Karaganov: »Evropa je znorela, moramo jo ustaviti, če bo nujno, tudi z jedrskim orožjem!«

Medtem ko se evropske vlade dan za dnem hvalijo s tem, kako in kje vse pomagajo Ukrajini pri njenih napadih na Rusijo, kako za Ukrajino neprestano povečujejo proizvodnjo dronov in raket velikega dosega - v Rusiji v nekaterih krogih vse bolj naraščata jeza in odločnost.

Vse bolj se krepi prepričanje, da tudi z »vojno izčrpavanja« Rusija v Ukrajini ne bo uspela doseči svojih ciljev.

A v nasprotju s prepričanjem na Zahodu, da to pomeni, da se bo Rusija »umaknila« se v resnici konsenz vse bolj usmerja v neko drugo, za Evropo veliko nevarnejšo smer.

V smer eskalacije konflikta v napade na »ukrajinsko zaledje«, to pa so v tem primeru evropske države, ki fronto v Ukrajini sedaj oskrbujejo, hkrati pa to počnejo popolnoma odkrito, naivno prepričane, da jih varuje zveza NATO, famozni »5. člen« in ameriški jedrski dežnik.

Evropski politiki topoumno stopajo naprej po isti poti, rusko potrpežljivost in strpnost pa ob vsaki zaostritvi vidijo le kot slabost, kot neodločnost.

Eden od tistih, ki opozarja Evropo, da s tem dela strašno napako in da se bo Rusija prej ali slej morala odzvati, je tudi Sergej Karaganov.

Te dni je dal nov intervju za RT, ki pa so ga zahodni mediji, kot običajno – povsem spregledali.

V našo in lastno škodo.

Kdo je torej Sergej Karaganov in zakaj njegove besede odmevajo?

sergejweb.jpg

Sergej Aleksandrovič Karaganov je eden najvplivnejših ruskih geopolitičnih analitikov in akademikov. Dolga leta je bil dekan Fakultete za svetovno ekonomijo in politiko na Državni univerzi v Moskvi (HSE), danes pa predseduje Svetu za zunanjo in obrambno politiko, ki velja za enega ključnih nevladnih svetovalnih organov v ruski eliti.

V osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja je veljal za odmevnega »evrofila«, bil je celo med soustanovitelji Inštituta za Evropo pri Ruski akademiji znanosti.

V zadnjem desetletju pa se je profiliral kot glasen kritik zahodnega sveta in zagovornik radikalnega obrata Rusije proti Aziji ter utrditve jedrskega odvračanja.

Njegovi članki in nastopi redko ostanejo neopaženi v kremeljskih krogih; velja za človeka, ki govori tisto, kar mnogi v eliti mislijo, a si ne upajo izreči. Intervju, ki ga je aprila 2026 dal novinarju Russia 24 Aleksandru Karevskemu, je zato vreden natančnega pregleda – ne le zaradi njegovih ostrih stališč, temveč tudi zato, ker ponuja vpogled v logiko, ki vse pogosteje oblikuje rusko strateško razmišljanje o Evropski uniji.

Novinar Aleksander Karevski je uvodoma povzel trenutno vojaško-politično sliko. Opozoril je, da Zahodna Evropa vse bolj stopa v ukrajinsko vojno: Nemčija naj bi po ukrajinskih načrtih že izdelala 5000 brezpilotnih letal, nemška obrambna industrija pa naj bi neposredno sodelovala pri proizvodnji dronov, ki zadevajo rusko ozemlje.

Spomnil je tudi na zadevo »Taurus« in dejstvo, da EU voditelji delujejo povsem brez zavor, kot da so imuni pred kakršnim koli odzivom.

Navedel je izjavo Sergeja Šojguja o legitimnih ciljih na ozemlju EU ter se vprašal, kako naj Rusija naredi Evropo »razumno« in na kakšni stopnji konfrontacije dejansko sta.

Karaganov je odgovoril z razglasitvijo, da se je svetovna vojna že začela:

»Predvsem moramo nekaj storiti sami s seboj. Razumeti moramo, da je Zahodna Evropa znova sprožila vojno proti Rusiji. To je gola resnica. Iniciator te vojne so Združene države Amerike, ki so potegnile EU v to. Američani so sedaj, ko so spoznali, da nas ne bodo uspeli podreti in da je eskalacija na jedrsko raven verjetna in mogoča celo na ameriškem ozemlju, začeli popuščati, čeprav še vedno grejejo roke ob evropskem ognju, ki divja v polnem zamahu.«

Nadaljeval je z ostro oceno evropskih elit:

»Kar zadeva zahodne Evropejce, elito EU, so popolnoma bankrotirali. Nimajo nobenih osnov, da bi ostali na oblasti: nobene moralne, politične ali ekonomske, na vsaki fronti so propadli. Vzpodbujajo vojaško histerijo, da bi odvrnili pozornost od lastnih težav, hkrati pa se tudi pripravljajo na vojno. In to je treba jemati resno. Naj vas spomnim, da je v zadnjih petsto letih Evropa na splošno vir vseh večjih nesreč človeštva, vključno z večino vojn, vključno z obema svetovnima vojnama. Zato se ne smemo sprostiti.«

Karaganov je poudaril, da se vojna vodi v Evropi, večinoma s strani zahodnih Evropejcev, medtem ko ZDA skupaj z Izraelom destabilizirajo južno Evrazijo. Njegov zaključek je bil jedrnato formuliran:

»Zahodne Evropejce je treba ustaviti; spet se jim je zmešalo. Če jih ne ustavimo zdaj, bo situacija čez nekaj let še slabša, ker raven anti-ruske propagande že presega tisto iz Hitlerjeve dobe. In posledično prebivalstvo temu podlega.«

Za rešitev je predlagal radikalno okrepitev jedrskega odvračanja:

»Zelo preprost način, da to ustavimo: močno poudariti jedrsko odvračanje in jasno povedati, da se EU mora ustaviti. Poleg tega, kot je že bilo omenjeno, se nekateri pripravljajo na širitev svojih jedrskih zmogljivosti in celo na razvoj novih jedrskih sil. Opicam ne smemo dovoliti, da imajo jedrsko orožje. Zato moramo EU zdaj trdno ustaviti. Raje bi, da se to zgodi brez uporabe jedrskega orožja, in zagotovo brez masivnega udara; navsezadnje je Evropa del naše duše, naše kulture. Toda razumeti moramo, da je Zahodna Evropa udejanjenje vseh večjih nesreč in zlobe, ki pestijo človeštvo in Rusijo. In ustaviti jo moramo. Zmešalo se ji je.«

Karevski je nato vprašal o konkretnih ukrepih.

Opozoril je, da mnogi v Rusiji razumejo objavljene sezname legitimnih ciljev v Evropi le kot novo »rdečo črto«, ki je nihče ne jemlje resno, ter povprašal, kaj Karaganov meni o dvomih, da bi Rusija sploh kdaj udarila.

Karaganov je odgovoril brez olepševanja:

»Predolgo smo upali na spravo; v naši družbi in med našo elito je bilo, in morda še vedno je, zelo močno pro-evropsko čustvovanje, čeprav moram poudariti, da so v sedanjih okoliščinah pro-evropska čustva in zahodno usmerjene naravnanost znamenje neumnosti in moralne dvoličnosti. Zdaj moramo odločno ukrepati, zavedajoč se, da se EU mora ustaviti. Če se ne ustavi, bo prišlo do velike vojne, ki bo vseeno pripeljala do uničenja Evrope, mi pa ne potrebujemo izgubljati najboljših ljudi in tvegati naša mesta zaradi EU. Ustaviti jo moramo. Spet se je otresla verig, kot se je že velikokrat zgodilo v zgodovini.«

Ponovil je svojo zahtevo po imenovanju vrhovnega poveljnika operativnega območja:

»Ponavljam: imenovati moramo vrhovnega poveljnika v operativnem področju s pravico in odgovornostjo za uporabo jedrskega orožja, če se Evropa ne bo umaknila ali celo predala. Kmalu bomo v položaju, da jim izdamo ultimat, če se bodo še naprej tako obnašali. To je resna zadeva. Morda bo na neki točki mogoče doseči dogovor z Američani; tam so še razumni ljudje. V Zahodni Evropi takih ni več. Seveda obstajajo na normalni, človeški ravni, vendar jih je vse manj in potiskajo jih na stran. Elite EU so zmešane; intelektualno so popolnoma degenerirale. Poleg tega se nas ne bojijo. Potrebujemo, da se nas resnično bojijo; potrebujemo, da jim vzbujamo strah.«

Predlagal je konkretne korake:

»Mislim, da bomo morali ukrepati trše: presekati kable, začeti testirati jedrsko orožje in drugo. Če to ne bo pomagalo, bomo morali udariti po ciljih v Zahodni Evropi, z opozorilom, da bodo, če nadaljujejo, naslednji valovi udarcev jedrski. Pozabite na neumnost, da jedrska vojna ne more biti dobljena; lahko je dobljena. Toda Bog ne daj, da bi se zgodila, ker bi to bil hud greh.

