Merz, Starmer, Tusk, Melonijeva...danes Golob in jutri Janša: v Rusiji se krepijo zahteve po napadih na nove, legitimne cilje!

Sergej Karaganov, ruski politolog in častni predsednik Sveta za zunanjo in obrambno politiko, je v zadnjih mesecih večkrat pozval k »obnovi strahu pred jedrskim orožjem« in k spremembi ruske jedrske doktrine.

V intervjuju za Tuckerja Carlsona je dejal, da bi morala Rusija v primeru nadaljnje eskalacije v Ukrajini udariti z jedrskim orožjem po Nemčiji in Veliki Britaniji, saj mora »Nemčija biti prva, ker je vir najhujšega v evropski zgodovini.«

Professor Sergey Karaganov reveals a chilling strategy shift. He proposes altering the nuclear doctrine to target Western leaders.

He demands special munitions be used to annihilate the bunkers of European elites.

Moscow wants the politicians to suffer first. pic.twitter.com/LGXxNFvadK

— Furkan Gözükara (@FurkanGozukara) May 10, 2026

Hkrati je nedavno v pogovoru z norveškim politilogom Glennom Diesenom predlagal, da bi morala Rusija ciljati na »bunkerje evropskih elit« in uporabiti »posebno strelivo« za njihovo uničenje. 

Verjetno je mislil na Orešnike – ali kaj podobnega.

Karaganov trdi, da so evropski voditelji »absolutno nori,« da so »degenerirani« in da se z njimi »ne da pogovarjati,« ker razumejo le »fizično bolečino.«

Te besede se na prvi pogled zdijo pretirane, a le, če ne pogledamo natančneje, kaj evropske vlade v resnici počnejo.

Besede Karaganova so namreč posledica stalnih naporov članic EU in NATO, da svojo orožarsko industrijo, kapital in sredstva popolnoma podredijo vojnim naporom Ukrajine, ki si želi zadati »strateški poraz« Rusiji in celo napada dele njene jedrske triade, na primer radarje za zgodnje opozarjanje ali strateške bombnike.

Ruski odgovor bi lahko bil dvojen – najprej z napadi s konvencionalnimi raketami in droni na industrijske cilje v Evropi, nato pa uporaba termonuklearnega, »taktičnega« orožja.

Toda predvsem v drugem primeru je veliko število civilnih žrtev v Evropi neizbežno.

V zvezi s tem se seveda zastavlja več dilem.

Najprej – ali to dovoljuje ali prepoveduje mednarodno humanitarno pravo?

Mednarodno humanitarno pravo (MHP) in mednarodno pravo oboroženih spopadov ločujeta med ciljanjem na vojaške cilje in ciljanjem na civiliste.

Po Prvem dodatnem protokolu k Ženevskim konvencijam iz leta 1977 (člen 51) je napad na civiliste ali civilne objekte prepovedan.

Vojaški cilji so dovoljeni, a le pod pogojem, da je napad sorazmeren in če se izogibamo nepotrebnemu trpljenju.

Prav zato je uporaba jedrskega orožja – čeprav je to orožje prisotno v več državah sveta – tudi po mnenju Meddržavnega sodišča v Haagu – dejansko nezakonita.

Ne glede na to pa v vojaških doktrinah s tem seveda računajo...

Kaj pa klasično, konvencionalno orožje?

Tu je ključna pravna dilema: je rezidenca političnega voditelja »vojaški cilj« – ali ne?

Če voditelj dejansko poveljuje oboroženim silam, bi se lahko njegova rezidenca štela za vojaški cilj — poveljniško središče.

To je argument, ki ga uporabljajo tako ZDA kot Izrael pri ciljanih napadih.

Ob tem pa velikokrat kršijo prav ta določila, saj napadajo tiste, ki nimajo neposredne vojaške vloge (pogajalce, znanstvenike, verske voditelje).

Napad na voditelja, ki ni v aktivni vojaški vlogi, je običajno opredeljen kot atentat in je prepovedan.

Po mednarodnem humanitarnem pravu (MHP) se »atentat« razlikuje od »ciljanega uboja« (targeted killing) v tem, da atentat vključuje zvijačo, prevaro in politični namen, medtem ko je ciljani uboj vojaški napad na legitimni vojaški cilj.

