sobota, 23. november 2024 leto 29 / št. 328
Igor Koršič: Vojne v Sloveniji leta 1991 morda res ni bilo, toda agresija je vsekakor bila
“Osamosvojitvene vojne in agresije ni bilo: Zakaj se motita tako Sašo Hribar kot VSO, slovenski »Heimatdienst«” piše Igor Mekina.
VSO ne bom komentiral razen tega, da si nimajo pravice prilaščati nekaj, kar je zasluga vseh nas. Očitno tudi Saše Hribarja.
Ali res ni bilo agresije? Na enemod mnogih množičnih shodov, ki so agresijo napovedovali, je Slobodan Miloševič odgovoril na kričanje množice “Očemo oružje: Želim, da vam kažem, Na čujem dobro, želim vam da vam kažem na ono šta tražite” Ko sem to videl, mislim da v prenosu v živo, in ko se na to ni odzval nihće predsedstva Jugoslavije, sem rekel osebi, ki je stala ob meni, da stavim steklenico piva, da čez leto dni te države ne bo več.
Ne more en del države, ena federalna enota groziti z orožjem drugi. Takrat so bili na tapeti predvsem Albanci s Kosova. In Slovenci. Saj je Slovenija bila v Jugoslaviji zato, da je varovala svojo avtonomijo, da se je varovala pred agresijo. Grožnje Miloševića so se zlahka dale razumeti kot vojne napovedi.. Pri tem Milošević ni bil edini. Takrat so grožnje Sloveniji padale od vsepovsod. Naj se kar izselimo v Filadelfijo, je bila le ena med njimi. Srbija je gospodarsko vojno že začela z bojkotom slovenske robe na svojem trgu …
Mediji so bili polni groženj, recimo, da se mora narediti konec izkoriščanja, ki ga Slovenija izvaja nad ostalo državo. Srbija je oropala Narodno banko Jugoslavije. Srbija je razglasila in izvajala bojkot slovenke robe na svojem trgu …
Če je bila osamosvojitvena vojna res prava vojna ali ne, niti ni tako pomembno, je stvar definicije. Gotovo pa je v Sloveniji 1991 šlo za agresijo JLA.
Res, da ta agresija, podobno kot ona ruska v Ukrajini, ni bila izvajana z vso silo. Zakaj? Ker je kasarne JLA v Sloveniji blokirala TO. Ker je predsedstvo Slovenije napovedalo oboroženo obrambo. Ker je bilo glasovanje v generalnem štabu, ki naj bi dalo JLA pravico izvesti državni udar, neodločeno, štiri proti štiri.
Ker sta Teritorialna obramba in milica in odločno zaustavili prodiranje kolon tankov in oklopnikov na Medvedjeku, v Krakovskem gozdu, v Rožni dolini in še kje. Ker Nikola Ljubičić v Moskvi ni dobil podpore za državni udar …
Pravica do odcepitve ni bila zapisana v ustavi kar tako. Nič kar je v ustavi, pa naj bo kakršnakoli, ni kar tako. Celo toliko zmerjani Putin je upošteval pravico Ukrajincev za samostojnost, in je do konca spoštoval ukrajinski plebiscit o samostojnosti, denimo v dogovorih Minsk 1 in MInsk 2, kjer je Donbas ostal v Ukrajini.
Ko smo se odločili za samostojnost, da bomo sami branili svojo suverenost, smo namreč sprejeli igro, ki je veliko kompleksnejša od nečesa, kar je urjeneo z mednarodnim pravom.
Realna politika je pogosto brutalna in poteka onkraj vseh pravil in vseh načel pravičnosti. Takratno vodstvo države se je tega k sreči zavedalo.
Ali je šlo zgolj za za pomoč JLA zveznim organom pri prevzemu nadzora nad mejnimi prehodi, kot piše Igor Mekina? Glede na to, da je napovedani slovenski prevzem mejnih prehodov sledil razglasitvi samostojnosti, bi rekel, da je tudi to pravno pokrito. O tem sem nekoč celo prepričal urednike Lonely Planeta.
Ko smo se odločili za samostojnost, da bomo sami branili svojo suverenost, smo namreč sprejeli igro, ki je veliko kompleksnejša od nečesa, kar je urjeneo z mednarodnim pravom.
Tako tajni načrt za izredne razmere kot omenjeni sestanek JLA s predsedstvom federacije, kjer je JLA želela zeleno luč za izredno stanje,za puč, kot televizijske grožnje generala Adžića, pričajo o tem, da je le šlo za namero zamenjave političnega vodstva.
Tako tajni načrt za izredne razmere kot omenjeni sestanek JLA s predsedstvom federacije, kjer je JLA želela zeleno luč za izredno stanje, kot televizijske grožnje generala Adžića z obglavlajnjem slovenskega političnega vodstva, priča o tem, da je le šlo za namero zamenjave političnega vodstva. Na tistem sestanku med JLA in predsedstvom nas je rešil predstavnik BiH, Srb Bogić Bogičević, ki ni klonil pod pritiskom Srbije in je glasoval kot predstavnik BiH, to je proti uvedbi izrednih razmer.
To pokončno in civilizirano držo je razložil Srb Jovan Divjak, sicer poveljnik obrambe obleganega Sarajeva: "Najprej sem človek, šele potem Srb." Tudi v primeru če bi, kot je to JLA nameravala, torej da bi odstavila vsa republiška vodstva, bi šlo za zanikanje volje slovenskega naroda. Vse to bi pomenilo toliko kot, da de facto okupirano Slovenijo.
Koloni tankov in oklepnikov zaustavljeni na Medvejeku in v Krakovskem gozdu sta prihajali od zunaj in imeli verjetno drugačne namene od zgolj nedolžne asistence pri zaščiti mejnih prehodov. Prav tako raketiranje rtv oddajnikov. In okupacija Brnika. Nikola Ljubičić je šel v Moskvo iskat popodro za vojno intervecijo. In je ni dobil. (Rusom to vračamo z vazalstvom V NATU.)
Še prej je tudi preprečeni napovedani “proti birokratski” miting v Ljubljani menda tudi imel jasne namene, sovražne večinski volji slovenskega ljudstva.
Danes bi moralo biti kristalno jasno, za kaj je v Jugoslaviji takrat šlo: Na eni velik del Srbov, ne zgolj Milošević, ki so se počutili izigrane v federativni Jugoslaviji, ki so postopoma odpravljali njeno federalno ureditev. S končnim ciljem, večkrat jasno napovedanim, z enim človekom in enim glasom, bi tako ureditev dokončno odpravili in zagotovili prevlado Srbije.
Na drugi strani vztrajanje na enakopravnosti narodov in zavzemanje za večstrankarski sistem in parlamentarno demokracijo Slovenije. To stališče večine Slovencev ni bilo novo. Za čim večjo avtonomijo so se zavzemali tudi v stari Avstriji, v Stari Jugoslaviji in v partizanih. Tega večinska Srbija ni nikoli razumela. Zanjo je jugoslovanstvo pomenilo nekaj drugega.
V tem nesporazumu je tudi tragika politične Srbije. V njihovih očeh so se z Jugoslavijo okoristili vsi, razen Srbov, ki niso uspeli združiti v vseh Srbov v eni državi, kar je sicer njihov legitimni nacionalni interes. Še danes veliko, večina(?)Srbov meni, da so se v prid Jugoslavije odpovedali svojemu nacionalnemu interesu, medtem ko so vsi ostali utrjevali svoje.
Dogovor med tema dvema ni bil mogoč, saj je za Slovence bila enakopravnost narodov konstitutivne, za Srbe pa nesprejemljiva, separatistična vrednota. Da bi Slovenci dogovorno, z dovoljenjem vseh republik, odšli iz Jugoslavije, je seveda utopija. Saj so se vsi trudili z dogovarjanjem. Pa ni šlo. Čeprav je Slovenija odšla v nekem smislu dogovorno, saj je srbski politični vrh polformalno na to pristal. (Jovič)
Dejstvo,da so Američani potihoma podpirali vojno intervencijo Sloveniji, ne govori v prid legalnosti posredovanja jLA. Prej obratno, saj je ZDA očitno šlo zgolj za obvladovanje jugo prostora. Na začetku jim je Milošević v ta namen kar ustrezal. Še po Dejtonu je bilo tako.
Stališče ZDA kaže, da jim tudi takrat ni šlo za demokracijo in človekove pravice. Zato tudi niso ustrezne primerjave osamosvojitve Slovenije z ukrajinsko vojno, v smislu, ZDA zdaj razbijajo Rusijo, tako kot so nekoč Jugoslavijo.
Vemo, kakšno je bilo stališče ZDA do osamosvojitve Slovenije. Kvečjemu je položaj obeh donbaških republik in Krima primerljiv s položajem Slovenije ob osamosvajanju. V obeh primerih gre za ignoriranje razlogov za osamosvojitev s strani mednarodne skupnosti, tj Zahoda,: obstreljevanje Donabasa in grožnje Slovencem.
(Ne bom pozabil nekega ameriškega profesorja, ki bil edini tuji podpornik v Cankarjevem Domu.)
V obeh primerih gre v načelu za pravico do samoodločbe. Seveda pri nas vsa politika tako primerjavo zanika in Ukrajino tudi vojaško podpira, kljub temu da je zmaga nemogoča da tako omogoča nadaljevanje krvavge spopada in nebroj žrtev na obeh straneh, Prvi je bil grdo nenačelen nekdanji predsednik Pahor, ko je v intervjuju na televiziji RT zanikal vsako primerjavo med Slovenijo in Krimom. In se s tem pošteno osmešil: slovenly Pahor.
Primera Katalonije Škotske ne kažeta, da so odcepitve nelegalne. Kažeta zgolj na nenačelnost EU.V primeru Katalonije gre za nasilno teptanje pravice do samoopredelitve s strani ostankov protidemokratičenga frankizma.
London Škotom te pravice ne odreka. Pri zavzemanje Škotske za samostojnost jo le ovira.
Trenutno (bedno) stanje EU in naše vazalstvo ZDA in NATU ne moreta biti argumenta proti osamosvojitvi. Na nas je, da to spremenimo. Ne bo lahko, ampak druge ni.
Realno gledano je bila Jugoslavija obsojena na propad, predvsem zato, ker so narodi v njej imeli preveč različna pričakovanja od tiste državne skupnosti.
S tem ne trdim, da ni tista država vsem narodom prinesla marsikaj pozitivnega. Razen obrambe skupnih interesov med svetovnima vojnama in po drugi , dinamičen razvoj vseh njenih delov, medsebojno kulturno oplojevanje, politično in vojaško sodelovanje med jugoslovanskimi narodi…
Jugoslovanska izkušnja nam bo vsem še kako prav prišlo v EU. Naše izkušnje bomo kmalu še kako potrebovali tudi prizadevanjih za ozdravitev bolne EU.
Dokaj mirno in dobro organizirano osamosvajanje je bilo koristno, ali vsaj najmanj škodljivo. Za vse. Zanjo so zaslužni tudi vsi tisti, tako na naši, kot na strani JLA, ki niso dovolili eskalacije spopadov. Zlahka bi se osamosvajanje spremenilo v neprimerno bolj krvavi spopad. S tem da smo odšli, smo preprečili hujša vojaška razdejanja in posledične rane v medsebojnih odnosih. Po moji presoji naša relativna majhnost žal ni omogočala večjega vpliva na razvoj dogodkov v ostalih delih države. To kažejo vsi poskusi dialoga na kulturnem in političnem področju, ki so potekali v osemdesetih letih. Na tako, precej enotno osamosvajanje, smo lahko upravičeno ponosni.
Zlahka bi se naš položaj spremenil v neprimerno bolj krvavi spopad. S tem da smo odšli, smo preprečili hujša vojaška razdejanja in posledične rane v medsebojnih odnosih. Na tako, precej enotno osamosvajanje, smo lahko upravičeno ponosni.
Hkrati smo dolžni tolerirati drugačna gledanja, tudi ocene tistih, ki menijo, da je bilo mogoče tudi drugače. In priznati moramo hude madeže, ki so jih na osamosvojitvi pustili izbrisani in varčevalci LB. Ta dva primera hudih kršitev človekovih pravic bi morali vzeti za opozorilo kako krhka je demokracije. V imenu svobode govora smo absolutno dolžni biti strpni do t.i. jugo nostalgije. Če rečem po putinovsko: tisti, ki ne objokuje Jugoslavije nima srca. Tisti, ki ne razume, da je morala propasti, (morda) nima pameti.