evropski politiki ne bi podpirali širitve NATO pakta bi se lahko končala aprila 2022 pod neprimerljivo ugodnejšimi pogoji za Kijev.

Ameriški obrambni minister Lloyd Austin je javno povedal, kakšen je bil ameriški cilj: videti Rusijo oslabljeno do te mere, da ne bo več zmogla takšnih stvari. To je definicija posredniške vojne.

Stevanović, ki to dobro ve in razume, pa o vsem tem molči.

Molči tudi o cenzuri medijev v EU, čeprav stranka problem dobro pozna in se zaklinja, da podpira svobodo medijev. To po več mesecih molka ne more biti naključje.

Stevanović, ki to dobro ve in razume, pa o vsem tem molči. Molči tudi o cenzuri medijev v EU, čeprav stranka problem dobro pozna in se zaklinja, da podpira svobodo medijev. To po več mesecih molka ne more biti naključje.

Zadovoljuje se z napovedmi o potovanju v Moskvo in frazo o »grajenju mostov«, ki jo omeni le tu in tam, medtem ko lahko hujskaške, protiruske in neumne izjave slovenskih politikov poslušamo iz dneva v dan.

Če bi bila Resnica res zvesta svoji politiki, bi na tej točki morali dnevno slišati različna opozorila Stevanovića o tem, kako napačna je ta pot.

V tem pogledu je hrvaški predsednik Zoran Milanović svetlobna leta pred vsem, kar je doslej uspel o tej vojni povedati slovenski politični razred.

Ta molk Stevanovića je najbolj zlovešč.

Cena, ki jo dan za dnem, zaradi tega, ker Stevanović menda »predstavlja vse« stranke v parlamentu, plačuje vsa Slovenja je ogromna.

Kaj je dobil Stevanović v zameno za vse boleče kompromise?

Razen položaja, na katerem je o vsem tem tiho – bore malo. In v tem je največja polomija te stranke in njenega predsednika.

Tisto, kar je bilo zares samosvoje pri tej stranki – njen drugačen pogled na zunanjo politiko – je žrtvovala za nek položaj in nekaj drobnih privilegijev.

Ta molk Stevanovića je najbolj zlovešč. Če bi bila Resnica res zvesta svoji politiki, bi na tej točki morali dnevno slišati različna opozorila Stevanovića o tem, kako napačna je ta pot.

Slovenija pa zaradi tega ni niti za trenutek spremenila katastrofalne smeri, ki nas vodi v še večjo vojno, pomanjkanje, višje cene goriv in vseh izdelkov.

In vse bolj poglobljen propad. Namesto da bi to opazovala iz opozicije, pa Resnica vsemu temu sedaj celo - asistira. In nato bo plačala ceno za to politiko na naslednjih volitvah.

Dodaten cinizem te situacije pa je v tem, da sedanje opozicijske stranke napadajo Resnico točno na točki, kjer si Stevanović - zasluži pohvalo.

Janšo zaslepljeno in besno kritizirajo, ker je v španoviji s »proruskim« Stevanovićem, nakladajo o agresiji Rusije in s tem dobesedno kupujejo lažno, neokonzervativno propagando ter jo celo brez celofana preporodajajo naprej naivni slovenski javnosti.

Ko gre za odnos do Rusije in Ukrajine v salonski Levici, SD-ju in Svobodi nastopajo kot pravi janšisti.

In v resnici bi radi bili večji janšisti od Janše, namesto da bi na tej točki javnosti ponudili resnico in alternativo.

Namesto da bi napadali koalicijo zaradi politike SDS, ki je v nasprotju tudi z usmerjenostjo velikih desnih strank v Nemčiji ali Franciji (AfD in Le Penova) z napadi na Resnico, ki jo imajo za »najšibkejši člen« potiskajo to stranko, za katero je glasovalo 70 odstotkov volivcev, ki gojijo leva prepričanja – v še večji objem Janše in SDS-a.

In v teh pogojih Resnica seveda nadaljuje svoje razkrajanje z razprodajo svoje strankarske srebrnine za Janšev drobiž. Za piškotke, ki jih dobijo ob vsaki novi prodaji.

Te dni so nekateri na omrežju X spomnili na odlično napisano kolumno Blaža Vodopivca, objavljeno v Financah leta 2014, ki je kritizirala takratne (in tudi današnje) razmere v »mainstream«, večinoma »levem« slovenskem novinarstvu: »Vajo so izumili pred 40 leti na Dolančevi fakulteti. Objekti drila so bili študentje novinarstva. Prispevek o novih dosežkih delovnega ljudstva? Piškotek. Štipendija. Vedro gnojnice po razrednem sovražniku? Piškotek. Redna zaposlitev. Članek o gnilem kapitalizmu? Piškotek. Dopisništvo v tujini. Lepa naslovnica z Brozom in pionirčki? Piškotek. Napredovanje. Pretresljiv esej o partizanskih junaštvih? Piškotek. Družbeno stanovanje.«

Dodaten cinizem te situacije pa je v tem, da sedanje opozicijske stranke napadajo Resnico točno na točki, kjer si Stevanović - zasluži pohvalo. Ko gre za odnos do Rusije in Ukrajine v salonski Levici, SD-ju in Svobodi nastopajo kot pravi janšisti.

»Sistem je deloval tako dobro, da je bila palica redko potrebna. In utekel se je tako globoko, da se kar ne more nehati vrteti, čeprav že 25 let nima več pravega raison d'etre. Tiste hrane ni več na mizi že 25 let, ampak Pavlovov pes se še kar slini vsakič, ko pozvoni zvonček. Psihologi to imenujemo funkcionalna avtonomija motivov. Vedenje, ki je bilo najprej sredstvo za doseganje nekega cilja, počasi postane cilj sam zase,« je zapisal znani psiholog.

Ironični zapis opozarja na resen problem. Toda istega imajo tudi na desnici.

Medtem so se namreč tudi na desnici očitno že naučili istega trika.

Še bolj verjetno pa je, da je Janez Janša, izšolan v tem sistemu »Pavlovih refleksov« isti mehanizem lepo prenesel tudi na »desno sredino.«

Prosto po Vodopivcu bi zato lahko v primeru Stevanovića in Resnice opisali ta mehanizem tako: »Preusmerjanje pozornosti z afere Black Cube na menda 'problematične' novinarje, ki so zadevo odkrili? Piškotek. Zaposlitev soproga poslanke. Vedro gnojnice po levičarjih in opoziciji? Piškotek. Obramba lika in dela Stevanovića in Resnice v desnosučnih medijih. Blokada ustanovitve preiskovalke o Black Cube? Piškotek. Javna obramba Mijića s strani predsednika vlade. Molk ob pošiljanju slovenskega denarja v Ukrajino? Piškotek. Obisk Beograda. Molk o deplasiranih izjavah slovenskega predsednika vlade o 'ruski agresiji' v Ukrajini? Piškotek. Potovanje v Moskvo.

Preusmerjanje pozornosti z afere Black Cube na menda 'problematične' novinarje, ki so zadevo odkrili? Piškotek. Zaposlitev soproga poslanke. Vedro gnojnice po levičarjih in opoziciji? Piškotek. Obramba lika in dela Stevanovića in Resnice v desnosučnih medijih.

Sistem deluje tako dobro, da je palica redko potrebna.

In utekel se je tako globoko, da se kar ne more nehati vrteti, čeprav že od izvolitve nove vlade nima več pravega raison d'etre.

Tiste hrane ni več na mizi že od izvolitve Stevanovića za predsednika DZ, ampak Pavlovov pes se še kar slini vsakič, ko pozvoni Janšev zvonček.«

Kaj si o Stevanoviću danes misli dober del njegovih volivcev pa lepo pove opazka, ki kroži tudi med volivci iz srbske skupnosti v Sloveniji: »Še dobro, da je Stevanović Gorenjc, ker drugače pa bi bili mi Srbi pa res v težavah…«

To ne pomeni, da je usoda Resnice in Stevanovića že zapečatena.

Bo pa njuna prihodnost - in tudi prihodnost Slovenije - v veliki meri odvisna od tega, ali in kako dolgo bosta vztrajala v verigah Janševe vlade.

Vir: Posnetek zaslona, UI

In ali se bo Stevanović znal znova postaviti na noge in odvreči ovratnico (in nagobčnik), ki ga omejujeta že od vstopa na zadnja vratca v sedanjo vlado.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke