Blamaža: Trojna zloraba zaradi že od začetka nedosegljive razveljavitve slovenskega priznanja Palestine

Ustavno sodišče je včeraj zavrglo zahtevo za oceno ustavnosti in zakonitosti sklepa o priznanju Palestine, ki sta jo na začetku julija vložili poslanke in poslanci opozicijskih strank SDS in NSi.

In zdaj, ko se je dim medsebojnih obtožb med opozicijo in pozicijo razkadil je jasno, da so v postopku priznanja Palestine izgubili vsi – vlada, opozicija in ustavno sodišče.

Vsi so se torej pošteno blamirali, vse to pa zato, da bi opozicija le za en mesec dni odložila priznanje države, ki bi ostalo veljavno celo – če bi ustavno sodišče odločilo, da ni veljavno.

Kako je to mogoče?

Preprosto, vlada, opozicija in ustavni sodniki so namreč pozabili na temeljno pravilo v mednarodnem pravu – da je priznanje, ki ga da pooblaščen organ države veljavno ne glede na notranje nedoslednosti, napake ali nezakonitosti pri sprejemanju take odločitve.

Če priznanje da pooblaščen organ je za mednarodno pravno zadeva končana.

Kako je do odločitve prišlo in morebitne kršitve notranjega prava mednarodno skupnost in mednarodno pravo – ne zanima.

To pravilo je staro in uveljavljeno prav zato, da bi se zaščitili temelji mednarodnega prava in odnosov v mednarodni skupnosti.

Sicer bi se lahko vsaka država, ki je na veljaven način podpisala kakšno pogodbo pozneje sklicevala na to, da je v resnici ni podpisala, ker je bila ob tem kršena njena notranja procedura.  

Zahtevo za oceno ustavnosti in zakonitosti sklepa o priznanju Palestine, ki ga je državni zbor z 52 glasovi koalicije sprejel 4. junija, je sicer skupina poslank in poslancev opozicijskih strank SDS in NSi vložila je na začetku julija.

Zahtevo so vložili »zaradi kršitve v postopku obravnave in sprejema omenjenega sklepa, kršitve ustave, poslovnika državnega zbora, avtoritarnega in samovoljnega ravnanja ter zlorabe postopka,« so takrat v sporočilu za javnost zapisali v največji opozicijski stranki SDS.

Zahtevo je vložilo 32 poslancev obeh opozicijskih strank – vseh osem poslancev NSi-ja in 24 od 27 poslancev SDS-a z izjemo Anžeta Logarja, Eve Irgl in Dejana Kaloha.

Z ustavnega sodišča so sporočili, da so ustavni sodniki na seji pretekli teden s petimi glasovi za in tremi proti odločili, da ustavno sodišče nima pristojnosti za presojo sklepa o priznanju države, saj »sklep ni predpis, ki bi vseboval splošne in abstraktne pravne norme, ki bi urejale pravice in obveznosti pravnih subjektov ali bi povzročale pravne učinke navzven«.

Priznanje je namreč glede na utemeljitev sodišča enostranski pravni akt, s katerim države sprejmejo že obstoječe dejstvo kot skladno z mednarodnim pravom.

Proti so glasovali sodniki Marko Šorli, Klemen Jaklič in Rok Svetlič. Slednja sta dala tudi odklonilni ločeni mnenji. Svetlič je poudaril, da ustavna presoja ne zadeva le vsebine aktov, ki jih sprejme DZ, pač pa tudi postopek, po katerem je bil akt z določeno vsebino sprejet.

Če je akt sprejet s kršitvijo prepisanega postopka, to lahko prav tako vodi do ugotovitve protiustavnosti tega akta, meni Svetlič in dodaja, da je sodišče na tak način že večkrat odločilo o protiustavnosti zakonov.

ustavno.jpeg

Jaklič je prav tako opozoril na precedens takšne odločitve, po katerem bo v prihodnje tudi vsaka druga parlamentarna večina lahko zavestno ravnala v nasprotju s pravilnikom.

Vsem trem je posredno že junija pritrdil tudi pravnik dr. Rajko Pirnat.

Koalicija je evidentno kršila poslovnik DZ, pravi, vlaganje pobud SDS za posvetovalni referendum pa je tudi bilo nesprejemljivo.

Opozicija je namreč predlog vložila, nato umaknila, nato zopet vložila, zgolj zato, da bi zavlekla odločanje.

Ne glede na to pa koalicija preprosto ne bi bila smela spregledati 184. člena poslovnika DZ, po katerem se predlog za razpis referenduma »uvrsti na dnevni red prve naslednje seje državnega zbora, če je vložen najkasneje 30 dni pred to sejo«, je ocenil Pirnat.

Dr. Rajko PIrnat ocenjuje, da se je zgodila precej resna kršitev poslovnika DZ, posledice pa bodo daljnosežne.

»Zdaj imamo razlago, kot da noben rok v poslovniku ne velja nič, če skličeš izredno sejo, kar je nora in nesprejemljiva razlaga,« je opozoril Pirnat.

Sporne in nesprejemljive pa so bile torej tudi poteze največje opozicijske stranke, ki je najprej umaknila in nato tik po začetku izredne seje DZ o priznanju Palestine ponovno vložila pobudo za posvetovalni referendum o priznanju.

»Referendum je resna reč. Če se nekaj želi dati na referendum, potem se je treba odločiti, ga vložiti in ga imeti vloženega, ne pa da se potem umakne in znova vloži,« je dejal Pirnat.

Večina v ustavnem sodišču se je na te ugovore požvižgala in se jih sploh ni dotaknila.

Čeprav je bistvo pravne države prav – spoštovanje postopkov.

In to je blamaža za ustavno večino.

netanjahulobanje.jpg

Blamirala se je seveda tudi opozicija, ki je s postopkom vlaganja, umika predloga in ponovnega vlaganja želela zgolj zavleči odločitev.

Proceduralne igrice so sicer v parlamentarizmu dovoljene, a v tem primeru se je opozicije povsem neresno poigravala z referendumom, voljo ljudi.

Vse skupaj pa je bilo ob tem celo popolnoma brezciljno ravnanje.

Mednarodno pravo se običajno namreč ne ukvarja s tem, kako države sprejemajo odločitve o priznanju drugih držav v svoji domači zakonodaji, dokler dejanje priznanja opravi ustrezen vladni organ (običajno izvršna oblast ali zunanje ministrstvo).

Priznanje je v osnovi stvar zunanje politike, mednarodno pravo pa vsaki državi omogoča, da določi svoj pristop k priznanju na podlagi lastnih interesov in meril.

Načelo, da notranje postopkovne nepravilnosti ne razveljavijo priznanja z vidika mednarodnega prava, temelji na več normah:

Načelo suverene enakosti: Države so v mednarodnem pravu suverene osebe, ki lahko svobodno sprejemajo odločitve glede priznanja. Ta svoboda je del njihove suverene oblasti, tudi če njihovi domači pravni postopki niso v celoti spoštovani.

Prevladujoča deklarativna teorija priznanja: Po deklaratorni teoriji priznanja je priznanje druge države s strani države zgolj formalno priznanje dejanskega stanja (tj. obstoja nove države). Mednarodno pravo se ukvarja predvsem s tem, ali je država priznala, ne pa s pravilnostjo notranjega postopka v ozadju odločitve.

Primer, ki to najbolje ponazarja je verjetno arbitražna odločitev v primeru Tinoco (1923): V tem primeru je bilo priznanje Velike Britanije kostariške vlade, ki jo je vodil Tinoco, izpodbijano zaradi vprašljive legitimnosti same vlade Tinoca.

Arbitražno sodišče je na koncu razsodilo, da je priznanje Velike Britanije veljavno kljub domačim pravnim sporom, ki obkrožajo vlado.

Ta primer je poudaril, da mednarodno priznanje pogosto deluje neodvisno od domače pravne veljavnosti vlade, ki se priznava.

netanjahukri.jpg

Na podoben način je v posvetovalnem mnenju glede kosovske deklaracije o neodvisnosti Meddržavno sodišče (ICJ) pojasnilo, da se mednarodno pravo ne ukvarja s tem, kako domači subjekti strukturirajo svoje postopke glede priznanja ali razglasitve držav.

Da ima mednarodno pravo prednost v zadevah priznavanja, je mogoče povezati tudi s 27. členom Dunajske konvencije o pogodbenem pravu (1969), ki pravi, da se država »ne sme sklicevati na določbe svojega notranjega prava kot opravičilo za svoj neuspeh pri izpolnitvi pogodbe.«

Čeprav to velja neposredno za pogodbe, odraža širše načelo, da domače postopkovne nepravilnosti na splošno ne vplivajo na zavezujočo naravo mednarodnih pogodb.

Skratka, veljavnost priznanja nove države urejajo mednarodne norme in je običajno ne spodkopavajo domača postopkovna vprašanja in nedoslednosti.

Dokler je priznanje opravljeno s strani pristojnega državnega organa, je mednarodnopravno veljavno.

Poskus opozicijske SDS, da zavleče ali izniči priznanje Palestine je bil ob tem tudi usmerjen proti temeljnemu načelu (jus cogens)mednarodnega prava, pravici do samoodločbe, in to zoper ljudstvo, zoper katerega se v tem primeru izvaja celo genocid, kar je še posebej zavržno.

In ob vsem tem je bil ta poskus SDS in NSi, kot kaže zgornja analiza, že v naprej obsojen na neuspeh.

Edini »uspeh« tega početja je bilo to, da so se zaradi pobude same najprej izblamirali opozicijski politiki, nato zaradi vladnega predolgega cincanja glede priznanja Palestine in na koncu zaradi izgubljenih živcev zaradi potez opozicije še vodstvo Državnega zbora, na koncu pa še ustavni sodniki, ki so poskusili nekako rešiti zadevo in preprečiti mednarodno blamažo, da ne bi na koncu Slovenija morda celo umikala že dano priznanje Palestine in ga mesec dni pozneje znova podajala!

In vse to za prazen nič, kajti slovensko priznanje Palestine ostaja veljavno tudi ne glede na morebitne nepravilnosti pri sprejemanju te odločitve.