Dr. Ulrike Guérot: V Nemčiji se protestantska cerkev pripravlja na vojno, zaradi pričakovanih žrtev zaposluje vse več kaplanov

Dr. Ulrike Guérot, nemška politična teoretičarka in profesorica na Univerzi v Bonnu je nedavno v pogovoru s Pascalom Lottazom razkrila, kakšno je stanje v Nemčiji.

Govorila je o »evropskem mirovnem projektu« (European Peace Project), ki ga je soustanovila, in o tem, zakaj se Evropa oddaljuje od ideje miru.

Guérot opisuje, kako je v Nemčiji vojna histerija dosegla nove vrhove.

Cerkve pripravljajo dokumente, ki brez kritike podpirajo vojaške priprave.  »Cerkve zdaj služijo vojnemu stroju brez kritike,« pravi.

To je zanjo znak, da je civilna družba izgubila sposobnost samorefleksije.

Nemška vlada načrtuje tudi masovno oborožitev, vključno z obnovo vojaškega roka.

Profesorica je pokazala tudi naslovnico knjige, ki je pravkar izšla, z naslovom »Nevtralna Nemčija, varnost za mir.«

Ideja, da bi Nemčija postala nevtralna država, seveda ni nova. Segla je pravzaprav v 50. leta prejšnjega stoletja.

Uredniki knjige so so Uli Gellermann, Arnolf Rating in Jens Fischer-Rodrian.

Gre za velika imena nemškega mirovnega gibanja. Gre za knjigo kritične analize v Zvezni republiki Nemčiji. Knjiga združuje 33 avtorjev.

»Gre za preostale dele stare, pristne levice, ki še vedno obstaja v Zvezni republiki…A to so pisci, ki so se v zadnjih, recimo, štirih ali petih letih, ko se je začela vojna v Ukrajini, zbrali okoli založbe West End Verlag.

Založba West End je vedno, kako naj rečem, nekakšen znak časti, ko te kritizirajo v FAZ-u. Ja, založba West End je bila nedavno kritizirana na skoraj celotni strani v Frankfurter Allgemeine Zeitung.

Navedli so imena skoraj vseh avtorjev West Enda. V bistvu je to sramotilni seznam ljudi, ki pravijo, da ne želijo živeti v sovraštvu do Rusije. In domnevno je tako protiameriško, če samo rečeš, da so Američani morda naredili nekaj napak.

Ali da je to, kar se dogaja v Ukrajini, morda proxy vojna. Ali da se je to, kar se je zgodilo v Iranu, dejansko začelo z Združenimi državami in ne z mulami, kot radi pravijo tukaj.

Založba, ki je pod udarom prav zato, ker je še vedno razumna. Ta založba je zdaj združila več kot 30 avtorjev.

V situaciji – in mislim, da je to prva stvar, ki jo moramo povedati - ko se Nemčija vsak dan resnično neopazno pripravlja na vojno.

In to me vsako jutro prestraši…In moj vtis, kot Nemke, ki živi v Berlinu, je, da ko sem v Barceloni, ali v Parizu, ali v Zürichu, ali celo na Dunaju, se to ne zdi tako intenzivno, niti približno tako intenzivno,« opozarja Ulrike Guérot.

Pascal Lottaz nato svojo sogovornico prosi, da ponovno pove nekaj, kar mu je povedala, predno sta začela pogovor.

Gre za informacijo, ki kaže, kako globoko se je vera v vojno že zasidrala v Nemčiji.

In kako so Cerkve, ki podpirajo vojno, izdale svojo poslanstvo.

»Preden sva začela pogovor, si mi povedal nekaj o protestantski cerkvi, kar me je resnično pretreslo. Bi lahko na kratko ponovila to zgodbo, da bomo lahko dobili občutek, kako razširjena je postala ideja, da se vojna dejansko bliža?«

Ulrike Guérot nato odgovori:

»Torej, v uvodnem pogovoru sem dejansko omenila, da je v tej knjigi seveda tudi nekaj protestantskih pastorjev. Jürgen Fliege, na primer, je eden od avtorjev. Vendar so bili znotraj protestantske cerkve popolnoma potisnjeni na rob. Vsi smo bili v bistvu izgnani. Iz cerkva. Mene pa so izključili iz univerze.

Torej, v današnji Nemčiji vas sistematično izključujejo iz sistema, če tako rečem. Izključijo vas iz cerkve, iz službe ali iz profesure, če se zavzemate za mir. Mislim, da morate to razumeti v ne-nemškem ali bolje rečeno ne-evropskem kontekstu…

Danes, 23. aprila, vlagam ustavno pritožbo. Ker sem bila pred tremi leti odpuščena po izidu knjige z naslovom Endgame Europe.

V tej knjigi skupaj s Haukom Ritzom opisujeva ozadje vojne v Nemčiji. In v Ukrajini od Majdana. Vključujeva vse vire.

Prav tako ameriške priprave na vojno, v bistvu proxy vojno, ki potiska ukrajinsko-rusko mejo. Torej na nek način kažemo, da nič ni tako dobro pripravljeno kot nepripravljena agresivna vojna. Kakorkoli že, kot smo pojasnili, ta vojna ni bila neka nenadna, nepričakovana ruska agresivna vojna.

Zgodba je drugačna. In približno teden dni po izidu knjige me je univerza, tako rekoč, javno sankcionirala prek izjave za javnost, kasneje pa me je odpustila. To omenjam le zato, ker je bila tema tukaj protestantska cerkev.

Gospod Fliege, avtor, ki je prav tako sodeloval pri tej knjigi, je eden od pastorjev, ki je imel resne težave pri nadaljevanju dela v protestantski cerkvi, medtem ko se je zavzemal za mir. Mislim, da je zdaj upokojen…

Nisem povsem prepričan, kako je v Italiji, Španiji ali drugih državah. Toda tukaj v Nemčiji se zdaj resnično izvajajo sankcije. Kar nekaj nas je, ki smo sankcionirani.

Jacques Baud, na primer, je pristal na seznamu sankcij EU. Tudi on je eden od avtorjev te knjige. Toda nazaj k protestantski cerkvi.

Gre za 26-stranski dokument. Posredoval mi ga je nekdo, ki ga poznam v protestantski cerkvi…Ta dokument se začne s tistim, kar bi jaz imenovala nekritični opis grožnje.

Ideja je, da je NATO ogrožen. Putin se ponovno oborožuje. V bistvu je celotna zgodba povedana izključno z zahodnega vidika, brez kakršnega koli kritičnega nasprotnega mnenja.

Mislim, ali je Ukrajina res liberalna država? Ali obstaja politična opozicija v Ukrajini? In kaj se je dejansko zgodilo v tej vojni, že od Busha in tako naprej?

Mislim, da mi tega ni treba tukaj podrobno razlagati. Bistvo je, da gre za popolnoma nekritično ponovitev tega, zakaj naj bi bila demokracija v Nemčiji ogrožena in zakaj ima protestantska cerkev zato posebno odgovornost, da spodbuja ekumensko enotnost in pomaga zagotoviti, da se ta država lahko varno brani.

In potem je to podrobno razloženo. Kaj to pomeni?

To pomeni, na primer, da protestantska cerkev zdaj razmišlja o tem, in očitno je že v procesu, da bi zaposlila več kaplanov, ker se pričakuje, da bo v vojni prišlo do žrtev.

Vse se pripravlja tako, da bodo na primer starši padlih vojakov potrebovali posebno podporo.

Zato bodo ti kaplani, ki se že izbirajo, potrebovali tudi posebno usposabljanje.

Pomeni pa tudi, da morajo cerkve v svojih prostorih, kjer potekajo razprave, poskrbeti, da ekumenska enotnost ostane trdna.

To pomeni, da tam ne sedi nihče in ne sprašuje: »Povej mi, ali je ta vojna res potrebna? Ali bi lahko to zgodbo povedali drugače? Ali morda želimo mir? Ali morda želimo razumevanje med narodi, kot piše v naši ustavi?«

Da, tako resna je situacija. Tako resno je, da se moramo zavedati, da se celo protestantske cerkve v Nemčiji pripravljajo na vojno.

Ne na nek abstrakten način, ne le z molitvijo, ampak z neposrednimi pripravami na to, kar bo treba storiti, ko bomo dejansko v vojni.

Ker bo vojna prišla, in takrat bomo morali ustvariti enotnost, in bomo morali, kot se včasih reče v Natu, zgraditi skupno razumevanje sovražnika in pripravljenost na vojno.

In zdaj se na to pripravljajo celo cerkve. No, ne samo to.

