Zakaj je vlada spregledala opozorila, da se bo Slovenija v sporu s Hrvaško pritožila na - napačno sodišče?

Generalni pravobranilec Sodišča EU Priit Pikamäe je proučil slovensko tožbo proti Hrvaški in danes s sklepnimi predlogi Sodišču EU predlagal, naj se izreče za nepristojno za odločanje o tožbi Slovenije proti Hrvaški zaradi neupoštevanja pravnomočne arbitražne razsodbe.

S tem pa je generalni pravobranilec Sodišča EU Priit Pikamäe v postopku dal prav - Hrvaški.

Končna razsodba je sicer v rokah senata sodnikov, toda sodišče pogosto sledi pravobranilcu.

vrhunsko.
Vsak, ki ima sekundo časa nas preko meje pelje lulat.https://t.co/z1dCUBHk8P
a bi lahko vsi tisti, ki delate zunanjo politiko, šli malo vrabcem žvižgat???

— milena (@MilenaMilenca) December 11, 2019

Odločitev generalnega pravobranilca politiki in pravniki v državi ocenjujejo kot negativno presenečenje in odstopanje od ustaljene prakse. Vendar to ni res.

V Insajderju smo - edini med mediji - na to možnost in na dejstvo, da se bo Slovenija protožila na napačno sodišče opozarjali že večkrat.

Opozarjali smo predvsem na tri napake.

Prvič, da v sami Arbitražni pogodbi Slovenija implementacije razsodbe ni pogojevala z vstopom Hrvaške v EU.

Drugič, da v isti pogodbi ni bilo jasno zapisano, da bo vse spore glede razsodbe, njene veljavnosti in njene implementacije reševalo sodišče v Haagu.

In tretjič, da bi Slovenija morala prav zato kot primerno pot za rešitev spora Hrvaški predlagati oceno veljavnosti arbitražne razsodbe pred Meddržavnm sodiščem v Haagu, ne pa pred sodiščem EU v Luksemburgu.

Le to sodišče namreč lahko odloči, ali je arbitražna razsodba o meji veljavna (kot trdi Slovenija) ali ne (kot trdi Hrvaška).

Glede na vse to se zastavlja le eno vprašanje - zakaj je vlada spregledala opozorila, da se bo Slovenija v sporu s Hrvaško pritožila na - napačno sodišče?

Odziv predsednika vlade @sarecmarjan na odločitev pravobranilca sodišča EU: "Vsi štirje predsedniki smo se na današnjem srečanju strinjali, da mora biti slovenska politika enotna pri tem vprašanju. Arbitražno sodišče je svojo razsodbo že dalo."

— Vlada Republike Slovenije (@vladaRS) December 11, 2019

Kajti povsem logično je, da se Sodišče EU v Luksemburgu najverjetneje sploh ne bo ukvarjalo s posledicami neupoštevanja arbitraže, če ne bo jasno razrešeno prvo vprašanje - ali je sporna razsodba o meji med Slovenijo in Hrvaško veljavna - ali ne.

Za odločanje o tem pa Sodišče EU, kot smo vztrajno opozarjali - najverjetneje res ni pristojno.

Lahko bi sicer se izreklo za pristojno in ta možnost še ni povsem izključena, toda sodišča ponavadi izbirajo lažjo pot.

Zakaj bi sodniki odločali o težkem primeru - če pa ga lahko snamejo z dnevnega reda s preprostim sklepom, da niso pristojni?

Glede na vse to še enkrat objavljamo vsebino članaka »Arbitražna burleska: Slovenija in Hrvaška najprej v Luksemburg, nato še v Haag?« z dne 18. junija 2018:

Odločitev Evropske komisije, da v zvezi s kršitvami Hrvaške in napovedano tožbo pred Sodiščem EU v Luksemburgu ne bo podala svojega mnenja, je v Sloveniji izzvala precej razočaranja, na Hrvaškem pa je bila sprejeta z zadovoljstvom. Kljub temu takšna odločitev ni niti nepričakovana, niti ne predstavlja konca politično-pravnim kolobocijam v zvezi s slovensko-hrvaškim arbitražnim sporom.

Da se nekaj takšnega pripravlja, je bilo mogoče sklepati že iz ocene predsednika Sodišča EU (po njegovem obisku slovenskih in hrvaških ustavnih pravnikov), da bi bilo bolje, če bi državi spor Sodišču EU predložili skupaj.

Hrvaška na primer trdi, da jo Arbitražna pogodba s Slovenijo ne zavezuje več. Čeprav od nje ni odstopila na način, kot ga predvideva Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb. Slovenija pa je po drugi strani svoje pismo Evropski komisiji poslala šele sredi marca (Erjavec je najprej napovedoval, da bo to storjeno do konca februarja 2018, op. avt.), tako da negativen odgovor Evropske komisije nikakor ne bi prispel v Slovenijo še pred parlamentarnimi volitvami. Sedanji negativni odgovor EK bi namreč zagotovo odnesel še nekaj glasov doslej vodilni stranki SMC.

Problematičen in dvorezen pa je bil tudi slovenski izbor »evropske« pravne poti, čeprav je po drugi strani res, da veliko drugih možnosti Slovenija v tem trenutku nima. Res je, da je Evropska komisija 4. julija lani (2017, op. avt.), ko je nekaj dni po objavi arbitražne razsodbe, izrazila pričakovanje, da bosta Slovenija in Hrvaške razsodbo izvršili in da je predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker 13. septembra lani dejal, da morajo članice EU spoštovati tudi sodbe sodišč in da pravna država v EU ni izbira, ampak obveza.

Slovenskim stališčem pritrjuje tudi mnenje pravne službe Evropske komisije. Toda vse to bo pomenilo le malo, ko bo Sodišče EU pričelo razsojati o tem, ali je Hrvaška res prekršila evropsko pravo – ali pa ne.

Slovenski argumentacija je v bistvu preprosta. Slovenija trdi, kot je v intervjuju za Insajder pojasnil že zunanji minister Karl Erjavec, da »zato, ker Hrvaška ni implementirala arbitražne razsodbe mi sedaj nismo v stanju izvajati določenih direktiv in obveznosti, ki nam jih nalaga evropski pravni red. Na primer Schengenski zakonik. Ne moremo ga v celoti izvajati prav zaradi spora o implementaciji arbitraže. Mi seveda vemo, kje je meja na morju, toda Hrvaška trdi, da je meja na polovici Piranskega zaliva, vemo pa, da je po arbitražni odločbi slovenskega 84 odstotkov Piranskega zaliva. Tudi kar se tiče ribolova na povsem enak način ne moremo izvajati cele vrste aktivnosti,« je opozoril Karl Erjavec.

To je sicer prav in lepo. Toda – kaj, če se bo Hrvaška postavila na stališče, da zato, ker je Arbitražni sporazum pač nastal pred vstopom Hrvaške v EU, na podlagi mednarodnega prava in ne prava EU in tudi zato, ker Sodišče za odločanje o veljavnosti Arbitražnega sporazuma s Slovenijo sploh ni pristojno, Hrvaška ne krši nobenega, še najmanj pa evropsko pravo, smo zapisali julija leta 2018.

Tedaj smo opozorili, da Slovenija in Hrvaška igrata glavni vlogi v novem evropskem teatru absurdov, kajti Hrvaška trdi, da pogodba, iz katere ni na pravilen način odstopila, zanjo ne velja več, Slovenija pa se namerava pritožiti sodišču, ki za najpomembnejše vprašanje spora s Hrvaško - sploh ni pristojno. Ocenili smo, da bi se Slovenija lahko pritožila na napačno sodišče.

Če je namreč bistvo zadnjega, najnovejšega (in ne »obmejnega«) spora med Slovenijo in Hrvaško veljavnost razsodbe Arbitražnega sodišča (PAC), potem bi se Slovenija in Hrvaška morali po pomoč obrniti na Meddržavno sodišče v Haagu (ICJ), ne pa na Sodišče EU v Luksemburgu.

Opozorili smo tudi, da izbira Slovenije kljub temu »ni absolutno napačna«, ker bi Sodišče EU lahko hitro ugotovilo, da Hrvaška že krši evropske direktive in lastne obveznosti, obe državi pa bi glede vprašanja veljavnosti arbitraže šele potem napotilo na generalnega sekretarja OZN ali pa na Meddržavno sodišče v Haagu, ki je pristojno za takšne spore.

Vendar pa obstaja še ena nevarnost – da se sodišče razglasi za »nepristojno« za to vrsto spora - kar pa za Slovenijo ne bi bilo dobro. V tem primeru bi za rešitev spora Slovenija morala doseči nov dvostranski sporazum s Hrvaško ali pa s soglasjem Hrvaške spor predložiti Meddržavnemu sodišču v Haagu. Ta spor se bi zato res lahko spremenil v pravo mednarodno burlesko.

/.../ Navdušenja ob podpisu v prostorih predsednika švedske vlade Rosenbad v Stockholmu ni skrival niti predsednik slovenske vlade Borut Pahor. Za to, da sta s Kosorjevo od njunega prvega srečanja v Trakošćanu premagala vse ovire, ki so bile običajno previsoke za pogajalce pred njima, pa je bilo po njegovem bistveno zaupanje med njima.

»Najino medsebojno zaupanje, spoštovanje in razumevanje je na neki način tudi signal za odnose, ki jih želimo med obema narodoma in državama,« je poudaril Pahor. Tako je ob tem dogodku 5. 11. 2009 poročal eden od tedanjemu predsedniku vlade naklonjenih slovenskih dnevnikov.

Devet let po tem velikemu »medsebojnemu zaupanju, spoštovanju in razumevanju,« so se vse te besede spremenile v ničvredne puhlice za dnevnopolitično uporabo, spor pa se z enega sodišča znova seli na drugo. In nato morda še na tretje, smo zapisali junija 2018. 

Toda to bi bila v resnici prav velika sreča. Brez soglasja Hrvaške, da spor preselimo pred Meddržavno sodišče v Haagu (lahko pa predvidevamo, da tega soglasja najverjetneje ne bo), Slovenijo sedaj čakajo znova ali bilateralna pogajanja s Hrvaško o meji (ki jih je Slovenija doslej zavračala) in nov sporazum, ki bo seveda nujno slabši od dosežene arbitražne razsodbe, ali pa zelo nevarno nadaljevanje incidentov, predvsem na morju.

Glede arbitraže so izčrpane vse možnosti. Je šlo 7. miljonov. Ali bi sedaj radi zadevo spravili na EU sodišče, da se kakšni izbrani pravniki omastijo recimo z 10. milijoni ali več. Nekdo bi rad spet fajn delal.

— Mar_Tin (@MarTin98766959) December 11, 2019

In zakaj je vlada spregledala opozorila, da se bo verjetno pritožila na napačno sodišče? Iz dveh razlogov: prvič zato, ker je upala, da ji bo Sodišče EU vendarle naklonjeno.

Pri tem je očitno precenila moč mednarodnega prava in zanemarila realpolitične temelje mednarodnih odnosov.

Predvsem dejstvo, da morajo države imeti tudi sredstva, da same zagotovijo izvrševanje svoje oblasti tam, kjer je to njihova pravica, ne pa samo nebogljeno čakati na odločitve sodišč.

Kao što sam već istaknula - arbitraža je mrtva, a Slovenija je sama priznala svoje skandalozne radnje koje su dovele do propasti arbitražnog postupka. Jedino trajno rješenje je dijalog i bilateralni pregovori. Što prije to Slovenija shvati, prije ćemo riješiti ovo pitanje.

— Kolinda GK (@KolindaGK) December 11, 2019

Bistveno več večjih policijskih čolnov za varovanje Piranskega zaliva in ostalih morskih površin bi zato morali kupiti že zdavnaj.

In drugič - si je s to tožbo pred napačnim sodiščem predvsem prejšnja, Cerarjeva vlada - kupovala predvsem čas.

Posledica tega pa je, da je Slovenija sedaj še v slabšem položaju, kot je bila preden je vložila tožbo proti Hrvaški pred Sodiščem EU, saj bodo politiki na Hrvaškem še bolj prepričani, da imajo prav.

Kar seveda ni res.