REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Najvišji predstavniki zveze Nato v Ljubljani - Sloveniji čast, Washingtonu pa oblast

Najvišji predstavniki zveze Nato v Ljubljani - Sloveniji čast, Washingtonu pa oblastTrump in NATO

Slovenska vojska je do nedelje v Ljubljani gostila enega največjih mednarodnih dogodkov – konferenco Vojaškega odbora Nata, ki so se je udeležili najvišji vojaški predstavniki.

Na konferenci najvišjega vojaškega organa Nata je bilo okoli 400 gostov.

Formalno je bila konferenca z najvišjimi vojaškimi poveljniki 28 članic Nata in predstavnika Islandije, ki sicer nima stalne vojske, posvečena "pregledu skupnih misij in operacij zavezništva, operativnemu delovanju ter ohranjanju pripravljenosti in odvračalne drže Nata."

Posvetili so se tudi izgradnji koncepta bojevanja v sodobnem varnostnem okolju.

V Slovenski vojski poudarjajo, da je konferenca za Slovenijo velika čast in priznanje, a hkrati tudi precejšen logistični zalogaj.

Vojaški odbor je najvišji vojaški organ Nata. V prvi vrsti skrbi za oblikovanje vojaških nasvetov Severnoatlantskemu svetu in daje usmeritve obema strateškima poveljstvoma. Odbor je povezava med političnimi odločevalci in Natovo vojaško strukturo.

Gre za stalni organ, ki se sestaja vsaj enkrat tedensko, običajno na ravni stalnih vojaških predstavnikov na sedežu zavezništva v Bruslju, trikrat letno pa se sestaja tudi na najvišji ravni, na ravni načelnikov generalštabov vojska članic. Dvakrat od tega v Bruslju, enkrat letno pa v eni od članic – letos v Sloveniji.

Konferenci je predsedoval načelnik vojaškega odbora Nata, britanski letalski general Stuart William Peach. V skladu s tradicijo konferenci sopredseduje tudi gostiteljica, slovenska generalmajorka Alenka Ermenc, sicer edina načelnica med svojimi moškimi kolegi v Natu.

Uradni del se bo končal v soboto, dan pozneje pa se je zaključil tudi neformalni del srečanja, ki je potekalo predvsem v Ljubljani.

Zastavlja pa se vprašanje, kakšna je pravzaprav narava in zgodovinsko poslanstvo organiizacije, katere del je Slovenija in se je pravkar sestala v Ljubljani? 

Zveza Nato je sicer četrtega aprila proslavila sedemdeseto obletnico obstoja, v Sloveniji pa smo ob tej obletnici slišali kar precej različnih pohval in slavospevov na račun zveze Nato in slovenskega vstopa v to organizacijo pred 15 leti.

Na to smo opozorili že ob obletnici slovenskega vstopa v Nato.

Iz krogov že znanih zagovornikov »evroatlantskega zavezništva« v Sloveniji smo lahko slišali, kako je Slovenija zelo privarčevala zato, ker nam ni potrebno kupovati dragih letal, ladij, protizračnih sistemov ...

Iz krogov že znanih zagovornikov "evroatlantskega zavezništva" v Sloveniji smo lahko slišali, kako je Slovenija zelo privarčevala zato, ker nam ni potrebno kupovati dragih letal, ladij, protizračnih sistemov in tako naprej. In kako varna je zato danes država.

Toda - ali je to res? Kajpa, če je ravno obratno - če sodelovanje v blokovski ureditvi sveta svet pripravlja na prihodnjo vojno?

Vojno, ki lahko škodi Sloveniji, čeprav Slovenija ne ogroža nikogar.

Tudi zadnji slavnostni dogodek v Sloveniji kaže, da posameznim članicam občasno pripade "čast", da se pohvalijo z organizacijo kakšnega dogodka, vsa oblast nad tem, kakšno vlogo bo zavezništvo imelo pa je še naprej v rokah ZDA oziroma Washingtona.

Tam določajo, kako se bo tudi Slovenska vojska razvijala, kakšne rodove bo imela ali ne, in tako naprej - čeprav formalno to Nato članice potrjujejo s "soglasjem."

V ZDA in Washingtonu se odloča o vojni in miru.

Da tudi v zavezništvu ni "zastonj kosila" in da je vse to potrebno nekako "odplačati" s pošiljanjem slovenskih vojakov v nevarne misije po svetu in na vaje, s katerimi Nato grozi Rusiji – tega pa na proslavah in ob organizaciji takšnih srečanj seveda ni mogoče slišati.

Zavezništvo se skoraj tri četrt stoletja ohranja in celo krepi, kar je za sodobno mednarodno skupnost impresivno, je ob 15. obletnici slovenskega vstopa v Nato dejal predsednik Slovenije Borut Pahor. To po Pahorjevih besedah pomeni, da je "v njenih vrednostnih temeljih nekaj več od ozkega zagotavljanja visoke ravni nacionalne varnosti."

Proslavo zveze NATO so organizirali uradniki Pentagona in State Departmenta, tako da jim Donald Trump s kakšno izjavo ne bi pokvaril slavja.

Omenjene floskule o "vrednotah", ki povezujejo članice Nata je seveda zgolj besedna pena brez posebne vrednosti.

Lahko bi tudi rekli, da je predsednik države ali izjemno slabo obveščen o dogajanju v svetu, ali pa preprosto ne zna izstopiti iz šablon, na katere se je v zadnjih nekaj desetletij navadila politična elita.

Kar se tiče obveščenosti – ne samo, da Donald Trump že dve leti pritiska na članice, da naj dajo več denarja za obrambo in grozi celo z izstopom ZDA, temveč so odnosi tako slabi, da so celo proslavo zveze Nato letos obeležili na bistveno nižji ravni, kot pred desetimi leti.

Organizirali pa so jo uradniki Pentagona in State Departmenta, tako da jim ameriški predsednik Donald Trump s kakšno izjavo ne bi pokvaril slavja. Pri tem ZDA pravkar uvajajo nov paket gospodarskih sankcij proti večini svojih zaveznic.

Toliko o "trdnosti" zavezništva.

Ob tem Pahorjeve romantične predstave o zvezi Nato prav tako nimajo veliko zveze z realnostjo.

Zavezništva se sklepajo zaradi ohranjanja ravnotežja sil ali pa zaradi poskusa prevlade ene sile nad drugo.

Pahorjeve romantične predstave o zvezi NATO prav tako nimajo veliko zveze z realnostjo.

V tem ni velike modrosti, še manj gre za obrambo vrednot.

Če bi res šlo za vrednote, potem Nato seveda ne bi nikoli bombardiral zgradbe radio-televizije RTS v Beogradu leta 1999 in ubil nič hudega sluteč novinarje, snemalce, tehnike ... Pa jih je.

Prav tako je uničil še marsikaj drugega. Na primer rezervoarje z vodo. In mostove, železnice ... ter električno omrežje, ki je bilo povsem civilno, s tedaj povsem novimi, "grafitnimi" bombami.

Ne glede na to pa seveda uradna slovenska doktrina vztraja, da je bil vstop v Nato eden ključnih mejnikov v zgodovini samostojne Slovenije. S tem pa se je – uradno – "pridružila skupni držav, ki so se zavezale k spodbujanju stabilnosti in blaginje kot dveh temeljnih elementov varnosti."

Zadeva je na prvi pogled preprosta. Neka država se pridruži zavezništvu, zato ker s tem poveča lastno varnost in varnost ostalih. Ker so skupaj, so močnejše. Nihče jih ne upa napasti. Zato je to seveda korak k večji varnosti. Vse je torej v najboljšem redu. Ali ne?

Razglednica iz Srbije v času NATO agresije Vir:Wikipedia
"Oprostite, nismo vedeli, da je neviden. Pozdrav iz Srbije". Razglednica iz Srbije iz leta 1999, ko je zveza Nato brez dovoljenja VS OZN napadla ZRJ. Pri tem je PZO ZRJ sestrelila "nevidni" ameriški bombnik F-117A.

Toda - kaj če to združevanje drugi, ki ostanejo izven meja zavezništva, vidijo kot združevanje za napad?

Kje je pravzaprav meja med združevanjem za napad in združevanjem za obrambo? V zvezi NATO imajo s tem očitno težave, kajti ko "branijo" svoje "vrednote" po svetu, v drugih državah to praviloma razumejo kot – napad.

Da je Nato samo "obrambna zveza" se seveda lepo sliši. Toda kje je, na primer, meja med "obrambo" in agresijo, če NATO prične delovati izven ozemlja članic?

Bombardiranje ZRJ leta 1999, še prej pa BiH, je za Rusijo, pa tudi Kitajsko predstavljalo strateško "točko preloma", ki je spremenila tudi njihove poglede na zvezo Nato.

Atlantsko zavezništvo pa je nato na podoben način delovalo tudi ob intervenciji v Afganistanu, Libiji in še kje.

Težava je, da znanstveno te točke ni mogoče določiti. Tisti, ki so v zavezništvu in tisti, ki so zunaj, na te zadeve skorajda zmeraj gledajo drugače. In zato je vsak vstop v zavezništvo lahko prispevek k miru – ali pa nasprotno, prispevek k destabilizaciji sveta.

Ali bi organizacija SCO lahko brez mandata VS OZN zaradi zaščite baskovskega (ali katalonskega) prebivalstva intervenirala v Španiji tako, da bi ruska in kitajska letala bombardirala Madrid?

In tega seveda ob vseh proslavah ob obletnici vstopa v Nato nismo slišali, tega pa ni razjasnil niti tokratni vrh v Ljubljani.

Poglejmo samo en primer, ki se zdi razumljiv. Intervencija zveze Nato na Kosovu se tudi v Sloveniji opravičuje kot morda nezakonita, toda legitimna."

Toda, ali to pomeni, da bi tudi organizacija SCO lahko brez mandata VS OZN zaradi zaščite baskovskega (ali katalonskega) prebivalstva lahko intervenirala v Španiji tako, da bi ruska in kitajska letala bombardirala Madrid?

Kaj bi o tem porekel novi evropski in hkrati španski zunanji minister Joseph Borell?

Ko sem to vprašanje nekoč postavil nekdanjemu sekretarju zveze Nato, Špancu Havierju Solani, ni bil posebej navdušen. Vstal je in poskusil prekiniti intervju.

Toda to je osnovni problem zveze Nato –, da se ne zna postaviti "v čevlje drugega." To, kar v Nato vidijo kot "obrambo", zunaj zveze lahko utemeljeno ocenjujejo kot priprave za napad.

Nato, vojaško zavezništvo, katerega prvotni namen je bil da zadrži "Ruse zunaj, Nemce spodaj in Američane znotraj" je tako sicer res proslavilo 70. obletnico, Slovenija pa 15. obletnico vstopa v Nato, toda da je širitev Nato tudi širitev varnosti - ta dogma lahko velja samo znotraj držav članic Nato, ni pa to univerzalno sprejeta resnica.

Prav zaradi primerov enostranskega "preseganja meja" zveze Nato ob pomoči orožja v številnih državah sveta izven zavezništva, na primer v Šanghajski organizaciji (SCO), predvsem pa v Rusiji in na Kitajskem seveda ne gledajo z naklonjenostjo, pač pa v širitvi zveze Nato vidijo tudi novo nevarnost.

NATO je postal mehanizem za napadalne intervencije izven ozemlja članic brez mandata OZN.   

Nato je namreč že zelo daleč od svojih nekdanjih "obrambnih temeljev".

Prav to nekateri vidijo kot največjo priložnost za zavezništvo, medtem ko drugi analitiki v tej spremembi vidijo veliko nevarnost zaradi možnosti zapleta v širše konflikte na področjih zoperstavljenih interesov.

Zaradi stalnih sprememb svojih strateških dokumentov je namreč Nato postal tudi mehanizem za napadalne intervencije izven ozemlja članic brez mandata OZN.

To, kar je še nedolgo govoril ameriški predsednik George Bush in nad čemer se je v naslednjih letih zgražala večina svetovne javnosti – o tem, da imajo ZDA pravico do legitimne uporabe sile proti Iraku tudi brez mandata OZN – je namreč Nato že pred leti sprejel v svoje strateške dokumente.

Tako je na primer posebna resolucija, ki so jih članice Nato sprejele v Parlamentarni Skupščini Atlantskega sveta leta 1998 predvidela "najširšo legitimnost" za "akcije izven 5. člena", torej za napade in intervencije, hkrati pa mora biti Nato "pripravljen delovati tudi, če Varnostni svet OZN ne bo mogel izpolniti svoje naloge varovanja miru in varnosti."

Toda kdo naj bi odločal o tem, kdaj je VS OZN omahnil pred težkimi nalogami? Očitno zveza Nato sama, kot je to Nato lepo dokazal leta 1999, v intervenciji proti ZRJ, ki je bila izpeljana s kršitvijo Ustanovne listine OZN.

Ustanovna listina namreč strogo prepoveduje uporabo sile svojim članicam in jo dovoljuje zgolj v primeru samoobrambe, kar dopušča 51. člen OZN.

Investicije za opremo - NATO 2018
Odstotek investicij v opremo članic kot odstotek vseh investicij v obrambo, glede na navodilo zveze Nato (zelena črta).  Vir: Nato

Ugovor, češ da "Nato lahko deluje, če je Varnostni svet blokiran" ni prepričljiv tudi zato, ker je bilo v zadnjem desetletju pred Varnostnim svetom OZN ob zahtevah za uporabo člena VII (grožnja in uporaba sile), število primerov uporabe veta zanemarljivo.

Vsaka samovoljna uporaba sile brez dovoljenja VS OZN predstavlja namreč tudi zločin zoper mir.

Vsaka samovoljna uporaba sile brez dovoljenja VS OZN predstavlja namreč tudi zločin zoper mir.

Toda zveza Nato je že nekajkrat dokazala, da ji kršenje svetovnega reda ni tuje ter da je pripravljena prevzeti v svoje roke svetovni monopol nad uporabo sile.

Ob tem je Slovenija v zvezi Nato ena od članic, ki se "šlepa" na račun drugih, ker vedno premalo vlaga v obrambo, obenem pa premalo vlaga tudi v novo opremo.

Izdatki za NATO 2018
Investicije v obrambni sektor kot delež BDP-ja, po članicah zveze in glede na navodilo zveze Nato (zelena črta). Vir: Nato

Sedaj ima ameriški predsednik Donald Trump vsekakor zgodovinsko priložnost, da poskuša v dialogu z Moskvo preseči stara nasprotja.

Vendar nič ne kaže na to.

Trump je še vedno izjemno nezadovoljen zaradi še zmeraj prenizkih vojaških izdatkov članic zavezništva, Slovenija pa je tu še zmeraj na repu članic.

Obenem je Trump odpovedal mednarodne sporazume o omejevanju oboroževanja, Nato se je razširil še na Črno goro in Makedonijo, za oboroževanje države porabljajo vse več denarja, svet pa ni več unipolaren, pač pa multipolaren. Točno takšen, v katerem je do velikih vojn že doslej prišlo in to največkrat v zgodovini.

Takšna politika pa ogroža tudi vse članice zveze Nato.

Paradoksalno je, da ukrepi, ki naj bi vodili do miru in varnosti - dejansko najbolj ogrožajo varnost.

Toda to je že velikokrat zgodovinsko dokazano dejstvo. 

To dokazuje tudi Slovenija, ki je s potezami Washingtona dejansko bolj ogrožena, kot bi bila, če ne bi bila članica zveze NATO.

Slovenija pa je pri vsem tem kot ena od zaveznic Nata tudi del blokovske razdelitve sveta.

V prihodnjem spopadu velikih sil, če in ko do tega spopada pride, bo zato ena od zaveznic ene od vojskujočih se strani.

To pa seveda ni nekaj zelo častnega.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke