Spomin na pakt Ribbentrop - Molotov, ki ga je Sovjetska zveza upravičeno podpisala zaradi - izdaje Zahoda

Evropski parlament je leta 2008 23. avgust razglasil za dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov in zato bo v Sloveniji tudi tokrat več s tem povezanih dogodkov.

V ljubljanski stolnici se bodo žrtev spomnili z mašo, po kateri bo akademija Študijskega centra za narodno spravo, v Lendavi pa bo občinska slovesnost, ki se je bo udeležil tudi predsednik republike Borut Pahor.

Mašo za žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov bo v ljubljanski stolnici ob 18. uri vodil ljubljanski pomožni škof Franc Šuštar, po njej pa bosta akademija in slavnostni nagovor direktorice Študijskega centra za narodno spravo Andreje Valič Zver.

Še pred tem bodo pred spominsko ploščo pred ameriškim veleposlaništvom v Ljubljani in spomenikom žrtvam vseh vojn na Kongresnem trgu položili cvetje.

Omenjene slovesnosti pripravljajo Študijski center za narodno spravo, Vojaški vikariat Slovenske vojske ter Stolnica sv. Nikolaja Ljubljana.

Občina Lendava pa popoldne v Muzeju meščanstva v Lendavi pripravlja pietetno slovesnost, ki se je bo udeležil tudi predsednik republike Borut Pahor.

Še pred tem bo Pahor položil venec k spomeniku žrtvam druge svetovne vojne in žrtvam rasnega, nacionalnega in ideološkega nasilja v času po drugi svetovni vojni v Lendavi in njeni okolici.

V Sloveniji in Evropi se evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov na podlagi resolucije Evropskega parlamenta obeležuje 23. avgusta.

Uradna vseevropska slovesnost bo tokrat v petek in soboto potekala v Varšavi.

Ta dan je bil kot dan spomina na žrtve totalitarnih režimov določen s strani Evropskega parlamenta šele leta 2008 in 2009, ker je bil na ta dan leta 1939 podpisan pakt med takratno Nemčijo in Sovjetsko zvezo, s katerim sta se dogovorili o nenapadanju in določili interesne sfere obeh držav v Evropi.

Ta dan torej ni bil določen kot mednarodni dan ne s strani OZN in prav tako ne s strani drugih organizacij, ki vključujeo več držav evrope, na primer Sveta Evrope. Gre torej za dan, ki so ga uvedle same članice Evropske unije - danes 28, kmalu pa 27 držav članic EU.

Pakt Ribbentrop-Molotov (tudi pakt Hitler-Stalin), poimenovan po zunanjih ministrih zadevnih držav, je pakt o nenapadanju med nacistično Nemčijo pod vodstvom Hitlerja in komunistično Sovjetsko zvezo pod vodstvom Stalina, ki so ga podpisali 23. avgusta 1939 v Moskvi. Sporazum o nenapadanju je trajal do Operacije Barbarossa 22. junija 1941, ko je Nemčija vdrla na ozemlje Sovjetske zveze.

Poleg obljube nenapadanja je desetletni pakt vseboval tudi gospodarsko pogodbo (sovjetsko pšenico in nafto za industrijo in orožje; dopolnilo predhodnega nemško-sovjetskega gospodarskega sporazuma) ter tajno klavzulo, ki je določala interesno in vplivno območje obeh držav v Evropi: ta je bila najprej določena po severni meji Litve, rekah Narev, Visla in San, kasneje pa je bila spremenjena, tako da je v sovjetsko cono padla tudi Litva, v zameno pa se je razmejitev na Poljskem pomaknila proti vzhodu v korist nacistične Nemčije.

Sporazum je pod krinko vplivnih con predvideval medsebojno podporo obeh držav pri okupaciji ozemelj tujih držav.

Prvi znaki propadanja sporazuma so se pokazali aprila 1940, ko je po nemškem napadu na Dansko in Norveško Sovjetska zveza junija istega leta napadla Romunijo in poleg Besarabije, ki je po tajni klavzuli spadala v njeno vplivno cono, anektirala tudi severno Bukovino, do katere po sporazumu z nacisti ni bila upravičena.

Največji znak nemško-sovjetskega sodelovanja pa je bilo sodelovanje pri napadu na Poljsko leta 1939, ko sta obe državi napadli medsebojno sosedo, si jo razdelili in priključili.

V okviru tega pakta je Sovjetska zveza zasedla in priključila tudi tri baltske države (Estonijo, Latvijo in Litvo) leta 1940, in istega leta napadla tudi Finsko, ki pa se ji je uspešno zoperstavila.

V vseh teh posegih so Sovjeti dobili diplomatsko in logistično podporo s strani nacistične Nemčije.

Obstoj tajne klavzule tega pakta je prišel na dan leta 1945 po kapitulaciji Nemčije, toda Sovjetska zveza je njen obstoj zanikala vse do leta 1988, ko ga je končno priznala. Dokument je postal dostopen šele leta 1992.

Vendar pa se pri tem pozablja, da je bil pakt med Sovjetsko zvezo in nacistično Nemčijo sklenjen šele potem, ko so zahodne države pred tem zavrnile številne predloge Stalina in Sovjetske zveze, da sklenejo zavezništvo in se skupaj uprejo Hitlerju. Pakt je torej neposreden rezultat politike »popuščanja« (apeasement), ki sta jo vodila zunanji minister Velike Britanije Chamberlain in Francije Daladier.

Sovjetska zveza se je brez pomoči zahodnih držav pred tem posredno borila proti Nemčiji že v času španske državljanske vojne, kjer so demokratično, socialistično oblast Francija, Velika Britanija in ZDA prepustile zmagi Frankovega fašističnega režima, ki so mu pomagale sile osi.

Vse te zahodne, demokratične države so dopustile tudi priključitev Avstrije Nemčiji (anšlus), priključitev Porurja in okupacijo Čehoslovaške.

Po vojni razkriti dokumenti so pokazali, da so si zahodnoevropske države v bistvu želele, da nacistična Nemčija napade in oslabi Sovjetsko zvezo, ki so jo videle celo kot večjo nevarnost od nacistične Nemčije. Hitlerjeva, kapitalistična Nemčija je bila za zahodne države bolj sprejemljiva od Sovjetske zveze.

Da res čakajo na vojno med Nemčijo in Sovjetsko zvezo, je nato spoznal tudi Stalin, zato je bil pakt z vsemi svojimi »dodatki« rezultat politike iskanja ravnotežja sil in politike »prenašanja bremena (buck-passing) med samimi zahodnimi državami, ki so želele, da Hitler opravi s Sovjetsko zvezo ali pa da obe državi oslabita v medsebojni vojni.

Gre sicer za povsem običajno, realistično, racionalno in predvidljivo politiko v sistemu iskanja ravnotežja sil, ki uravnava odnose med velikimi silami že stoletja in tisočletja.

Ni dvoma, da je Stalin skupaj z vodstvom svoje partije odgovoren za milijone nedolžnih žrtev, toda Stalinova politika paktiranja z Nemčijo je bila racionalna, pravilna in utemeljena, kar razkrivajo tudi številne poznejše, znanstvene študije in analize tedanjih mednarodnih odnosov.

Izenačevanje zločinov ali konkretnih ravnanj Sovjetske zveze in nacistične Nemčije je zato tudi neprimerno, enako kot je – tudi v skladu z odločitvami Evropskega sodišča za človekove pravice – neprimerno izenačevanje komunizma in nacizma ali celo njihovih simbolov – kar pa je pogosto vsebina dogodkov tega dne.

Pri tem se pozablja, da je bil podpis pakta Ribbentrop-Molotov za Sovjetsko zvezo samoobrambna poteza, za Nemčijo pa uvod v osvajalno vojno.

Tega pa se pogosto ne zavedajo niti v slovenskem Centru za narodno spravo, kjer tudi medvojne dogodke v Sloveniji pogosto obravnavajo enostransko, kar dokazuje tudi njihova pristranska raziskovalna in publicistična dejavnost. To pa seveda spravnim dejanjem, ki jim bomo priča jutri, jemlje velik del vsebine.

Spomin na žrtve totalitarnih režimov je seveda na mestu. Njihovo izenačevanje in tudi dan, ki je izbran za dan spomina na te žrtve - pa zagotovo ne.

Omenjeni dan spomina je bil namreč izbran prav na omenjeni dan v dobrem delu tudi zato, da bi opral od zgodovinske odgovornosti tudi zahodne, demokratične države in zločine totalitarizmov neproporcionalno naprtil Sovjetski zvezi.

Tudi v današnji Rusiji se tega dne spominjajo.

#This_day_in_history

On August 23, 1943, #Soviet forces defeated Nazis in the largest armor battle in history, the Battle of Kursk pic.twitter.com/VjGZb966Fo

— TASS (@tassagency_en) 23 August 2017

Vendar nekoliko drugače.

Spominjajo se zgodovinskega dne, ko so sile Rdeče armade v največji tankovski bitki na svetu 23. avgusta leta 1943 premagale nemške sile v bitki pri Kursku.