Svoboda izražanja na preizkušnji

Tako v javnem mnenju kot med političnimi odločevalci je veliko govora o grožnjah, ki naj bi pretile sodobni demokraciji. V zadnjem času je še posebej 'popularna' zaskrbljenost nad širjenjem sovraštva in raznoraznih fobij (ksenofobije, homofobije, islamofobije itd.). Šlo naj bi za razmah t.i. sovražnega govora, ki da ga generirajo predvsem družbena omrežja. Ni malo takšnih, ki zahtevajo strožji nadzor nad javnim komuniciranjem in sankcionirajo tistih, prakticirajo ta govor. 

Težko je trditi, da v javnih razpravah ni zaželena določena mera spodobnosti. Prav tako ni mogoče zanikati, da so le-te pogosto na zelo nizkem nivoju ter da se predvsem na spletu oglaša množica nestrpnežev, ki s tem predvsem zdravijo svoje frustracije; nekateri pa si od širjenja laži in predsodkov obetajo tudi politične ali kakšne drugačne koristi. 

Vendar pa je diskurz večine tistih, ki udrihajo čez sovraži govor in ki v imenu politične korektnosti stremijo k sankcioniranju njegovih domnevnih nosilcev, močno problematičen. Zanj je značilno izrazita ideološka pristranskost. Sovražni govor namreč projicirajo skoraj izključno na tiste, ki v političnem oz. ideološkem smislu sodijo na desnico.

Tako se stalno – upravičeno – obsoja dejanja skrajnih desničarjev. Vendar pa se hkrati ignorira početje skrajnih levičarjev, denimo tistih iz gibanja Antifa, ki niso nič manj agresivni in ekstremistični. Le-ti redno provocirajo in nadlegujejo drugače misleče, ko organizirajo svoje dogodke. Na ameriških univerzitetnih kampusih ultralevičarji pogosto skušajo s protesti (tudi nasilnimi) preprečiti nastope 'politično neprimernih' predavateljev. (In problematično je, da jim univerzitetne oblasti marsikdaj ustrežejo.) Spomnimo se lahko t.i. antiglobalističnih shodov izpred let in pustošenja, ki jih je spremljalo, saj so protestniki množično uničevali javno in zasebno lastnino v mestih, ki so 'gostila' te dogodke.

Pri preganjanju 'sovražnega govora' gre za očitno težnjo določenih levičarskih krogov po izločanju drugače mislečih iz javnega prostora. Tako idejo, stališče ali predlog, ki ni na njihovi ideološki 'valovni dolžini', hitro razglasijo ne samo za nazadnjaškega, ampak tudi za nestrpnega ali celo sovražnega. 'Sovražno' je nasprotovati politiki odprtih meja, gejevskim porokam in posvojitvam otrok strani istospolnih parov ali uvajanju spolnih kvot; skratka vsemu, kar sodi v kanon multi-kulti levičarstva. Glede tega lahko najdemo vzporednico z zloglasnim 'verbalnim deliktom', kakšnega smo poznali v jugoslovanskih časih, ko se je kazensko preganjalo vsakogar, ki je javno nasprotoval 'temeljem samoupravno-socialistične ureditve'. V enem in drugem primeru je glavni cilj vzpostavitev ideološkega monopola v družbi. 

V deželi z dolgo tradicijo preganjanja drugače mislečih, kot je Slovenija, so takšne težnje še posebej nevarne. V zadnjem času smo priča stopnjevanju tovrstnih pritiskov, tudi preko uporabe/zlorabe pravosodja. Najbolj očiten primer je sodni proces, ki poteka proti patru Tadeju Strehovcu zaradi domnevnega spodbujanja sovraštva. Pri čemur ni storil ničesar drugega, kot da je na spletnem portalu, ki ga ureja, objavil seznam tistih, ki so javno zahtevali prepoved molitev pred ljubljansko porodnišnico, ter jih poimenoval za 'abortivni lobi'. Objavil je torej seznam ljudi, ki so sami že prej javno izpostavili! Iz označiti jih z inkriminiranim izrazom ni neka posebna žalitev – bistveno hujše lahko v slovenskih medijih zasledimo praktično na dnevni ravni. To, da katoliški duhovnik nasprotuje obstoje ureditvi glede umetne prekinitve nosečnosti, pa je povsem skladno z naukom institucije, kateri pripada. 

Sploh ni potrebno, da se s pogledi Strehovca strinjamo, da bi obsojali pregon zoper njega. Pisec teh vrstic denimo nikakor ne deli njegovih pogledov na vprašanje umetne prekinitve nosečnosti. Vendar je očitna neutemeljenost obtožb, ki ga bremenijo. Kot vsak državljan ima pravico izraziti svoja stališča, tudi če nasprotujejo temu, kar 'svobodomiselni' krogi smatrajo za samoumevno. 

Zelo povedno je, da se v sodnih postopkih zaradi izrečenih oz. zapisanih besed znajdejo skoraj izključno tisti, ki nasprotujejo dominantnemu levičarskemu idejnemu toku in/ali ki so prišli navzkriž s kakšnim pomembnim predstavnikom leve elite (primer publicista Boštjana M. Turka proti književniku Venu Tauferju).

In zadeve se znajo zaostriti. Pred dnevi je bivši predsednik in nekdanji partijski šef Milan Kučan v svojem govoru na partizanski proslavi na Ilovi gori obsodil ''sovražni govor' – seveda tistega od njegovih političnih nasprotnikov – in pozval državne ustanove k ukrepanju. Če vemo, kakšen družben vpliv ima dotični in kdo obvladuje slovensko pravosodje, lahko pričakujemo, da bo njegova 'fatva' naletela na posluh odločevalcev.

Svoboda izražanja je dragocena civilizacijska pridobitev, ki jo velja omejevali le v skrajni sili: denimo tedaj, ko nekdo poziva k nasilju zoper določene posameznike in skupine. Sicer z njenim omejevanjem tlakujemo pot tiraniji. In tudi ne prispevamo k zmanjšanju sovraštva, ampak kvečjemu obratno. Kot pravi znani harvardski psiholog Steven Pinker, politična korektnost krepi prav ekstremizem, proti kateremu se domnevno bori. Če je ljudem onemogočeno normalno izražanje stališč, jih to vodi v frustracije in občutek izločenosti, od koder ni daleč do konfliktov in nasilja.