»Mi preprosto plavamo s tokom, brez lastnih stališč, slovenska vlada se premika po liniji najmanjšega odpora!«

Miha Kordiš, samosvoj poslanec, brez vseh funkcij v državnem zboru, hkrati pa član Poslanske skupine Levica je že dolga leta eden od najbolj prepoznavnih voditeljev Levice, vendar se je pred časom razšel s svojimi tovariši. Glede na to, da je bil na zadnjih predsedniških volitvah celo predsedniški kandidat, je bilo za mnoge v Sloveniji to šokantno in presenetljivo.

Toda zgodovina je pokazala, da se najbolj surove bitke niso vodile med različnimi ideološkimi skupinami, temveč znotraj istih.

Miha Kordiš je to izkusil na lastni koži, kot najbolj prepoznaven obraz Levega krila stranke. 

Toda Mihi Kordišu vsekakor ni mogoče očitati pomanjkanje poguma, načelnosti in vztrajnosti, ko gre za politične nastope.

Dosegel je marsikaj, mnogi pa so si ga zapomnili tudi kot tistega, ki je s svojo načelnostjo in trmoglavostjo, s katero se je uprl tako partijskim šefom v Levici kot eliti v vladi izboril za to, da so se na koncu socialni prispevki začeli usklajevati v skladu z inflacijo.

Z njim smo se pogovarjali o tem in o še bolj surovih bitkah, ki se vodijo na mednarodni sceni. 

Pred časom ste v Državni zbor poslali pobudo o prenehanju slovenskega podpiranja posredniške vojne v Ukrajini. Vas čudi, da kljub številnim podatkom in opozorilom o pravi naravi te vojne še vedno tako veliko število politikov ponavlja netočne trditve ameriške administracije? Zakaj večina javnosti še vedno podpira te napore, da se v vojno pošlje še več denarja in orožja?

Ljudje v tej državi se še kar dobro držijo, ko gre za razmišljanje z lastno glavo glede zunanje politike.

Po anketah javnega mnenja vsaj polovica ali še več državljanov nasprotuje vladnemu pošiljanju orožja v Ukrajino, medtem ko je po drugi strani javni diskurz, ki oblikuje naš medijski prostor, enostransko vojno hujskaštvo.

V medijih se vrti dobesedno propaganda NATO pakta, poznana še iz časov pred letom 2022.

Sodeloval sem na sejah Odbora za obrambo, dokler me niso razrešili. Od blizu spremljam navijanje za vojno z Rusijo že eno desetletje.

Kako je poslabševanje razmer v Ukrajini psihopatologija enega človeka, Vladimirja Putina, ki naj bi bil začetek in konec vseh problemov, zato naj se tudi Slovenija še bolj oboroži, preden bodo tanki Ruske federacije na naših mejah je udrihanje, ki ga poslušam že od 2014.

Tudi slovenske vlade so s tem opravičevale nakupe novega orožja, pošiljanje slovenskih fantov in deklet na misijo v Latvijo z namenom zastraševanja Ruske federacije in druge ukrepe militarizacije.

Z invazijo Ruske federacije preko ukrajinskih meja je to vojno hujskaštvo, omejeno pretežno na histerijo znotraj institucij, postalo »mainstream« sporočilo v medijih.

Pojavilo se je na naslovnicah, vsak dan nas bombardirajo s takšno ali drugačno “novico”, potopljeno v propagandnem diskurzu NATO pakta.

Prepovedano se je vprašati o vlogi Zahoda pri izbruhu sovražnosti v Vzhodni Evropi, kaj šele, da se jo izpostavi. Vse je je Putin Ex-machina, začetek in konec zgodbe. Kot da se vojne začenjajo zaradi značajskih lastnosti posameznikov, ne pa zaradi interesov, specifično zaradi interesov kapitala.

Brez imperialistične politike vedno tesnejšega vojaškega obkoljevanja Rusije iz Zahoda z namenom, da se gospodarski prostor federacije na silo podredi zahodni hegemoniji, tudi ruskih tankov na ukrajinski strani meje ne bi bilo.

Res je, da se je javnost v Sloveniji glede te in podobnih vojn odzvala bistveno bolje, kako pa gledaš na obe vladi, prejšnjo Janševo in sedanjo, Golobovo, ki sta v bistvu že od začetka zagovarjali zgolj to eno, linijo, ki je za vse videla krivca le v Rusiji. Ali sploh razumejo, za kaj gre v resnici, pa zaradi slovenskih povezav z Nemčijo in strahu ne želijo spremeniti politike, ali pa jim res ni jasno in vodijo nerazumno politiko prav zato? So torej prestrašeni pragmatiki ali ali nevedni verniki?

Po eni strani drži, da je državni vrh vključen v evropske in natovske strukture, ki so "marinirane" v tej protiputinovski in protiruski histeriji in je zato tukaj nekaj verovanja zagotovo prisotnega, glavni motiv pa je in verjetno ostaja neko golo prilagajanje.

Skratka, plavamo s tokom, nimamo nekih svojih res artikuliranih lastnih pogledov in zato se slovenska oblast pomika po liniji najmanjšega odpora.

In to pomeni, da se prilagajaš centrom moči. In to ne vidimo samo na področju zunanje politike, kjer se zgolj postavimo v vlogo diktata Nata in ameriške zunanje politike – z redkimi pozitivnimi prebliski, ki obstajajo – ampak tudi pri vodenju notranjepolitičnih zadev in prilagajanju  željam najmanj produktivnega sektorja kapitala.

Kaj pa Levica – bili ste edini kritični, a ko sem se nekaj dni pred intervencijo Rusije pogovarjal z Lukom Mescem sem dobil občutek, da vse vidi kot spor med različnimi kapitalisti in ni videl, kje je pravi problem te vojne?

Vodstvo Levice močno pritiska, da se stranka premakne na sredino, pa naj vrag pocitra vse naše predvolilne obljube in program. Del tega je seveda, da se protiimperialistična ost - integralno vgrajena v vizijo socializma za 21. stoletje  – otopi.

Že takoj v začetku mandata smo bili deležni pritiskov strankarskega vrha, ki je poskusil situacijo v Ukrajini uporabiti za slikanje zveze NATO v sprejemljivo, celo antifašistično in obrambno organizacijo, poglejte si javne izjave Luke Mesca iz tistega časa.

A vsaj na ravni javnega izjavljanja je članstvo odbilo pritisk sredinjenja, retorično je stranka ostala antiimperialistična.

Opozarja na vpletenost Zahoda v morije, od Palestine do Ukrajine, kar je pravilno.

Žal pa razen javnih izjav ne gredo dalje: v kamere vidni predstavniki stranke govorijo eno, kot del vlade pa defacto delamo nekaj čisto drugega.

Tudi antiimperializem je postal kozmetičen.

Kje je tukaj za tebe meja? Ker zdi se mi, da je bilo pri tvojem razhodu s tovariši v Levici tudi veliko tega. Če gremo samo na notranjo politiko za trenutek  - kako je sploh mogoče, da so vladne stranke, ki so prišle na oblast na plečih protestov, ljudstva, razmišljale o tem, da se socialni transferji ne bi prilagajali inflaciji? Ti si takrat temu vladnemu predlogu nasprotoval, celo skupaj z SDS, kolegi pa so naredili diverzijo z glasovalnimi karticami, na koncu katere je ta predlog padel – v veliki meri po tvoji zaslugi, zaradi česar so se nato transferji vendarle uskladili sto odstotno. Kako je do tega sploh lahko prišlo? 

Ja, namesto glasovanja so kolegi potegnili kartice iz glasovalnega aparata in se poskušali skriti pred odgovornostjo.

Stranska posledica je bilo sesutje glasovalnega sistema, med popravilom pa je postal javni pritisk tako velik, da je uskladitev socialnih transferjev z inflacijo obstala.

Jemanje kartice iz reže, namesto, da oddaš glas, je za moj vrednostni sistem prvovrstna strahopetnost.

Drži, da sem prispeval svoje k pritisku, saj se nisem pustil upogniti in na koncu glasoval za polno uskladitev. Saj sem vesel končnega rezultata, a zmagoslavni ton boste iskali zaman. Zmaga je grenka. Politična dinamika bi morala biti čisto drugačna.

