Prikrita resnica vojne v Ukrajini (1): Kateri so pravi vzroki s strani Zahoda izzvanega spopada z Rusijo?

Naj se sliši tudi druga stran, pravi staro rimsko reklo, ki kaže na to, da mora ta, komur je mar za resnico, stvari pogledati z različnih vidikov.

Poročanje in komentiranje o rusko-ukrajinski vojni in o celotnem spektru odnosov med Zahodom in Rusijo je dejansko zgolj propagandna vojna in vse manj prikazovanje realnih dejstev.

Zato smo – tudi ob pomoči naših bralcev – pripravili serijo petih člankov, v katerih smo podrobneje predstavili vzroke in posledice vojne v Ukrajini.

Finishing off another abandoned BMP M2A2 Bradley ODS-SA with the Lancet in the Zaporozhye direction.#UkraineWar pic.twitter.com/QG3yq8vabz

— George A. Hamalian (@gahamalian) July 25, 2023

Mediji nas prepričujejo, da je bil napad Rusije na Ukrajino, ki se je začel  24. februarja 2022, povsem nepričakovano in neizzavano dejanje.

Šlo naj bi za samovoljno potezo ambicioznega ruskega predsednika Vladimirja Putina. Napad naj bi bil del širšega Putinovega načrta obnovitve nekdanje Sovjetske zveze (SZ) oziroma širjenja Ruske federacije proti zahodu in vzhodu. 

Problem teh trditev je, da nimajo podlage v razpoložljivih dejstvih. To ugotavlja tudi chicaški profesor John Mearsheimer1].

Ukraine War returning to Russia as Zelensky Says? w/Larry Johnson fmr CIA https://t.co/9fjTiJbMpV

— Judge Napolitano (@Judgenap) July 31, 2023

Paradoks je, da dejstva kažejo nekaj povsem drugega, namreč postopno ekspanzijo Zahoda proti vzhodu po razpadu Sovjetske zveze.

Gre za nekakšno sodobno različico več-stoletne nemške politike Drang nach Osten (prodiranje na vzhod), ki se kaže zlasti v širjenju Nata proti vzhodu, to je, proti ruskim mejam.

Kdorkoli bi bil v Kremlju, bi v tem videl grožnjo za rusko varnost. Ameriške, britanske in francoske  rakete z jedrskimi konicami niso uperjene v Vladimirja Putina, temveč v ruska mesta in strateške vojaške tarče.

Zdi se, da je cilj zahodne, zlasti ameriške politike, odstranitev suverenista Putina in postavitev na njegovo mesto vodljivega človeka, ki bi se odpovedal ruski suverenosti in bi bil kot tak pogodu eliti, ki vodi Zahod.

Ameriški predsednik Joe Biden je tudi izrecno izjavil po izbruhu vojne med Rusijo in Ukrajino, da je v Kremlju potrebna sprememba režima.[2]

Kakšna sprememba? Kakšen režim v Rusiji bi bil po godu ameriški politiki? Morda tak, v katerem bi se Moskva podredila Washingtonu?

Ruska federacija je sicer ogromna po ozemlju, a znatno šibkejša od Zahoda po številu prebivalstva in po svojem BDP.

Članice Nata imajo okoli milijardo prebivalcev, Rusija okrog 145 milijonov, njen BDP pa je skoraj 30-krat manjši od  držav Nata.

Prav relativna ekonomska in demografska šibkost Rusije v odnosu do Zahoda je eden glavnih razlogov agresivnega odnosa Zahoda do Rusije.

Prof. Mearsheimer na podlagi zgodovinskih dejstev ugotavlja, da so velike sile vedno v medsebojnem tekmovalnem odnosu in izkoriščajo slabosti in šibkosti rivalov.[3]

Kot primer navaja Kitajsko, ki je bila celo stoletje žrtev drugih velikih sil, ker je zaostala v gospodarskem razvoju in posledično tudi po vojaški moči.[4]

Zahodni strategi se nadejajo, da se bo Ruska federacija ob primernem političnem, ekonomskem in vojaškem pritisku uklonila zahodnim interesom ali celo propadla, tako, kot je pred njo propadla Sovjetska zveza. [5]

Russian MLRS on Ukrainian positions.#UkraineWar pic.twitter.com/MTk8k3fv0N

— George A. Hamalian (@gahamalian) July 25, 2023

2. Nastanek ukrajinskega vozla

Ukrajina je nastala kot suverena in samostojna država leta 1991 po razpadu SZ. Ruska federacija je Ukrajino priznala v njenih dotedanjih administrativnih mejah, kot so se oblikovale v času SZ.

Mlada država je imela vse možnosti, da se razvija samostojno kot demokratična multietnična država.

Toda kijevsko nacionalistično trdo jedro ni sprejelo dejstva, da je Ukrajina multietnična država, ki bi morala zagotavljati vsem svojim državljanom enake pravice, ne glede na njihovo narodno in kulturno-jezikovno pripadnost, in upoštevati interese posameznih narodov.

Okrog tretjina Ukrajincev je do vojne govorila rusko kot prvi jezik, četudi se niso vsi imeli za Ruse, še več jih je ruščino obvladalo[6].

Ukrajinski državljani ruske narodnosti so po osamosvojitvi postopno postali drugorazredni državljani, ki so jim bile kratene osnovne narodne in človekove pravice.

Ukrajinščina je postala edini uradni jezik v državi, mladina je bila soočena s prisilno uporabo zgolj ukrajinščine v šolah, četudi je bil njihov materni jezik ruščina. [7]

Zahod je delitve znotraj ukrajinske družbe podpihoval, namesto, da bi jih miril, in s tem prispeval k stopnjevanju notranjih napetosti v Ukrajini.

Cilj politike razdora je bil vzpostaviti prevlado protiruskih nacionalistov v državi in s tem državo odtegniti ruskemu vplivu.

Državni udar v Kijevu leta 2014, s katerim je bil nasilno strmoglavljen demokratično in legalno izvoljen predsednik Janukovič, je bil nekaj takega kot Bushev napad na Irak, po katerem nič več ni bilo tako, kot je bilo.

Tudi po pro-zahodnem državnem udaru v Kijevu v Ukrajini v odnosih med Zahodom in Rusijo nič več ni bilo tako, kot je bilo.

Ukrajina je zapustila pot demokratične multietnične države, ki bi morala nediskriminatorno obravnavati vse svoje državljane, in stopila na pot nacionalistične države, ki je začela prisilno izvajati etnično unifikacijo države.

Oblast v Ukrajini je prišla v roke ultranacionalistične elite, ki je sprožila državljansko vojno z rusko manjšino. To je bila pot, ki je državo popeljala v vojno z Rusijo in na pot uničenja.

Med Zahodom in Rusijo pa je zazeval prepad, ki se je od kijevskega puča leta 2014 naprej samo poglabljal.

Ukrajinski predsednik Vladimir Zelenski je po izbruhu vojne prepovedal opozicijske stranke in opozicijske medije, rusko pravoslavno cerkev, ruski jezik in celo ruske knjige.

Država je tako postala tudi de iure nacionalistična diktatura, kar je sicer bila že prej de facto. Zahodna propaganda kljub temu trdi, da se v Ukrajini branijo zahodne demokratične vrednote pred rusko diktaturo.

S tem je zelo jasno razvidno, da zahodna elita pragmatično tepta temeljna konstitutivna načela demokracije, ko je to politično oportuno, glede na njene strateške interese.

 Pour ceux qui ne connaissent pas Victoria #Nuland :

En 2014, #Biden a supervisé le renversement du président ukrainien Ianoukovitch.

Victoria Nuland a trié sur le volet le nouveau gouvernement fantoche de #Kiev - (écoutez l'appel téléphonique divulgué, dans lequel ils… pic.twitter.com/GUulBg1li6

— Péonia (@CalliFanciulla) July 31, 2023

3. Obdobje ameriškega unilateralizma

Amerika je bila od padca SZ naprej kaka tri desetletja edina svetovna supersila. To je bilo obdobje ameriškega unilateralizma, ki se z gospodarskim vzponom Kitajske, Indije, Rusije in drugih držav, ki ne sodijo med washingtonske vazale, postopno končuje.

Žal se je Washington v obodbju unipolarnosti pokazal v precej slabi luči. Pod pretvezo širjenja demokracije in boja proti terorizmu je bojeval več povsem nepotrebnih in nesmiselnih vojn, v katerih je umrlo, bilo ranjenih in razseljenih milijone ljudi.

Cele države so bile razrušene in pahnjene v državljanske vojne, revščino in stagnacijo. Zlasti to velja za Bližnji vzhod, ki je plačal najvišjo ceno ameriških unilateralnih eskapad.

Zdi se, da je bil namen teh vojn obvladovanje držav bogatih z nafto in trošenje vojaškega materiala v interesu congressional military complex, kot temu pravijo ameriški politični analitiki, to je v interesu ameriške vojne industrije in zlobirane politke.

To vsekakor nima nič opraviti z demokracijo. Dejansko v napadenih državah ni prišlo do demokratičnih sprememb, temveč do nastanka novih avtokratskih gibanj, ki so se neusmiljeno spopadala med sabo za prevlado.

4. Državni udar v Kijevu leta 2014

Že samo dejstvo, da se je Washington aktivno vpletel v politično dogajanje v Ukrajini in podprl ultranacionaliste - neonaciste [8] - ki so leta 2014 izvedli nasilen prevrat v Kijevu v nasprotju z vsemi demokratičnimi načeli, kaže, da ima vojna v Ukrajini dolgo brado.[9]

Kijevski puč je namreč sprožil genocidno državljansko vojno v Ukrajini, ki pomeni začetek vojne v Ukrajini. [10]

V bistvu sodi tudi puč v Kijevu leta 2014 med ameriške avanture v času unilateralizma. Šlo je za nasilen sovražni prevzem države z naslonitvijo na ultranacionalistično ukrajinsko trdo jedro.

Sovraštvo ultrancionalistov do vsega ruskega je Zahod izrabil sebi v prid in državo pripravil na posredno (proksi) vojno z Rusijo, ki je bila prioritetni cilj. Dejansko je Zahod zlorabil mlado državo za svoje geopolitične cilje, ne oziraje se na ceno, ki jo Ukrajina plačuje za to.

Kijev je po puču v nasprotju z vsemi mednarodnimi normami ignoriral dejstvo, da je Ukrajina multietnična država in je začel voditi politiko kulturno-jezikovne unifikacije in izvajati etnično čiščenje ter genocidno politiko nad rusko manjšino, kar seveda ni moglo ostati brez odziva Moskve.

Dejansko bi se moral tej fašistoidni politiki upreti tudi Zahod, če bi se res držal demokratičnih načel, na katere sicer deklarativno prisega.

Zahodna propaganda trdi, da je Kremelj zlorabil rusko manjšino v Ukrajini in jo naščuval k uporu zoper prozahodno kijevsko oblast z namenom destabilizacije in razkosanja Ukrajine. Dejstva kažejo drugačno sliko.

Vladajoča klika v Kijevu, ki jo je postavil Washington po prevratu, je nemudoma sprožila nasilne represalije zoper rusko manjšino.

Najbolj v nebo vpijoč primer barbarskega obračunavanja z rusko manjšino je sežig okrog 42 ruskih civilistov, ki so se pred besno množico zatekli v stavbo sindikatov v Odesi, kjer so živi zgoreli. [11]

Nasilnim dejanjem zoper rusko manjšino je sledil upor v Donbasu in na Krimu ter razglasitev ljudskih republik Lugansk in Doneck ter referendum na Krimu, s katerim so prebivalci slednjega izglasovali pripojitev k Rusiji.

Referendum Krima je bil 16. marca , začetek državljanske vojne sega v april, sežig 42 živih ljudi v Odesi pa se je zgodil maja (2. 5.) 2014.

Nasilna dejanja nacionalistov proti Rusom in 'prorusom' so bila že februarja in so privedla do uporov oz. upiranja prebivalstva v Krimu in Donbasu.

Zahodna propaganda trdi, da je Moskva oborožila upornike v Donbasu in celo poslala svoje vojake tja, toda Švicar Jacques Baud, v ZDA in Veliki Britaniji izšolan obveščevalni agent, ki je bil tedaj aktiven v Ukrajini v okviru Nata, trdi, da ruski vojaki niso bili v Donbasu, uporniki pa da so se oborožili prek proruskih enot ukrajinske vojske, ki so dezertirale in prestopile k upornikom. [12]

Razumljivo, da je Kremelj podprl upor ruske manjšine v Ukrajini in njen boj za preživetje ter tudi izrecno voljo Krimčanov, da se Krim vrne pod rusko suverenost, saj ga je nekdanji generalni sekretar sovjetske partije, Nikita Hruščov, Ukrajinec, leta 1954 preprosto podaril Ukrajini brez kakšnega posebej utemeljenega razloga. Razen da je sam bil Ukrajinec na poziciji moči v Sovjetski zvezi.

Lahko bi rekli, da je šlo za nacionalistično zlorabo oblasti v geopolitične namene.

Uradna obrazložitev sovjetskega partijskega vrha je seveda bila drugačna in sicer, da gre za izraz ljubezni ruskega naroda do ukrajinskega [13].  Kdo lahko to verjame?

Referendum na Krimu leta 2014 o pripojitvi k Rusiji je zgolj saniral krajo ruskega ozemlja v času Sovjetske zveze.

Ta kraja ruskega ozemlja tudi kaže, da nikakor ne gre enačiti Sovjetske zveze in Rusije, kot to mnogi počno, saj Rusija očitno ni imela moči, da bi preprečila krajo svojega ozemlja v času SZ.