Potrebujejo pomožne policiste, zavračajo pa na tisoče državljanov zaradi ohranjanja »etnično čiste policije!«

Če poslušamo predsednico države, predsednika vlade in ostale veljake, je Slovenija demokratična, liberalna država, ki spoštuje človekove pravice in nikogar ne diskriminira.

Država, pred katero so vsi enaki.

A kljub temu že od svojega nastanka temelji na nekaterih mehanizmih izključevanja, ki so večini prikriti in nejasni, čeprav so vgrajeni v same temelje te države.

Vgrajeni so tako globoko in že takoj na začetku, ob nastanku države, da se prav vsem zdijo naravni in običajni.

Slovenski rasizem, predvsem do južnjakov, tujcev in manjšin je prikrit, a ima globoke korenine in trdno podlago v samem nastanku Slovenije z enostransko odcepitvijo.

Čeprav se mora Slovenija za svoj uspeh ob izvedbi enostranske odcepitve v največji meri zahvaliti prav drugim narodom nekdanje Jugoslavije, jih je ob svojem nastanku Slovenija kar se da oškodovala in diskriminirala.

Čeprav se mora Slovenija za svoj uspeh ob izvedbi enostranske odcepitve v največji meri zahvaliti prav drugim narodom nekdanje Jugoslavije, jih je ob svojem nastanku Slovenija kar se da oškodovala in diskriminirala.

Ta diksriminacija pa traja še vse do danes.

Eden od teh mehanizmov diskriminacije je prepoved zaposlovanja dvojnih državljanov v policiji in vojski.

Ta se ohranja še naprej, čeprav država zaradi pomanjkanja policajev zaposluje pomožne policiste.

S tem mehanizmom Slovenija – za razliko od velike večine evropskih držav – ohranja »etnično čisto« vojsko in policijo.

V času združevanja v EU je to precej anahrono, a država pri tem še naprej vztraja, javnost pa tega problema sploh ne zaznava.

To politiko izvajajo vse vlade.

Pripadnikom drugih republik SFRJ in njihovim potomcem ter tudi pripadnikom manjšin je zaposlitev v vojsko in policijo že od nastanka države prepovedana.

Ta diskriminacija se vzdržuje še naprej, čeprav v vojski in policiji manjka kadrov in bi se po naših ocenah precej mladih iz skupine 17 000 – 28 000 oseb starih od 18 do 30 let z dvojnim državljanstvom lahko takoj zaposlilo tudi v slovenski vojski ali policiji.

Skupina od 18-60 let, ki bi se lahko (teoretično) po pogojih iz razpisov MNZ lahko prav tako zaposlila, če Slovenija ne bi imela tako rigidnih pogojev zaposlovanja dvojnih državljanov pa je še veliko večja.

A če so pripadniki manjšin z dvojnim državljanstvom ali pripadniki »nepriznanih manjšin« s prav tako dvojnim državljanstvom, potem jim je v Sloveniji ta pot zaprta.

Slovenija zato tudi v vojski seveda ne potrebuje ne pravoslavnih duhovnikov, ne imamov, dovolj so katoliški in protestantski duhovniki.

V državi Sloveniji so vse vere načeloma enakopravne, a vojska in policija sprejemata le eno.

Slovenska policija (in vojska) nista samo enonacionalni, sta tudi povsem monoteistični - izključno krščanski.

Vojaški vikariat Slovenske vojske zato nudi »duhovno oskrbo« zgolj katolikom in protestantom.

Ta diskriminacijski mehanizem je povezan s krvavim in enostranskim nastankom države in v sebi skriva tudi kal sovraštva nezaupanja do ostalih jugoslovanskih narodov in manjšin.

Ni se spremenil, čeprav je od t.i. osamosvojitve (enostranske in mednarodnopravno prepovedane odcepitve) minilo že 33 let.

Posredno namreč Slovenija s tem številnim muslimanskim Bošnjakom in Albaancem, pravoslavnim Srbom ali pa drugim pripadnikom nepriznanih manjšin iz republik nekdanje SFRJ ter priznanim Madžarom in Italijanom sporoča, da niso zaupanja vredni, da bi lahko služili v njeni vojski. 

Ko gre za vojsko in policijo - je Slovenija še vedno »apartheid« država in neslovence ne želi sprejeti v svojo policijo in vojsko.

To ima svoje korenine že v posebnem, diskriminacijskem načinu dodeljevanja državljanstev v Sloveniji, ki je opisan celo kot najbolj liberalni sistem pod soncem.

Slovenija ter ostale države naslednice bivše SFRJ namreč vprašanja državljanstev niso reševale v skladu z, po prvi in drugi svetovni vojni, uveljavljeno mednarodno prakso v Srednji in Vzhodni Evropi v okviru nasledstva.

V skladu s to prakso se je, z mednarodnimi pogodbami, določilo državljanstvo na podlagi domicila.

Če so se države tako dogovorile, se je državljanstvo lahko določilo z uporabo opcije.

