Pogajanje ZDA in Severne Koreje je premaknjeno z odra v zakulisje

Srečanje med ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom in severnokorejskim diktatorjem Kim Jong Unom v Vietnamu je bilo ustavljeno, vendar se pogajanja o jedrski razorožitvi Severne Koreje nadaljujejo. 

Če pogledamo naslove po tujih medijih - CCN: »Trumpova predsedstva se spremeni v umetnost brez dogovora«; Market Watch: »Kolaps vrha Trump-Kim dodaja „element negotovosti“ v pogovore ZDA in Kitajske«; Financial Times: »Trumpov diplomatski Vietnam« in podobno - bi lahko mislili, da časopisi napovedujejo apokalipso. Bela hiša je dejstva sporočila v slogu diplomacije: »V tem trenutku ni bil dosežen noben dogovor«. Poudarek je na »v tem trenutku«.

Trump ni želel vnaprej sprostiti sankcij, Kim pa se ni hotel podrediti razrezu jedrskih raket. Oba se zavedata svojega ljudstva, ki je občutljivo na neskladnost. Eden sedi v politbiroju, drugi ima svojo bazo »ventilatorjev« na vratu. Pogodbe o razoroževanju, kot vemo iz preteklosti, so bolj ko ne, organizirane kot dvoboj, ne pa kot politični ples.
 

Preboj v teh severnokorejskih in ameriških mirovnih pogovorih ni le možen, temveč verjeten. In to ne zaradi Trumpa ali Kim Jong Una, ampak zaradi države zaščitnice, Kitajske. Slednji so pristaši bolj diplomatskega dogovora.

Odnos med Kitajsko in Severno Korejo je še vedno močan, čeprav zapleten in ne vedno skladen. Kot je pokazala korejska vojna, je Severna Koreja ključnega pomena za Kitajsko v strateških, gospodarskih in celo socialnih vidikih. Za Severno Korejo je vrednost njenih odnosov s Kitajsko skoraj neizmerljiva. Ne samo zaradi očitnih strateških in ideoloških razlogov, temveč tudi zaradi oskrbe z nafto in plinom ter preskrbe s hrano, ki je bistveno odvisna od Kitajske. Devetdeset odstotkov trgovine s Severno Korejo je s Kitajsko.

Pomembna etnična korejska populacija na Kitajskem in morebitna grožnja množičnega priliva beguncev iz Severne Koreje krepita zaskrbljenost Kitajske glede razvoja čez mejo.

Nedavna poročila Kitajske pozivajo Združene države in Severno Korejo, da določita spremenjeni »načrt« za pogajanja, da bi postopno onemogočili jedrsko oskrbo v zameno za ameriške koncesije. To bi vključevalo zmanjšanje sankcij, inšpekcijske preglede Mednarodne agencije za atomsko energijo (IAEA) in napredek v smeri mirovnega sporazuma za zagotovitev trdnih varnostnih jamstev za Korejski polotok. Zanimivo je, da je to kaj kmalu zasledil tudi južnokorejski zunanji minister, ki je podobno spodbujal nov »načrt«.
 

Za željo kitajske vlade po miru, so ključni trije razlogi:

1. ZDA bi tako morala upoštevati zaščitno moč Severnih Korejcev. Natančneje, Kitajska želi, da Trump odpove trgovinsko vojno.

2. ZDA je treba z mirovnim sporazumom spodbuditi za umik vojakov iz Južne Koreje. Kitajska ne želi Američanov pred svojim pragom (na Korejskem polotoku).

3. Kitajski protektorat Severna Koreja je finančno v rokah vlade Pekinga. Kitajska bi na poseben način imela koristi od gospodarskega vzpona države, ki ga financirajo ZDA. 

Tudi Trump bi lahko dobro izkoristil uspeh zunanje politike, saj se je v zadnjih mesecih gospodarski položaj njegovih volivcev znatno poslabšal: pod vodstvom Trumpa je bilo zaprtih več elektrarn na premog, kot v prvem mandatu Baracka Obame, proizvodnja jekla stagnirala, proizvodnja avtomobilov pada in ogromen primanjkljaj v trgovinski bilanci ne bo izginil.