Izraelsko vrhovno sodišče je leta 2006 v znameniti odločbi o »ciljanih ubojih«  razsodilo, da ciljani uboji teroristov niso nujno nezakoniti, če se izvajajo v kontekstu oboroženega spopada, pod pogojem sorazmernosti in predhodnega preverjanja.

A sodišče je tudi opozorilo, da ubijanje političnih voditeljev — ne glede na to, ali so »teroristi« — zahteva strogo preverjanje in je običajno nezakonito.

Vemo pa, kako so se v Izraelu držali teh razsodb – ubojev političnih in verskih voditeljev in pogajalcev v Libanonu, Siriji, Iranu, Palestini je toliko, da bi samo njihovo naštevanje napolnlo več strani teksta. 

Pomembna pa je tudi zgodovinska praksa.

Najbolj znan primer je bombardiranje rezidence Slobodana Miloševića v Beogradu 21/22. aprila 1999 med NATO agresijo proti ZRJ. 

NATO je izstrelil več raket na Miloševićevo hišo v Dedinju, ki je bila del kompleksa znanega kot »Vila Mir«.

Napad se je zgodil ponoči, vendar Miloševića, njegove žene Mirjana Marković in družine niso uspeli ubiti, ker sta bila tedaj na drugi lokaciji.

Milošević je preživel, a hiša je bila uničena.

V zahodnih medijih je bil Milošević celo do te mere sataniziran, da so se številni mediji spraševali le, zakaj je trajalo tako dolgo, preden so bombardirali prag takratnega največjega sovražnika sveta?

Tu je potrebno dodatno pojasnilo: čeprav se morda sliši čudno, je bil eden od možnih razlogov umetnost.

V zvezi NATO so bili namreč prepričani, da se v Miloševićevi rezidenci nahaja Rembrandtova mojstrovina, zaradi česar so Nizozemci dolgo časa dajali veto na bombardiranje te veličastne vile.

Gre za sliko, ki jo je Ante Topić Mimara po letu 1945 med vračanjem umetnin prinesel iz Nemčije in podaril Titu.

Nizozemci so menili, da gre za Rembrandtov original, šele kasneje pa je nemški general Klaus Naumann pojasnil, da je šlo za kopijo. 

In takoj zatem so Miloševićevo vilo bombardirali.

Delovni urad Josipa Broza Tita je bil namreč v Užički ulici, kjer se je preselil v vilo inženirja Acovića, pozneje pa je tam domoval Slobodan Milošević.

Po bombardiranju se je izkazalo, da Slobodan Milošević in njegova družina v času napada niso bili v rezidenci, ampak na skrivni lokaciji, domnevno v stanovanju v Đušini ulici v Beogradu.

Rezidenco sta uničili dve raketi.

Prva eksplozija je uničila starinsko pohištvo, slike, pozlačena umetniška dela... Preživele so tri stranske mize, dva fotelja in klavir, ki je ostal brez nog.

Druga NATO-jeva bomba je zadela Miloševićevo pisarno in jo porušila.

Ob tem je imela vila »Mir« na Dedinju tudi dvigala, ki se spustijo 70 metrov pod zemljo, in štiri skrite podzemne prehode. Eden od njih vodi do zaklonišča v vojašnici na ulici Teodorja Drajzerja, drugi pa v Rakovico.

Celo če bi bil Milošević v vili, ga ameriške bombe v bunkerjih ne bi dosegle.

Drugo zaklonišče, v katerem se je skrival Milošević, je bilo v »Dubašnici«, približno trideset kilometrov od Bora.

Milošević je vojno tako preživel.

NATO je napad na njegovo vilo utemeljeval s tem, da je bila vila »poveljniško in komunikacijsko središče« — torej vojaški cilj.

A kritiki so opozorili, da je bil napad očitno poskus uboja civilnega voditelja.

Mednarodna skupnost je reagirala razdeljeno: ZDA in zavezniki so branili napad kot legitimno dejanje v vojni, medtem ko so mnogi pravniki opozorili, da gre za mejnik — šlo je za prvi primer, da je NATO eksplicitno ciljal voditelja suverene države.

Poglejmo še nekatere druge primere:

• Ronald Reagan, april 1986: Bombardiranje rezidence Muammarja Gadafija v Libiji.

