sobota, 23. november 2024 leto 29 / št. 328
»Nori znanstveniki« bi planet napajali - z našimi iztrebki
Večini ljudi je slabo že ko pomisli, da bi svojemu otroku previli plenico ali pobrali iztrebke za svojim ljubljenčki. Toda »nori znanstveniki« pravijo, da je energija, ki jo vsebujejo naši repelenti, impresivna.
»Če dovolite, bo bakterijska presnova ustvarila »bioplin«, bogat z metanom, ki ga lahko izkoristimo za energijo. Prav tako lahko dehidriramo delce, da bi dobili prašno gorivo ali gorljive opeke s podobno energijsko vsebnostjo premoga.« pravijo znanstveniki.
Te sheme lahko zvenijo presenetljivo, toda tovarne za odpadne vode po vsem razvitem svetu izkoriščajo to energijo, da subvencionirajo svoje dejavnosti.
Ena čistilna naprava s sedežem v Združenem kraljestvu, na primer, dobi 50 odstotkov svoje moči z uporabo človeških iztrebkov.
Zdaj se v državah v razvoju pojavljajo podobni podvigi, ki ponujajo sredstva, ne samo za proizvodnjo »obnovljive« energije, temveč tudi za reševanje problematičnih sanitarskih vprašanj.
Prelivna in neustrezno odplaknjena voda vodi do onesnaženja vodnih zalog, kar vpliva na zdravje ljudi in na lokalne ekosisteme.
Za mestne prebivalce v razvitem svetu, izplavljeni iztrebek najde svojo pot skozi zapleteno vrsto kanalizacijskih tunelov, dokler ne doseže čistilne naprave.
Ko pride tja, gre skozi filtre in v komoro za pesek, kjer se odstranijo različne trdne snovi, kar pušča za sabo odpadno vodo.
Tej tekočini se nato loči lažji del (peno) in gosto blato iz vode. Medtem ko mikroorganizmi razgrajujejo pene in blato, se voda samodejno obremenjuje s tehnologijo filtriranja, s kemikalijami in še več bakterij, dokler ni končno dovolj čista, da se vrne v okolje. Med tem postopkom mikrobna razgradnja proizvaja tudi bioplin.
Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije 2,3 milijarde ljudi nima osnovnih sanitarnih objektov, 892 milijonov ljudi pa še vedno izvaja »veliko potrebo« na odprtem. Samo 2,9 milijarde ljudi, ali 39 odstotkov svetovnega prebivalstva, uporablja ločeno stranišče ali toaletni prostor, ki je priključen na ustrezen sistem odstranjevanja in čiščenja odplak.
Ugandska nacionalna korporacija za vodo in kanalizacijo je pred kratkim podpisala memorandum o soglasju s svetovno neprofitno skupino Water For People, da bi fekalno blato v čistilnih napravah v Kampali pretvorila v gorljive brikete.
Evropske čistilne naprave redno proizvajajo bioplin, ki se lahko uporablja, na primer, v javnem prevozu. Nova tovarna v Ugandi se je nedavno odločila, da bo storila enako, čeprav namesto tega zagotavlja električno energijo lokalnemu omrežju.
»To je nekaj, kar bo več afriških mest začelo eksperimentirati v prihodnosti,« še dodajajo znanstveniki.
Podobne sheme je mogoče najti v sosednji Keniji, kjer se je ena družba v Nakuruju odločila, da bo v predelovalni obrat prinesla fekalne snovi, jih sušila in pretvorila v ogljikov vir goriva za kuhanje in ogrevanje.
Še ena shema v slapih Nairobija, kjer so ljudje brez toaletnih prostorov prej metali vrečke iztrebkov kar na ulico, zdaj pa jih lahko prodajo v bio-digestorijih, kjer se metan zbira v centraliziranem toaletnem objektu in prodaja v lokalno okolje kot bioplin.
Sistemi za predelavo iztrebkov lahko idealno zmanjšajo pritisk na težko obstoječo infrastrukturo.
Žal pa je finančna podpora za njih trenutno nezadostna. Leta 2017 so se zasebni investitorji, ki so sprva želeli dati svoj pečat na tehnologijo »iz odpadkov v energijo«, v mestih umaknili, ko so študije izvedljivosti pokazale, da mestni odpadki zahtevajo več energije za segrevanje, kot bi je ustvarili.
Medtem ko različne skupine poskušajo odpraviti ovire, ki jih predstavlja integracija shem predelovanja energije v današnjo infrastrukturo, nekateri podjetniki stavijo velike vložke na odločilno futuristične dele tehnologij, ki jih poganjajo iztrebki.