Rast prebivalstva v Afriki: demografski trendi, ki lahko vržejo svet s tečajev

Konec julija se je za trenutek mala španska enklava v Severni Afriki Ceuta spet znašla na naslovnicah časopisov.

Približno 60.000 ilegalcev je predrlo vse ovire, preplezalo žičnate ograje, plavalo okoli valolomov, ki segajo daleč v morje, in v mestu z 80.000 prebivalci povzročilo popoln kaos.

Posredovala sta španska policija in vojska in po nekaj dneh so praktično vse ilegalce vrnili na izhodiščno mesto, to je na področje Maroka.

Nekaj podobnega se je zdogilo tudi v tristo kilometrov oddaljeni enklavi Melilla, vendar v precej manjšem obsegu, a z enakimi rezultati.

Cena tovrstnega početja je bila enormna: človeških žrtev je bilo okoli 100, Ceuta pa po koncu vdora je bila takšna, kot da bi po njej pustošil vihar.

V istem trenutku so po vsej Evropi zatrobile trobente nacionalistov, da gre za še eno muslimansko invazijo v Evropo, za katero so krivi levičarski politiki, ki s svojim delovanjem ogrožajo krščansko Evropo.

Tudi pri nas se je našlo nekaj takšnih, ki omenjene dogodke uporabljajo predvsem za samopromocijo.

Na obeh straneh je obilo vročih glav. Pa si poglejmo trditve nekaterih.

Muslimani pravijo, da so španske enklave v Severni Afriki rezultat kolonializma in da pripadajo Maroku. Poleg tega še kar objokujejo izgubo Al Andaluz, to je Iberskega polotoka. Torej izgube svete muslimanske zemlje, ki jo je potrebno dobiti nazaj od nevernikov, to je kristjanov.

Z roko na Koranu, ne glede na ceno, ki jo je zato treba plačati.

Zemljevid lege Ceute in Melille (vir: BBC)

Kdo je bil prvi in kdo ima prav, bi se dalo razpravljati. Nekako na ravni razprave o tem, kaj je bilo prej: jajce ali kura.

Dejstvo je, da so imeli na omenjenih področjih dolga stoletja glavno besedo muslimani. Pa tudi, da so pred njimi na tem področju živeli predhodno Feničani, Grki, Kelti, Berberi, Vizigoti, Rimljani, Vandali, Bizantinci in še kdo, ki so bili krščanske vere.

Pa jih danes ni več in se na teh področjih govori arabsko ter v največji meri prevladuje islam. Pot do današnjega stanja seveda ni bila postlana z rožicami, ampak je bilo doseženo s silo.

Da bi kristjani svojo vero širili po svetu z besedami miru in z roko na Svetem pismu širili superiorno civilizacijo po svetu, pa je tudi najmanj hudo dvomljivo.

O tem priča opustošenje, ki smo ga v času kolonializma kristjani pustili za sabo po vsem svetu, opustošenje, ki se v obliki neokolonializma za svetlimi besedami demokracije in svobode še kar nadaljuje.

Ko zmanjka lepih besed in ne gre drugače, pa v obliki odkritega nasilja. Kot na primer v Libiji, Palestinskih ozemljih, Siriji, Iraku, Libanonu, Afganistanu in še kje.

Dogajanje v Ceuti letošnjega poletja je potrebno pogledati malce bolj natančno.

Španski predsednik vlade Pedro Sánchez je le dober teden prej obiskal Alžirijo. Maroko in Alžirija sta v zvezi z Zahodno Saharo že desetletja v lasneh in odnosi med obema državama so precejšen del časa na meji vojne.

Obisk Sáncheza so Maročani jasno razumeli kot pakt proti njim in ogrožanje suverenosti. Nekaj propagande in razgretih glav in že so bile na poti množice. Fotografije emigrantov kažejo na to, da ni šlo za temnopolte emigrante podsaharske Afrike, ampak za belopolte Maročane.

Tovrstna invazija na španske enklave sploh ni bila prva. Nekaj podobnega se je leta 2002 zgodilo na Peteršiljčkovih otokih, leta 2021 v Ceuti in leta 2026 spet.

Mimogrede, Ceuta in Melilla imata v okviru Schengna poseben status. Vstop v obe enklavi ilegalnemu emigrantu še ne omogoča vstopa v območje Evropske unije.

Mejna kontrola obstaja ob vstopu in zapustitvi območij, brez dokumentov torej ne gre. Ni pravice, da migrant brez dokumentov ostane v Španiji in da se lahko prosto giblje znotraj schengenskega območja, če je že uspel priti v Ceuto ali Melillo.

Ne glede na nedavno odločitev španskega Vrhovnega sodišča, ki onemogoča takojšnjo deportacijo ilegalcev, ki so prispeli v Španijo po morju.

Nedavne dogodke lahko torej razumemo kot napenjanje mišic med Španijo in Marokom v zvezi z medsosedskimi odnosi.

Dejstvo je, da človeška družba v zadnjih desetletjih gre skozi temeljito preobrazbo.

To se prav posebej kaže pri padanju fertilne stopnje. Ta najpomembnejši demografski pokazatelj najbolj plastično prikaže bodoče gibanje prebivalstva.

Fertilna stopnja 2,1 pomeni stabilno število prebivalstva na dolgi rok.

Vse pod to številko pomeni upadanje prebivalstva, in obratno — vse nad to številko pomeni rast prebivalstva na dolgi rok.

Veliko ljudi preprosto ne razume gibanja števila prebivalstva skozi zgodovino.

Še v antičnem obdobju je na Zemlji živelo kakih 200 milijonov ljudi, pred dvema stoletjema smo dosegli milijardo, dve ob izbruhu 2. svetovne vojne.

Potem je prišlo do eksplozije, ki je prineslo današnjih 8,3 milijarde.

Skokovite rasti je bolj ali manj konec in današnja fertilna, rodna, stopnja veljavna za ves svet znaša 2,2.

Fertilna stopnja po posameznih delih sveta je zelo različna.

Ima pa neko skupno značilnost: vsepovsod je že nižja kot 2,1 in veliki deli sveta, vključno s Slovenijo, se spopadajo z rastočimi problemi starajočega in številčno upadajočega prebivalstva.

Z razliko ene same celine, oziroma bolje, dela celine: podsaharske Afrike.

Zunaj nje je le nekaj večjih držav, kjer število prebivalstva še vedno skokovito narašča, z ustreznimi negativnimi posledicami.

To so Afganistan (4,56), Jemen (4,33), Pakistan (3,44) in Uzbekistan (3,40).

Posledice takšnega stanja so jasne. Prve tri države so v konstantnem stanju vojne, četrta pa je uspela osušiti Aralsko jezero, tretje največje na svetu, in precejšen del lastne države spremeniti v slano puščavo.

Rast prebivalstva v Severni Afriki po državah (vir: UN)

Povprečna stopnja rodnosti v Afriki v letu 2025 je znašala od 3,9 do 4,0.

V letu 1925 je celotna celina imela približno 130 milijonov prebivalcev.

Danes jih ima 1,6 milijarde, to število bo do leta 2050 naraslo na 2,6 milijarde.

Posledice takšne rasti bodo enormne in bodo pustile neverjetne posledice.

Preden me kot avtorja kdorkoli obtoži rasizma, si poglejmo, kakšne posledice je imela emigracija Evropejcev v času kolonializma in industrijske revolucije. To je v času od začetka 16. stoletja do začetka 20. stoletja.

V obdobju nekaj več kot treh stoletij je Evropo zapustilo nekje med 60 in 65 milijonov ljudi.

Emigracijo je omogočil tudi tehnični razvoj, ki je v obliki ladij na parni pogon in vlakov omogočil cenejši transport na dolge razdalje.

Razlogi za masovno migracijo Evropejcev so bili zelo različni: splošna revščina, hitra rast prebivalstva, pomanjkanje rodovitne zemlje, verska preganjanja, politična nestabilnost in vojne, industrijska revolucija, epidemije kot krompirjeva lakota, filoksera vinske trte.

V Severni Ameriki so evropski naseljenci preprosto uničili domorodne civilizacije.

Preživele epidemij in pobijanj so stlačili v rezervate in predstavljajo v ZDA in Kanadi morda 1 % celotnega prebivalstva.

V Južni Ameriki so enako storili španski in portugalski kolonizatorji, z edino razliko, da se je vsaj ponekod obdržalo večinsko domorodsko prebivalstvo, ki je in še vedno živi pod ekonomsko strahovlado severa.

Afrika je bila za bele naseljence dolgo časa nedosegljiva, saj so tropske bolezni onemogočale masovne migracije.

Ta je bila mogoča le na jugu celine, kjer je bil vzpostavljen sistem apartheida, ki je z železno pestjo držal domorodno prebivalstvo v pokornosti.

Azijski kontinent je preprosto prevelik in preveč naseljen, da bi bilo mogoče prevzeti absolutno prevlado.

Pa se je poskušalo preko ovinka. Kolonialni sistem je bil postavljen tako, da je BDP Kitajske s tretjine padel na 5 %, indijski pa s 25 % na 2 % svetovnega.

O Avstraliji in pacifiškem območju ni potrebno kaj dosti izgubljati besed. Na Tasmaniji so aborigine iztrebili v celoti, na sami celini ni bilo kaj dosti drugače.

Vsepovsod pa so prišli še misijonarji. Tam, kjer so s puškami vojaki zasužnjili telesa, so nato misijonarji zasužnjili še duše.

Vse to se je dogajalo, ko je bil svet še velik in je bilo prebivalstva morda 10 % današnjega.

Ni potreba kaj dosti razmišljati, da bodo posledice tokrat še toliko hujše. Le da se migracije sedaj dogajajo v obrnjeni smeri.

Pogled po državah pokaže naslednjo sliko. V severnoafriških državah se rast prebivalstva zlagoma ustavlja.

Povprečna rodna stopnja znaša 2,85. Prednjači Tunizija, kjer je rodnost že globoko pod reproduktivno stopnjo.

V Egiptu so še resne težave, kjer vse kaže, da bo sedaj država, kjer vsi živijo le ob eni reki, danes 110-milijonska država, čez petindvajset let imela 140 milijonov prebivalcev. Povprečna starost prebivalstva gre proti 30 letom, a zdi se, da to ni dovolj.

Vsepovsod so DANES množice ljudi v svojih najbolj produktivnih letih, to je med 20. in 50. letom starosti.

Brezposelnost v Severni Afriki je osupljiva in ni zastonj rek o najbolj nevarni živali sveta, ki sem ga nekje zasledil.

Povprečna starost prebivalstva po afriških državah (vir: CIA Factbook)

To ni lev, kobra ali krokodil. To je mlad moški brez izobrazbe, brez zaposlitve, brez denarja, brez ženske, brez otrok, brez obveznosti, brez prihodnosti in z obilo gneva in prostega časa. Preskok v ekstremizem je v takšnih razmerah lahkoten.

Razne Al Kaide, Boko Harami, džihadisti in Islamske države v takšnih razmerah najdejo obilo sledilcev in ti ne ogrožajo le Zahoda, ogrožajo predvsem lastne družbe.

Opisane razmere veljajo za Severno Afriko, v podsaharski Afriki je vse še potencirano.

Povprečna stopnja rodnosti je s 6–7,0 padla na povprečno 4,3. Povprečna starost prebivalstva pa je nekje 17–18 let.

Naraščanje prebivalstva je težko predstavljivo.

Primer Malija pokaže vso zgodbo. Leta 1955 je država imela 5 milijonov prebivalcev, danes jih ima 26, leta 2050 jih bo 47 milijonov.

Družba, v kateri imajo reveži revne otroke, se ne more premakniti nikamor.

Dejstvo je, da smo po industrijski revoluciji parnega stroja, motorja na notranje izgorevanje in elektrike prišli na nove oblike revolucije, ki se vrstijo ena za drugo.

To so digitalizacija z osebnimi računalniki, svetovni splet in sedaj umetna inteligenca.

Slediti vsemu temu ob nebrzdani demografski rasti je misija nemogoče.

Reveži brez vsega v takšnem okolju preprosto nimajo ničesar, zaradi česar bi bili lahko kakorkoli zanimivi.

afrika.jpg

Posledice so vidne na vsakem koraku. Ne le v vojnah, ki pustošijo po celini. Klasičen primer konfrontacije med muslimani in kristjani je v Nigeriji.

Muslimansko prebivalstvo, ki so večinoma rejci živine, izgubijo pašnike zaradi suše, kot posledica prevelike rodnosti in prevelikih čred.

