REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Dan potem, »svašta i ništa«: Kaj smo videli v Srbiji in kaj je razkril največji protest v Beogradu

Dan potem, »svašta i ništa«: Kaj smo videli v Srbiji in kaj je razkril največji protest v BeograduŽenska se križa in klanja ob pogledu na kolono demonstrantov... Foto: Igor Mekina

Prizor je bil nenavaden: na vogalu Darvinove in Kumodraške z Bulevarjem Peka Dapčevića se je proti Avtokomandi in centru Beograda pomikala kolona demonstrantov.

Petnajstega marca so namreč študenti v središču mesta napovedali velike demonstracije. Že od novembra, ko so se začele demonstracije zaradi tragedije (padca nadstreška in smrti 15 ljudi) na železniški postaji v Novem Sadu, imajo štiri zahteve do oblasti – in vse še vedno niso izpolnjene.

Ko se je kolona z velikim transparentom pomikala ob robu ulice se je za njimi s plavimi lučmi pomikal policijski, moderniziran »fičko«.

Demonstranti so občasno vzklikali »Srbija« in »pumpaj!« kar je postalo že njihovo svojevrstno geslo.

Ženska se križa in priklanja demonstrantom na Voždovcu
Ženska se križa in priklanja demonstrantom na Voždovcu v Beogrradu 15.03.2025. Foto: Igor Mekina

Avtomobili, ki so vozili mimo njih so jim hupali v podporo, skozi okna mahali in kazali tradicionalne tri prste.

Na vogalu, pri avtopralnici Panter se jim je globoko klanjala ženska, ki se je ob vsakem priklonu – prekrižala.

Ta presunljiva, simbolična in ponavljajoča se gesta morda v enem samem prizoru najbolj celovito prikazuje ves napor demonstrantov, občudovanje velike večine javnosti zaradi dejanj študentov, predvsem pa upanje in gorečo, skoraj fanatično vero ljudi, da jim bo množičen in nenasilen odpor do zavržnih ravnanj oblasti prinesel spremembe, ki si jih vsi želijo.

Priklon do tal. Foto: Igor Mekina

Že dan pred tem je bilo mogoče od prebivalcev Beograda, ki so se zvečer v majhnih skupinah pogovarjali, slišati ocene, »kaj se bo zgodilo jutri.«

To vemo zato, ker smo bili na terenu tukaj že bistveno prej, preden so oblasti v Beogradu prepovedale tudi prihode novinarskih ekip iz Slovenije, Hrvaške in še nekaterih držav, menda zaradi razlogov državne varnosti.

In tako smo že 14. marca zvečer lahko opazili precej nenavado dogajanje, namreč kako se ludje v skupinah zvečer zbirajo in polni upanja pogovarjajo o dnevu, ki prihaja...

Praviloma teh zahodnih, tudi slovenskih novinarjev sploh ne zanima bivanje skupaj s Srbijo, še manj, da bi z njimi razpravljali ali znotraj EU s Srbi usklajevali mnenja, prav nasprotno - zanima jih le prevrat, ki bi rusko zaveznico na Balkanu spravil v tabor Zahoda.

»Če pride 200.000, pol milijona ljudi, potem je gotov!« je dejal možakar ob robu igrišča v enem od naselij v predmestju srbskega glavnega mesta.

»Kaj pa, če Vučić angažira svoje batinaše, črnosrajčnike!« mu je oponesel drugi.

»Šele potem je zagotovo končal!« mu je odgovoril prvi.

Veliko pričakovanj je bilo zato dobesedno v zraku. A niso vsi bili istega mnenja.

Sto metrov dalje sem ujel pogovor dveh sosedov, kjer je prvi spraševal drugega, kaj pričakuje, da se bo zgodilo jutri. 

»Svašta i ništa!« mu je ta preprosto odgovoril, torej, da pričakuje »vse mogoče in nič.« Že naslednji dan se je pokazalo, da je zadnji ocenjevalec – zadel v črno.

Protesti sami so se sicer od tega trenutka pa do njihovega konca le nekaj ur naprej odvili bolj ali manj pričakovano, a z nekaj presenečenji.

Najprej so ljudje več ur čakali, da so se sploh lahko prebili do središča mesta.

Kolona demonstrantov maršira po Darvinovi in Kumodraški proti Avtokomandi in trgu Slavija v Beogradu 15.03.2025. Foto: Igor Mekina

Osrednji dogodek je bil zaradi varnostnih razlogov medtem prestavljen na trg Slavija, šele nato pa znova na plato pred Skupščino.

Točno tam, v Pionirskem parku, ki leži nasproti Skupščine (srbskega parlamenta) in ob predsedstvu Srbije že več dni protestirajo tudi režimski »študentje, ki se hočejo učiti.«

Po ocenah opozicijskih medijev gre za »lojaliste« vladajoče stranke srbskega predsednika, število pravih študentov med njimi pa je zelo vprašljivo, saj so med njimi s pomočjo objav na družbenih medijih odkrili obsojene kriminalce, celo porno igralca...

Študentje pod oknom sedeža srbskega avtokrata Aleksandra Vučića so bili zaščiteni kot beli medvedi, celo s kordonom - traktorjev, ki so jih pod okriljem noči in taktirko oblasti pripeljali po avtocesti iz okoliških vasi.

Noben med njimi ni imel registrskih tablic, policija pa ni storila nič, da jih ustavi in izloči iz prometa.

Kmalu se je na družbenem omrežju X pojavil napotek, kako je mogoče zagnati motor traktorja (in ga premakniti), tudi če nimaš ključa:

Da sploh ne gre za študente je postalo očitno, ko je eden od njih dejal, da so »dijaki« in pri tem napačno črkoval besedo, s črko ć na začetku, namesto đ (»đaci v srbščini in ne »ćaci«).

Za večino demonstrantov je bil to dokaz, da gre za nepismene podpornike oblasti, ki vsekakor niso študentje, ki se želijo učiti.

Demonstranti od tedaj naprej pogosto plešejo in skandirajo »kdor ne skače, ta je ćaci« in se s tem norčujejo iz podpornikov oblasti.

Foto: Igor Mekina

Protesti so nato trajali do okoli osme ure zvečer, ko je prišlo do nejasnih spopadov med samimi demonstranti, ki so jih domnevno pričeli prav provokatorji iz »Pionirskega parka« pred predsedstvom Srbije.

Še prej se je zgodilo nekaj nenavadnega – ob začetku petnajstminutnega molka zaradi 15 žrtev padca nadstreška je zbrana množica zaslišala nenavaden zvok in začutila nenaden udar vibracij.

Večina se je razbežala levo in desno, mnogi so občutili slabost.

Demonstranti trdijo, da je policija uporabila »zvočni top«, posebno ultramoderno sredstvo za razbijanje demonstracij, ki pa v Srbiji uradno ni v uporabi.

Slike tega sredstva sicer nihče ni objavil, a iz ravnanja policistov – ti so se razbežali pred nenavadnim dogodkom – je mogoče sklepati, da je do takšne uporabe res prišlo.

Hkrati pa je policija uporabo zanikala, izkazalo se je tudi, da »anti-dron puška«, ki je bila vidna v rokah enega od policistov ni ta »zvočni top.«

Nesporno pa je, da so iz smeri Vučićevih privržencev iz Pionirskega parka v demonstrante letele tudi steklenice in bile sprožene velike petarde oziroma »topovski udari«.

To so posredni dokazi, ki morda kažejo, da je oblast poskusila izzvati nerede, a da se jim to zaradi mirnega ravnanja demonstrantov ni posrečilo.

Takoj zatem so sami študentje, ki so imeli lastno redarsko službo, razpustili proteste in sneli rumene redarske jopiče.

Dve uri zatem je na tiskovni konferenci spregovoril predsednik Srbije Aleksander Vučić.

Prav njega in njegovo vlado demonstranti smatrajo za odgovorna za korupcijo, nedelovanje institucij in zaton pravne države.

Vučić je priznal, da so ob tako velikih demonstracijah tudi na oblasti »dojeli sporočilo« in da se »bodo morali spremeniti«, a je hkrati pohvalil režimske študente, ki si želijo učiti, ker niso poskusili doseči spremembe oblasti na ulici.

Poudaril je, da »večinska Srbija« še vedno želi, da se spremembe v državi izvedejo na volitvah.

Da se je vse končalo tako, kot se je, je najbrž kriva tudi afera, ki so jo lansirali v »režimskih medijih« samo dva dni pred demonstracijami.

Prikazali so namreč posnetek dogovarjanja nekaterih najbolj znanih voditeljev študentskih protestov, predvsem Mile Pajić in še nekaterih.

Študentski protesti v Srbiji so namreč apolitični, zahtevajo, da institucije pričnejo z delom, da se korupcija izkorenini, da se vpliv oblasti na sodišča in preiskovalne organe ter tožilstva (ki je očiten in dokazan skozi stotine primerov) - neha.

Iz njihovih izjav je bilo jasno, da so v dogovoru s »pozitivno nasilnimi« podporniki, ki so navajeni na takšna dejanja.

Predlagali so tudi, da naj manjše skupinice njihovih aktivistov skandirajo »prehodna vlada« in podobna gesla, ki bi jih nato prevzela množica in bi tako ta zahteva »postala zahteva množice.«

Vdora v institucije sicer niso neposredno načrtovali, so pa poudarjali, da je to mogoče, ker take množice ni mogoče nadzorovati. Ob tem so se dogovarjali tudi za »gverilske akcije.«

Iz posnetkov je bilo tudi mogoče razbrati, da se vsaj nekateri od organizatorjev dogovarjajo z neodvisnim sindikatom vojske o tem, da bi jim vojska nudila podporo.

Policija je nekatere od teh udeležencev sestanka aretirala, drugi pa so se zatekli na tuje, Mila Pajić na primer je odšla v Hrvaško, v Dubrovnik.

Na protestih pa zahtev po »prehodni vladi« nato ni bilo mogoče slišati.

Prav to pa je po eni strani dobro, po drugi pa – vir težav.

Študentski protesti v Srbiji so namreč apolitični, zahtevajo, da institucije pričnejo z delom, da se izkorenini korupcija, da se vpliv oblasti na sodišča in preiskovalne organe ter tožilstva (ki je očiten in dokazan skozi stotine primerov) - neha.

Toda kritiki iz opozicije opozarjajo, da takšne »apolitične« zahteve ne morejo doseči cilja, ker je cilj mogoče doseči le s spremembo oblasti.

Zato verjetno tudi poskus, da se šele ob zadnjem, največjem protestu (zbralo se je od 107.000 po policijskih virih, do okoli 330.000 ljudi po ocenah neodvisnih ocenjevalcev) v program uvrstijo tudi dodatne politične zahteve po »prehodni« vladi »strokovnjakov.«

Toda te zahteve bi lahko bile za večino javnosti dokaz, da gre res za »barvno revolucijo« in poskus neustavnega rušenja ureditve države, kar ves čas ponavljajo režimski mediji.

Protestniki so zato dosegli veliko, med drugim tudi padec vlade in vsaj navidezno izpolnjevanje velikega dela zahtev študentov.

Propad akademskega leta je realna nevarnost. Tega se zavedajo vsi, avtokratska oblast pa s počasnimi postopki igra na čas.

Hkrati pa dejstvo, da nekateri ključni dokumenti glede gradnje spornega nadstreška v Novem Sadu še vedno niso razkriti in sporno obtoževanje nekaterih, verjetno nič krivih »grešnih kozlov« ob hkratnem blagem ravnanju z najbolj odgovornimi, na primer ministrom za infrastrukturo Goranom Vesićem (ta je menda le v hišnem zaporu) kaže, da oblast še vedno računa, da bo demonstrantom zmanjkalo volje.

Časa za študij je namreč vse manj in tudi ob najboljši volji profesorjev se akademskega leta ne bo dalo stlačiti v nekaj mesecev do konca tekočega šolskega leta.

Propad akademskega leta je realna nevarnost. Tega se zavedajo vsi, oblast pa s počasnimi postopki igra na čas.

Kruta resnica je tudi, da so bile zadnje srbske volitve aprila leta 2022 (ob določenih nepravilnostih, v opoziciji pravijo da krajah) vendarle pretežno demokratične.

Aleksandar Vučić sicer vlada avtokratsko, se vtika v vse mogoče zadeve za katere ni pristojen, njegova stranka SNS pa je dejansko »ugrabila« državo in večino medijev z nacionalnim dosegom. Vučić tudi odkrito laže in je dnevno ujet pri lažeh - zadnja je bila na primer, da so demonstranti poškodovali oko policistu, v resnici pa ga je poškodoval drug policist.

Njemu naklonjeni, netransparentno financirani mediji svojih in njegovih laži ne popravljajo in ravnajo neetično.

Tudi osrednje medije ima pod nadzorom, neposredno na primer RTV Srbijo, ostale pa preko tajkunov, na primer medijev Željka Mitrovića, ki jim država v zameno za podporo že več let pozablja zaračunati davke.

Toda ob teh zlorabah je res tudi, da je v državi več opozicijskih medijev, ki brutalno ostro kritizirajo oblast.

Zato ima Vučić dejansko več podpore, kot bi lahko ocenjevali zgolj na podlagi množičnih protestov. To je morda paradoksalno, toda odgovor na ta paradoks se skriva v dejstvu, da je Srbija danes razdeljena.

Ob tistih, ki demonstrirajo in si želijo več svobode, predvidljivosti, napredka, poštenosti je del Srbov skeptičen, ker v Vučiću in SNS kljub vsem kritikam in dokazom o očitni korupciji vidijo garanta »miru in stabilnosti.«

Srbija je namreč med mlinskimi kolesi zveze NATO, ki jo je enkrat že napadla, je stalno izsiljevana s strani Evropske unije, njena manjšina je iz Hrvaške in tudi s Kosova večinoma pregnana, Kosovo so ji de jure zahodne članice s svojimi priznanji neodvisnosti pokrajine tudi de facto odvzele, ob tem pa v sosednji BiH 2 milijona Srbov dan za dnem živi v stanju permanentne politične državljanske vojne in poskusov majorizacije, na katere njihov vodja Milorad Dodik odgovarja z vse bolj odkrito separatističnimi potezami.

Tudi v Črni gori so Srbi in njihove stranke pogosto na udaru oblasti in z Zahoda financiranih medijev, njihove manjšinske pravice pa ignorirane. V takih razmerah si oblast v Srbiji ob branjenju nacionalnih interesov, ki ga izvaja z modro »nevrtralno« politiko in iskanjem skupnih točk tako z EU  kot ZDA ter Rusijo in Kitajsko, prav zaradi »zunanjega sovražnika« zlahka podreja državo in izvaja zlorabe.

In to mnogi, zlasti v urbanih centrih vidijo in temu nasprotujejo.

A opozicija ni doslej predstavila še nobene dobre alternative, predvsem na najbolj perečem področju zunanje politike. In zato Vučić še naprej vlada.

Po drugi strani želijo predvsem bolj razgledani prebivalci, ki jih je veliko zlasti v mestih biti del moderne, evropske Srbije in ta del Srbije se po izobrazbi, hotenjih, ciljih in pogledih na večino zadev prav v ničemer ne razlikuje od večine javnosti v zahodni Evropi ali pa na primer mest v Sloveniji in drugih mestih na področju nekdanje SFRJ.

Toda geopolitične razmere so takšne, da se bo v Srbiji zmeraj našlo dovolj ali še več tistih, ki bodo na prvo mesto postavili varnost in obrambo nacionalnih interesov, ne pa svobodo in pravno državo.

In zato, ker je opozicija povsem nesposobna, sprta, obremenjena s starimi aferami in glede glavnih zunanjepolitičnih nevarnosti, ki pretijo Srbiji, nima nobenih boljših odgovorov od politike Vučića sedanji predsednik Srbije lahko še vedno računa na veliko ritoliznikov.  

Ti podporniki sicer niso v velikih mestih, pač pa so v delih manj razvite Srbije. V Srbiji je tudi veliko beguncev iz Kosova, Hrvaške in BiH.

Tudi izbrisani iz Slovenije so med njimi. Vsi ti bodo na prvo mesto vedno postavili - varnost. Tista, ki jo ponuja Vučić je res varljiva, a mnogim se zdi bolj gotova kot to, kar ponuja neenotna in šibka opozicija.

Vučić lahko računa tudi na podporo zaveznikov v svetu, kjer jim je bolj pomemben Vučićev kritičen odnos do Zahoda (predvsem v Moskvi in Pekingu) ali pa celo zgolj pasivno ravnanje, neodzivanje na njihove politike in sodelovanje v njihovem diplomatskem cirkusu (EU in ZDA) imenovanem »približevanje Srbije EU« in »dialog s Kosovom«, ki potekata v škodo Srbije in zaradi katerih se lahko tuji diplomati bahajo z »diplomatskimi uspehi.«

Sporočilo iz Srbije je zato v bistvu zelo pozitivno, če bi ga tuje, predvsem evropske države znale prebrati na pravi način.

Stotisoči na ulicah srbskih mest in na tisoče mladih, ki jih ne žulji na podplatih in ne napadi režimskih medijev niso ustavili ob njihovi utemeljeni kritiki oblasti kažejo, da čisto blizu članic EU, praktično na zunanji meji EU čakajo sodelovanja željni novi državljani EU, privrženi povsem istim vrednotam, kot večina državljanov v članicah EU.

Stotisoči na ulicah srbskih mest in na tisoče mladih, ki jih ne žulji na podplatih stopal in ne napadi režimskih medijev niso ustavili ob njihovi utemeljeni kritiki oblasti, kažejo, da čisto blizu članic EU, praktično na zunanji meji Evropske unije čakajo sodelovanja željni novi državljani EU, privrženi povsem istim vrednotam, kot večina državljanov v članicah EU.

So torej kulturno in vrednostno povsem kompatibilni z vso ostalo Evropo, kar za mnoge priseljence, ki jih iste države rade sprejemajo - ni mogoče trditi.

Toda – dokler v sami EU politiki ne bodo spoznali, da morajo zato, da bi ideje teh ljudi postale večinska politika v Srbiji, tudi sami narediti več za varnost, enakopravnost in spoštovanje legitimnih interesov Srbov in Srbije, od situacije na Kosovu do razmer za Srbe v Hrvaški in predvsem BiH - se položaj ne bo bistveno spremenil.

Videli bomo še naprej, kot sem slišal od enega od prebivalcev dan pred protesti, »svašta i ništa.«

Dokler politiki EU ne bodo prenehali z na kolosalnih lažeh in pretiravanjih zgrajeno lastno vojnohujskaško, militaristično politiko do Rusije, ki je bila in ostaja zaveznica Srbije – tako dolgo od te »evropske« in »demokratične« Srbije« EU ne bo imela prav nobene koristi.

Kaj to pomeni?

To pomeni, da ni mogoče na podlagi enega načela izgnati Srbe s Hrvaške in nato na to načelo »pozabiti«, odvzeti del ozemlja Srbiji in dovoliti, da se s tega ozemlja (znova) izženejo Srbi, kot se je zgodilo na Kosovu.

To pomeni, da se ni mogoče zaklinjati na svetost meja Hrvaške, BiH in nujnost obstanka bosanske države (ali pa v zadnjem času popularne Ukrajine), istočasno pa se požvižgati na mednarodno priznane meje Srbije.

Dvojni kriteriji v mednarodnih odnosih so dobri za vzdrževanje kolonialnih in neokolonialnih odnosov, dokler jih podpira velika moč, a na dolgi rok ne vzdržijo.

Dokler se ne rešijo vsa ta vprašanja in dokler EU ne uredi svojega odnosa z Rusijo na civiliziran in razumen način bo zato srbsko vprašanje na Balkanu - ostalo odprto.

Brez rešitve tega vprašanja pa ne bo integracije Zahodnega Balkana v EU.

In še manj je mogoče vse to doseči, če se bodo v EU pred Srbijo v članstvo sprejemale njene sosede, ki imajo odprta vprašanja s Srbijo (Albanija, Črna gora, BiH...) in jo bodo lahko blokirale.

Dvojni kriteriji v mednarodnih odnosih so dobri za vzdrževanje kolonialnih in neokolonialnih odnosov, dokler jih podpira velika moč, a na dolgi rok ne vzdržijo.

In razmerja moči se danes premikajo v smer zatona Zahoda in vzpona Rusije, pa tudi Kitajske.

In vedno večje moči Srbije, ki ostaja na svojem mestu, medtem ko se temelji zveze NATO - krhajo.

In to mnogi razumejo tudi v Srbiji.

Ob več kot štiri mesecih protestov namreč vsi komentatorji in opazovalci, ki tako vzhičeno poročajo o uporu Srbov proti »avtokratskemu režimu« pozabljajo, da na protestih ni mogoče videti NITI ENE zastave Evropske unije, Nata ali ZDA – pa tudi, zaradi doslednosti, vseh ostalih ne. Dovoljeni so le nacionalni simboli in zastave.

In navdušenje teh novinarjev in komentatorjev nad demonstracijah v Srbiji bi bilo morda bolj iskreno, če v ozadju ne bi šlo le za preračunljivo veselje.

Ob več kot štiri mesecih protestov vsi komentatorji in opazovalci, ki tako vzhičeno poročajo o uporu Srbov proti »avtokratskemu režimu« pozabljajo, da na protestih ni mogoče videti NITI ENE zastave EU ali ZDA – pa tudi, zaradi doslednosti, vseh ostalih ne.

Kajti praviloma teh zahodnih, tudi slovenskih novinarjev sploh ne zanima bivanje skupaj s Srbijo, še manj, da bi z njimi razpravljali ali znotraj EU s Srbi usklajevali mnenja, prav nasprotno - zanima jih le prevrat, ki bi rusko zaveznico na Balkanu spravil v zahodni tabor.

In vsi vemo, kje je glavni problem.

Opisal ga je dopisnik RT Chay Bowes, ki je te dni obiskal Srbijo. 

»Srbija se je zoperstavila Natu, to jih je stalo njihovega gospodarstva, njihovega ozemlja in mnogih življenj njihovih ljudi.

Vendar so se zoperstavili. Globoka država ZDA, Združenega kraljestva in EU tako zelo prezira Srbijo, da so celo dovolili sovražnikom Beograda ustvariti lažno državo na srbskem suverenem ozemlju.

Kosovo je Srbija.«

Po drugi strani pa srbski demonstranti dokazujejo svojo veliko toleranco – že neštetokrat je bilo prikazano, da jim je šovinistični nacionalizem tuj, da pravoslavci skupaj molijo z muslimani in katoličani, da drugačnost za njih ni nobena ovira.

Kaj, če bi se tega naučili tudi Tonino Picula in ostali evropski politiki, ki znajo Srbom zgolj očitati razne stereotipe, namesto da bi pokazali malo tolerance do zahtev Srbije po enakopravni obravnavi srbskih zahtev?

Kaj, če bi ob vsem tem državljanskem pogumu, nenasilnem odporu mladih generacij tudi ti politiki najprej počistili pred svojim pragom in se znebili slabih stereotipov?

Da je z drugačno, ponosno in samosvojo Srbijo pripravljena živeti v sožitju tudi EU, ki menda tako zelo ceni pluralizem in »različnost« - tega pa doslej , žal – še nismo videli.

Namesto tega pa vsi, pogosto ne le politiki, temveč tudi razni komentatorji in starlete kot je na primer Severina ponavljajo stereotipe o tem kako so Srbi krivi praktično za vse konflikte na Balkanu - kar nato režimski mediji v Srbiji s pridom izkoriščajo.

Dokler ne bo spremembe teh pogledov, dokler bo morala Srbija sama zagotavljati varnost za večino Srbov v Srbiji in tudi izven nje, dokler se nenačelni, pristranski pritiski na Srbijo (da naj prizna Kosovo kot državo, praktično za nič in pristane na centralizacijo BiH) ne bodo nehali – tako dolgo bodo učinki študentskih in opozicijskih demonstracij za boljšo Srbijo - ostali omejeni.

Zvočni top, ki bi prenesel to močno sporočilo, bi morali usmeriti ne proti mirnim demonstrantom, pač pa proti miru sovražnim evropskim politikom, ki zgolj govoričijo o miru, kuhajo pa vojne.

Mlada srbska generacija je že pokazala, da je pametna, izobražena, inventivna, empatična, tolerantna, z eno besedo – izjemna, da si želi le svobode in pravičnosti, je sposobna živeti v sožitju z drugimi. Kdaj bo tega sposobna tudi EU?

Da je z drugačno, ponosno in samosvojo Srbijo pripravljena živeti v sožitju tudi EU, ki menda tako zelo ceni pluralizem in »različnost« - tega pa doslej, žal – še nismo videli.

Niti tega, da bi bila EU sposobna živeti skupaj in sodelovati ne le z ZDA in Kitajsko (s katerima odpira nove fronte), pač pa tudi s svojo veliko sosedo - Rusijo. 

Še huje, zdi se, da se poti EU in Srbije vse bolj razhajajo.

Če ostanemo pri oceni nekaterih protestnikov, je Srbija v tem času res pokazala veliko, torej vse mogoče (svašta), evropske države pa v vsem tem času prav nič (ništa).

Medtem ko se Srbija vse bolj demokratizira, se EU vse bolj militarizira…

Mirne, dostojanstvene demonstracije v Srbiji so zato ne le budnica za Srbijo, pač pa tudi budnica za vse bolj noro, militaristično Evropo.

Kajti po tem oknu priložnosti, ki so ga le za kratek čas odprli v Srbiji, se bodo tudi prebivalci v Srbiji, ki je doživela že marsikaj slabega, (od vojn do blokad in pregonov) zaradi vse bolj nestabilne Evrope v naslednjih letih vse bolj premikali v smeri zahtev po varnosti.

Pričakovanja ljudi, ki si želijo svobode in pravičnosti, bi se bi lahko zmanjšala prav zaradi katastrofe, v katero se pomika Evropska unija.

Razmere se bodo najprej verjetno zaostrile predvsem v BiH, ki jo EU potiska v napačno smer. Vsaj politiki v Sloveniji bi to lahko razumeli...

Če EU tega res noče in če hoče pomagati demokratizaciji Balkana, potem se mora zato najprej Evropska unija sama vrniti k svojim koreninam, promovirati mir in varnost za vse, ne pa, da se spreminja v vojaški blok, ki je še agresivnejši kot NATO pakt.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke