Zatišje pred viharjem: Kaj načrtuje Rusija po zavrnitvi njenih zahtev in zakaj so ob mejo z Ukrajino poslali zaloge krvi?

Potem ko so ZDA in članice zveze NATO zavrnile zahteve Rusije po neširjenju zavezništva in prepovedi nameščanja težkega orožja v bližini rusih meja so iz Rusije, presenetljivo – prišla umirjena sporočila.

Ruski zunanji minister Sergej Lavrov je dejal da vojne, če je to odvisno le od Rusije, »ne bo.«

»Če je odvisno od Ruske federacije, vojne ne bo,« je v sredo dejal zunanji minister Sergej Lavrov. Vendar je dodal, da tudi Rusija »ne bo dovolila, da bi bili brutalno napadeni ali ignorirani naši interesi.«

Rusija si bo medtem tudi vzela čas in »proučila« odgovore ZDA in zaveznic, to proučevanje pa bi po ocenah analitikov lahko trajalo do začetka (4. februar) ali celo konca olimpijskih iger (20. februar) na Kitajskem.

Kako se bo nato odzvala Rusija, je za zahodne države velika skrivnost.

Zahodni analitiki preigravajo različne možnosti.

Rusija bo spodvila rep, ker je zahod pokazal enotnost. Strah jih je sankcij. Iz Moskve že prihajajo mirovni signali, poročajo zahodni mediji, prepričani, da se je Vladimir Putin z »nemogočimi zahtevami zapleskal v kot.«

Celo v New York Timesu so prepričani, da se je Putin sam spravil v nemogoč položaj in da bo zato, ker z napenjanjem vojaških mišic ni dosegel nič izpadel poraženec, ker mu drugega, kot da vojsko umakne, praktično ne preostane.

Večina analitikov zahodnih medijev je prepričanih, da se je Putin uštel in da bo zato, ker je zahod pokazalm enotnost in Rusiji zagrozil s sankcijami Rusija na koncu sama izpadla kot poraženka.

Kriva pa si je sama, ker je zahtevala - nemogoče. Vsaka država namreč lahko sama odloča o svojih zavezništvih, česar pa menda avtokratski Putin ni pripravljen sprejeti.

Ti analitiki pa medtem pozabljajo na to, na kar je te dni opozarjal Lavrov - da so se tudi zahodni zavezniki in predsednik ZDA v imenu svojih držav v istanbulski in astanski deklaraciji zavezali, da ni mogoče svoje varnosti graditi na račun drugih držav.

Ker je varnost celovita.

sergej-lavrov.jpg

Vsak lahko izbere svoje zavezništvo - a le, če s tem ne ogoroža drugih držav.

Da jih širitev zavezništev ogroža, pa je Rusija ves čas glasno sporočala...

To pa pomeni, da svoje obveznosti kršijo zahodne države, ne pa Rusija.

Pozivi k miru in zatišje (pred viharjem?) so zato samo del napete ukrajinsko-ruske zgodbe...

Drugi navajajo različne možnosti, ki jih ima Vladimir Putin. Vse pa so povezane z velikimi tveganji.

Ena od možnosti je pomorska blokada obale Ukrajine ob Črnem morju. Tja so na poti štiri večje vojaške ladje iz severa Rusije.

Druga, v povezavi z blokado je podpora silam Doneške in Luganske republike. Te bi lahko pričele odgovarjati s težjim orožjem, kar bi lahko sprožilo napad Ukrajine na obe republiki in odziv Rusije.

Diplomatska intrervencija bi se lahko izvedla v obliki priznanja obeh republik kot držav.

Duma bo o tem razpravljala v naslednjih dnevih.

Še ena možnost je tista, o kateri je govoril tudi ameriški predsednik Joe Biden.

Po tej bi se Rusija lahko odločila le za »manjši vpad« na ozemlje Ukrajine. Cilj bi lahko bil povezati Krim z vodonosnimi območji, z Doneško in Lugansko republiko in morda povezava obalnega dela Ukrajine z Rusko enklavo – Transdnistrsko republiko, ki kot de facto samostojna, a nepriznana entiteta obstaja na zahodnih mejah Ukrajine že od razpada Sovjetske zveze.

Ukrajina bi tako ostala brez svoje črnomorske obale.

Zanimivo je, da vojaški analitiki pri tem pozabljajo, da bi tudi Rusija lahko izvedla akcijo, ki bi bila podobna temu, kar so leta 1999 izvajali zavezniki v zvezi Nato – zračno intervencijo, katere cilj bi bil popoln nadzor ukrajinskega zračnega prostora in postopno uničevanje vojaških sredstev, infrastrukture in sredstev ukrajinske vojske.