S čredami navalijo proti jugu, kjer so krščanski prebivalci, ki se prav tako soočajo s preveliko rodnostjo, večinoma poljedelci.

V trenutku, ko se muslimani povežejo z Boko Haram, kristjani pa z zahodnimi sponzorji, so izpolnjeni vsi pogoji za veliko vojno brez milosti.

Afričanom je uspelo nemogoče: na ta način so izsušili Čadsko jezero.

Sahara vsako leto trdovratno prodira proti jugu. Zgodbe o velikem zelenem zidu so pravljice za otroke.

Kakšna je bila Afrika nekdaj, se lahko vidi v Tanzaniji iz oči avtorja.

Na področju Kilimandžara je pokrajina kot nekakšen raj: vse zeleno in vsepovsod polno živalstva.

Takoj za mejami narodnega parka polpuščava, vse popaseno od čred živine.

Vsaka divja žival, ki zatava iz narodnega parka, ima življenjsko dobo nekaj ur.

Obupani prebivalci nimajo nobene možnosti, da bi uspeli, in živijo le še od tistega, kar je ostalo … zaenkrat.

Obupano prebivalstvo se s podeželja seli v mesta. Urbano področje Lagosa ima 30 milijonov prebivalcev, Kairo 25, Dar es Salam 10 milijonov.

Med njimi so mesta, ki so bila pred stoletjem malo večje vasi. V mestih preprosto vsa infrastruktura razpada.

Lagos, največje afriško mesto (foto: Reuters)

Kriminal se je razpasel preko vsake razumne meje.

V Južnoafriški republiki in na jugu Afrike ima prav vsaka zgradba, ki ni kokošnjak, žičnato ograjo in oborožene stražarje.

Ženske, ne glede na veroizpoved, se zaradi strahu pred posilstvom v nočnem času ne morejo več gibati kamorkoli, pa ćeprav le na stranišče.

Nore politike, kot so bile v Zimbabveju, Južni Afriki ali Ugandi, so povzročile beg najsposobnejšega prebivalstva, ki je bilo praviloma belega ali indijskega izvora.

Ti so se v zadnjih desetletjih iz vladajočih privilegirancev, če so to sploh kdaj bili, spremenili v ogroženo vrsto.

Suženjstvo je vseprisotno. Pa ne samo v Libiji, kjer se je s pomočjo Zahoda nekdaj uspešna država umetno razdelila na dva dela, kjer so izginile devizne rezerve in delujejo le še naftna polja, ki jih varujejo varnostne službe mednarodnih korporacij.

V takšnih razmerah so migracije vse bolj prisotne. Pa ne le iz vasi v mesta. Iz ene afriške države v drugo. Po celem svetu.

Verski voditelji pri tem ne pomagajo. Domača verstva so praktično izginila. Prebivalstvo celine je približno na polovico razdeljeno na kristjane in muslimane.

Obe verski skupnosti imajo iz t. i. svetih knjig in tudi s strani svojih voditeljev za poslanstvo, da se razširijo po celem svetu in spreobrnejo »pogane«.

Pri tem ne izbirajo sredstev in nikomur ne pride na misel, da bi zaustavil to norijo nebrzdane rasti prebivalstva. Kdor prvi popusti, prvi izgubi, je moto vseh.

Južnoafriška republika je država, ki je s fertilno stopnjo 2,1 prva država podsaharske Afrike, ki je dosegla stopnjo, kjer na dolgi rok število prebivalstva postane stabilno. Solidna gospodarska osnova jo dela tarčno deželo.

Kar naenkrat je cilj migracij iz Afriškega roga in držav Gvinejskega zaliva.

Kar naenkrat črnsko prebivalstvo spet demonstrira. Ne proti belcem, ki iz države bežijo, ampak proti ilegalnim črnim migrantom iz drugih držav Afrike.

Obupano prebivalstvo celine se loteva norih dejanj, vse z namenom osnovnega preživetja.

Kar naenkrat države Magreba niso več tranzitne države, ampak ciljne.

Ne zato, ker bi bilo tam tako dobro, ampak zato, ker je doma brezupno. To v prvinski strah spravlja domače berbersko in arabsko prebivalstvo.

Pred populacijo podsaharske Afrike imajo prav takšen strah in nezaupanje kot mi.

afrika-kitajska-dolar.jpg

Prebivalci Afriškega roga preko Rdečega morja bežijo v Jemen, od koder preko puščave poskušajo doseči zalivske države.

Prebivalci jugovzhodne Afrike se preko Indijskega oceana v lesenih čolnih odpravljajo na odprto morje, da bi dosegli francoski koloniji Reunion in Mayotte in s tem Evropsko unijo.

O migracijah iz afriških sredozemskih obal v južno Evropo je že vse znano, novost zadnjih desetletij pa je, da se iz Senegala odpravljajo na tvegano pot v čolnih proti severu in so cilj Kanarski otoki.

Ves ta brezup je prešel tudi na osebno raven. Avtor sem vse to opazil na potovanjih po Afriki.

Belopolta Evropejka je kjerkoli tarča ljubezenskega zapeljevanja, preko katerega bi mladi moški postali evropski ali ameriški državljani in legalni migranti.

Pa tudi obratno, ko se v Afriko odpravljajo Evropejke z namenom dobiti partnerja in so njeni dohodki sredstvo preživetja širše družine kar doma v Afriki.

Pa da kot moški turist prideš v naselje, pa ti z jasnim namigom postrojijo mlada dekleta z namenom, da se one in njeno sorodstvo rešijo brezupne revščine.

Demografska rast Afrike, predvsem njenega podsaharskega dela, je potencialna demografska bomba, ki lahko svet, predvsem pa Evropsko unijo, vrže s tečajev.

Sama Evropska unija je s tehnološkim zaostajanjem in brezglavo zunanjo politiko na dobri poti, da postane »failure state« tudi sama.

Še leta 2000 je EU imela 25-% delež v svetovnem gospodarstvu. Samo v četrt stoletja je ta padel na 15 %.

Ulice večjih evropskih mest se pospešeno spreminjajo v tretji svet. Razpadle tovarne, brezdomstvo, geti, no-go cone in kriminal so postale del vsakdana.

Pa se zdi, da neizvoljeni birokrati v Bruslju tega ne opazijo. Ne moti jih vse hitrejši razpad socialne države. Vse kaže, da imajo le eno agendo.

S pošiljanjem denarja, orožja in vojnem hujskaštvom naj bi Ukrajina porazila Rusijo in ta poraz naj bi razrešil vse težave Evropske unije.

Agenda, ki preprosto ne more biti resnična in vso Evropo vodi v pogubo.

afrika_je_oropana.jpg

Vse to je šele začetek. V Afriki se ustvarjajo vsi pogoji, da bo populacija mladega prebivalstva, ki danes šteje milijardo ljudi, v desetletju, dveh narasla na 2 milijardi. Takšne rasti ne more preživeti nobeno gospodarstvo.

Prav nobena afriška država v zadnjem pol stoletja ni doživela gospodarske rasti, ki bi zvišala dohodke običajnega državljana.

Neverjetne socialne razlike tako še dodatno povečujejo napetosti znotraj družb, kjer že od prej ni posebnega napredka.

Vrnimo se za konec na dogodke v Ceuti iz zadnjih dni julija. Ceuta je bila le manjši indic o dogajanju na afriškem kontinentu.

Nekakšen lakmusov papir, ki je ocenjeval, ali ovire še vzdržijo pritisk množic obupanih ljudi.

V preboju meje leta 2026 je šlo za obračunavanje med Španijo in Marokom, ki so ga želeli izkoristiti ljudje, ki niso imeli perspektive, da bi prišli v Evropo.

Tokrat je Španiji in Evropski uniji še uspelo odvrniti pretežno invazijo, vprašanje je, koliko časa bo to še mogoče.

Kako je to izgledalo, si lahko ogledamo na podlagi zgodovinske izkušnje.

Nekaj podobnega kot danes v Afriki se je dogajalo v osrednji Evropi v začetku 5. stoletja. Legionarji so stoletja držali mejo.

Ko pa so za germanskimi plemeni pritisnili Huni, so meje popustile in nekaj desetletij pozneje zahodnega dela večnega imperija ni bilo več.

Pa so bili to časi, ko je na svetu živelo 200 milijonov ljudi. Danes jih živi 8,3 milijarde in ponovitev dogajanj bi bila lahko katastrofa epskih razsežnosti.

Janez Mihovec