REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Strašen zločin, ne pa genocid: Mediji polni poročil o Srebrenici, o pobojih Srbov pa vztrajno molčijo!

Strašen zločin, ne pa genocid: Mediji polni poročil o Srebrenici, o pobojih Srbov pa vztrajno molčijo!Samo Srebrenica, Bratunac pa pozabljen... Vir: X, posnetek zaslona

Slovenski osrednji mediji so te dni polni poročil o dnevu spomina na »genocid v Srebrenici.«

Govorance o tem so imeli tudi vsi pomembnejši politiki, mediji so polni prispevkov o tem tragičnem dogodku.

A težav s tem dnevom je veliko.

Pirc Musar in Srebrenica...
Pirc Musarjeva in Srebrenica... Vir: X, posnetek zaslona

Ni dvoma, da se je v BiH, v Srebrenici, julija leta 1995 zgodil velik, množičen zločin. To ni sporno.

Kar je sporno je oznaka – genocid.

Vsaj v Srbiji in slabi polovici BiH – ter večjem delu sveta – te ocene danes več ne sprejemajo.

Lani je za sprejem resolucije o mednarodnem dnevu spomina na genocid v Srebrenici glasovala takrat prisotna večina v GS OZN, a dejansko manjšina članic – kar 108 članic OZN namreč ni glasovalo za to sporno, v resnici protisrbsko resolucijo.

Ni dvoma, da se je v BiH, v Srebrenici, julija leta 1995 zgodil velik, množičen zločin. To ni sporno. Kar je sporno je oznaka – genocid.

Pri njenem potrjevanju je bila zelo glasna tudi Slovenija.

Hkrati zahodne države, predvsem članice NATO pakta pri oznaki genocid še toliko bolj zagrizeno vztrajajo.

To je dokaz, da gre v ozadju za politiko, ne pa pieteto.

Posreden dokaz je tudi to, da iste države molčijo ali pa celo (diplomatsko, propagandno in vojaško) pomagajo pri izraelskem genocidu, ki se izvaja danes, tukaj, pred našimi očmi – v Palestini.

Če bi jim res šlo za iskreno obsodbo genocidov bi bili ti politiki in te države glasne tudi v primeru izraelskega genocida nad Palestinci.

A niso.

Le zakaj ne?

Odgovor je jasen: Srbija je in velja za »uporniško« državo, ki se je tako ali drugače upirala zahtevam »Zahoda«.

Zato je bila »kaznovana« s povsem nezakonitim bombardiranjem leta 1999 in enako nezakonitim (poskusom) odvzema dela ozemlja – Kosova.

Prav zato so ji tudi mednarodne institucije, ki delajo pod vplivom Zahoda, nalepile tudi oznako »genocid« na poboj, ki se je zgodil leta 1995.

Naslednji posreden dokaz je dejstvo, da »Zahod« še posebej ignorira tudi množično pobijanje Srbov, civilistov iz okolice Srebrenice v BiH v času vojne med leti 1991-1995, kar je bil tudi razlog za srbsko maščevanje v Srebrenici.

Pozabljene srbske žrtve...
V Sloveniji zamolčane in pozabljene srbske žrtve... Vir: X, posnetek zaslona

Preko 3500 Srbov so namreč muslimanski klavci pobili v svojih pohodih iz »zaščitene cone Srbrenica«, v katero so se vračali, a zato do danes ni nihče od njih odgovarjal.

Tega »genocida« se nihče na t. i. Zahodu ne spominja.

O tem ničesar očitno ne vedo ne slovenski predsednik vlade, ne predsednica, ne zunanja ministrica.

Tudi poboja v Kravici na pravoslavni božič očitno ne poznajo, na kar opozarja dopisnik irski novinar Chay Bowes: »Večina zahodnih novinarjev selektivno ignorira množične poboje Srbov v Bratuncu v Bosni, ki so jih zagrešile radikalne muslimanske sile pod poveljstvom Naserja Orića. Jaz nisem eden izmed njih.