Skorajda je, kot da že govorimo o Kitajski. Zdaj prehajamo v dejansko operativno načrtovanje. Mislim, da imamo operativni načrt že pripravljen, tako imenovani operativni načrt Nemčije.

Vemo, da bo Nemčija središče vsakega vojaškega spopada. To je deloma zato, ker imamo Ramstein, ameriško vojaško oporišče. V obeh vojnah, v Ukrajini in Rusiji, pa tudi v Iranu, vsi podatki tečejo skozi to oporišče.

Torej v tem smislu že poteka razprava o tem, ali to dejansko pomeni nemško vpletenost v vojno, preprosto zato, ker gostimo to oporišče. Formalno je to ameriško ozemlje, a se še vedno nahaja v Nemčiji.

In seveda se tam razvrščajo podatki za ameriške napade v Iranu, hkrati pa tudi za Rusijo in Ukrajino.

To pomeni, da smo v fazi operativne priprave. To lahko ponazorim s svojim rojstnim krajem. Moj rojstni kraj je majhna vasica na spodnjem Renu, Grievenbrueck, in očitno se tam zdaj načrtuje digitalno podatkovno vozlišče.

Zato vedno potrebujete te res velike, kako naj rečem, ogromne računalniške sisteme, ki poskrbijo, da se kabli, ki tečejo od severa proti jugu, preusmerijo in stabilizirajo.

Ker kot vsaka dolga linija tudi ti kabli potrebujejo ojačitev…

Zdaj vidim, da se v mojem mestnem svetu, no, v naši mali vasici, to promovira s pisanimi letaki, velikim investicijskim projektom, odličnim za mesto Grievenbrueck, zaradi delovnih mest, zaradi tega, onega in drugega.

In seveda lahko vidite, kako se celotno mesto, kot toliko nemških mest, ki se malo borijo z denarjem, in so malo zanemarjena ter vsi lokalni uradniki, zdaj navdušuje nad tem projektom.

Končno je tu nekaj za župana, za člane mestnega sveta in tako naprej.

Potem ljudje vstanemo in rečemo: »Počakajte malo, se zavedate, da je to dejansko vojno orožje, kajne?« In da so v skladu z Ustanovno listino OZN vojaške lokacije, kot so proizvodni obrati in podobno, legitimni cilji v vojni.

In potem nekdo reče: »Počakajte, to bi pomenilo, da je Grievenbrueck v bistvu kot tovarna orožja in zato legitimni cilj.«

Ne, sploh ne. To je točno tista vrsta iluzije, ki jo moramo prepoznati.

Nemčija je že na dobri poti v orožarsko industrijo. Poglejte na primer nemško avtomobilsko industrijo, ki zdaj dobiva olajšave zaradi vseh teh električnih vozil.

Vsi so opazili, da prehod na električna vozila ni ravno uspel. Kaj torej zdaj počnejo Porsche, VW, BMW in ostali?

No, znajo izdelovati motorje. In kakšni motorji so zdaj potrebni? Motorji za tanke.

To pomeni, da se Porsche, VW in ostali zdaj seveda preusmerjajo v vojno gospodarstvo. Ker tam je denar.

 

Odobrili smo 800 milijard, mimogrede, to je še vedno storil prejšnji Bundestag, in to z glasovi levice.

Moram jasno povedati, z glasovi levice. Sarah Wagenknecht, prava levica, ni več v Bundestagu. BSW se je odcepila in Levica je glasovala za to.

In tu sem, sedim v Berlinu, niti ne vem, kako naj v besede oblačim to, kar čutim.

Sem Nemka, poznam svojo zgodovino in bi lahko jokala, ko pomislim na to, kar se je zgodilo leta 1945, leta 1949, in na to, kar smo poskušali narediti potem.

Nikoli več vojne, ustavite jo, preden se začne, nikoli več ne sme vojna izvirati z nemškega ozemlja.

To sem se naučila v šoli, to je bilo v naših učbenikih. Stara sem 61 let. To je bil projekt te republike...

Zdaj pa vidite, kako se vse to pometa stran, kot da bi nekdo z roko podrl po mizi in vse posode vrgel na tla.

Vidim, kako se oblikuje ta os, in Macron to tudi čuti, to, Macron, ki nima absolutno ničesar skupnega s tem, kar so mi nekoč povedali, da je francosko-nemško prijateljstvo. Kar opažam, je popolnoma enotna medijska slika.

In zdaj je bil Orban odstavljen, 90 milijard iz EU pa je bilo odobrenih. To pomeni, da so ljudje zdaj resnično veseli, da končno prihaja tistih 90 milijard iz EU. A gre še dlje od tega, in to bi rada poudaril.

V Nemčiji so na primer včeraj v novicah poročali, da bomo namenili 1,4 milijona za gradnjo socialnih stanovanj v Ukrajini. Medtem pa sami tukaj nimamo dovolj socialnih stanovanj. Torej smo v ukrajinski mrzlici.

Resnično, to je prava ukrajinska mrzlica.

Mimogrede, na večini avtobusnih postajališč boste videli plakate nemške vojske. In zanimivo je, da po navadi prikazujejo žensko, najpogosteje s konjskim repom, samozavestno žensko, ki nosi slušalke.

Takšno sporočilo nagovarja samozavestno žensko, in pravi nekaj v smislu: zdaj si lahko močna, lahko greš v boj ali kaj podobnega. Verjetno lahko iz mojega glasu slišite, da skoraj lovim sapo…

In potem vidimo stvari, kot je na primer ideja, da bi bilo treba začasno prekiniti pridružitveni sporazum med Evropo in Izraelom.

In kdo je glasoval proti temu? Kdo je uveljavil veto?

Nemčija in Italija, sile osi iz zadnje vojne…

Vprašanje je, kako se iz tega lahko izvlečemo? Kako se lahko iz tega izvlečemo, ne da bi končali v vojni z Rusijo?

Ker ko gre za vojno, če ljudje dejansko hočejo v vojno, potem jo bodo dobili. Potem bodo ljudje sedeli v vagonih, se smejali, mahali z zastavami, prav tako kot v prvi svetovni vojni, in govorili: »Do božiča bomo v Parizu.«

In zdaj bodo rekli: »Do božiča bomo v Moskvi.« Odhajali bodo, polni navdušenja. In takrat se bomo znašli v vojni.

Dokler ljudje želijo izogniti vojni, dokler se je še bojijo, smo na varni strani. A to, mislim, je trenutno eden največjih problemov v Evropi. Evropejci se vojne ne bojijo več.«

Guérot opozarja tudi, da so vsi, ki nasprotujejo militarizaciji, označeni za »ruske agente« ali »izdajalce.« 

Nevtralnost ni izdaja. Nevtralnost je modrost, pravi profesorica.

Prostora za razpravo o nevtralnosti ni več. Mediji, ki so bili nekoč kritični, zdaj brezpogojno podpirajo NATO. »Nemška demokracija je bila bolj zdrava v času hladne vojne kot danes,« trdi profesorica.

Pogovor se je osredotočil tudi na vlogo Nemčije kot »vojaškega središča« (war hub) za operacije v Ukrajini in zdaj potencialno na Bližnjem vzhodu.

Guérot opozarja, da se Nemčija vrača k vlogi, ki jo je imela v obeh svetovnih vojnah — le da zdaj to počne pod zastavo NATO.

Guérot predstavi svoj glavni argument: edina rešitev za Evropo in Nemčijo je nevtralnost. 

»Nemčija mora postati nevtralna. Evropa mora postati nevtralna.«

Trdi, da je bila priložnost za to izgubljena po letu 1945, ko so ZDA zgradile zahodni blok namesto da bi dovolile Evropi, da se sama organizira. »Atlantizem nas je stal evropske identitete« pravi.

Guérot in sogovornik se spominjata, da je bilo po drugi svetovni vojni mogoče zgraditi drugačno Evropo — evropsko, ne atlantsko.

A Churchill, Adenauer in drugi so izbrali zavezništvo z ZDA pred evropsko suverenostjo. »To je bila usodna napaka,« pravi Guérot. »Evropa bi morala biti most med Vzhodom in Zahodom, ne pa trdnjava Zahoda.«

Zadnji del pogovora je posvečen kritiki NATO.

Guérot trdi, da NATO ni obrambna zveza, ampak orodje ameriške hegemonije.  »NATO ne brani Evrope. NATO uporablja Evropo za svoje cilje,« je prepričana profesorica.

Celoten pogovor si lahko ogledate na povezavi spodaj.