Deli njegovih volivcev v Rust Beltu so mu odvzeli zaupanje v nadaljnje vodenje ZDA. Predvsem v Illinoisu, Minnesoti, Pensilvaniji, Wisconsinu in Michiganu so demokrati osvojili senatorje, guvernerje in sedeže v predstavniškem domu. Trump ve, da prihodnjih predsedniških volitev ne bo mogoče dobiti v Pensilvaniji, ampak v Pjongjangu.

Kim Jong-Un prvič odgovori na vprašanje tujega novinarja, če je zadovoljen z dogovorom.
 

Po besedah Trumpa, do dogovora ni prišlo, ker so v zameno za odstranitev testnega mesta Yongbyon, Severnokorejci želeli, da bi se odpravile vse obstoječe sankcije ZDA.

Nekaj ur kasneje je Ri Yong-Ho, severnokorejski minister za zunanje zadeve, sklical novinarsko konferenco in nasprotoval Trumpovi izjavi, ter pojasnil, da je njegova stran zahtevala samo delno, ne popolno odpravo sankcij. Navedel je, da so od 11 skupnih sankcij UN, želeli odpraviti pet, uvedenih med letoma 2016 in 2017, zlasti tiste dele, ki vplivajo na »preživetje ljudi« in »civilno gospodarstvo«.

Čeprav je Riov izračun tehnično pravilen, je v resnici pet sankcij, ki jih je navedel, v središču kampanje gospodarskega pritiska na Severno Korejo. Te sankcije med drugim vključujejo ukrepe za omejitev uvoza surove nafte in rafinirane nafte v Severni Koreji; prepoved izvoza premoga, železa, svinca, morskih sadežev, tekstila in skupnih podjetij s partnerji iz Severne Koreje; in prepoved dela severnokorejskim delavcem v tujini.

Ni jasno, zakaj je Kim mislil, da bi bil Trump pripravljen sprejeti tako maksimalističen kompromis, zlasti glede na politično ranljivost Trumpove administracije doma. Tudi Kimov ugled doma je ranjen, potem ko je prevzel veliko politično tveganje in ni uspel pridobiti nobenih gospodarskih ugodnosti. V prihodnosti bo verjetno imel manj prožnosti zaradi dveh razlogov:

Prvič, neuspeh bo verjetno okrepil trde povezave v Pjongjangu, kjer niso prav zadovoljni s strateško usmeritvijo Kima za gospodarski razvoj in doseganje zunanjega sveta. Zdaj lahko opozorijo na to, kar se je zgodilo v Hanoju, da bi okrepili argument, da ne smejo zaupati Združenim državam in drugim tujim silam ne glede na Trumpovo razglašeno prijateljstvo s Kimom.

Kim bo prav tako moral postati pazljiv na lastne besede. Pred samo dvema mesecema po svojem novoletnem nagovoru, je še dodatno izjavil, da če bodo ZDA še naprej uvajale sankcije v »napačnem izračunu potrpežljivosti našega ljudstva«, bo »našel nov način«, da bi branil »najvišje interese« svoje države. Ko je to javno obljubil svojemu narodu in ko je bil zavrnjen v Hanoju, je zelo verjetno, da se bo Kim politično težko vrnil na pogajalsko mizo z zmernim položajem. Pravzaprav je Ri končal tiskovno konferenco z izjavo, da Severna Koreja ne bo nikoli spremenila »načelnega stališča«, tudi v poznejših pogajanjih ne.

Poleg tega v Hanoju ni bilo navedb, da sta se obe strani dogovorili o nadaljnjih korakih ali datumih sestankov. S tako veliko vrzeljo v pogajalskih izhodiščih in brez nujnih rokov, je zelo verjetno, da bodo pogovori (vsaj javno) zastali.

Očitno je, da je največje tveganje po Hanoju to, da če bodo poznejši pogovori še vedno zaprtega tipa, bodo obe strani izgubile potrpljenje in dobro voljo. Severna Koreja lahko nadaljuje z jedrskimi in raketnimi preskusi ali pa se zaveže, da bo sklenila dogovor o umiku le teh. Če se slednje ne zgodi, ni nerealno pričakovati tudi, po Trumpovih besedah, »ogenj in bes«.

Vendar pa je Trump, vsaj do sedaj, vztrajal, da imata s Kimom še vedno dobre odnose in da bi se lahko dogovorila v prihodnosti. Drugi ključni akterji v regiji si bodo prizadevali tudi za zagotovitev, da se razmere ne bodo poslabšale do te mere. Južnokorejski predsednik Moon Jae-In bo še naprej posredoval med Pyongyangom in Washingtonom, Peking pa bo nadaljeval s prizadevanji za diplomatsko rešitev.

Konec koncev je propadli dogovor boljši od slabega. Lahko bi bilo podpisanih veliko različnih možnih slabih dogovorov, na primer tistega, ki bi naslovil samo interkontinentalne balistične izstrelke, medtem ko, zdaj vemo, da so zavezniki ZDA ranljivi tudi na rakete krajšega dosega ali pa priznanje Severne Koreje, kot vodilne na področju jedrske energije.

Z nedoseganjem dogovora imajo ZDA zdaj več časa za obsežne razprave s svojimi azijskimi zavezniki - zlasti z Južno Korejo - o težkih vprašanjih, ki se bodo pojavila o prihodnjem namenu in delovanju zavezništva med ZDA in Južno Korejo ter večjimi Mreža zavezništva pod vodstvom ZDA v Aziji, če in ko bo podpisana deklaracija o koncu vojne.

To da predsednik ZDA ni uspel doseči pomembnega jedrskega dogovora s severnokorejskim voditeljem v Hanoju oziroma celo prekinitev pogovorov med voditeljema bi lahko bila na koncu dobra za Združene države, meni Gary Samore. Slednji je služil kot nadzornik orožja nekdanjega predsednika Baracka Obame, zdaj pa je višji izvršni direktor Crown Centra za bližnjevzhodne študije na Univerzi Brandeis. 

Na vprašanje: Kdo bi po vašem mnenju bolj politično pridobil, ZDA ali Severna Koreja, Samore v intervjuju za portal ForeignPolicy pojasnjuje, da ni nobenega dvoma, da bi Trump imel izjemno korist, saj je Kim že pokazal, da je trd oreh, kar se tiče pogajanj. 

»Mislil sem, da se je Trump lotil dogovora precej milostno, vendar ga je Kim pohvalil in pojasnil, da je še vedno zainteresiran za odpravo sankcij, pri čemer je jasno, da je pripravljen nadaljevati - pravzaprav, nestrpno pričakuje nadaljevanje«.

Samore pojasnjuje tudi, da če Kim nadaljuje s testiranjem, tvega, da bo izzval Moskvo in Peking, da ponovno podpreta kampanjo največjega pritiska Washingtona. 

Najverjetneje je že dosegel dovolj tehničnega napredka pri razvoju termonuklearnega orožja in izstrelkov dolgega dosega, da nadaljevanje moratorija v resnici ne pomeni zelo pomembne taktične cene.

Ali je to pogajanje Severnokorejskemu režimu zagotovilo politično kritje za nadaljevanje svojega jedrskega programa, vključno z izgradnjo zalog obogatenega urana in plutonija pa Samore odgovarja, da je to razlog, zakaj je cilj ZDA v Hanoju dobiti sporazum za zaprtje in razstavljanje celotnega kompleksa proizvodnje cepljivih materialov (bistvena učinkovina v jedrskih reaktorjih in atomskih bombah) - vključno z ne samo Yongbyonom, temveč tudi neprijavljenimi obrati izven Yongbyona. 

»Torej bo to glavni kamen spotike ob predpostavki nadaljevanja pogajanj. Drugo veliko vprašanje bo tisto, kar bomo plačali Severnokorejcem, da bi omejili ali ustavili proizvodnjo cepljivih snovi. Kot je Trump povedal na tiskovni konferenci, obstaja velik spor glede sankcij. Ponudili smo ustanovitev uradov za zvezo. Ponudili smo simbolično izjavo, da je korejska vojna končana. Toda pravi spor je v zvezi z obsegom sankcioniranja,« še dodaja Samore.