Cilj bi bil torej »degradacija« sposobnosti ukrajinske vojske, njen umik z dela ozemlja in demoralizacija prebivalstva, ki si želi na zahod. Škoda, ki bi na ta način nastala, bi se merila v desetinah in stotinah milijard dolarjev.

V tem primeru bi zagotovo šlo za vojno, kjer bi zahod odgovoril z ostrimi sankcijami.

Toda ni neverjetno, da bi se ta kampanja lahko končala tudi s prevratom – tako kot je zahod pomagal pri puču in zrušenju Viktorja Janukoviča z oblasti leta 2014 in kot se je le leto dni po napadih Nato na ZRJ 5. oktobra leta 2000 pod udarci od zunaj (Nato) in od znotraj (Otpor, ob pomoči ameriških oblasti) zrušila oblast srbskega predsednika Slobodana Miloševića.

Dodatna možnost je seveda zmeraj tudi zapiranje plinovodov v smeri Evrope, morda prav v povezavi z operacijo degradacije vojaških sposobnosti ukrajinske vojske.

Porast cen, pomanjkanje plina in celo izpadi elektrike bi bili v tem primeru zagotovljeni tudi precejšnjemu delu Evrope.

Če bo Rusija izključene iz sisteme Swift bo imela še manj razlogov, da pošilja plin na zahod, saj plačil ne bo mogoče sprejemati.

Takšne intervencije lahko trajajo mesece – v primeru ZRJ je trajala skoraj tri oziroma 78 dni – ali leta, kot kaže že skoraj pozabljena zračna vojna Savdske Arabije zoper Jemen, ki traja že več kot šest let!

Zračne intervencije so praviloma »poceni« za tistega, ki ima zračno premoč, saj na strani napadalca ni veliko žrtev in ujetnikov, neizbežne pa so seveda tudi civilne žrtve.

Vojaki zveze Nato so leta 1999 bombardirali Srbijo in Črno goro s takšnih višin, da so jo odnesli praktično brez vseh žrtev.

Civilnih in vojaških na drugi strani je bilo veliko, a še vedno manj kot v primeru kopenskih operacij velikega obsega.

Takšna ruska intervencija bi lahko bila deloma ali v celoti uspešna, kot je bila tudi operacija zveze NATO proti ZRJ.

Ta je dosegla umik vojske in policije ZRJ s Kosova in prihod mirovnih sil, s pomembnim deležem članic zveze Nato. Pod okriljem te zaščite pa je Kosovo razglasilo neodvisnost.

Na podoben način bi lahko prišlo do umika sil Ukrajine do določene meje, na primer reke Dnjeper, ki ločuje vzhodni in zahodni del Ukrajine. Na vzhodu pa bi se nato pojavile mirovne sile ODKB, med katerimi bi bilo največ seveda ruskih sil.

Če bi se ponovil »kosovski scenarij«, bi Ukrajina še obstajala – toda dejansko bi bila to precej manjša država, omejena na zahodni del sedanje države. V najslabšem primeru pa bi prišlo do povečanja ozemlja Luganske in Doneške ljudske republike.

Na ta način pa bi se bi plinovodi, ki so vsaj sedaj bolj sredstvo pritiska zahoda na Rusijo kot obratno (projekt Severnega toka 2 že »stoji«) spremenili v sredstvo pritiska Rusije na zahod, saj bi Rusija lahko Evropi utemeljeno sporočila, da imajo za oskrbo s plinom na voljo Severni tok 2, ki poteka v varnem območju Evrope in da ga pač naj certificirajo - če želijo.

Ali pa ostanejo brez plina.

Pri tem je potrebno upoštevati še nekatera dejstva, ki jih zahodni analitiki redno pozabljajo. Vse njihove analize se namreč redno začenjajo z »rusko agresijo leta 2008« ali »okupacijo Krima« iz leta 2014.

Toda zgodovina odnosov med Nato in Rusijo je iz ruskega zornega kota drugačna.

Začne se s prelomljenimi obljubami o neširjenju zveze Nato, nadaljuje z delovanjem zveze Nato v BiH v »napadalni« in ne več obrambni vlogi in nadaljuje z raznimi intervencijami (ZRJ, Afganistan, Libija) po svetu.

Da se mora velika sila na to prej ali slej odzvati, predvideva tudi teorija »ofenzivnega realizma«, ki med vsemi edina najbolje pojasnjuje delovanje velikih sil. Iz njenega zornega kota so ruske zahteve povsem racionalne, ne pa tako ali drugače nesmiselne, kot jih prikazujejo na zahodu.

Drugič, da je že pred sedmimi leti skoraj edini, ki je dogajanje v Ukrajini analiziral povsem točno, profesor John Mearsheimer, opozoril, da je za situacijo v Ukrajini kriv zahod in da bo Rusija, če bodo nadaljevali s politiko potiskanja Ukrajine in Gruzije v Nato, preprosto - »uničila deželo« (»wreck the country«).

In tretjič, da je bila intervencija zveze NATO leta 1999, v letu, ko je Putin (nekaj mesecev po njej) prišel na oblast po analizi ameriškega Stratforja eden od najbolj »formativnih« in prelomnih dogodkov, ki je pretresel Vladimirja Putina in oblikoval njegov pogled na svet.

Tudi če se kriza tokrat – začasno – konča in premakne na poletje ali naslednjo zimo je zato povsem jasno, da sta poti iz tega položaja le dve – diplomatska, ki pomeni dosledno izpolnitev sporazuma Minsk 2 vključno z avtonomijo za obe separatistični republiki, ali pa - vojna.

Dobro je, da so se pogajanja »normandijske četvorke« (nemških, francoskih, ukrajinskih in ruskih diplomatov) medtem znova začela.

Toda da tudi druga pot še ni zaprta kaže informacija zahodnih virov, ki pa so jo povzeli tudi ruski mediji.

Poročilo, ki temelji na anonimnih virih namreč trdi, da je Moskva prenesla medicinski material, potreben za »zdravljenje ranjencev« v bližino meja z Ukrajino.

Reuters je s sklicevanjem na »tri ameriške uradnike« poročal, da naj bi Rusija preselila zaloge krvi in ​​drugega medicinskega materiala bližje svoji meji Ukrajini.

To bi lahko bil eden od »konkretnih kazalnikov«, ki bi lahko kazal, da je Moskva pripravljena na spopad.

Zaloge krvi imajo namreč kratek rok uporabnosti, običajno približno 14 dni, ko so v hladilniku.

Te zaloge naj bi bile po navedbah dveh uradnikov poslane »v zadnjih tednih«, vendar nista navedla natančnega časovnega okvira.

Poročilo je bilo objavljeno na isti dan, ko je najvišji uradnik Pentagona, predsednik Združenega generalštaba general Mark Milley, opozoril, da bi bil učinek morebitne invazije »grozen« in bi vodil do velikih žrtev, glede na sile, ki jih je Rusija domnevno namestila blizu Ukrajine.

Dejal je, da je sedanje kopičenje ruske vojske na meji z Ukrajino »večjega obsega« kot kar koli, kar smo videli od konca hladne vojne.

Ameriški obrambni minister Lloyd Austin je medtem opozoril, da se ruski predsednik Vladimir Putin po oceni ZDA »še ni odločil, ali bo napadel Ukrajino« in da ima na voljo »več možnosti«, »vključno z zasegom mest in pomembnih ozemelj, vendar tudi prisilna dejanja in provokativna politična dejanja, kot je priznanje odcepljenih ozemelj.«

Toda v pogovoru s francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom je ruski predsednik Vladimir Putin zatrdil, da si ne želi vojne in da želi nadaljevati z dialogom.

Njegova stranka, enotna Rusija pa je istočasno predlagala, da Rusija vojaško pomaga Doneški in Luganski republiki...

Razlog za to pa so seveda tudi novew pošiljke ameriškega orožja Ukrajini.

Poročila proruske strani SouthFront medtem navajajo, da je v zadnjih dnevih prišlo do več napadov s strani ukrajinske vojske na položaje obeh separatističnih republik ter da v mestih Ukrajine aktivno novačijo prostovoljce z vojaškimi izkušnjami v enote TO in vojske.

Na vprašanje, ali se Rusija res boji sankcij, pa odgovor pokaže že pogled na višino finančnih rezerv Rusije - okoli 600 milijard dolarjev.

Rusija je ena od držav z največjimi finančnimi rezervami na svetu.

Nekajletne sankcije lahko torej preživi brez težav, ob opori na Kitajsko in azijske države pa še dalj časa.

Kako se bo vse razvilo v prihodnosti pa verjetno ve edino – Vladimir Putin.