Kaj bo Katičeva naredila za izboljšanje pravosodja?

Potem ko je 13. septembra prisegla 13. vlada Republike Slovenije (pod vodstvom Marjana Šarca), je naslednji dan svoj novi resor, pravosodno ministrstvo, prevzela nekdanja obrambna ministrica Andreja Katič.

Počasno izboljševanje

Slednja je že na svoji predstavitvi pred državnozborskih odborom napovedala pričakovanje, da se bo slovensko sodstvo pripravljeno soočiti s pomanjkljivostmi in zanje prevzeti odgovornost, kot tudi, da se bo začelo odzivati na javne očitke o nepravilnostih. 
Vseeno je poudarila, da se stanje počasi izboljšuje: »Število nerešenih zadev se zmanjšuje, pričakovani časi reševanja zadev se skrajšujejo, žal pa se bistveno ne spreminja zaupanje javnosti v učinkovitost in neodvisnost dela sodišč«.

K temu naj bi vladna koalicija pripomogla tudi z morebitno uvedbo triletne preizkusne dobe sodnikov, pri čemer nove sodnike ne bi več imenovali poslanci, ampak predsednik države na predlog sodnega sveta oz. sodni svet sam. Za take ustavne spremembe bi potrebovali dvotretjinsko podporo, kar pa je težko, zato Katičeva napoveduje predhodno širšo javno debato. 

Napovedala je tudi, da se bo lotila reševanja prostorske problematike sodišč in zaporov, zavzela za pospešitev postopkov za odvzem nezakonito pridobljenega premoženja kot tudi za spremembe zakona o kazenskem postopku, tako da bi bile najprej obravnavane nujne, nato pa sporne zadeve. 

»Z grenkim priokusom«

Na primopredaji poslov v petek je zdaj že nekdanji minister Goran Klemenčič dejal, da so na ministrstvu v času njegovega mandata veliko opravili, a da vseeno odhaja »z grenkim priokusom«: »Ne morem mimo nekaj projektov, za katere sem verjel, da bodo pomembno prispevali h krepitvi pravne države v Sloveniji na tistih področjih, ki posameznike najbolj zadevajo, pa smo bili neuspešni. Govorim o reformi kazenskega pravosodja, o reformi protikorupcijske zakonodaje, o zakonu o sistemskih preiskavah in o reformi sodne mreže. Ti so uspešno prestali vlado, potem pa so se zgubili pod pritiski interesnih skupin in včasih dvoličnostjo tudi vladajoče politike, tudi nenačelnosti stranke, na listi katere sem bil minister.«

Katičeva je ob prevzemu položaja napovedala, da bo nadaljevala začete projekte kot tudi tiste, ki so zastali v koaliciji Mira Cerarja. Kot svojo pomembno prioriteto je izpostavila tudi dvig zaupanja javnosti v pravosodje. 

Za dvig zaupanja pa bo morala ministrica Katič poskrbeti, da se ne bodo zgodile nove pravosodne nepravilnosti, kot so se zgodile v primerih Magajna, Kangler, Novič, Janša, založenih oporok, … v času mandata vlade Marjana Cerarja, ko je bila obrambna ministrica. Da je nekaj sistematično narobe v slovenskem pravosodju dokazuje tudi več kot 8.400 tožb proti Sloveniji na Evropskem sodiščem za človekove pravice, še bolj pa dejstvo, da je Slovenija v kar 94 % primerov bila spoznana za krivo kršenja pravic. 

Novič: med slovenskimi in tujimi izvedenci

Eden izmed najbolj odmevnih sodnih afer je nedvomno primer Milka Noviča. 12. septembra letos je namreč Vrhovno sodišče RS pritrdilo vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti in Noviča izpustilo iz zapora. Hkrati so iz sodišča sporočili, da se »prekinitev izvršitve pravnomočne sodbe odredi, če se zahtevi za varstvo zakonitosti, ki je vložena v korist obsojenca, ugodi, kot je bilo v tem primeru, ali pa ko je podana zelo velika verjetnost, ki meji že na gotovost, da bo vložnik z zahtevo uspel.«

22. decembra lani je ljubljansko višje sodišče potrdilo obsodilno sodbo Noviča, ki ga je predhodno okrožno sodišče 13. aprila spoznalo krivega za umor direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika. Prvostopenjska sodnica Špela Koleta tako ni imela dvoma, da je Novič iz brezobzirnega maščevanja ubil Jamnika, ker ga je ta odpustil. 