Čeprav je ime Srebrenica dobro znano številnim sovražnikom Srbije, zgodbo o tem, kaj se je tam zgodilo, pišejo ti sovražniki.

Radikalna islamistična milica je leta 1992 v napadu iz Srebrenice v srednjem Podrinju ubila približno 3500 pravoslavnih krščanskih Srbov.«

»Samo na območjih občin Srebrenica in Bratunac je bilo pobitih približno 2500 moških, žensk, otrok in dojenčkov. Žrtve so bile ubite z noži, sekirami, pribite na drevesa, zaklane, odsekane so jim bile glave in drugi deli telesa, mnoge so bile posiljene.

Nihče ni bil zares odgovoren za te grozljive zločine, čeprav preživeli od konca vojne zahtevajo pregon odgovornih zločincev.

Oborožite se z resnico,« je zapisal Chay Bowes pred dnevi.

Zločinci iz Kravice leta 1993
Odhajali so iz Srebrenice pobijati Srbe v okolici mesta in se vračali v »zaščiteno območje OZN«: Muslimanski klavci v Kravici. Vir: X, posnetek zaslona

Srbi se pobojev v Bratuncu spominjajo 5. julija, a o tem v Sloveniji ne vemo ničesar.

Večina zahodnih novinarjev selektivno ignorira množične poboje Srbov v Bratuncu v Bosni, ki so jih zagrešile radikalne muslimanske sile pod poveljstvom Naserja Orića.

Ni manifestacij, govorov, opozarjanja na pomen človekovih pravic, obsodb protisrbskega terorja.

Morda zato, ker je preko 8000 pobitih muslimanov (danes Bošnjakov) pač veliko več?

Ne nujno.

Javna skrivnost je, da so nekateri, zapisani na nagrobnih spomenikih v Srebrenici še živi ali pa so živeli še dolgo potem, ko so bili »ubiti«.

In prav tako je danes znano, da so bili med žrtve pobojev prištete tudi žrtve, ki so padle ob poskusih oboroženih prebojev obroča okoli Srebrenice, kjer so muslimanske enote skupaj s civilisti poskusile zbežati iz obkolitve.

Pravo število žrtev pobojev v Srebrenici je zato še danes sporno.

Tanja fajon v Srebrenici
Tanja Fajon v Srebrenici. Vir: MZEZ, posnetek zaslona

Množični poboj je zato res bil in res so ga izvedli pripadniki srbskih vojaških enot, vendar ni bil tako obsežen, kot ga prikazujejo danes in kot je ostal zapisan v sodbah sodišč.

ICTY je bilo začasno sodišče, zelo pod vplivom zahodnih sil, ustanovljeno v času, ko je bila Rusija zelo slaba, Kitajska pa gospodarsko šibka. Zato danes na Hrvaškem divjajo fašisti, medtem ko se morajo Srbi sramovati svojih zločincev.

Sporno je tudi to, da bi lahko bil genocid »občinski«, ne pa nekaj obsežnega, kar izhaja iz definicije genocida.

Toda, ali ga niso potrdila mednarodna sodišča – najprej ICTY in nato še Meddržavno sodišče v Haagu?

Res je.

Toda ICTY je bilo začasno sodišče, zelo pod vplivom zahodnih sil, ustanovljeno v času, ko je bila Rusija zelo slaba, Kitajska pa gospodarsko šibka.

Ustanovljeno je bilo kot »prisilno sredstvo« za doseganje miru, po poglavju VII Ustanovne listine, financirano je bilo večinoma s strani držav Zahoda, sodbe pa so bile takšne, kot je bilo pričakovano s strani ustanoviteljev.

Pristranske. Večinoma protisrbske.

Zato danes na Hrvaškem divjajo fašisti, medtem ko se morajo Srbi sramovati svojih zločincev.

