Danes tam nudijo pomoč, nedolgo nazaj pa je bilo to mesto, kjer so množično pobijali Slovence

Slovenci so bili zaprti in umorjeni v gradu Begunje. Zdaj je to muzej – v enem od najlepših krajev v Sloveniji. 

Pod snežnim Triglavom, v bližini zgodovinskih stavb mesteca Radovljica z izjemnim čebelarskim muzejem in nedaleč od Bleda in njegovega jezera, se Begunje nahaja v gorenjski regiji. Vsakdo, ki se približuje grajski stavbi, brez dvoma prečka kraj s potokom, ki teče mimo hiš in skozi mlinsko kolo. Vse je videti tako, kot da bi gledali prelepo sliko iz obdobja baroka. 

Danes se v grajski stavbi v Begunjah nahaja psihiatrična klinika. Pacienti v trenirkah včasih sedijo ali ležijo na vrtu, na soncu in lahko le upamo, da se bodo okrepili ob pogledu na gorsko panoramo in slikovito lepoto.

Nekatere med njimi si lahko ogledate tudi v skupinski terapiji pod paviljonom najbolj znanega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika, postavljenega na hribu. Toda kdor se sprehaja po parku, bo nepričakovano obudil spomin žrtvam Gestapa. 

Z nagrobnikov lahko razberemo, da so bili tu umorjeni večinoma zelo mladi slovenski moški. V sredini okroglega grobišča je v pokončnem položaju vidna ženska figura - imenovana Talka. S svojimi rokami, vezanimi za hrbtom, izklesana iz belega marmorja, je tudi simbol odpora in ne le spomin na grozo. 

V stranskem krilu gradu so tisti bunkerji, v katerih so bile ujete žrtve nacističnega režima - danes muzej talcev. V nekdanjih celicah so organizatorji razstave izvedli zelo preprosto, vendar učinkovito idejo in s fluorescentnim materialom naredili sporočila, izklesane znake v stene in risbe nekdanjih zapornikov, vidne. Ker v sobah ni ničesar drugega, ostanki na steni močno vplivajo na misli in občutke žrtev. 

Sporočila, vgravirana v stene so zelo različna. Eno od teh denimo pravi; »Mislim na vas, draga« in »Če se srce ujame v bolezen, če je zadnje upanje izgubljeno, nikoli ne odnehaj!«. Drugje, preberete; »Ženske, ne obupajte, dan radosti in svobode bo prišel,« kar je Januarja 1945 zapornik vrezal v zid. 

V hodniku pred celicami, v nemščini in slovenščini, so bile zapisane napovedi gestapskih usmrtitev, ki so bile, z namenom, da bi ustrahovale prebivalstvo, nato tudi izvršene. 

Ko so partizani napadli naciste, je bilo v povračilnih ukrepih, ubitih tudi na desetine talcev. V zgodbah se pogosto pojavlja ime, Franz Kutschera. Nacistični brigadni general ali SS Brigadeführer je prihajal iz mesta Oberwaltersdorf v Spodnji Avstriji in bil de facto Gauleiter ali vodja regionalne podružnice nacistične stranke na Koroškem. Od leta 1935 do marca 1938 je bil vodja 90. SS standarda »Koroška«, ki je bil po njegovi smrti, na Poljskem, leta 1944 tudi poimenovan po njegovem imenu in priimku. 

Kutscher je bil znan po svojem fanatizmu in krutosti. Julija 1941 je ustanovil posebno sodišče v kapeli gradu, kjer so bile izrečene smrtne kazni. Poleg zgradbe, imenovane grad Katzenstein (Grad Kacenštajn), so nacistični okupatorji leta 1941 že zgradili bunkerje, v katerih so žrtve režima počakale, da so bile deportirane v koncentracijska taborišča Dachau in Mauthausen. Več kot 5000 Slovencev je bilo pripeljanih v ta taborišča, kjer so počakali na usmrtitev. Skupaj je bilo tam zaprtih 11.477 ljudi, večina jih je bilo iz regije, nekateri so bili dejavni pri upiranju nacistom, mnogi pa so bili talci. Trdilo se je, da so bili »komunistični razbojniki«. 

Več kot tri četrtine jih je bilo mlajših od 40 let, polovica jih je bila celo mlajših od 30 let. Da bi razbili upor prebivalstva, je Gestapo poleg gradu v Begunjah izvedel tudi množično streljanje, v katerem je bilo umorjenih 897 Slovencev.

Talci so po navadi morali stati ure in ure, zasliševali so jih in mučili ter komaj da hranili, šele nato pa umorili. Sotrpini so morali gledati, medtem ko izvrševali umore. 4. maja 1945 so partizani osvobodili več kot 600 zapornikov, ki so še bili v bunkerjih. 

Kasneje v jugoslovanskem obdobju je bil grad še enkrat center za pridržanje, tokrat ženski, ki je bil dejaven že v času Avstro-Ogrske. Od leta 1952 je bila na tem mestu nameščena psihiatrična klinika. 

V Begunjah lahko danes preučimo, kako so nacisti prepovedali slovenščino v javnem življenju, rekonstruirali družino in krajevna imena ter poskušali uničiti slovenske zapise. Politični cilj je bil deportirati slovensko inteligenco in ustvariti etnično homogena območja.

Kot kaže podoba tega gradu in celotnih Begunj danes - jim na srečo ni uspelo. Toda prav je, da ne pozabimo, da je bila cena za to zelo velika.