• ZDA so izvedle napad po terorističnem napadu na diskoteko v Berlinu. Gadafi je preživel, a je umrla njegova posvojena hči. ZDA so napad utemeljile kot »protiukrep» proti terorizmu, a pravni strokovnjaki so opozorili, da gre za atentat, ki ga prepoveduje Fordov izvršni ukaz.

• Bill Clinton, avgust 1998: Napad z manevrirnimi raketami na taborišča Al-Qaide v Afganistanu po bombardiranju ameriških veleposlaništev.

• Cilj je bil Osama bin Laden, ki pa ni bil ubit. Clinton je pooblastil tudi skrito uporabo smrtne sile proti bin Ladnu.

• George W. Bush in Barack Obama: Uporaba dronov za »ciljane uboje» teroristov v Pakistanu, Jemnu in drugod.

• Administracija Bush je trdila, da »ciljani uboji» niso »atentati«, ker gre za dejanja v kontekstu »globalnega boja proti terorizmu« — de facto vojne.

Po razkritjih Churchovega odbora o poskusih atentatov CIE na Fidela Castra (toksične cigare, eksplodirajoče školjke, igle v obliki kemičnih svinčnikov) je predsednik Gerald Ford 18. februarja 1976 podpisal Izvršni ukaz 11905.

Ukaz pravi: »Noben zaposleni ameriške vlade se ne sme udeležiti ali sodelovati v političnem atentatu kjerkoli na svetu.«

Jimmy Carter je ukaz leta 1978 razširil z Izvršnim ukazom 12036, ki je prepovedal atentate tudi vsem, ki »delujejo v imenu ameriške vlade.«

Ronald Reagan je leta 1981 s Izvršnim ukazom 12333 ponovil prepoved v enakem jeziku.

A ključna je pravna luknja: Noben izmed teh ukazov ne definira pojma »atentat.«

Ford je v spremnem pismu Kongresu izrecno omenil, da bo podprl zakonodajo, ki bi »kriminalizirala atentat na tuje uradnike v času miru.«

To pomeni, da se prepoved morda ne uporablja v času vojne.

Reaganovo bombardiranje Gadafijeve hiše leta 1986 je bilo pravno branjeno s tem argumentom — da gre za »vojaški protiukrep« v času spopada, ne za »atentat v času miru.»

Zgodovina kaže, da to pravno luknjo ameriške vlade pogosto uporabljajo.

Glede na vse to je jasno, da zahteva Karaganova ni samo nedolžna retorična figura.

Če bi Rusija ravnala tako, kot to počnejo ZDA ali Izrael, bi lahko kljub omejitvam mednarodnega humanitarnega prava na seznam svojih ciljev dala tudi politike v Evropi.

Logika za tem je hladna, a v resnici temelji na realnem temelju.

V Evropi v posameznih državah večina prebivalcev nasprotuje vmešavanju v vojno v Ukrajini, toda ne glede na to politiki, ko pridejo na oblast, sprejemajo vedno ostrejše poteze do Rusije.

Poglejmo primer Slovenije – vse stranke zunanjepolitična vprašanja potiskajo pod preprogo, v času kampanj govorijo o teh vprašanjih zelo površno in na široko – a ko pridejo na oblast, sledijo najbolj vojnohujskaškim zahtevam Bruslja in Washingtona.

Podobno je drugje po Evropi.

Karaganov zato predlaga, da naj trpijo v prvi vrsti tisti, ki takšne odločitve sprejemajo.

To pa so evropski politiki. Predsedniki. Predsednice. Predsedniki in člani vlad.

Nekateri so formalni poveljniki svojih oboroženih sil, drugi morda niso formalno poveljniki svojih oboroženih sil, a če imajo de facto oblast, ki jim omogoča, da vpletajo svojo državo v vojno, potem to pomeni, da so legitimni cilji ruskih protinapadov.

In res - zakaj bi trpeli stotisoči ali milijoni prebivalcev Evrope, ki sploh ne podpirajo vojne, če pa prave, vojaške odločitve dejansko sprejemajo Evropski svet, predsedniki evropskih vlad, člani Evropskega parlamenta in vlade članic EU/NATO.

Nekateri ocenjujejo, da je Karaganovova retorika le politična, ne vojaška.

Trdijo, da bi bilo ciljanje »bunkerjev evropskih elit« vojaško neumno, ker bi sprožilo jedrski odziv NATO — če ne takojšnji, pa vsaj v obliki eskalacije, ki bi vodila v globalno jedrsko vojno.