To pomeni, da bi vsi, ki so imeli stalno prebivališče v Sloveniji leta 1991, če bi Slovenija izbrala ustaljeno prakso, morali dobiti tudi slovensko državljanstvo – avtomatsko.

Brez njega bi ostal le tisti, ki bi se ga izrecno odrekel.

Na to so leta 1991 Slovenijo opozarjali tudi strokovnjaki Sveta Evrope.

Toda Slovenija ni izbrala te poti.

Države naslednice bivše SFRJ »pa zaradi napetosti« kot ugotavljajo nekateri raziskovalci, tega vprašanja niso reševale v kontekstu nasledstva, temveč z notranjo zakonodajo.

Zaradi tega je prišlo do številnih primerov oseb brez državljanstva ter oseb z dvema ali več državljanstvi.

Slovenija je po osamosvojitvi sicer »uradno«, tako se namreč glasi mitologizirana verzija slovenske zgodovine določanja državljanstva, »sprejela liberalno zakonodajo«, po kateri je omogočila pridobitev slovenskega državljanstva vsem državljanom nekdanjih jugoslovanskih republik, ki so imeli v RS prijavljeno stalno prebivališče (40. člen ZDRS-UPB2).

Šlo je za poenostavljeni postopek naturalizacije, saj prosilcem ni bilo potrebno izpolnjevati vseh pogojev za redno naturalizacijo.

Toda ta postopek je bil še vedno povezan s »prošnjo« državi.

In to je zadelo številne priseljence, ki so dolga leta, včasih že desetletja živeli v Sloveniji.

Mnogi se niso zavedali, da bi morali pisati nekakšne »prošnje« državi za to, kar so smatrali, da so na nek način (s stalnim prebivališčem) že imeli.

A Slovenija je domicil in državljanstva razdvojila.

Ta postopek pridobivanja državljanstva za na novo določene »tujce« je bil seveda veliko bolj težaven od postopka po, na primer, razpadu Avstroogrske.

Kdor je bil iz ex-yu republik in ni napisal ustrezne prošnje, je izgubil tudi stalno bivališče, kar je pozneje Evropsko sodišče za človekove pravice razglasilo za nezakonit postopek.

In zato v SHS ni bilo »problema izbrisanih,« Slovenija pa ga je imela in ga še ima.

Kakorkoli že, do konca leta 2005 je na podlagi te problematične zakonodaje prejelo slovensko državljanstvo preko 170.000 oseb, ki se jim ni bilo potrebno odreči drugemu državljanstvu.

To pomeni, da je Slovenija dobila prav toliko »potencialnih« dvojnih državljanov, saj so te osebe imele možnost, na podlagi načela kontinuitete v zakonodajah izvornih republik, pridobiti državljanstvo države izvora., 40. člen pa ni zahteval odpusta iz prejšnjega državljanstva.

Poleg prej omenjenega primera je večje število dvojnih državljanov na teritoriju RS nastalo na podlagi sprememb zakonodaje na področju državljanstva v Italiji ter na Madžarskem.

V Italiji zakon št. 124, iz marca 2006, omogoča pridobitev italijanskega državljanstva prosilcem, ki prebivajo na območju Istre, Reke ali Dalmacije in so bili državljani Republike Italije. Zakon omogoča pridobitev državljanstva tudi njihovim potomcem.

Še več prahu pa je dvignila odločitev madžarskega parlamenta, ki je sprejel zakon, na podlagi katerega lahko madžarsko državljanstvo pridobijo Madžari, ki živijo v sosednjih državah, torej tudi madžarska manjšina v Prekmurju.

Vlagatelj prošnje za pridobitev državljanstva mora dokazati, da ima madžarske korenine ter da govori madžarski jezik.

Dvojnih državljanov v Sloveniji je zato precej. In takoj ob svojem nastanku je Slovenija vsem omejila dostop do vojske in policije.

Ne glede na to pa v Sloveniji ni uradnih podatkov o tem, koliko »dvojnih« državljanov živi v državi.

To lahko samo ocenjujemo.

Sredi leta 2022 je v Sloveniji, na primer prebivalo 1.930.485 državljanov Republike Slovenije in 178.247 tujih državljanov. Tuji državljani so pomenili 8,5 % prebivalstva Slovenije.

Koliko je bilo »dvojnih« - pa tudi to ne pokaže.

Leta 1991 je bilo na primer med 1 965 986 prebivalci neodvisne države kar 238 968 ali 12.2% neslovenskega porekla.

Ta podatek ne vključuje delavcev iz drugih območij bivše Jugoslavije, ki so na začasnem delu v Sloveniji (40 987 oseb) niti beguncev (74 432 oseb) iz nekdanje Jugoslavije.

Poskusimo torej narediti približno oceno števila dvojnih državljanov v Sloveniji in glede na znane podatke o številu manjšin, dvojnih državljanov leta 1991, mortalitete, odseljevanja in podeljevanja državljanstev drugih držav državljanom v Sloveniji in slovenske države Slovencem v tujini ocenimo, kako velika je skupina »dvojnih« državljanov v Sloveniji.

Torej – kako velika je skupina, ki glede zaposlitev v vojski in policiji spada med »manjvredne državljane«, ki so jim te zaposlitve – prepovedane.

Z vsemi potrebnimi podatki smo nahranili kar znani ChatGPT in tukaj so – seveda zgolj okvirni, a verjetno precej točni – rezultati.

»Revidirana ocena števila dvojnih državljanov v Sloveniji:

1991, do danes preživelih: 85.000

Novi dvojni državljani (naturalizacija): 66.000

Otroci dvojnih državljanov: 15.000–20.000

Italijanska manjšina: 2.000–3.000

Madžarska manjšina: 5.000–6.000

Slovenci v zamejstvu in po svetu (povratniki): 2.500–7.000

Skupaj pred prilagoditvijo za izseljevanje: 175.500 do 187.000 dvojnih državljanov.

4. korak: Prilagoditev izseljevanja

Če na to vsoto uporabimo enak 10–15-odstotni emigracijski faktor (za upoštevanje tistih dvojnih državljanov, ki ne živijo več v Sloveniji):

175.500 × 0,85 = 149.175

187.000 × 0,85 = 158.950

Končna popravljena ocena:

Tako je po upoštevanju skupin Italijanov, Madžarov in Slovencev v zamejstvu skupno število dvojnih državljanov, ki živijo v Sloveniji, približno med 149.000 in 159.000.

Prilagoditev starostne strukture za skupino 18–30 let:

Ker te nove skupine (Italijani, Madžari in Slovenci v tujini) verjetno vključujejo posameznike v različnih starostnih obdobjih, lahko domnevamo, da bi 10–15 % teh novih dvojnih državljanov spadalo v starostni razpon od 18 do 30 let.

Če upoštevamo dodatnih 9.500 do 16.000 dvojnih državljanov (Italijani, Madžari, zamejski Slovenci, ki živijo v Sloveniji) to pomeni da:

10–15 % bi jih bilo starih od 18 do 30 let, kar pomeni 950–2400 dodatnih mladih z dvojnim državljanstvom.

Če to dodamo naši prejšnji oceni od 16.600 do 26.200 mladih z dvojnim državljanstvom je končna ocena za starostno skupino 18–30 let: 17.550 do 28.600 dvojnih državljanov, starih 18–30 let.

To pomeni, da bi bilo približno 12 % do 18 % celotnega prebivalstva z dvojnim državljanstvom, ki je zdaj popravljeno na 149.000–159.000, še vedno v starostni skupini 18–30 let«, nam je izračunal naš spletni internetni pomočnik.

Gre seveda za zgolj približno oceno, a tudi državni organi nimajo nobene bojše.

Povedano drugače: Slovenija je do 159.000 prebivalcem tudi 33 let po nastanku še zmeraj mačeha, ki sumnjičavo gleda na njih in jim ne dovoli vstopiti v vojsko in policijo.

Za razliko od večine evropskih držav, ki brez težav sprejemajo tudi tujce ( z nekaterimi omejitvami) Slovenija desettisočem ljudi, ki desetletja živijo na njenem ozemlju preprečuje iskanje dela pri dveh kar velikih zaposlovalcih.

In v tej skupini jih je morda več kot 26.000 takšnih, ki bi se lahko zaposlili v slovenski policiji ali vojski, ker so zelo primerne starosti – a se ne morejo, ker jim država ne zaupa.

In to seveda ni normalno.

V večini evropskih držav je normalno, da dvojno državljanstvo ni ovira za zaposlitev v vojski ali policiji.

Rezultat v Sloveniji je seveda »etnično čista« policija in tudi vojska.

Vse vojske in policije se trudijo, da bi bile inkluzivne, da bi spoštovale in odslikovale različnost družbe.

Pomen te različnosti (diversity) je del stalnih razprav tudi v ZDA.

Neprestano se ponavlja, kako moramo paziti na enakopravnost spolov.

Velike skupine manjšin pa izključujemo iz dveh pomembnih segmentov družbe zaradi neprave nacionalnosti, seveda v povezavi z dvojnimi državljanstvi, kar je v veliki meri povezano tudi z nedogovorjenim razpadom skupne države pred 33 leti.

Toda v Sloveniji, kjer imajo naši politiki polna usta spoštovanja različnosti se zatiranje pokaže takoj, ko popraskamo le malo izpod površine te države.

Ta neenakost ne moti niti civilnodružbene organizacije, ki jih obilno nagrajuje ta ista država.

Res neprijetno.

In ni nenavadno, da slovenske »policaje« in vojake nekateri pripadniki manjšin tudi zato še posebej sovražijo.

In včasih celo tepejo, kar seveda ni prav.

Med njimi namreč praviloma ni - pripadnikov njihove narodnosti ali manjšin.