Levica bi se morala pogajati ne o tem, koliko bomo revežem vzeli in rezali uskladitev na 70- ali 80- odstotkov inflacije.

Nasprotno, glasno bi morali na mizo prinesti, malce karikiram, naj se dvigne pomoč revnim delavskim družinam za 150- ali 200- odstotkov inflacije.

Ne pa, da že kar vnaprej minister za delo normalizira krčenje sociale in laže, da rezanja socialnih transferjev ne bo, v drobnem tisku pa pride, da usklajevanje z inflacijo odpade.

Tu so verjetno neke meje v politiki, sploh če gre za stranke, ki naj bi bile blizu malemu človeku? In sploh ni šlo za velik denar, sploh če pogledamo, o kakšnih veliko večjih projektih se odloča, od infrastrukture, drugega bloka JEK-a do orožja za Ukrajino?

Če ti politične prioritete postavljajo centri moči, različne organizacije kapitala v domovini ter EU in NATO pakt v tujini, je seveda jasno, s katerim tokom bo plaval politični režim.

Za vsebinsko prazno politično sredino je skorajda zakonitost, na katero mala leva stranka nima direktnega vpliva.

Ima pa vpliv na stališča, ki jih zagovarja sama.

Lahko se obrne na ljudi in z njihovo pomočjo izvajati politični pritisk iz leve, če je potrebno pa na neki točki tudi neposredno reče oprostite, tole pa ne bo šlo.

Očitek, ki je letel nate s strani kolegov pa je bil, da nisi dovolj tovariški, solidaren, prilagodljiv, kompromisarski. Ali te kritike sprejemaš kot relevantne ali se ti zdi, da so kolegi tu šli predaleč?

Samo v tem mandatu sem požrl celo vrsto zadev, svoje nasprotovanje pa pokazal le v nekaj bitkah, kjer so šle stvari res preveč narobe. Privatizacija javnega zdravstva, denimo.

V nekaterih primerih se je odprla možnost, na primer pri socialnh transferjih, da s svojo držo in z močnejšim pritiskom kakšno odločitev tudi neposredno spremenim.

Povedano drugače, sprejel sem več kompromisov kot ne. Kritika s strani kolegov je pranje samih sebe za lastno nenačelnost, za to pa je priročno napadati tistega, ki pove, da je cesar nag.

Nazaj na vprašanje kompromisa. Kompromis je, da med točkama A in C najdemo skupno točko B.

Ta kompromis imamo, reče se mu koalicijska pogodba. Se ga spoštuje?

Niti najmanj, v praksi so vladne politike krepko na desno in diametralno nasprotne zavezam do ljudi. Nadaljnje popuščanje na desno ni kompromis, ampak kapitulacija.

Bom dal primer.

Na področju obrambe in zunanje politike smo že sprejeli velik kompromis, ko se je Levica zavezala, da programsko ostaja na izstopu iz NATO pakta, a razumemo, da izstopa v režiji vlade z večinsko nasprotnim stališčem seveda ne bo in ga ne pričakujemo.

To je ena stran kompromisa: gremo v vlado, kljub temu, da Slovenija v tem mandatu ne bo izstopila iz pakta in to sprejemamo, čeprav mu sami nasprotujemo.

Sedaj pa druga stran kompromisa: v zameno se preneha z norimi nakupi orožja in sodelovanjem Slovenije v tujih vojnah.

Sredstva še kako potrebujemo za vzdrževanje države blaginje doma. O kakšnem kompromisu od tu naprej še govorimo?

Da bomo namesto 100 oklepnikov kupili 50 oklepnikov, ali kaj?

Kakšen pa je bil odziv Aste Vrečko na te razprave? O tem ne govori veliko, a ima sploh kakšna stališča?

Stranka ima oblikovano politiko, ki zavezuje vse funkcionarje in to je to. Ni problem v zastopanju stališč, problem je, ker se ne izvršujejo.

Kakšen je tvoj status, sedaj, ko si izključen iz dela vseh parlamentarnih teles? Je o tem sploh odločalo članstvo?

Kje pa, to je izpeljalo nekaj strankinih funkcionarjev, brez soglasja članstva. 

In kakšni so tvoji načrti? Se je še smiselno znotraj Levice boriti za drugačno politiko ali je morda čas, da se na slovenski politični sceni naredi še kakšna stranka, na primer podobna stranki Wagenknechtove  v Nemčiji, ki bi bila alternativa tudi Levici?

V tem trenutku ne bom zavrnil nobene možnosti.

Kljub vsemu sredinjenju in zelo umazanim poskusom čistke Levega krila še vedno Levico prepoznavam kot svojo politično domovino.

Moderna leva stranka mora biti široka, zato si v Levem krilu želimo političnega dogovora in skupnega nastopa na naslednjih državnozborskih volitvah.

Raje kot fragmentacijo imamo sodelovanje med levo-liberalnimi funkcionarji programsko sicer leve stranke na eni in socialistično razpoloženimi aktivisti na drugi strani.

To seveda zahteva veliko kompromisov, potrpljenja in medsebojnega dogovarjanja.

Žal zaenkrat vodstvo stranke ni pokazalo nobene pripravljenosti na političen dogovor, ki bi kaj takega omogočil.

To je naša firma za kariere, moteče “sindikaliste” je potrebno očistiti, gre njihova logika.

Zato so se odzvali zgolj s poskusom čistke, kjer so me napadali z lažmi in za zdaj ne kažejo znakov, da bi jih srečala pamet.

Pa bi bilo za vse bolje, če bi jih. Če že zaradi drugega ne, potem zaradi grožnje skrajne desnice.

Zagotovo pa gre Levo krilo naprej in na naslednje volitve.

Pa je možno tudi na zunanjepolitičnih vprašanjih dobiti kaj glasov? Ker zunanja politika ljudi večinoma ne zanima, vendar smo sedaj prvič v zgodovini morda v trenutku, ko ta vprašanja vplivajo na vse, tudi na gospodarstvo. Ker se odloča, kam se bo svet vrtel, velike, napačne vojne pa so na kolena spravile že velike imperije, kaj šele države? Je mogoče dobiti kaj glasov na ideji sodelovanja Evrope z Azijo, Rusijo, Kitajsko, ali je neizbežno, da ostanemo figure tega ameriškega boja proti Rusiji?

Kolikor ta možnost obstaja bi rekel, da je v Sloveniji nadpovprečna glede na ostale evropske države.

Kljub trem desetletjem integracije pod zahodne centre moči še vedno premoremo močan protiimperialistični ljudski refleks. A pod črto politične prioritete v javnem prostoru pišejo kapitalistični interesi in institucije.

Za mirovniško politiko in socializem se borimo iz obrobnega mesta.

Mirovništvo bo zato volilno prodorno toliko, kot ga bomo uspeli premakniti v splošno javnost in vzpostaviti kot temo splošnega pomena.

Kar pa ne spremeni dejstva, da zunanja politika objektivno pridobiva na pomenu, zaradi nore eskalacije, ki jo poganja krhajoča se hegemonija Zahoda.

Ukrajina je en primer, Palestina je drug, strateško najpomembnejše je ameriško obkoljevanje Kitajske.

Establishment nas z militaristično retoriko od Nemčije do Slovenije prepričuje, naj sprejmemo militaristično politiko, vojno histerijo ali kar vojno stanje za nekaj normalnega.

Ali ni nenavadno, kako se »spremenjene varnostne razmere« sedaj opredeljujejo kot nekaj, na kar sploh menda nismo imeli vpliva? Pa je to res?

Točno tako, o »spremenjenih varnostnih razmerah« se govori, kot da gre za naraven pojav, za slabo vreme.

V resnici imajo te “spremenjene varnostne razmere” zelo jasne politične akterje. Običajno so naši zahodni prijatelji tisti, ki jih agresivno spreminjajo.

Gre za samoizpolnjujoče se prerokbe. S svojimi dejanji smo vplivali na “poslabšanje varnotnih razmer”.

Sedaj naj jih rešujemo s še več intervencionizma in še več orožja, da bomo bolj varni.

Da je več “varnosti” enega vedno na račun manj varnosti drugega in vodi v destabilizacijo oziroma “poslabšanje varnostnih razmer,” sploh ne vstopi v sliko.

Ob tem je res še nekaj. Slovenije nihče ne ogroža. Tudi zveze NATO nihče ne ogroža.

Pred vojno v Ukrajini je imel pakt 20-krat večji vojni proračun od Ruske federacije. Po dveh letih neprestanega prilagajanja ruske družbe za vojne potrebe je njihov proračun še vedno desetkrat nižji od Natovega.

Ne kupim, da je še več orožja življenjska nuja!

Celo, če sprejmemo interpretacijo enostranske vojaške varnosti, kot nam jo servirajo, je NATO takšen globalni hegemon, da je praktično nedotakljiv.

Konflikti se razplamtevajo zato, ker želijo zahodne države še nekoliko raztegniti svojo hegemonijo oziroma branijo obstoječo z bojnimi sredstvi.

Tako v Ukrajini sploh ne gre za Ukrajino. Nikoli ni šlo.

Gre za ruski gospodarski prostor in ruske vire, vojna v Ukrajini je le prikladno orodje za vojaško stiskanje in izčrpavanje Ruske federacije.

Ruski režim je avtoritaren, konservativen, protisocialističen. Dejstvo. A karkoli si že o njem mislimo, je bistvo Putinove renesanse Rusije vračanje njene suverenosti.

Ruska federacija se je bila in se je še pripravljena vključevati v zahodne gospodarske in politične strukture, vendar pod svojimi pogoji.

Zahodne države in zahodni kapital tega nista bila pripravljena sprejeti.

Ob prelomu tisočletja je Zahod začel z eskalacijo, namesto iskanja partnerstva je šla v rabo strategija obkoljevanja.

Postavitev protiraketnega ščita, odpoved sporazumov za omejevanje raket srednjega dosega in podobno.

Toda takšna stališča v »osrednjih« medijih praktično ni mogoče prebrati. Kako si razlagaš dejstvo, da po eni strani živimo v demokratični, menda plurali družbi, za katero smo se borili, kjer naj bi imeli svobodo govora, po drugi strani pa so vsi mediji kar nekako »glajhšaltani« kakor da bi bil zadaj nek politbiro, ko gre za zunanjo politiko? In kjer so vsi, ki drugače mislijo, marginalizirani in ne morejo izraziti svojega mnenja. Ali ni tu nek resen problem?

Poveš že lahko, vprašanje pa je, če te bo kdo slišal. Discipliniranje se dogaja z mehkimi sredstvi, dokler ta zaležejo.

Recimo z napadi, da si »putinist« v primeru protiimperialističnih stališč o ameriški vojni v Ukrajini - če jih sploh spustijo v eter.

Manj gre za politbiro in bolj za mrežo institucij, ki je prežeta z določeno ideologijo in miselnim okvirjem.

Varnostne ideologije vsak dan bolj obvladujejo zahodne družbe, logika za njimi je gospodarska in politična hegemonija.

Ta stališča povzemajo in sprejemajo kot normalna, samoumevna, naravna tudi mediji.

Za povrhu je Slovenija majhna država s prekariziranimi medijskimi delavci, ki pogosto nimajo druge kot duhamornega povzemanja novic iz prgišča glavnih tiskovnih agencij kot sta Reuters in AFP, ki seveda zastopajo ve se kakšne interese.

In zakaj v Sloveniji ni mogoče – glede na to, da imamo generacije, ki so živela v času neuvrščenosti in poznajo boj proti kolonializmu – postaviti stališča vlade  nekoliko bliže Madžarski ali Slovaški, ali celo bliže stališčem predsednika Milanovića na Hrvaškem? Zakaj ne bi mogli reči, da notranjepolitičnih modelov teh držav ne želimo kopirati, da pa imajo prav glede zunanje politike? Je to tako težko? Kajti z vztrajanjem pri tej politiki drvimo v katastrofo, ki bo ekonomsko onemogočila izvajanje reform, ki si jih je ta vlada zastavila – se pravi pokojninsko reformo, stanovanja za mlade, modernizacijo države. Ali tega nihče ne vidi?

Mislim da sva odgovor na to vprašanje že podala. Slovenski establishment nima političnega projekta.

Sredina z največjim vplivom na državo je vsebinsko izpraznjena, nima niti liberalne politike, ki bi jo želela uveljavljati in po kateri bi se ravnala.

Preprosto pride na položaje in jadra z vetrom, ki najmočneje seveda piha v smeri centrov moči.

S parlamentarno desnico ni dosti bolje, agresivno se želi pripojiti na rento iz perifernega kapitalizma in svoj dostop zaščititi s fašizacijo države.

Slednje je orodje, ki naj varuje plenjenje, niti ne kako globoko prepričanje.

Ali, kot se bere eden od ljubljanskih grafitov: boj za oblast je boj za keš. Boleče banalno, vem. A zato nič manj resnično.

Toda ali v vladi vsaj potekajo razprave v smislu »dobro, to moramo narediti, ampak vsi vemo, da so v resnici stvari drugačne.« Ali pa so res takšni verniki te zgrešene politike?

Na to ne morem podati točnega odgovora, saj v vladi ne sedim.

Se mi pa zdi, da gredo stvari pretežno po inerciji, ki jo določa kapital, veliko je vdanosti v usodo in cinizma celo pri tistih posameznikih, ki bi si želeli kaj spremeniti.

No, večinoma pa samo lovljenje lastne koristi.

Se kjerkoli kaj premika naprej? Morda vsaj glede stanovanj?

Nič kaj zares. Časopis Večer je nedavno objavil članek, ki je govoril o šestih prelomljenih zavezah iz stanovanjskega področja - od sedmih.

Od  začetka mandata višina najemnin še naprej eksplozivno raste in nič ne kaže, da se bo ustavila. Novogradnje se nadaljuje, a to so projekti, zastavljeni že v času prejšnjih vlad.

Zapovrh imamo še negativne premike na novo. V koalicijski pogodbi je neposredno napisano, da bi morale primerne nepremičnine slabe banke na stanovanjski sklad za javno neprofitno gradnjo.

Zgodilo se je nasprotno: odhajajo pod podjetje DSU, državno podjetje "boysev" za finančnim ministrstvom, ki bodo gradili javna profitna stanovanja s končnim ciljem, da se nato privatizirajo in v državo pripelje plenilski sklad Vonovia.

To je tisti sklad, ki so mu prebivalci Berlina na referendumu pokazali rdeč karton in izglasovali nacionalizacijo stanovanj.

Kot da ni še dovolj, bodo profitna stanovanja na javnih zemljiščih grajena z javnim denarjem.

Zagotovo ste zasledili hvalisanje vodstva Levice, kako naj bi šla kar ena milijarda za stanovanja?

Drobni tisk: iz te vreče se bodo gradila tudi profitna “javna” stanovanja pod DSU, kako globoka bo in koliko življenjske dobe bo imela, bomo pa sploh šele videli.

Ampak o tem se v javnosti sploh ne govori, vidimo in slišimo le samopromotorsko trkanje po prsih.

Stvari se samo »dogajajo,« medtem ko se v ozadju pripravlja celo bogastvo za prihodnjo privatizacijo.

Kaj pa, če bi morali zamenjati celoten koncept družbe? Če prav razumem, še vedno verjameš v demokratični socializem?

Absolutno.

Ampak tega v Evropi ni. Najbližje temu so bile nordijska "države blaginje" v času vladajoče socialdemokracije. Ampak tudi te so v krizi. Kje vidiš kak model vladanja, kakšne rešitve, na katere bi se lahko oprli?

Bom odgovoril bolj puntarsko in manj državniško. Preprosta resnica obvladuje našo družbo. Če hočeš rešiti družben problem, ga moraš narediti v politični problem. To pomeni, da se organiziraš, protestiraš, si nasploh tečen in glasen v javnem prostoru.

To je edini način, da karkoli postopoma premakneš.

Za socialistično stranko to pomeni, da je vedno, res vedno najprej obrnjena k ljudem in stopa z njim v zavezništvo.

Sredinske stranke so lahko partnerice znotraj institucije, a edini zaveznik je organizirano ljudstvo. V tem smislu ni preprostega recepta, kako naj družbeno realnost postavimo na glavo.

Ni enega modela, je le proces. Metoda, če želite.

Rečeno preprosto je naloga socialistov da tudi, ko delujemo v državnih institucijah, na vse kriplje podpiramo in spodbujamo organiziranje v družbi in v ta namen uporabimo državni aparat.

Zadruge in sindikate, recimo.

Edino tako raste sila organiziranega ljudstva, ki je ventuelno sposobna ustvarjati dovolj pritiska za resnejše premike. Rastejo pa tudi samonikle, skupnostne oblike interakcije med ljudmi, ki jih ne mediira kapital.

Bi nam mogoče kakšni elementi socializma pomagali?

Če nimamo enega modela države od glave do peta, imamo pa tisoče primerov dobrih praks iz celega sveta, tako solidarne organizacije “od spodaj” kot državnih politik “od zgoraj”. V kakšnem mestu nacionalizirajo javni prevoz, v drugem uvajajo urbane vrtove.

Če hočete čisto konkretno, delavci Amazona so se organizirali internacionalno, da stavke v enem skladišču korporacija ne more zatreti s preusmerjanjem naročil v sosednje skladišče.

Mondragon je na tej točki že slavna mreža zadrug v Španiji, Desjardin pa podobno slavna zadružna banka v Kanadi.

Kurdi demontirajo patriarhat, Srbi z množičnimi demonstracijami ne spustijo korporacije Rio Tinto v državo.

Kitajska vodi z gradnjo hitrih železnic in proizvodnjo obnovljivih virov, Kuba je najboljša v zniževanju okoljskega odtisa, Venezuela s cenejšo nafto pomaga sosedom.

Bi bilo mogoče, da bi se Evropa in zahod lahko kaj naučila tudi od Kitajske, ki je v kratkem času iz revščine spravila 700 milijonov ljudi in hitro napreduje, gospodarstvo pa ima odprto, po drugi strani pa kapitalisti tam niso vsemogočni in morajo upoštevati smernice države oziroma komunistične partije, hkrati pa ne morejo političnega sistema obrniti sebi v prid in prevzeti nadzora nad njim? Kako to doseči na zahodu, kjer se zdi, da od napredka bogatijo samo nekateri?

Res je. Kakšen je to »napredek« če koristi samo izbrani peščici? Je to sploh napredek?

Lahko bi se veliko naučili od držav izven evroatlantskega balončka.

Glede na to, kako globoko smo zabredli v neoliberalni kapitalizem, boljših politik od naših niti ni težko najti.

Ni vprašanje, ali smo se pripravljeni učiti, vprašanje je politična volja in interes.

Slovenija je prodala svoje banke, letališče, trgovske verige in druga podjetja. Kaj prodala, razprodala.

Vedeli smo vnaprej, da je to uničujoče za suverenost države, za gospodarstvo in za ljudi. Pa smo vseeno privatizirali.

Ne, ker ne bi vedeli. Ampak, ker politične volje ni bilo.

To politično voljo si je potrebno izboriti in izborimo si jo lahko le z “delanjem problemov”.

Iz družbe, z organizacijo naprednih družbenih sil. Če bomo dovolj glasni, dovolj vztrajni in dovolj množični, bomo politike države lahko spremenili.

Same od sebe oziroma samo s političnim pritiskom v parlamentu ali vladi se ne bodo. Če bi se lahko, svet ne bi drvel v tretjo svetovno vojno.

In to te očitno skrbi?

Da. Ko govorimo o vojni v Ukrajini in porastu militarizacije me najbolj skrbi, da gre za več kot zgolj zgrešeno politično odločitev določenih državnih garnitur.

Ponovna militarizacija evropskih držav je vezana na poskus ponovnega dviga profitabilnosti evropskega kapitalizma, še posebej nemškega.

Kot vemo, se kapitalizem nikoli zares ne pobere iz kriz, zapada v vedno nove.

Sedaj si poskuša zagotoviti naslednji cikel rasti z državnim investiranjem v orožarsko industrijo.

Ursula von der Leyen je poosebitev te politike.

Ko začnejo profiti in kar cela gospodarstva bolj in bolj sloneti na vojni industriji je samo še vprašanje časa, kako bomo porabili vse tiste granate, ki smo jih proizvedli.

Pot v večjo vojno je na stežaj odprta in strukturno podprta.

Ni več stvar ene politične odločitve ene politične garniture, ne, vojna preide od ene izmed oblik preživetja nekega centra kapitala v njegovo življenjsko nujo.