sobota, 30. november 2024 leto 29 / št. 335
Janševa diktatura po Petričevo: Delo brutalno in zelo staromodno cenzuriralo Janeza Markeša
Zgodilo se je to, kar smo napovedali že, ko je bilo jasno, da je lastnik Dela Stojan Petrič dobil posel pri izgradnji drugega tira: Začela se je cenzura tudi na Delu.
Zelo podobno kot med leti 2004 in 2008, v času prve vlade Janeza Janše.
Jure Trampuš namreč v Mladini poroča o tem, kako je na časopisu Delo prišlo do izvršene cenzure že natisnjenega avtorskega članka njihovega novinarja Janeza Markeša.
O tem je nato na svojem blogu poročal in komentiral dogajanje na Delu tudi Boris Vezjak, na ta primer brutalne cenzure pa je med prvimi opozoril tudi novinar Blaž Zgaga, ki je bil pred leti, v času prve Janševe vlade sam žrtev šikaniranja, cenzure in tudi pritiskov, celo od kolegov, kot pojasnjuje tudi Boris Vezjak.
V Delovi Sobotni prilogi bi namreč moral 13. marca letos iziti Markešev prispevek z naslovom »Vsa trobila porajajoče se diktature«.
.@SophieintVeld, the 1. clear case of censorship in #Slovenia press appeared.@Delo newspaper retreated opinion by Janez Markeš, from the paper despite it has been printed already.
— Blaž Zgaga (@blaz_zgaga) March 26, 2021
His opinion about dangerous fall of Slovenia into fascism quoted also @katarinabarley. More /1 https://t.co/tYskVt0ivT
Gre za komentar, ki govori o primerjavi današnje Slovenije z nekdanjo, Mussolinijevo Italijo in drugih vidikih Janševe vojne z mediji, predvsem v odnosu do finančnega in eksistenčnega izčrpavanja Slovenske tiskovne agencije (STA), ki je tik pred bankrotom in do odmeva teh Janševih vojn v širšem evropskem prostoru.
Omenja nemško evroposlanko Katarino Barley in njena opozorila Bruslju, da mora glede ogroženih medijev na Poljskem, Madžarskem in v Sloveniji storiti bistveno več.
Toda Markešev članek nikoli ni izšel v tiskanem Delu. Zgodilo se je namreč nekaj presenetljivega: Več kot očitno je po posredovanju nekoga bil umaknjen.
Še več, bil je umaknjen, čeprav je bila naklada Sobotne priloge že stiskana, na njegovo mesto pa so postavili celostranski oglas za samega sebe – Delo.
V novem oglasu na veliko piše: »Berite – povsod«.
V Mladini so objavili tudi faksimile že natisnjenega članka, ki je bil umaknjen in nadomeščen z reklamo.
Pri tem je zanimivo, da ni prišlo do tega, kar se strokovno imenuje »predhodna cenzura«, ko se članki zavrnejo še preden so natisnjeni.
Tokrat je namreč prišlo do staromodnega cenzuriranja, ki so ga svoj čas, od leta 1987 naprej tedanji oblastniki izvajali na primer na Mladini (za katero je tedaj delal celo Janez Janša).
Na Katedri, ki smo jo tedaj vodili (sedaj pokojni) Samo Resnik, pozneje pa Miran Lesjak in jaz sam, na takšne igre nismo pristajali, zato je bil časopis večkrat prepovedan v celoti, zaradi več člankov, in nato zaplenjen in uničen, ne samo v Mariboru, pač pa tudi v Beogradu.
In od tedaj podobnih eklatantno cenzorskih in brutalnih posegov v svobodo medijev v Sloveniji še nismo videli.
Vse do danes.
Podoben postopek je tokrat – in kot je videti pod taktirko samih urednikov Dela – izvedlo Delo v cenzorsko pravem pomenu besede.
Je dosegljiv kje online?
— Klemen Kotar (@Soulata) March 26, 2021
Delo je namreč prilogo že natisnilo, nato Markešev članek naknadno umaknilo in celoto številko natisnilo znova. Vse se je odvilo v tiskarni.
V Mladini je Jure Trampuš zapisal: »Po naših podatkih naj bi bil članek v Delovem informacijskem sistemu prebral vršilec dolžnosti odgovornega urednika Dela Bojan Budja, poklical v tiskarno in ustavil tiskarske stroje. Nato so namesto članka na tisto časopisno stran postavili reklamo. Članka potem niso objavili niti v naslednji številki. Da se je zgodilo nekaj dramatičnega, dokazuje tudi avtorjeva reakcija, avtor je po tem dogodku, očitno protestno, vzel prostovoljni študijski dopust.«
Janez Markeš je bil pred leti sicer zelo blizu aktualnemu predsedniku vlade, na Delo je prišel kot perjanica tedanje oblasti, bil je tudi v sporu s številnimi novinarji, toda sčasoma je svoje poglede spremenil in postal kritik desnih strank in predvsem SDS.
Od tedaj v slovesnkem medijskem prostoru na splošno velja za »eno najbolj prodornih in ostrih novinarskih peres Dela«, v cenzuriranem prispevku pa analizira, za samo dogajanje zelo ironično, težo in pomen neodvisnih medijev v državi.
Avtor ob tem opozarja, da bodo za slovenske medije morali več storiti »neslovenski evropski poslanci«, brani pa tudi »avtonomijo RTV Slovenija, ki jo moramo zaščititi in ubraniti«, ker je zgled »reprezentanta demokratične umne države«, ki ne bo »dekla njenega izvršnega organa, torej vlade, ki je postala politični plen Janeza Janše.«
Markešev članek je bil pozneje zelo sramežljivo objavljen na spletnih straneh Dela, in sicer 23. marca.
Vsi smo Markeš bi morali novinarji v uredništvu protestirati. Najmanj pa bi moral urednik SP branit novinarsko avtonomijo ali pa naj zagrozi z odstopom. Nezaslišano Petrič izvaja cenzuro.
— Vandrovka (Anuša Bole) (@anusabole) March 26, 2021
Članek je bil »zaklenjen« in je bil objavljen zatem, ko je obstajala nevarnost, da bo zgodba postala preveč nevarna za cenzorje, zaradi česar so želeli vsaj deloma ublažiti slabe posledice javno razkrite informacije o dogajanju.
Razlog umika Markeševega razmisleka, ne zgolj pripravljenega za tisk, ampak tudi natisnjenega na osmi strani priloge in opremljenega s fotografijo, je v lastniku in njegovem odnosu do Janševe vlade, ugotavljajo v Mladini.
Čeprav se je odgovorni urednik Dela Bojan Budja branil s pojasnilom, da se je zgodil »splet okoliščin« in da stvar ni takšna, »kot je videti na prvi pogled«, ni več nobenega dvoma, da je lastnik Dela postal zelo pozoren na to, kaj v njegovem časopisu objavijo o Janši, da ta ne bi bil preveč vznemirjen in slabe volje.
Obtožbe o medijski cenzuri pa so tiste, ki predsednika aktualne vlade očitno najbolj živcirajo.
Družba Delo je namreč v lasti družbe FMR, ta pa del skupine okoli podjetja Kolektor Stojana Petriča, ki je nedavno dobil sanjski posel v višini 625 milijonov evrov za izgradnjo drugega tira, s svojo nenavadno nizko ponudbo.
Tudi Boris Vezjak ugotavlja, da bi »že manj natančna analiza notranjepolitičnih tem v Delu sicer pokazala, da so tamkajšnji novinarji postali precej pazljivi in na trenutke celo prijazni do nekaterih delov oblasti, velja še zlasti za odnos do Zdravka Počivalška in stranke SMC. Mesta, ki so rezervirana za zunanje komentatorje, pa pretežno, a nikakor ne v celoti, napolnjujejo intelektualni voditelji desne politične provenience.«
Res je tudi, da je bil čas Janševega mandata med leti 2004 in 2008 poln primerov posegov v posamezne medije; na primer tistega na Večeru, kjer so novinarji zbirali svoje članke v tako imenovanih »bunkerjih«, torej arhivih prispevkov, v katere se je posegalo z ambicijo političnega dobrikanja trenutni oblasti.
Takrat je nastala tudi peticija 571 novinarjev, ki sem jo podpisani podpisal kot drugi podpisnik.
Pri vsem tem smo na dogajanje na Delu že opozarjali v preteklih člankih, na primer v zapisu »Medijski blitzkrieg: kako si bo Janez Janša do predsedovanja EU podredil večino slovenskih medijev.«
In vse zapisano drži kot pribito. Žal.