Muslimanskih klavcev pa se ICTY skorajda ni niti dotaknil, enako velja za zvezo NATO, ki je leta 1999 napadla Srbijo in Črno goro.

Nekaznovano.

Meddržavno sodišče (ICJ) v Haagu
Meddržavno sodišče (ICJ) v Haagu. Vir: X, posnetek zaslona

Meddržavno sodišče v Haagu (ICJ) ima sicer (še) nekaj več moralne avtoritete, a številne sodbe in mnenja tega sodišča kažejo, da imajo zahodne države tudi v tem sodišču prevladujoč vpliv.

Tako kot IAEA, ki se je s priklanjanjem Zahodu in ZDA kompromitirala v Ukrajini (NE Zaporožje) in Iranu (vohunjenje v korist Izraela), kot organizacija OPCW, ki se je z lažnimi obtožbami o kemičnih napadih kompromitirala v Siriji, se je tudi sodišče ICJ v veliki meri kompromitiralo tako ob precej politično obarvanem in precej pristranskem mnenju o kosovski deklaraciji o neodvisnosti kot tudi danes, ko molči in zelo počasi odloča o genocidu, ki ga v Gazi gledamo že dve leti.

Mnenja teh institucij so zato vse manj pomembna.

Mnenja teh institucij so zato vse manj pomembna. V prihodnosti jih bodo nadomestila mnenja in sodbe drugih sodnikov.

V prihodnosti jih bodo nadomestila mnenja in sodbe drugih sodnikov, ko bodo institucije obnovljene na novih temeljih, kjer »Zahod« ne bo več imel glavne besede pri njihovem oblikovanju.

In zato tudi sodbe teh sodišč, tudi o »genocidu v Srebrenici« niso več nesporne.

Prav obratno.

Ker se istočasno tako tudi veliko bolj obsežnemu in surovemu poboju Srbov v času druge svetovne vojne na Hrvaškem ne posveča nobene pozornosti in »Zahod« ignorira tudi poboje v Bratuncu, bi to morali biti znaki za alarm, znak opozorila zaradi pristranskosti lepljenja genocidnih oznak s strani takšnih akterjev, ne pa da se jih ignorira kot nekaj nepomembnega in pušča v senci enega samega, edinega in zveličavnega »genocida v Srebrenici«.

Na to je opozoril tudi predsednik Republike srbske (RS) Milorad Dodik 5. julija v Bratuncu, ko je izjavil, da se v Srebrenici julija 1995 ni zgodil genocid, ampak, kot je dejal, »strašen zločin«.

Slovenski »osrednji« mediji, polni spominskih člankov o »genocidu v Srebrenici« so o vsem tem strahopetno molčali. In molčijo še naprej.

»Srbi v Srebrenici niso zagrešili genocida. V Srebrenici se je zgodil grozen zločin. Dovolimo jim, da to bolečino obeležijo čez sedem dni,« je Dodik dejal v Bratuncu, kjer je 5. julija minula 33. obletnica trpljenja Srbov v srednjem Podrinju in Birču med vojno v Bosni in Hercegovini.

Dodal je, da bi spomin na žrtve Srebrenice 11. julija »izgubil pomen, če bi bilo pravici zadoščeno«.

»Če bi pravica prišla, bi dogodek, ki se ga bo obeleževalo čez nekaj dni, izgubil pomen,« je dejal Dodik.

Dodik je dodal, da se danes »številni zločinci proti srbskemu ljudstvu prosto sprehajajo« in da njihovi zločini niso bili kaznovani na »neustavnem sodišču in tožilstvu Bosne in Hercegovine«.

Toda o tem v Sloveniji večina ne ve prav nič.

Slovenski »osrednji« mediji, polni spominskih člankov o »genocidu v Srebrenici« so o vsem tem strahopetno molčali.

In molčijo še naprej.

In zato javnost v Sloveniji tudi po več kot 30 letih pozna - samo eno plat zgodbe...

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke