Prihajajoča vojna z Rusijo: Evropska pot v propad

Steven Jermy, upokojeni komodor Kraljeve mornarice, se ponaša z izjemno kariero na področju pomorskega poveljevanja in strategije. V svojem najnovejšem eseju pa opozarja na zelo strašljivo in realno možnost: da bi se lahko Rusija, glede na stalno ponavljanje evropskih politikov, da se pripravljajo na vojno z Rusijo do leta 2050 - lahko odločila, da po evropskih članicah NATO in članicah EU - udari že prej.

V podrobni analizi predstavi najverjetnejši potek vojne Evrope proti Rusiji - in njen grozljiv rezultat.

Nato, da se je že na ulicah Leningrada naučil, da moraš takrat, ko je spopad neizbežen, udariti prvi je sicer v enem od svojih intervjujev (spodaj) povedal tudi Vladimir Putin.

Steven Jermy pa ni kdorkoli. Ima veliko praktičnih izkušenj in teortičnih znanj o vodenju vojn. 

Služil je v vojni za Falklandske otoke in sodeloval v vojnih operacijah v Bosni in na Kosovu.

Po upokojitvi leta 2007 je postal direktor za strategijo na britanskem veleposlaništvu v Afganistanu.

Jermy je tudi avtor knjige »Strategy for Action: Using Force Wisely in the 21st Century«, trenutno pa deluje na področju pridobivanja energije na morju.

Je stalen gost številnih oddaj, ki se ukvarjajo z geopolitiko, piše pa tudi za »Responsible Statecraft« in ima svoj kanal na Substacku, kjer je pravkar objavil zanimivo razpravo o prihajajoči vojni med EU in Rusijo.

»Ker se ne moremo ustrezno braniti pred konvencionalnimi balističnimi izstrelki in nimamo nobene obrambe pred hipersoničnimi izstrelki, bi bila škoda za naša gospodarstva katastrofalna,« je prepričan Steven Jermy.

Voditelji Nata, EU in E3 namreč po njegovi oceni vodijo Evropo po poti, ki naj bi jo do leta 2030 pripravila na vojno.

Glede na močno evropsko željo po vojni pa bi se Rusija lahko odločila, da jo začne že prej.

Če bi se to zgodilo, se ZDA ne bi bile pripravljene bojevati proti Rusiji v imenu Evrope.

Evropa, ki se ne bi mogla braniti pred ruskimi konvencionalnimi balističnimi/hipersoničnimi raketami, bi utrpela hiter poraz in zelo velike vojaške izgube.

Tudi po prošnji za mir bi uničenje evropskega energetskega sistema Evropo potisnilo v gospodarsko krizo. Evropejce bi bilo treba javno povabiti k razpravi o teh tveganjih in jim omogočiti, da izrazijo svoja mnenja, je prepričan britanski analitik.

Putin: "50 years ago, Leningrad street taught me one rule. If a fight is inevitable, you need to strike first." pic.twitter.com/n5iru5QZgd

— Ebrahim (@EBthewarrior) December 21, 2023

Objavljamo glavne točke njegove razprave. Takole je zapisal v članku ki je analiziral sceosled poteka morebitne vone med EU in Rusijo:

1. Uvod – Razumevanje narave vojne

Ker pozivi evropskih voditeljev, naj se do leta 2030 pripravimo na vojno z Rusijo, postajajo vse glasnejši, bi bilo dobro upoštevati nasvet največjega filozofa vojne, generala Carla von Clausewitza:

»Vojne se morajo razlikovati glede na naravo svojih motivov in razmer, ki jih povzročajo. Prvo, najpomembnejše in najdaljnosežnejše presojanje, ki ga morata opraviti državnik in poveljnik, je, da na podlagi tega preizkusa ugotovita, v kakšno vojno se podajata; pri tem je ne smeta zamenjati z nečim, kar je tuje njeni naravi, niti poskušati jo spremeniti v nekaj takega.

To je prvo med vsemi strateškimi vprašanji in najobsežnejše.«[1]

Moramo temeljito razmisliti o naravi vojne z Rusijo: kako se javne izjave naših voditeljev sprejemajo v Rusiji; kdaj bi se taka vojna lahko začela; kako bi se lahko odvijala; kakšne bi bile njene posledice in stroški.

Ta članek predstavlja en tak scenarij.

2. Strateški kontekst

Za začetek moramo razumeti, kako smo prišli do tega. Vsakomur, ki je seznanjen s strateško zgodovino, je jasno, da korenine krize segajo v leto 1989. Ko je padel berlinski zid, se je ponudila priložnost za vzpostavitev trajne, vključujoče evropske varnostne arhitekture – takšne, ki bi upoštevala legitimne varnostne interese Rusije.

Ta priložnost je bila zapravljena.

V devetdesetih letih prejšnjega in prvem desetletju tega stoletja se je Nato kljub prvotnim zagotovilom, danim Rusiji, neusmiljeno širil proti vzhodu. Preroški glasovi previdnosti – Kennan, Matlock, Burns, Kissinger, Mearsheimer – so bili zavrnjeni ali prezrti.

Enako velja za izrecna in ponavljajoča se ruska opozorila o »rdečih črtah«.

 ‘I don't think that the West has understood the nature of the war with Russia’ — former Royal Navy commander Steve Jermy to Tucker Carlson

‘They are fighting to make sure that Russia is preserved’

 Subscribe @News_of_Donbass pic.twitter.com/723OkmhS6W

— News of Donbass (@News_of_Donbass) July 21, 2026

Rusko-ukrajinsko vojno je treba razumeti v tem kontekstu. Na Zahodu prevladuje splošno mnenje, da je Rusija posredovala zaradi imperialističnih ambicij. Vendar vsi verodostojni dokazi kažejo, da je Rusija vstopila v vojno, ker je – upravičeno ali neupravičeno – ugotovila, da širitev Nata predstavlja eksistencialno grožnjo. V očeh Rusije je bila to – in še vedno je – obrambna vojna za preživetje.[2] To ni presenetljivo, če upoštevamo, da je Kaja Kallas, vodja zunanje politike EU, javno pozvala[3] k razpadu Rusije. Ne glede na to, kaj si kdo misli o ruskih metodah, je razumevanje njenih motivov ključno za razumevanje narave naše prihodnje vojne z Rusijo.

3. Rusija se odziva na evropsko eskalacijo

Kljub temu temeljnemu spoznanju je javno izražena namera voditeljev E3 – Macrona, Merza in kmalu, brez dvoma, tudi Burnhama – povečati dobavo daljnosežnih preciznih dronov in križarskih izstrelkov Ukrajini, ki so vsi sposobni udariti globoko v rusko ozemlje.

V odgovor na to je javno opozorilo Moskve nedvoumno: če se bo to nadaljevalo, ne bo izključeno neposredno napadanje evropskih proizvodnih obratov.

Če se voditelji E3 odločijo, da tega opozorila ne bodo vzeli resno – kar je logična domneva, glede na to, da so prezrli vsa prejšnja ruska opozorila –, je povsem mogoče, celo verjetno, da bi se takšen konflikt lahko začel že letos, precej prej kot v letu 2030, ki ga načrtuje Evropa.

Druga polovica leta 2026 se zato šteje za izhodišče tega scenarija.

DER BEVORSTEHENDE KRIEG MIT RUSSLAND: EIN EUROPÄISCHER WEG IN DEN UNTERGANG
Da wir uns nicht angemessen gegen konventionelle ballistische Raketen verteidigen können und über keine Abwehr gegen Hyperschallraketen verfügen, wären die Schäden für unsere Volkswirtschaften… pic.twitter.com/YWQH8NwUEm

— Peter G. Spengler (@pspengle) July 6, 2026

Septembra 2026, ko so bila njena opozorila prezrta, napadi na rusko osrčje pa so se s povečanimi dobavami orožja s strani E3 stopnjevali, Rusija ukrepa.

Konvencionalni balistični izstrelki in hipersonični napadi uničijo ključne obrate E3 za proizvodnjo dronov in izstrelkov v britanskem Midlandsu, Porurju in v okolici Bordeauxa.

Uveljavi se 5. člen Nata. Vendar 5. člen ne zahteva vojaškega ukrepanja – od vsake članice zahteva, da sprejme »ukrepe, ki jih šteje za potrebne«.

Sedaj se razkrije površnost jamstva, na katerega so se voditelji držav E3 zanašali.

Španija in Madžarska zavrneta napotitev sil. Italija, Poljska in več vzhodnoevropskih članic se izogibajo jasnemu stališču.

Še pomembneje pa je, da si je Bela hiša, ki se je pred kratkim še zdelo, da se nagiba k podpori operacij proti Rusiji, zdaj nujno premislila.

Ker so pravkar izgubili vojno v Iranu, imajo močno izčrpane zaloge streliva, doma pa ni želje, da bi ameriške enote bojale in umirale na drugi strani Atlantika, ter ker se bližajo vmesne volitve, »širjenje Rusije«[4] ne izgleda kot ravno dobra ideja. Bela hiša hitro ugotovi, da ni v nacionalnem interesu ZDA, da se vključi v vojno z Rusijo na evropski celini. Po letih govorjenja o strateški avtonomiji, ne da bi jo dejansko vzpostavili, E3 zdaj ve, kaj to pomeni.

4. Prvi trije meseci vojne

Kljub temu se voditelji E3 in manjših držav, ki so pripravljene sodelovati – morda Nizozemci, Skandinavci in Balti –, ujeti v politični narativ, ki so ga sami ustvarili, odzovejo.

Edini prostor, kjer je ofenziva mogoča, je v zraku. Toda evropske udarne enote zdaj ugotovijo, kar ukrajinski piloti vedo že leta.

Medtem ko majhen delež evropskih manevrirnih izstrelkov doseže svoje cilje, večino uniči ruska večplastna in dobro usposobljena mreža sistemov S-400 in S-500, ki prav tako povzroča nevzdržne izgube med evropskimi piloti in letali.

Brez ameriškega zatiranja sovražnih zračnih obramb – in morda celo z njim – ni več nobenih možnosti za doseganje zračne premoči niti za kakršen koli učinkovit protinapad.

V odgovor na zračne napade Rusija odvrže rokavice, odločena, da enkrat za vselej odstrani grožnjo, ki jo Evropa predstavlja za njen narod in domovino.

Rusija napada letališča, vadbene baze, ladjedelnice, logistična središča in razvrstitvene postaje ter med evropskimi silami povzroči tisoče vojaških žrtev, še preden se te sploh lahko razporedijo.

Evropejci se zdaj učijo lekcijo, ki so jo ZDA pravkar izkusile v Zalivu – evropske vojske imajo zelo malo zaščite pred konvencionalnimi balističnimi napadi in nobene pred hipersoničnimi izstrelki.[5]

Steven Jermy: US-EU Conflict Is Coming - Time to Dissolve NATOhttps://t.co/50ajqwcPTY pic.twitter.com/R0g2a6HUgu

— Glenn Diesen (@Glenn_Diesen) December 22, 2025

To dejstvo kruto podkrepijo sočasni ruski napadi, ki sistematično uničujejo evropsko energetsko infrastrukturo – plinske terminale, elektrarne, medomrežne povezave, skladišča – z enako kirurško natančnostjo, kot jo bodo od leta 2022 naprej uporabljali pri ukrajinskem omrežju.

Evropa je izjemno ranljiva kot največja regionalna uvoznica ogljikovodikov na svetu. Z 12,8 milijona sodov na dan[6] je evropski energetski sistem že pod hudim pritiskom – posledica samouničujočih sankcij proti ruski nafti in plinu, ki so se nedavno še poslabšale zaradi energetskega šoka v Hormuški ožini.[7]

Na morju so se ruske podmornice razporedile v Severnem morju in Atlantiku, razglašena pa je bila tudi vojna blokada.

Že sama grožnja izgube trgovskih plovil zadostuje, da pomorske zavarovalnice prekinejo kritje in da ladjarji ustavijo dejavnost.

Uvoz ogljikovodikov v Evropo se popolnoma ustavi, energetski sistemi pa začnejo odpovedovati.

Luči začnejo ugašati.

Še pomembneje pa je, da brez dizelskega goriva odpovejo evropski kmetijski, ribiški in prehrambeni logistični sistemi.

Čeprav je od začetka konflikta minilo šele 2–3 mesece, je gospodarsko stanje v Evropi zdaj nevarno.

5. Premirje, stroški in posledice

Soočeni z binarno izbiro med eskalacijo z jedrskim orožjem ali sprejetjem poraza, se britanski in francoski voditelji zaustavijo.

Jedrska odvračalna sredstva obeh držav obstajajo zato, da odvračajo jedrski napad na njuno ozemlje, ne pa da bi izvajala samomorilsko dejanje za reševanje propadajoče konvencionalne vojaške kampanje.

Medtem ZDA – ki so jasno izrazile svoje nevtralno stališče in so zdaj zelo zaskrbljene zaradi tveganja jedrske vojne z Rusijo – nujno sodelujejo z obema stranema, da bi vojno končale.

To pa je mogoče storiti le pod ruskimi pogoji.

Pod močnim pritiskom ZDA in manjših evropskih držav voditelji E3, Nata in EU prosijo za mir.

Konflikt traja šele tri mesece, a človeške žrtve so že hude.

Vojaške žrtve so za več velikostnih redov višje od izgub Zahoda in Nata v 25 letih operacij v Iraku in Afganistanu.

A vojaška kapitulacija ni konec, temveč šele začetek.

Ker je energetski sistem uničen, se evropska industrijska proizvodnja seseda, brezposelnost pa strmo narašča.

Največje evropske države, razen Nemčije, že nosijo delež dolga v razmerju do BDP, ki presega 100 %[8].

Evropske javne finance se najprej upogibajo, nato pa zlomijo pod hitro naraščajočim bremenom nujnih energetskih subvencij, prihodnjih stroškov obnove, propadajočih borz, bega s trga obveznic, ki vodi do višjih obrestnih stroškov države, ter izgubljenih davčnih prihodkov.

Steven Jermy: Russia's War Objectives & Europe's Downfall
Royal Navy Commodore Steve Jermy commanded warships in the 5th Destroyer Squadron and Britain's Fleet Air Armhttps://t.co/G7y6jVWOl6 pic.twitter.com/f9WYg4jX8r

— Glenn Diesen (@Glenn_Diesen) November 27, 2025

Neuspešna država, kakršna je Ukrajina, ponuja nesporen dokaz tega, kar sledi. Gospodarsko krčenje v višini 10 % je običajno merilo za depresijo[9]: v Ukrajini znaša več kot 30 %.

ZDA so finančno nesposobne – preostali svet pa politično nepripravljen – ponuditi Marshallov načrt. Zato se Evropa sama sooča z gospodarskim krčenjem, ki je večje od Velike depresije.

Politične posledice niso nič manj globoke. Koalicije, ki so sprožile vojno, se sesujejo, voditelji, ki so vodili napad, pa so hitro in neusmiljeno odstavljeni.

Nato in Evropska unija, ki sta oba obtožena sodelovanja pri sprožitvi vojne, sta nepopravljivo razklana.

Populistična in nacionalistična gibanja so v vzponu. Družbene pogodbe med elitami in ljudstvi, ki so se gradile skozi generacije v družbah, ki od leta 1945 niso doživele vojne na lastnem ozemlju, so na robu zloma.

Evropa, nekoč koherentna politična in gospodarska regija, se zdaj sooča z distopičnim obračunom.

6. Zaključek – Izbira, s katero se soočajo Evropejci

Če je ta scenarij verjeten – četudi le v najmanjši meri –, ali so tveganja, ki nas voditelji E3 pozivajo, da jih sprejmemo, vredna?

Brez kakršnekoli javne razprave?

Obstaja alternativa: imenuje se diplomacija. Ne diplomacija ultimatov niti brezpomenskih mirovnih konferenc, s katerih je ena od sprtih strani zmagoslavno izključena.

Temveč diplomacija iskrenega pogovora, v katerem vsaka stran prisluhne drugi.

Ruske varnostne potrebe ni težko razumeti.

Ker jih ponavljajo že 20 let, skoraj do onemoglosti za tiste med nami, ki smo bili pripravljeni poslušati in slišati. Nevtralna Ukrajina. Brez članstva v Natu.

Resnična varnostna jamstva.

Vse to je bila Rusija pripravljena ponuditi, Ukrajina pa sprejeti marca 2022 – preden sta Borisa Johnsona in Joeja Bidena prepričala Zelenskega, naj stori drugače.

Kot je zapisal general André Beaufre: »V vojni si poraženec zasluži poraz, ker mora biti njegov poraz posledica napak v razmišljanju, storjenih bodisi pred konfliktom bodisi med njim.«

V prvem četrtletju tega 21. stoletja so zahodni voditelji na splošno in evropski voditelji še posebej dosledno kazali »napake v razmišljanju« – kar nedvoumno dokazujejo naše neuspešne operacije v Afganistanu, Iraku, Libiji, Siriji in zdaj v Ukrajini.

Tokrat pa za Evropejce ne bi moglo biti več na kocki.

Tucker Carlson Network reports Commodore Steve Jermy that nihilistic western leaders have been pushing for decades to have a major war with Russia

Iain, former Royal Navy Commodore Steve Jermy says they’re about to get that war, and lose badlyhttps://t.co/n8HQz3obeC

— White EFF Fighter (@lula_leftist) July 23, 2026

Za zaključek: preden nas popeljejo naprej proti vojni, nam naši voditelji dolgujejo dve stvari.

Prvič, iskreno, javno in strateško oceno tveganj, ki bi nam jih ta potek dogodkov lahko prinesel.

Drugič, priložnost, da se upoštevajo naša mnenja in da se slišijo naši glasovi.

Konec koncev smo mi, ne oni, tisti, od katerih se pričakuje, da bomo vodili vojno ter nosili njene stroške in posledice.

Izbira, pred katero stojimo Evropejci, je preprosta.

Ali naj spremenimo smer proti miru in začnemo težak, a iskren diplomatski dialog z Rusijo?

Ali naj pustimo, da nas naši voditelji – vodeni s političnim diskurzom, ki so ga sami ustvarili, in ob preziranju tukaj opisanih eksistencialnih tveganj – še naprej vodijo proti vojni?

Tako kot so to storili njihovi slavni predhodniki pred približno stoletjem, poleti leta 1914?

________________________________________________

Deli!

Komodor (v pokoju) Steven Jermy RN je ustanovitelj podjetja Mor Gallos in avtor knjige Strategy for Action: Using Force Wisely in the 21st Century (2011). Organizacijam v sektorjih energetike, obrambe in geopolitičnih tveganj ponuja strateške svetovalne storitve. Vprašanja: advisory@morgallos.co.uk

Viri

1. Steven Jermy, »Trenutno Nato ne bi mogel zmagati v vojni z Rusijo«, Responsible Statecraft, 29. januar 2025.

2. Steven Jermy, »Rusija je na vodilnem položaju«, Brave New Europe / NATO Watch, 15. maj 2025.

3. George Kennan, »Usodna napaka«, New York Times, 5. februar 1997; William J. Burns, »Njet pomeni njet«, telegram ameriškega veleposlaništva v Moskvi, 1. februar 2008 (WikiLeaks); John J. Mearsheimer, »Why the Ukraine Crisis Is the West’s Fault«, Foreign Affairs, september/oktober 2014.

4. »Oreshnik Missile Is Unstoppable, Undetectable«, The Week India, 21. december 2024.

5. Mednarodna agencija za energijo (IEA), World Energy Outlook 2024.

6. »Izvršni direktor Lloyd’s primerja napad na LNG z jedrsko eksplozijo«, Resilience.org, 20. september 2004.

7. Kijevska šola za ekonomijo / Svetovna banka, Ocena vojne škode v Ukrajini, različna poročila 2023–2025.

8. Fiskalni monitor MDS – Bruto javni dolg (% BDP).

9. General André Beaufre, Uvod v strategijo

[1] Carl von Clausewitz, O vojni, prev. Michael Howard in Peter Paret. (Princeton, 1976) str. 88.

[2] George Kennan, »Usodna napaka«, New York Times, 5. februar 1997; William J. Burns, »Njet pomeni njet«, telegram ameriškega veleposlaništva v Moskvi, 1. februar 2008; John J. Mearsheimer, »Zakaj je kriza v Ukrajini krivda Zahoda«, Foreign Affairs, september/oktober 2014.

[3] FAMPO

[4] RAND

[6] Mednarodna agencija za energijo (IEA), World Energy Outlook 2024. Odvisnost Evrope od uvoza nafte znaša približno 12,8 milijona sodov na dan.

[8] IMF Fiscal Monitor – Bruto javni dolg (% BDP).

[9] Kyiv School of Economics / Svetovna banka, Ocena vojne škode v Ukrajini, različna poročila 2023–2025