A med postopkom so se pojavila strokovna nesoglasja med slovenskimi in nemškimi sodnimi izvedenci; slovenski so tako zavračali trditve obrambe, medtem ko so jim nemški pritrdili. Tako je bil Novič obsojen bolj na podlagi indicev ter sklepanj, kot na podlagi konkretnih, neovrgljivih dokazov.

Trenutno je v sodnem postopku še libanonski kemik Michel Stephan, ki je naročil umor še enega delavca na inštitutu, Janeza Plavca, in sicer nekdanjemu iraškemu specialcu, takratnemu beguncu, ki je to prijavil policiji. V preiskavi se je pozneje razkrilo, da je Stephan predhodno s smrtjo grozil tudi Jamniku. 

Kangler – pregon 16:0 

Nekdanji mariborski župan in policisti Franc Kangler je gotovo eden izmed slovenskih rekorderjev glede na število obtožnic (oz. predlogov obtožnic) vloženih proti njemu, ki pa so se končali neuspešni. Skupaj je bilo proti njemu vloženih kar 21 obtožnic, primarno povezanih z njegovim županovanjem.

Prav prejšnji teden je namreč državna tožilka umaknila obtožni predlog proti Kanglerju glede gradnje mariborske tržnice, pri čemer naj bi Kangler prejel umetniško delo slikarja Mersada Berberja kot podkupnino. 

V tej zadevi je bil Kangler dejansko že pravnomočno obsojen na pogojno kazen sedmih mesecev zapora, a je vrhovno sodišče sodbo razveljavilo, ker je prišlo do kršitve določbe 154. člena zakona o kazenskem postopku. Tožilstvo namreč v dveh letih po pričetku prisluškovanja Kanglerju ni vložilo obtožnice, zaradi česar bi moralo izsledke prisluškovanja uničiti, ampak jih ni. Iz teh prisluhov pa je okrajno sodišče tudi ugotovilo, da iz prisluhov ni razvidno, kdaj in kje naj bi Kangler prejel sliko.

Mariborski kriminalisti so proti Kanglerju pričeli vrsto (pred)kazenskih postopkov, katere je nato državno tožilstvo združilo v 21 primerov. A do sedaj je kar 16 primerov bilo končanih v Kanglerjevo korist, medtem ko je odprtih še pet. 

Kangler je te postopke označil za politično gonjo proti njemu, čemur do določene mere pritrjuje dejstvo, da so kriminalisti sodno odredbo v osmih primerih iskali pri enem in istem sodniku (dr. Janezu Žirovniku), katerega je Kangler kot poslanec nadziral in kontroliral. 

Andrej Magajna 

Ljubljansko višje sodišče je marca lani pravnomočno oprostilo (s potrditvijo oprostilne sodbe okrožnega sodišča) nekdanjega poslanca SD in sedanjega predsednika stranke Krščanski socialisti Slovenije Andreja Magajne. 

Njegova sodna, šestletna kalvarija se je začela novembra 2010, ko so pri njemu doma opravili hišno preiskavo, kar naj iz domačega IP-naslova on (oz. nekdo) prenesel fotografijo golega (mladoletnega) dekleta. Takrat so zasegli tudi trde diske, ki naj bi vsebovali dotično gradivo. A šele junija 2011 so proti njemu policisti vložili obtožnico potem, ko naj bi na diskih odkrili pornografsko gradivo z mladoletniki.

A kasneje se je izkazalo, da so izvirni, zaseženi diski kot tudi kopije, ki so bile narejene v okviru forenzične preiskave, izginili.

Toda to ni zaustavilo tožilstvo, ki je nadaljevalo pregon. Septembra 2016 se je pričela glavna obravnava, ki se je januarja 2017 končala v korist

Magajne in nato pravnomočno še marca istega leta. 

Magajna, ki je napovedal tudi odškodninsko tožbo proti državi, je v postopku vztrajal, da gre za zrežirano, podtaknjeno zadevo, s čimer naj bi ga »globoka država« kaznovala, ker kot poslanec ni želel podpreti zakona o RTV Slovenija. 

Janez Janša in afera Patria

Februarja lani je Vrhovno sodišče RS odločilo še v najbolj odmevni politični in pravosodni zgodbi zadnjega desetletja in sicer v aferi Patria. 

Afera, ki se je pričela leta 2006 z nakupom oklepnikov finskih oklepnikov Patria v času prve Janševe vlade, je dejansko izbruhnila, ko so finski novinarji tik pred parlamentarnimi volitvami obtožili Janšo, da je prejel podkupnino za nakup oklepnikov. 

Naslednje leto so izvedli tudi hišne preiskave ter nato še istega leta vložili obtožnico proti tedanjemu obrambnemu ministru Karlu Erjavcu in načelniku generalštaba Slovenske vojske Albinu Gutmanu, ki sta bila vodilni osebi na ministrstvu oz. SV v času nakupa. Medtem ko sta bila onadva oproščena, je bila avgusta 2010 vložena še obtožnica proti Janši in štirim drugim. Leta 2013 je bil Janša spoznan za krivega, kar je aprila naslednje leto potrdilo tudi višje sodišče v Ljubljani. 

Janša je junija tega leta tudi prišel v zapor na prestajanje kazni, a je bil na podlagi odločitve ustavnega sodišča decembra izpuščen. Aprila 2015 so ustavno sodniki razveljavili celotno sodbo in jo vrnili prvostopenjskemu sodišču v obravnavo, ki pa je lahko le ugotovilo, da je zastarela. To so nato potrdila tudi nadrejena sodišča, s čimer se je največja politična afera, ki je vplivala na dvoje parlamentarne volitve, končala, kjer se je začela. 

Založene oporoke 

Eden takih primerov sistematične nepravilnosti, razkrit v mandatu Klemenčiča, je bilo ravnanje sodišč glede oporok. Oktobra 2016 so namreč mediji razkrili, da so na 44 okrajnih sodiščih našli 945 založenih oporok oz. oporok, ki zaradi napake sodišč/sodnikov niso bile razglašene. V okoli 140 primerih je prišlo tudi do materialnih posledic. 

Od takrat ni za nastalo situacijo odgovarjal nihče iz pravosodja, medtem ko so kazen za vse te napake na koncu (ponovno) plačali davkoplačevalci. Do marca letos je državno odvetništvo prejelo 32 odškodninskih zahtevkov, pri čemer so v večini primerov sklenili poravnave. Skupaj je bilo za 21 primerov izplačanih skoraj četrt milijona evrov. Prejeli so tudi šest tožb; ena je bila poravnana s 70.000 evri odškodnine, ena pravnomočno zavrnjena in štiri so še v obravnavi. 

Pravosodno ministrstvo je marca 2017 tudi sporočilo, da so odkrili 110 primerov, v katerih so zabeležili elemente osebne odgovornosti, a »se je izkazalo, da tudi v omenjenih primerih predsedniki sodišč ne morejo ukrepati, bodisi zaradi zastaranja bodisi zato, ker odgovorna oseba ni več zaposlena na sodišču«.

Sodni svet nadzoruje svoje

Z lanskim novembrom je v skladu z novelo Zakona o sodniški službi disciplinske postopke zoper sodnike prevzel Sodni svet »kot neodvisnemu in avtonomnemu organu, v katerem imajo večino sodniki«. Sodni svet tako imenuje in razrešuje disciplinske organe, pri čemer v sklopu sveta delujeta tako disciplinsko sodišče kot disciplinski tožilec. Disciplinsko sodišče prve in druge stopnje delujeta v okviru Vrhovnega sodišča RS.

Do lanskega novembra je disciplinske postopke zoper sodnike vodilo Vrhovno sodišče RS. Na njih smo se obrnili s prošnjo za posredovanje podatkov o disciplinskih postopkih zoper sodnike v zadnjih desetih letih (2008-17). 

Uspeli so nam priskrbeti podatke za zadnjih osem let (2010-17), iz katerih je razvidno, da so disciplinsko obravnavali (le) 29 sodnikov, pri čemer je bilo disciplinsko kaznovanih le devet, sedem je bilo oproščenih in v treh primerih se je postopek končal zaradi prenehanja sodniške funkcije. Kaj se je zgodilo s preostalimi desetimi, ni znano, lahko pa predvidevamo, da je bil postopek zavržen oz. še vedno traja.