Če pa ne ustavimo Evrope, ki je postala divja, bo to smrtni greh, neodpustljiv tako našemu ljudstvu kot vsemu človeštvu. Zver je treba, če jo že ne pokončamo, pa vsaj trdno zapreti v kletko.«

Karevski je nato obrnil pogovor k notranjemu stanju v Rusiji. Opozoril je, da del ruske elite še vedno hrepeni po prejšnjem življenju – po Courchevelu, po Zahodu – in se vprašal, ali Rusija najprej ne bi morala razčistiti sama s seboj, preden se sooči z zunanjim sovražnikom. Če je EU res sovražnik, zakaj potem Rusija še vedno prodaja plin, nafto in druge surovine tja?

Karaganov je odgovoril z obtožbo izdajstva:

»Ponavljam: v sedanjih okoliščinah je pro-evropsko čustvovanje znamenje duševne šibkosti, moralne pokvarjenosti in izdaje. To je ‚vlasovščina‘. Do ljudi, ki se skušajo znova pogajati z Evropo, se moramo ravnati natančno tako. Izgnati jih je treba, kjer je mogoče z nežnimi sredstvi, iz naših glav in iz naših vrst. Če nežna sredstva ne zaležejo, bo treba uporabiti stroge ukrepe. Ponavljam: spet se soočamo z grožnjo velike vojne. Preprečiti jo moramo. Vojna se je že začela. Če je ne ustavimo zdaj, in na žalost smo se štiri leta obotavljali, bo šlo samo še na slabše…Spet bo več orožja, morda bo novo jedrsko orožje, in novi roji dronov. Elita bo še bolj jastrebska in prebivalstvo še bolj indoktrinirano.

Pozabljamo, da je propaganda v Zahodni Evropi danes, zlasti v severozahodni Evropi, glede Rusije tako slaba ali celo slabša kot Hitlerjeva propaganda med Veliko domovinsko vojno, torej drugo svetovno vojno. To moramo jemati čimbolj resno. EU se mora ustaviti. Če je ne ustavimo, jo bomo morali uničiti. Raje ne bi tega storili, ker je navsezadnje Evropa del naše kulture.«

Ključni del intervjuja je bil Karaganov razmislek o ruski identiteti:

»Seveda se moramo končno obrniti k temu, kar nam je najdražje, in razumeti, kdo smo. In smo velika evrazijska narod-civilizacija, z duhovnimi koreninami na jugu, v Bizancu, Palestini, muslimanskem svetu in budističnem svetu, medtem ko je naš politični sistem prišel z Vzhoda.

Petrov vpliv, deloma tehnološki in deloma kulturni, nam je bil v korist. Toda na evropski poti smo se zadrževali vsaj 120–130 let. Če bi se takrat, kot je nameraval Aleksander III., obrnili vstran od Evrope, mislim, da ne bi imeli tako tragičnega, groznega 20. stoletja. Ne smemo dopustiti, da se to ponovi. Z Evropo moramo narediti konec v naših srcih, sicer jo bomo morali končati fizično. In temu bi se zelo radi izognili.«

Karevski je opazil, da je bil Karaganov tokrat nekoliko »prijaznejši« do Evrope kot običajno, ker je omenil, da je »del naše duše« tam.

Karaganov je to potrdil, a takoj dodal kontekst:

»Rekel sem to, ker sem se globoko ukvarjal s to zadevo. Saj imamo tam vendar prisotnost. Če ne bi bilo evropskega vpliva, ne bi imeli Karamzina, ne bi imeli Puškina, ne bi imeli Čajkovskega, Musorgskega, Tolstoja ali celo Dostojevskega, ki je bil, kot veste, precej skeptičen glede Evrope. Pošteno povedano. Toda Evropa je vir vseh nesreč, zlasti za Rusijo, moralnih in vojaških. Petsto let pošastne zgodovine, in še več, vse od časa Aleksandra Nevskega. Naši evropski zgodovini moramo dati konec, in tiste, ki so željni vrnitve v Evropo, v svoje dvorce ali svoj kapital, je treba odstraniti iz naše elite ali izgnati.

Nekateri so že zbežali zaradi vojaške operacije v Ukrajini. Toda ni vredno, da se ta operacija nadaljuje v nedogled in da zapravljamo najboljše može za prepričevanje Zahodne Evrope, da naj bo razumna. Začeti moramo obračunavati z njimi.«

Na opažanje novinarja, da Rusija še vedno poskuša prepričati Evropo, je odgovoril ostro:

»Tam ni nobene razumnosti. Postajajo vse pogumnejši pred našimi očmi, to je vse. To je narobe. Imamo opravka z brezglavim tropom hijen. Treba jih je ali pretepsti s palico ali pa preprosto ubiti. To je edini način.«

Novinar je nato povzel tipično zahodno argumentacijo: »Vi ste začeli vojno v Ukrajini, in ko jo končate, bomo spet prijatelji; to ni naša krivda.«

Karaganov je zavrnil to trditev z zgodovinskim skokom v devetdeseta:

»ZDA, kar ne smemo pozabiti, in EU sta začeli agresijo proti Rusiji že takrat, ko smo hoteli postati del Evrope in del Zahoda. To je bilo sredi devetdesetih let, ko so se odločili za širitev NATA. Pisal in govoril sem o tem – verjetno se še spomnite – da bo to neizogibno, prej ali slej, da bo pripeljalo do vojne. In so šli so zavestno, namerno naprej, zavestno so nas provocirali. Preveč dolgo smo to prenašali. To je bila naša napaka. Ne moremo več prenašati tega. Razumeti moramo, ponavljam, da bomo morali, če bo potrebno, pokončati severozahodno Evropo, to je grozna izbira, toda izbira, potrebna za celo človeštvo. Ta razjedo je treba ali na nek način zdraviti z zdravili, ali pa jo preprosto izrezati.«

Karevski je omenil, kako so tudi Madžari, kljub vsemu, »preformatirani« in želijo živeti kot v Zahodni Evropi, čeprav se tam dogajajo napadi migrantov. Vprašal je, ali je življenje tam res tako »briljantno«.

Karaganov je odgovoril:

»Kaj briljantno? Naša nesreča je, da mislimo, da je tam življenje briljantno. Življenje tam postaja vse slabše. Seveda so Zahodni Evropejci zelo jezi na nas, ker smo jim nekoč, v petdesetih, šestdesetih in pozneje, vzeli vojaško premoč, in na tej podlagi je bila zgrajena njihova zmožnost vsiljevanja svoje kulture, svojih političnih interesov, kolonializma, rasizma in, kar je najpomembnejše, plenjenja celega sveta. Spodkopali smo jim temelj.

Zato zahodnoevropske elite, morda ne celotno prebivalstvo, ki tega ne dojema, sočno sovražijo prav nas. In indoktrinirajo svoje ljudi. Spomnite se, kako so naši predniki govorili: ‚Nemčija je kulturna dežela.‘ Kako so lahko? No, zdaj se Evropejci spreminjajo v nemške fašiste. Zato jih moramo ustaviti, preden se razdivjajo in se potopijo v veliko, resnično veliko vojno. Vojno vodijo proti nam.«

Karevski je nato poudaril, da je treba to priznati in razglasiti. Karaganov je pritrdil:

»Da. In razglasiti evropsko operativno prizorišče vojne. Ne bojujemo se v Ukrajini proti nesrečnemu, prevaranemu ukrajinskemu ljudstvu, čeprav je tam ogromno ljudi, ki so bili prevarani in indoktrinirani. Tam se borimo proti kolektivnemu Zahodu, in predvsem proti Evropi. To moramo doumeti, razumeti, priznati in nehati tlačiti upanje v smešne in neumne predstave.«

Ponovil je, da je Evropa, ki so jo Rusi nekoč ljubili, že davno izginila:

»Ne potrebujemo take Evrope. Še toliko bolj, ker je Evropa, ki smo jo nekoč ljubili, že zdavnaj minila. To je bila Evropa renesanse, Evropa velikih pesnikov in velikih mislecev. V zadnjih nekaj desetletjih je degenerirala. Zagotavljam vam. Tudi sam sem bil nekoč evrofil in celo eden od ustanoviteljev Inštituta za Evropo. Ko sem se s tem začel ukvarjati, sem spoznal, da so stvari v slabem stanju.«

karaganovnaslovna.jpg

Novinar je nato omenil Thomasa Manna in njegov roman Čarobna gora iz leta 1924, ki naj bi pokazal, kako Evropejci nikoli niso imeli Rusov za enakovredne.

Karaganov je odgovoril z obrnjeno logiko:

»Poslušajte, to je naš problem. Kako lahko imamo te (čeprav so med njimi dostojni ljudje) moralno pokvarjene posameznike in pizdune za enakovredne? Smešno je, ko rečemo, da se slabo obnašajo do nas. Njihove elite se spreminjajo v podljudi. Zato moramo do njih ravnati v skladu s tem. In trditi, da smo enakovredni, je ponižujoče za nas. Smo velika dežela, velika kultura – mimogrede, kultura, ki je nadaljevala in razvila najvišje tradicije evropskega humanizma. Poglejte, borimo se v Ukrajini, toda nimamo ostre anti-ukrajinske propagande, čeprav bi jo v principu med vojno morali imeti. Torej smo obdržali najboljše od Evrope za sebe. Tam pa ni več ničesar ostalo. Zato se moramo od nje odrezati, in če to ne bo delovalo, jo uničiti.«

Karevski je na koncu vprašal, ali še obstaja kakšna možnost za odložitev velike vojne, upanje, da bi se konflikt v Evropi vsaj za nekaj časa umaknil.

Karaganov je bil neomajen:

»Stvari bodo šle samo na slabše. Ukrepati moramo zdaj; morali bi že včeraj in predvčerajšnjim. Govoril sem o tem. O tem sem se pogovarjal tudi z vami. Predolgo smo čakali, predolgo upali in predolgo so nas zavajala naša pro-evropska čustva.

Povedal sem že, kdo so zdaj. Zato ponavljam: del Evrope, ko bo razpadla, upam, da ne bo pokončana pod našimi jedrskimi udarci, čeprav si velik del to zasluži, del te Evrope, mislim, se bo vrnil k normalnemu življenju in človeškim vrednotam. To je južna Evropa: Španija, Italija, Grčija. To je velik del Srednje Evrope. In moramo se izolirati od preostanka kot od kuge, od nalezljive bolezni. Ali ga uničiti. Bog ne daj, ker bodo vseeno umrli nedolžni ljudje. Zato bi si zelo želel, da sprejmemo odločne ukrepe, da preprečimo resnično veliko jedrsko vojno v Evropi.«

Dodal je, da ni potrebno verjeti zavajanju, da jedrske vojne ni mogoče dobiti, ker jo je mogoče dobiti in ker je mogoča:

»Omejena jedrska vojna je mogoča, in morda se bomo morali zateči k njej. In zmagali bomo, čeprav bo seveda grenkoba ostala, ker je uporaba orožja za množično uničevanje, ko umirajo otroci, velik greh. Toda ponavljam: če ne ustavimo Zahoda, ki je zdaj postal divji, ZDA so del tega Zahoda, toda trenutno ravnajo previdneje, čeprav trenutno postavljajo Izrael proti Arabcem in podžigajo celo južno Evrazijo, ko se umikajo iz Evrazije, če jih ne ustavimo, bo svet pokončan v veliki termonuklearni vojni. Ne smemo dopustiti, da se to zgodi.

Prvič, ne smemo dopustiti, da nas izčrpajo v tej vojni proti tem ničvrednežem. Ne moremo si privoščiti, da bi izgubili še več naših fantov. In drugič, moramo se izogniti veliki termonuklearni vojni, ki bo neizogibno izbruhnila, če se ta globalni konflikt, ki se zdaj razplamteva, nadaljuje. Prva stvar, ki jo moramo storiti, je izključiti EU.«

Na končno opažanje novinarja, da se zdi, da ni izhoda, je Karaganov zaključil:

»In ne bi smelo biti izhoda. Zoper EU moramo zavzeti trdno stališče; če bo potrebno, jo moramo kaznovati. Ponavljam: iz Evrope ne bomo več pridobili ničesar dobrega. Nekoč smo. Čeprav bi vas spomnil, da nismo prejeli krščanstva iz Evrope, nismo prejeli islama iz Evrope, in še veliko drugega nismo prejeli iz Evrope.«