Od kulturnega plagiatorstva do upanja za slovensko družbo

V Sloveniji so novice o plagiatorstvu, predvsem med politiki vseh nazorov, običajne in ne pritegnejo veliko pozornosti. Župani, poslanci, ministri kot tudi predsedniki vlade so bili (utemeljeno) obtoženi, da so se poslužili akademske goljufije (s plagiatorstvom pri izdelavi zaključnih nalog pri visoko- ali višjem šolanju ali kupovanjem diplom), pri govorih, knjigah, itd.

Zadnji tak primer je Miran Stanovnik. Nekdanji častnik Slovenske vojske in sedanji župan Občine Log – Dragomer se sooča z navedbami, da je njegova diploma Tehnične fakultete Bihać kupljena ter da je zaradi tega izgubil tudi častniški čin in pozneje službo.

Na domači (kulturni) sceni je ta teden bila najbolj vroča novica, da je Boris Kobal prevedel delo italijanskega dramaturga in ga predstavljal kot svoje delo. Dramska dela, ki naj bi bila odsev našega časa in vplivala na kritično mišljenje občinstva (ter širše družbe), so vedno veljala za enega izmed elementov ustvarjanja skupne kulture.

Od prve komedije v slovenskem jeziku, »Županove Micke« Antona Tomaža Linharta, taka dela veljajo za del slovenske kulture, tisto, kar nas dela Slovence. Kobalova komedija »Profesionalci espe« se je izkazala za skoraj dobesedni prevod, z malenkostnimi okrajšavami in dodatki, za delo Alda Nicolaja z naslovom »La prova generale« (Generalka). Ali lahko tako rečemo, da je po Kobalovem slovenska kultura le plagiat italijanske?

Kobal je komedijo prijavil tudi na natečaj za izvirno slovensko komedijo, kjer je bila izbrana med tri najkakovostnejša besedila; konec novembra lani pa je bila premierno uprizorjena na Velikem odru Slovenskega ljudskega gledališča Celje (SLGC). Kobal je »svoj« prvi dramaturški izdelek tudi utemeljil z »zgodbo«, kako je prišel do ideje.

Na novinarski konferenci je upraviteljica SLGC Tina Kosi predstavila celotno zgodbo glede razkrivanja dejanskega avtorstva komedije. 9. januarja je dobila opozorilo, da je komedija plagiat. Še isti dan so potegnili prve poteze ter kmalu ugotovili, da gre za plagiat: »Na podlagi primerjave od stavka do stavka od besede do besede lahko potrdimo, da gre za prevod s krajšimi olajšavami, z nekaj vrivki, štiri replike proti koncu igre so avtorske.«

O tem so se obrnili tako na zastopnike avtorskih pravic, saj je Nicolaj umrl leta 2004, kot tudi na Kobala s pozivom na razjasnitev nastale situacije. Slednji se je s pismom odzval ta ponedeljek, pri čemer ni priznal odgovornosti, ampak le pozval k mirnemu reševanju situacije. Morebiti lahko »mirno reševanje situacije« razumemo v prenesem, umetniškem pomenu kot »pometanje zadeve pod preprogo«?  

A Kosijeva je ta ponedeljek že umaknila komedijo s programa gledališča, hkrati pa so plačali tudi avtorske pravice, v vrednosti dobrih treh evrskih tisočakov. Koliko bo dejansko škode, v gledališču še ne vedo; odpovedali so 15 prodanih predstav v naslednjih dveh mesecih. Kakšna bo dolgoročna škoda gledališča, ki je nedvomno utrpelo tudi na ugledu, bo pokazal čas. Kobal je prejel tudi avtorski honorar v višini 13.000 evrov bruto, zaradi česar so proti njemu podali tudi kazensko prijavo.

Prav hiter in učinkoviti odziv vodstva SLG Celje nam daje nekaj upanja za slovensko družbo, da so na vodilnih mestih v javnih zavodih še ljudje, ki vedo, kaj je prav in kaj narobe. Izmikanje politikov, počasno odzivanje in varovanje »naših« predstavlja drugo plat naše družbe. V celjskem gledališču Kobal v prihodnje tudi ne bo dobrodošel, saj so z njim ne bodo več sodelovali. 

V zadnjih desetletjih je bil Kobal pomemben del slovenske kulturne srenje, prepoznan ne le po gledaliških delih, ampak tudi po udejstvovanju na televiziji. Pri tem pa se ni omejil le na kulturniško udejstvovanje, ampak je bil (kot komentator) aktiven tudi na političnemu prizorišču.

Avgusta lani je tako na koprskemu protestu lokalne zveze borcev, usmerjene proti nekaterim zaposlenim na RTV, kritiziral oddaje novinarja Jožeta Možino ter njegovega intervjuvanca Jožeta Dežmana, ki ga je označil za diletanta ter ga primerjal s Heinrichom Himmlerjem, državnim vodjem SS in notranjim ministrom tretjega rajha. »Kaj on govori, kaj ga oni drugi sprašuje, me pravzaprav niti preveč ne zanima. Ker vem, kako mislita in kako govorita,« je nadaljeval kritiko ter pozval k tožbi ter onesposobitvi tako Možine, celotne javne hiše ter glavnega direktorja.

Ali bodo kulturniki celotni družbi pokazali, na kakšen način je potrebno ravnati z ljudmi, ki kršijo zakonodajo ter hkrati onečastijo ugled svojega poklica, ustanove?

Kobal je (še vedno) direktor in umetniški vodja Šentjakobskega gledališča Ljubljana. Prav odziv ljubljanskega gledališča bo pokazal (moralno) stanje v slovenski kulturi, če oz. ko ga bodo odslovili tudi tu. 

Kulturna srenja avgusta lani ni obsodila besed enega izmed svojih najvidnejših članov, ko je pozival k cenzuri drugačno mislečih. Kobalov odziv na dopis SLGC kaže na njegovo pričakovanje, da ga bodo stanovski kolegi podprli s »kulturnim molkom«. Prav z molkom se

Kobal brani in kot kaže čaka, da se bo razburjenje polegle. Ni se odzval na medijska vprašanja, kljub svojim zagotovilom na spletni strani Šentjakobskega gledališča o nasprotnem: »Na razpolago sem vam za vsako vprašanje in bom z veseljem prisluhnil vašim predlogom.«

Že predhodno so imeli kulturni delavci »sloves« neproduktivnih članov družbe, ki so kot pijavke na plečih drugih, ki »dejansko delajo« za svoje plače. Dejanje enega izmed vidnejših kulturnikov pa bo še poslabšalo njihov sloves, saj bodo zdaj (lahko) ljudje dejali, da tudi kradejo – in to ne le drugim v družbi, ampak tudi svojim kolegom.

Sedaj imajo prav kulturniki priložnost, da dokažejo svojo vrednost v družbi in pokažejo, da so pravi ustvarjalci družbenega ethosa, da predstavljajo dušo naroda. Naroda, ki še vedno verjame v trdo delo, primerno plačilo, poštenje. Je še upanje za slovensko družbo?