Tomaž Mastnak razkril globoke korenine »evrofašizma«

Tomaž Mastnak, ki je s kritičnimi zapisi navdihoval slovensko publiko in razburjal partijo že v času prejšnjega, socialističnega sistema je eden redkih intelektualcev, ki v Sloveniji kljub spremembam ideologij in sistemov ostaja enako in dosledno kritičen do laži, zavajanj in neresnic.

Prav zato seveda ne more biti tiho ob kampanjah zahodnega carstva laži, ki je razširilo svoje neresnice v vse kotičke našega planeta in z njimi še posebej prepredlo našo ožjo domovino Slovenijo in širšo – Evropo.

V svojem zadnjem zapisu, ki ga ni mogel objaviti v ljubljanskem Dnevniku, kjer so mu pred časom prav zaradi kritičnosti obrnili hrbet, pač pa ga je objavil tukaj, je ostro obračunal s sodobnim evropskim fašizmom.

Dejansko gre za ključne poudarke iz knjige, ki jo je napisal v zvezi z vojno v Ukrajini.

Takole je začel: »Evropa oziroma Nato ‒ med njima že ni več razlike ‒ je v vojni proti Rusiji. Tako je povedala nemška zunanja ministrica.

Slovenska zunanja ministrica ji sledi. Tudi ona je izjavila, da 'smo v vojni'.«

In res je, kot priča video posnetek spodaj, Tanja Fajon 30. januarja letos izjavila, da smo v vojni (z Rusijo):

Mastnak nato nadaljuje svojo analizo klavrnega stanja: »Nekompetentnejši in očitno neumnejši med evrokratskimi politiki razkrivajo resnico, ki jo njihovi bolj izkušeni in pretkani kolegi ne izrečejo. Tista nemška deklina zna menda vsaj skakati po trampolinu. Pa še glede tega nekateri znajo povedati, da je 'neuspešna gimnastičarka'. Ni mi znano, kakšne kvalifikacije za svoje delovno mesto ima gospa Fajon. Kaj smo naredili, da jo moramo imeti za zunanjo ministrico?

Nekateri menijo, da je takšno govorjenje o vojni neresno. Pa ni. Je nadvse resno in skrajno neodgovorno. Z vsako tako izjavo zabredemo korak globlje v vojno. Ko bodo, če bo šlo tako naprej, naše vojake začeli spet pošiljati na vzhodno fronto, tako kot je nek drugi imperij pošiljal v Galicijo naše stare očete in praočete, Tretji rajh pa prisilne mobilizirance, se bomo lahko zahvalili Tanji Fajon in Robertu Golobu, ki jo podpira. Ti ljudje nas naravnost pehajo v nesrečo.

Razlika med prvo svetovno vojno in tretjo, ki se razplamteva, je v tem, da se je avstro-ogrsko cesarstvo vojskovalo na svojem ozemlju, imperij, ki vodi danes vojno v Ukrajini, pa nima s temi kraji nobenih vezi. Vojno na tujem ozemlju bojujejo zanj tuje vojaške sile. Razlika je tudi v tem, da smo bili takrat avstrijska provinca, danes pa se delamo, da smo samostojna država. Toda odkar imamo to državo, jo naše politične elite razprodajajo in razgrajujejo ter podrejajo tujim interesom.«

»Z vsako novo vlado smo večji podložniki tujih centrov moči in globalističnih sil. Sedanja je v tem pogledu najbolj ekstremistična. Z obema rokama in brez slehernih zadržkov ter popolnoma brez razmisleka o tem, kaj to pomeni, kaj nam to prinaša, uveljavlja globalistično agendo, pa še svojo 'civilno družbo' ima, ki jo pri tem podpira. To so globalistični fundamentalisti. Gospa Fajon si je privoščila drag izlet v Davos, da bi razglasila, da so interesi globalističnega svetovnega reda nad našimi nacionalnimi interesi. Plačujemo jo, da dela proti nam.

Slovenska vlada je seveda samo kolešček brez lastne pogonske sile v evropski mašineriji oblasti. Ta pa je prešla v samodestruktivno fazo. Ko Evropa vojskuje to vojno, je dejansko v vojni proti sami sebi. Prvič zato, ker sta Ukrajina in Rusija del Evrope. In drugič, kar je pomembneje, zato, ker je ta vojna v nasprotju z njenimi najbolj temeljnimi, eksistenčnimi interesi. Z njo dopušča, da se jo uničuje, in z njo se samouničuje. Uničujejo jo ZDA, samouničujejo jo evrokrati, politična elita Evropske unije.

Ekonomist Michael Hudson je že februarja lani jasno razložil, da problem za ameriške stratege ni bil ruska ali kitajska grožnja Evropi, temveč odsotnost take grožnje. Grožnjo je bilo treba ustvariti, da bi Evropo tesneje vezali nase: da bi se odpovedala obojestransko koristnim gospodarskim odnosom z Rusijo in Kitajsko in bila primorana v odvisnost od uvoza dražjih dobrin iz ZDA, da bi ohranili potrebo po obstoju Nata ter zagotovili in pospešili prodajo ameriškega orožja in vojaške opreme tako imenovanim zaveznikom.«

»Po uradni doktrini ZDA ne smejo dopustiti, da bi se pojavil tekmec njihovi vodilni političnoekonomski vlogi v svetu, tudi če bi tak tekmec bil katera od zavezniških držav.

Bolj kot slabi ameriška politična moč in manj kot so ZDA ekonomsko konkurenčne, močnejša je njihova težnja po eliminiranju tistih, ki jih imajo za nasprotnike, in podrejanju zaveznikov. Evropska unija je postala konkurenčna, njen gospodarski motor je bila Nemčija, nemško gospodarstvo pa se je opiralo na uvoz poceni ruskih energentov. Zato so ZDA od vsega začetka nasprotovale izgradnji in potem uporabi plinovoda Severni tok 2. Sankcije proti Rusiji, uvedene že po priključitvi Krima k Ruski federaciji, so imele nalogo prekiniti evropsko gospodarsko sodelovanje z Rusijo. Načrti za blokiranje Severnega toka 2 so se intenzivirali vsaj leto dni pred začetkom vojne v Ukrajini, namen novih sankcij, ki so jih tudi začeli pripravljati že nekaj mesecev pred rusko vojaško intervencijo v Ukrajini, pa je bil še močneje izolirati Evropo.

Odkar je novinar Seymour Hersh pred kratkim objavil svojo raziskavo terorističnega napada na Severni tok, vemo, da so ZDA pripravljale ta napad že konec leta 2021, vsaj dva meseca pred rusko vojaško intervencijo v Ukrajini. Rabile so samo še casus belli, pretvezo za začetek vojne. Na vojno so se sicer pripravljale že od državnega udara v Ukrajini leta 2014 in v priprave nanjo pritegnile evropske države, članice Nata. Neizzvana agresija Zahoda proti Rusiji pa se vleče in stopnjuje že od konca hladne vojne in propada Sovjetske zveze dalje…

ZDA in njihovi evropski pomagači so izzvali vojno proti Rusiji, da bi oslabili najpomembnejšo kitajsko zaveznico. Ta vojna je bila zamišljena kot stopnica proti spopadu s Kitajsko, na katero Američani gledajo kot na svojo glavno tekmico. Zanjo so se odločili, ker so bolj ali manj pravilno ocenili ruska naravna bogastva, ki se jih hočejo polastiti, povsem napačno pa rusko politično kohezijo, ekonomsko moč in vojaško silo. To je Sun Cu obrnjen na glavo. Če je Sun Cu svetoval modremu vojskovodji, naj zagotovi zmago, predno krene v bitko, je tako imenovani kolektivni Zahod zaradi zaničevalnega nepoznavanja nasprotnika in precenjevanja samega sebe izgubil vojno, še preden je krenil v boj.

Toda vojna proti Rusiji je bila tudi vojna proti Evropi in še posebej proti Nemčiji. Uničevanje evropskega gospodarstva ter razkroj evropske politike in degeneracija evropske kulture ni postranska 'kolateralna škoda' vojne proti Rusiji, temveč je eden od dveh poglavitnih ciljev vojne. Pod krvavim spektaklom spopadov, za katere je Ukrajina prispevala svoje ozemlje in vojno sposobno prebivalstvo, se dogaja državljanska vojna na kolektivnem Zahodu, boj brez usmiljenja znotraj zveze Nato. Ameriško miniranje Severnega toka je de facto in de jure vojno dejanje. ZDA so napadle svojo morda najpomembnejšo zaveznico v Evropi in zadale smrtni udarec evropskemu gospodarstvu.«

»Vojna propaganda brez primere nas slepi za ta vidik vojne. Demonizacija Rusov, Rusije in vsega ruskega, demonska rusofobija, ki se ne le meri, ampak tudi presega nacistično protirusko propagando, skrbi za to, da ne vidimo pravega obraza zla, obraza resničnega zla. Zmedeni smo lahko toliko lažje, ker v tej vojni sami sodelujemo, ker jo vodijo evrokratske elite, velik del prebivalstva pa to odobrava in podpira. Resnično si je težko zamisliti, da se vojskujemo proti samim sebi. To se upira temu, čemur rečemo zdrava pamet ali zdravi razum. Toda tudi ta je žrtev vojne in vojne propagande.

Gre za to, da evropske politične elite sprejemajo in izvajajo ameriško politiko, uveljavljajo njene interese. Med ameriškimi in evropskimi interesi, med interesi ZDA in Evrope, pa ni soglasja. Nasprotujejo si in se celo izključujejo. Obenem pa obstajajo skupni interesi med ameriškimi globalističnimi elitami oziroma globalističnimi elitami z domicilom v ZDA in evropskimi globalističnimi elitami.

Evropske globalistične elite imajo skupne interese najprej med sabo, ne glede na nacionalno poreklo, in potem z ameriškimi globalističnimi elitami. Med njimi obstaja skupna razredna zavest in solidarnost in delujejo povezano. Ene in druge in vse skupaj delujejo proti življenjskim interesom lastnega podrejenega prebivalstva. Evropske politične elite so radikalnejše. Evrokrati in evrokratke, kakršni sta na začetku omenjeni zunanji ministrici, ne le da nimajo nič skupnega z ljudstvom, ki jih je izvolilo. V imenu Evrope so nič manj kot v vojni proti njemu, proti lastnemu prebivalstvu, ko ga vlečejo v vojno. To so voljeni izdajalci nacionalnih interesov.

Niso pa vsi voljeni. Vse večjo besedo imajo neizvoljeni, ki tudi formalno niso nikomur odgovorni, so pa odvisni od sil, ki so jih mimo ljudstva in demokratičnih postopkov postavile na oblastne položaje. Ena takih, predsednica Evropske komisije, izkazano nesposobna in skorumpirana ter tako kot nemška zunanja ministrica nacistična vnučka, je nehote izrekla resnico o ukrajinski vojni. Morda ni prav reči 'nehote', najverjetneje pa to, kar je v resnici sporočila, ni bil namen sporočila. Dejala je: 'Ukrajina je postala središče naše celine. To je kraj, kjer se ohranjajo naše vrednote, brani naša svoboda in piše prihodnost Evrope.'«

Več si lahko preberete tudi tukaj…