REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Nobelovo nagrado je dobil »naše gore list« Peter Handke, pogosto kritičen do ravnanja evropskih držav

Nobelovo nagrado je dobil »naše gore list« Peter Handke, pogosto kritičen do ravnanja evropskih državPeter Handke

Desetega oktobra, prav na dan plebiscita na avstrijskem Koroškem, kjer je tudi vsak drugi Slovenec glasoval za Avstrijo in proti Jugoslaviji – zaradi česar je Koroška pripadla Avstriji – je Nobelovo nagrado za literaturo dobil Peter Handke, sin avstrijske Slovenke in nemškega bankirja.

Handke je po poročanju avstrijskih časnikov vprašal, »ali je to res?«, ko je izvedel za nagrado.

Švedska akademija mu je nagrado dodelila za njegovo »vplivno delo, ki z jezikovno iznajdljivostjo raziskuje obrobje in specifičnost človekove izkušnje«, je zapisala v utemeljitvi.

Handke se je rodil leta 1942 v Grebinju na Koroškem kot sin Slovenke in avstrijskega Korošca. V letih 1961-65 je v Gradcu študiral pravo, vendar je študij opustil, ko je leta 1966 izdal romaneskni prvenec Sršeni, eksperimentalno »dvojno fikcijo«, v kateri glavni junak spominja na drobce drugega, za bralca neznanega romana.

Leta 1966 je izjavil, da je sodobna nemška književnost »opisno impotentna« in v slogu, polnem nenavadnih obratov in razbijanja jezikovnih konvencij, začel v zgodnejših delih raziskovati možnosti novega izraza kot vezi med človekovim notranjim svetom in svetom, ki ga obdaja.

Kot so zapisali pri Švedski akademiji, je književno sceno istega leta dodobra zaznamoval tudi z igro Zmerjanje občinstva, katere glavni koncept je, da igralci užalijo občinstvo zgolj zaradi udeležbe.

»Poskrbel je, da se je oddaljil od prevladujočih zahtev po skupnostno usmerjenih in političnih stališčih in namesto tega našel svoj literarni navdih znotraj gibanja novi roman v francoski literaturi,« je zapisala akademija.

Več kot 50 let kasneje je ustvaril obsežen opus del v različnih žanrih in se uveljavil kot eden najvplivnejših pisateljev v Evropi po drugi svetovni vojni.

Njegova bibliografija vsebuje romane, eseje, dramska dela in scenarije.

Nobelovo nagrado za literaturo je za leto 2018 dobila tudi Poljska pisateljica Olga Tokarczuk.

Handke piše tudi aktualnopolitične literarne refleksije in se ukvarja s prevajanjem, med drugim je prevedel dela slovenskih pisateljev v nemščino. Veliko in pogosto potuje po svetu. Od leta 1990 živi v Franciji v Chavillu pri Parizu.

Kot je zapisala švedska akademija, njegova dela prežema močna želja po odkrivanju in po ubeseditvi teh odkritij z novimi literarnimi izrazi.

Med njegovimi znanimi deli so tudi romani Vratarjev strah pri enajstmetrovki, Kratko pismo, dolgo slovo, Žalost onkraj sanj, Napačna kretnja, Otroška zgodba, Pisateljev popoldan, Don Juan (pripoveduje sam) ter drame Kaspar, Še vedno vihar in Podzemni bluz. Med drugim je napisal tudi scenarij za film Nebo nad Berlinom Wima Wendersa.

Ob začetku bombardiranja Srbije in Črne gore leta 1999 je Peter Handke odpotoval v Srbijo, v znak prostesta vrnil Büchnerjevo nagrado in izstopil iz Katoliške cerkve.

Prejel je številne nagrade, med njimi nagrado Georga Büchnerja (1973), Vilenico (1987), veliko avstrijsko državno nagrado za literaturo (1987) in nagrado Franza Kafke (2009).

Pogosto pa se je tudi družbeno angažiral in to ne glede na kritike večine zahodnih medijev.

Neprestano je na primer opozarjal na tragično usodo kosovskih Srbov in večkrat potoval na Kosovo, obsojal je tudi bombardiranje Srbije in Črne gore, kritiziral intervencije ZDA in evropskih držav po vsem svetu in bil zmeraj zelo dobro sprejet prav v Srbiji – celo veliko bolj kot v Sloveniji.

Most svobode, Novi sad, 1999
V agresiji zveze Nato zrušen Most svobode v Novem sadu leta 1999

Leta 1996 je odpotoval v BiH in napisal pogosto napadani esej »Pravičnost za Srbijo«, kjer se je zavzemal za drugačen pristop pri reševanju kriz in proti temu, da se za edinega krivca proglasi Srbija. 

Kmalu zatem je bil dobesedno »pregnan« iz intelektualne skupnosti »razumnikov.«

Ob začetku bombardiranja Srbije in Črne gore leta 1999 je Peter Handke odpotoval v Srbijo, v znak protesta vrnil Büchnerjevo nagrado in izstopil iz Katoliške cerkve.

Od nemškega minista Rudolfa Sharpinga je zahteval, da mu vrne vse knjige in po smrti Slobodana Miloševića odšel na njegov pogreb.

Srbija je bila zanj samo metafora, povod za njegove literarne in filozofske razprave o »derealizaciji sveta.«

»Tisti, ki so bombardirali in ubili na tisoče ljudi – ne pripadajo Evropi in planetu Zemlja,« je vztrajal še v začetku leta v intervjuju za RTS. Kljub kritikam na svoj račun je nadaljeval s pisanjem, prepričan, da njegove knjige bralci še naprej berejo – in da je najbolj pomembno, da »predvsem berejo«.

So pa se medtem oglasili mnogi kritiki Handkejeve nagrade.

Žižek in Assange Vir: RT
Assange in Žižek. Vir: RT

Med kritiki odločitve o podelitvi Nobelove nagrade Handkeju je tudi slovenski filozof Slavoj Žižek. V odzivu za britanski časnik The Guardian je spomnil, da je Handke to nagrado označil kot »napačno kanonizacijo literature« ter poudaril, da letošnja nagrada »dokazuje, da je imel prav«.

»To je Švedska danes,« je nadaljeval Žižek. »Tisti, ki je opravičeval vojne zločine, je dobil Nobelovo nagrado, medtem ko je država sodelovala pri popolni diskreditaciji resničnega heroja našega časa, Juliana Assangea,« je dodal.

Ob tem je ocenil, da bi se morali v odzivu zavzeti za to, da Handke ne dobi Nobelove nagrade za literaturo in da Assange dobi Nobelovo nagrado za mir, je dejal Žižek in pri tem pozabil povedati, da obe zadevi nista povezani, da nagrada za Handkeja ne pomeni, da je ne bi mogel dobiti tudi Assange in da Handke tudi nikoli in nikjer ni poveličeval zločinov.

Odločitev švedske akademije, da nagrado podeli Handkeju, je sicer na neodobravanje naletela predvsem v Bosni in Hercegovini in na Kosovu, kjer so kovali zgodovinske dobičke iz intervencij ZDA, ki jih je Handke obsojal.

Bosanski igralec Nermin Tulić, ki je bil med obleganjem Sarajeva med vojno v BiH s strani bosanskih Srbov huje ranjen, je na Twitterju objavil smeška, ki bruha.

Gre za enega redkih, pravzaprav edinega Nobelovega nagrajenca za literaturo, ki ne samo, da slovensko zna in razume, pač pa je celo prevajal iz slovenščine. In mu je slovenski jezik maternji jezik. V Sloveniji pa se ga nekateri - odrekajo. 

Kritiki Handkeja pa pozabljajo, da kritika agresije zveze Nato in držav, ki so izvajale različne »humanitarne intervencije«, ter pri tem povzročale neizmerno gorje milijonom ljudi v imenu »obrambe človekovih pravic« ni nekaj, zaradi česar bi se Handke moral sramovati.

Kajti pisatelj je v tem delu resnico sveta bolje zadel kakor slovenski filozof Slavoj Žižek, ki z obsodbo Handkeja pravzaprav vztraja na ideologiji, ki se je z intervencijami proti ZRJ, nato pa proti Iraku, Libiji in Siriji izkazala kot popolnoma zgrešena in nemoralna.

Avstrija se tako veseli Nobelovca Petra Handkeja, v Sloveniji pa se ga zaradi političnih floskul o njegovih dejanjih - odrekajo ... res nenavadno in zaplankano, še posebej, če pomislimo, da gre za enega redkih, pravzaprav edinega Nobelovega nagrajenca za literaturo, ki ne samo, da slovensko zna in razume, pač pa je celo prevajal iz slovenščine.

In mu je slovenski jezik maternji jezik.

Pametne kulturne elite drugih držav bi to poskusile razumeti in iskoristiti sebi v prid.

V Sloveniji pa kvaziintelektualci, ki Handkeju ne sežejo do kolen, Handkeja še vedno kritizirajo.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Sorodni članki

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke