Slovenski politični novorek

Peripetijam, povezanim z oblikovanjem nove vladne koalicije, ni videti konca. Razmerje političnih sil,  kot so ga prinesle junijske volitve, je privedlo do pat položaja, v katerem nihče ne more priti do parlamentarne večine. Na eni strani imamo relativnega zmagovalca volitev, ki je politično precej izoliran, saj večina strank, ki so se prebile v parlament, noče z njim v koalicijo; kar je posledica tako sistematične medijske gonje in pritiskov zakulisnih centrov moči, kot tudi nekaterih neprimernih potez v preteklosti. Na drugi strani pa je skupina strank pod vodstvom drugouvrščenega novinca, katerih edina skupna točka je nasprotovanje vodji zmagovite stranke. 

Njihov diletantizem se je temeljito razgalil že v teku koalicijskih pogajanj, saj je postalo kmalu jasno, da nekega resnega skupnega programa niso sposobni oblikovati. Ta pogajanja so se končala z neuspehom, saj jim ni uspelo zbrali dovolj široke podpore. Vrtenje v začaranem krogu se tako nadaljuje. Morda bo kvečjemu nevarnost novih predčasnih volitev, na katerih bi si nekatere stranke verjetno močno poslabšale rezultat, le-te prisilila v bolj razumno obnašanje in sodelovanje pri oblikovanju vsaj kolikor toliko stabilne in operativno sposobne vlade. 

Ob boku političnih preigravanj pa je posebna zgodba kreiranje javnega diskurza oz. manipuliranje z njim. To kar nekoliko spominja na 'novorek' (Newspeak) iz znamenite Orwellove distopije 1984, ki je temeljil na sprevračanju pomenov in s tem ustvarjanju izkrivljenih predstav v skladu z vladajočo ideologijo. Pri tem igrajo ključno vlogo dominantni mediji. Le-ti so že skozi celotno tranzicijsko obdobje izrazito naklonjeni strankam levega pola slovenske politike, kar se je še posebej jasno odražalo v predvolilnih kampanjah. Vendar je bilo obnašanje osrednjih medijev tokrat še posebej pristransko.

Ves čas so prakticirali izrazita dvojna merila. Medtem ko so stalno namigovali na sporno financiranje SDS (zaradi zloglasnega kredita iz Republike srbske), so skušali minimalizirati odgovornost SD za pranje iranskega denarja, čeprav so v tistem času njeni ljudi zasedali ključne politične položaje. Izrazito neenakopraven je bil odnos do manjših strank. Medtem ko so močno promovirali Stranko Alenke Bratušek in jo s tem spravili v parlament (prepričani smo lahko, da ji brez tega to ne bi uspelo), so zapostavljali druge, denimo Slovensko ljudsko stranko ali Zelene Slovenije.  Na na način so močno vplivali na končni rezultat volitev. 

Pristranskost se je idražala tudi v selekciji tematik, ki so bile predmet predvolilnih soočenj. Tako so problematiko ilegalnih migracij skoraj povsem ignorirali, čeprav je bilo že takrat očitno, da se migrantski val ponovno krepi.

Razlog je jasen: glede do tega vprašanja večina državljanov nasprotuje politiki levice, odprtih meja, zato bi ji izpostavljanje tega le-tega zmanjšalo podporo. Se pa zato non-stop silili predstavnike strank, da povedo, s kom bodo in s kom ne bodo pripravljene iti v koalicijo. Zopet z jasno intenco: pripraviti čim več strank do tega, da se izjasnijo za osamitev Janševe SDS. 

Navijanje za anti-Janša koalicijo se z nezmanjšano intenzivnostjo nadaljuje tudi po volitvah. In takšno koalicijo se želi prikazati kot čim bolj ideološko sprejemljivo. Tako so morebitno koalicijo strank LMŠ, SD, SMC, ZAB, DeSUS in NSi poimenovali za 'sredinsko'. Čeprav je zgolj slednja pozicionirana desno od sredine, ostale (z delno izjemo LMŠ, ki kakšne prave ideologije sploh nima) pa levo od nje.

Še bolj bizarno je označevanje morebitne koalicije prvih petih omenjenih strank in Levice za 'levo-sredinsko'. Slednja je namreč stranka levičarskih radikalcev, ki slavijo bivši jugoslovanski komunistični režim (člani stranke se radi kitijo z njegovimi simboli, njen vodja Luka Mesec pa razlaga o njegovi ekonomski uspešnosti), se navdušujejo nad zavoženo socialistično diktaturo v Venezueli, se zavzamajo za omejevanje razpolaganja z zasebno lastnino in celo uporabo nasilja v politične namene (poslanec Miha Kordiš). Levica je ena najbolj ekstremističnih strank, kar jih je mogoče najti v parlamentih držav Evropske unije. Sodi ob bok strankam, kot sta madžarski Jobbik ali grška Zlata zora – sicer z drugačnim ideološkim predznakom.

Si morda predstavljate, da bi v Grčiji koalicijo Nove demokracije in neofašistične Zlate zore poimenovali za 'desno-sredinsko'? Vladna koalicija s takšno stranko ne more imeti nikakršnih atributov zmernosti in sredinskosti. Dejstvo, da za vključitev Levice vanjo močno navija SD, pa priča o tem, kako velik odmik od sredine je v zadnjih letih napravila ta stranka. 

Po tem, ko jim očitno ni uspelo premamiti NSi za vstop v pretežno levo usmerjeno vlado, ki bi omogočila iluzijo sredinskosti, je edini način za zanesljivo ohranitev statusa qou in s tem vseh privilegijev zakulisnih centrov moči koalicija, v kateri bo sodelovala Levica – bodisi neposredno bodisi prikrito, v smislu nekakšne kvazi-opozicije, ki bi podpirala ključne ideološke projekte. V vsakem primeru bi imela velik vpliv na usmeritev vlade.

To bi pomenilo nadaljnjo etatizacijo slovenske družbe in omejevanje zasebne pobude. S svojimi zahtevami, kot je tista za izstop iz zveze NATO, pa bi Slovenijo še bolj oddaljila jedra zavezništva zahodnih držav. Omenjene 'novorekovske' manipulacije služijo predvsem prikrivanju nakan režiserjev tega za državo škodljivega scenarija.