In drugič, trdijo, da bi bilo po mednarodnem humanitarnem pravu takšno ciljanje nezakonito, razen če bi se dokazalo, da gre za aktivna poveljniška središča.

In da zato Putin — ki ga Karaganov kritizira kot »preveč zmernega« — očitno ne namerava uresničiti teh groženj, ker ve, da bi to pomenilo »samomor Rusije.«

A tudi zoper te ocene obstajajo protiargumenti.

Predsedniki vlad, ki imajo de facto nadzor nad tokovi orožja in vojaškimi dejanji svojih držav so pogosto dejanski poveljniki in zato legitimni cilji tudi iz vidika mendarodnega prava.

Drugič, zanašati se na to, da bodo ZDA zaradi ruskih napadov na cilje v EU udarile po Rusiji je neracionalno, na kar pogosto opozarja ameriški politolog John Mearsheimer.

Prvi zakon, ki se ga vsaka država drži je namreč načelo samoohranitve.

 

Mearsheimer trdi, da se povratni udar ZDA, še posebej jedrski - ne bo zgodil.

ZDA ne bodo pristale na uničenje svojega ozemlja in državnosti zaradi vojne v Evropi.

Še posebej pa kaj takega ne bi naredil Donald Trump, ki ima z EU odprtih celo vrsto sporov.

Med drugim zato, ker so ga menda pustili na cedilu v vojni proti Iranu. In tako naprej...

Karaganovova grožnja je v tem trenutku, na našo srečo, res predvsem simptom notranjega, ruskega pritiska na Putina, da naj postane bolj agresiven.

Ruski vojaki namreč umirajo na frontah že več kot štiri leta.

V veliko manjšem številu, kot ukrajinski, a kljub temu so te žrtve nenadomestljive.

In pravno gledano je ciljanje vodilnih v evropskih državah možno – in je vsekakor boljše, kot uporaba ruskega jedrskega orožja v velikih evropskih mestih.

In ne pozabimo - celo Fordov zakon je v času miru jasen, v času vojne pa je mrtva črka na papirju. 

In celo če bi res šlo za kršitev MHP – zakaj bi v situaciji, ko zahod neprestano krši mednarodno pravo edino Rusija dosledno spoštovala sodobno mednarodno pravo?

Retaliacija je veljala za temeljno pravno pravilo, za naravno pravo, pravilo »zob za zob«, pa je tisočletja upravljajo človeške odnose pred vznikom sodobnega mednarodnega prava, ki ga Zahod danes ignorira. 

Francoski partizani so med drugo svetovno vojno naciste naučili pameti in preprečili streljanje svojih članov kot banditov tako, da so najprej postrelili ujete nemške vojake, v obliki povračilnega dejanja.

Šlo je za kršitev prava, ki pa je bila v tedanjih okoliščinah, zaradi kršitev druge strani - mednarodnopravno zakonita in sprejemljiva.

Če bomo sodobno mednarodno pravo razgrajevali še naprej, se bomo vsi vrnili na prav to točko.

Karaganov nas na to opozarja. Evropski politiki pa nas pitajo z lažmi in pehajo v spopad z Rusijo!

Naj torej v tej vojni nato nastradamo mi, ki smo proti vojni - ali voditelji, ki ravnajo v nasprotju z našo voljo?

Argumenti Karaganova so zato v resnici humani in upoštevajo načelo proporcionalnosti. 

Obenem pa je jasno tudi, da ruski Orešniki lahko prodrejo zelo globoko - predvsem pa so izjemno hitri in neustavljivi.

Bo politike v EU srečala pamet še predno bodo uporabljeni?

In to je lekcija, ki jo mora Evropa vzeti resno: če niti Zahod ne spoštujejo lastnih pravil, zakaj bi drugi mednarodno pravo razumeli in interpretirali strožje, kot to počnejo njihovi nasprotniki.

Merz, Starmer, Macron, Melonijeva, danes Golob in jutri Janša in ostali bi se morali zavedati, da so v zadnjih štirih letih zaradi svoje vojnohujskaške politike in vloge v vojnih naporih EU in NATO sami postali točno to, za kar radi razglašajo različne objekte in osebnosti v Rusiji – legitimni cilji.