Levica: »Ta država potrebuje preobrat, ki bo postavil človeka in okolje pred kapital«

V sklopu predstavitve pogledov političnih strank, ki bodo nastopile na predčasnih državnozborskih volitvah, objavljamo poglede Levice. Stranko vodi Luka Mesec, ki je bil na predhodnih volitvah izvoljen za poslanca kot kandidat Združene levice.

Odgovore objavljamo tako, kot smo jih dobili.

Gospodarstvo

Visoko rast gospodarstva poganja zlasti izvoz. Vendar je trenutni model v svojih temeljih napačen. Grozi nam, da bomo postali bazen poceni delovne sile, izvoznik surovin in polizdelkov ter država, v katero bodo multinacionalke selile umazano industrijo. Politični razred se drsenju na periferijo ni uprl, temveč ga aktivno spodbuja. Državna podjetja prodaja pod cenami, za tuje investitorje po nareku piše zakone in jih obmetava s subvencijami.

V Levici si prizadevamo ustaviti ta razvoj v nerazvitost. Pripraviti se moramo na četrto industrijsko revolucijo, ki bo določala družbeni razvoj prihodnjih desetletij. Zavzemamo se za razvojni model, ki novih tehnologij ne bo prepustil v roke zasebnim korporacijam. Razvijati moramo demokratični nadzor nad vsemi učinki novih tehnologij, ki vključujejo vprašanja zasebnosti, avtonomije in človekovega dostojanstva. Tehnološko revolucijo moramo uporabiti za izboljšanje blaginje vseh ljudi in ne smemo dopustiti, da si jo kapital prisvoji in uporabi za povečevanje izkoriščanja in neenakosti.

Naš davčni sistem ni ne učinkovit ne pravičen. Zbere za manj kot 37 % BDP-ja sredstev (povprečje EU je 40 %), kar ni dovolj za resnično socialno državo. Z visokimi trošarinami in DDV-jem obremenjuje občane, privilegira pa prejemnike visokih dohodkov, lastnike kapitala ter premoženja velike vrednosti. Davek na dobiček podjetij je nižji kot v povprečju EU, veliko izgubimo v davčnih oazah, zato z davki na kapital zberemo polovico manj od povprečja EU.

Zato bomo:
1. Dobiček podjetij spet obdavčili po stopnji 25 %.
2. Uvedli bomo pravičen sistem olajšav za vzdrževane družinske člane, ki ne bo več privilegiral prejemnikov visokih plač.
3. Uvedli bomo pravičen davek na nepremičnine, ki bo bolj obdavčil velike lastnike nepremičnin (tudi RKC), mali lastniki pa ne bodo plačevali več kot zdaj.
4. Uvedli bomo pribitek na vse transakcije v davčne oaze.

Plače so še vedno bistveno pod evropskim povprečjem. Dve tretjini plač sta manjši od 1050 evrov neto mesečno, kar 120.000 ljudi dela za manj kot 700 evrov neto mesečno. V gospodarstvu se množijo neplačane nadure, število kršitev delovnopravne zakonodaje iz leta v leto narašča. V javnem sektorju se razrašča outsourcing. Trg delovne sile je vse bolj prekariziran.

Naši predlogi so:

• nemuden dvig minimalne plače na 700 evrov;
• minimalna plača mora postati najnižja osnovna plača;
• vnos formule za avtomatično letno usklajevanje minimalne plače, po kateri mora biti ta vsaj 20 % višja od minimalnih življenjskih stroškov;
• omejitev najvišjih plač v državnih podjetjih na 1:5 v razmerju z najnižjimi plačami.
• višja stopnja varstva sindikalnih zastopnikov pred odpuščanjem in šikaniranjem med in po mandatu;
• podvojitev števila inšpektorjev za zagotavljanje učinkovitega nadzora nad varstvom delavskih pravic;
• dodatna pooblastila delovni inšpekciji za boj proti zlorabam prekarcev in prikritemu zaposlovanju;
• bolniška za prekarce - samozaposlenim, ki ne zaposlujejo delavcev, bomo zagotovili bolniško nadomestilo s tretjim delovnim dnem odsotnosti.

Varnost

Slovenska vojska je le še podizvajalka zveze NATO: njena osnovna dejavnost niso priprave na obrambo, ampak operacije zveze NATO v tujini, kjer ne varuje miru, ampak interese zahodnih velesil. Čeprav Slovenija srednjeročno ni vojaško ogrožena, naj bi se izdatki vsako leto povečevali zaradi »zavez do zveze NATO in EU«: v zadnjih desetih letih je Slovenija za vojsko povprečno porabila več (1,15 % BDP) kot Češka (0,89 % BDP) ali Avstrija (0,61 % BDP), zato je ostalo manj za raziskave in razvoj (0,59 % BDP proti 0,69 % BDP oz. 0,83 % BDP). Kot da to ni dovolj, se je vlada v Bruslju zavezala, da bo kljub varčevanju v drugih sektorjih radikalno povečala vojaške izdatke: samo izgradnja dveh bataljonskih skupin naj bi stala 1,2 milijarde evrov, torej več kot projekt drugega tira. Kljub vsem izdatkom vojaki množično zapuščajo stalno sestavo, vojska pa po lastnih merilih ni sposobna braniti države. Slovenija si take vojske ne more privoščiti in je tudi ne rabi.

Naš predlogi so:

• Preklicali bomo te »zaveze« in zamrznili vojaške izdatke: 1,2 milijarde evrov bomo namesto v bataljonski bojni skupini vložili v raziskave in razvoj.
• Vojsko bomo umaknili iz vojaških operacij zveze NATO v tujini. O sodelovanju v mirovnih operacijah bo moral odločati parlament (kot denimo v Nemčiji). Prihranjena sredstva bomo uporabili prav tako za izboljšanje socialnega položaja vojakov in za potrebe zaščite in reševanja.
• Število pripadnikov stalne sestave bomo po naravni poti zmanjšali na raven, ki bo ustrezala dejanskim potrebam in zmožnostim Slovenije. Zmanjšano stalno sestavo bomo po potrebi nadomestili s povečanjem rezerve. Manifest 2018 89
• Ukinili bomo vojaški vikariat, vojakom pa zagotovili vse delavske pravice in socialno varnost tudi po izstopu iz vojske.
• Izvedli bomo referendum o izstopu Slovenije iz zveze NATO. Če bo uspešen, bo Slovenija spet nevtralna država.

Javni sektor

Javni sektor je glavni izvajalec vseh ključnih javnih storitev. Naš javni sektor ni prevelik, je pa potreben določenih izboljšav. Vsem dostopne, javne in kakovostne storitve tudi primerljivo gledano zagotavljajo države, ki imajo približno tako velik sektor, kot je naš (ali pa še večjega). Krčenje javnega sektorja je v večini primerov posledica pritiskov po privatizaciji javnih storitev, na kar v Levici nikakor ne pristajamo. Javno in vsem dostopno šolstvo in zdravstvo je vsekakor ena izmed naših prioritet. Zagovarjamo tudi ohranitev enotnega plačnega sistema, saj zagotavlja preglednost plačnega sistema in primerljivost med poklici, kar je pogoj za pravično določanje plač. To pa seveda ne pomeni, da je sedanji sistem idealen in brez anomalij, te je potrebno odpraviti. Zavzemamo se za odpravo obstoječih anomalij ter dvig vseh osnovnih plač na način, da bodo vse osnovne plače določene nad minimalno plačo. Končni rezultat prenove plačnega sistema pa mora biti ureditev, v kateri minimalna plača znaša vsaj 20% več kot minimalni življenjski stroški in v kateri bosta najnižja osnovna plača in minimalna plača izenačeni. Nesprejemljivo je, da je osnovna plača v javnem sektorju 17 plačnih razredov pod minimalno plačo.

Zunanja politika

ZDA in zahodne velesile izgubljajo gospodarsko premoč. Privilegije svojega kapitala ohranjajo s finančnimi manipulacijami in vojaškimi sredstvi. Z investicijskimi sporazumi odpravljajo ovire za izkoriščanje prebivalstva in naravnih virov ostalega sveta. Pod pretvezo t. i. vojne proti terorizmu poskušajo ohraniti nadzor nad naravnimi viri Bližnjega vzhoda in na vsak način zatreti vzpon držav, ki ogrožajo njihovo prevlado, predvsem Ruske federacije in Kitajske. Največje žrtve te politike so begunci, edini zmagovalec pa vojaško-industrijski kompleks, ki živi na račun neprestane navidezne zaostrene varnostne situacije, ki jo sam ustvarja. EU in zveza NATO izvajata proameriško politiko, zato ji sledi tudi naš politični razred: pravico do samoodločbe priznava le narodom, ki jih podpirajo ZDA (Kosovo), ne pa tudi Palestincem, Kurdom in Kataloncem. Pod parolo, da moramo »ostati v najbolj povezanem delu EU«, podpira centralizacijo EU, ki jo v interesu zahodnega kapitala vodita Francija in Nemčija. Po istem kriteriju se ravna v odnosih s sosedi: do Avstrije, ki je del »najbolj povezanega jedra«, se vede hlapčevsko, odnose s Hrvaško, s katero imamo kot periferna država skupne interese, je politični razred zaostril do skrajnosti. ODGOVORI LEVICE V Levici zagovarjamo enakopravne odnose med državami in njihovimi prebivalci, uresničevanje pravice vseh držav do avtonomnega razvoja in vsega svetovnega prebivalstva do blagostanja ob upoštevanju zmogljivosti naravnih virov in okolja ter medgeneracijske solidarnosti. Predlagamo dva niza ukrepov.

Miroljubno sobivanje narodov in jedrska razorožitev.
Naši predlogi so:

• Nasprotovali bomo kakršni koli širitvi zveze NATO v nove države. Dosegli bomo pristop Slovenije k Sporazumu o prepovedi jedrskega orožja: jedrske konice zveze NATO ne ščitijo Slovenije, ampak privilegije zahodnih velesil.
• Zavzeli se bomo za izstop iz zveze NATO in tako spet dosegli nevtralnost.
• Notificirali bomo nasledstvo Avstrijske državne pogodbe, s čimer bomo zaščitili slovensko manjšino in nevtralizirali ekonomsko premoč Avstrije v bilateralnih odnosih.
• Slovenski in hrvaški politični razred sta zaostrila svoj odnos do te mere, da ogrožata tradicionalne dobre odnose med narodoma. Zato bomo storili vse za normalizacijo odnosov s sosednjo Hrvaško. V največji možni meri bomo olajšali obmejno sodelovanje: z meje bomo odstranili žico in podpirali vstop Hrvaške v schengensko območje. Predlagali bomo skupne razvojne projekte in skupna stališča do evropskih zadev. Izvršitve arbitražne sodbe ne bomo povezovali z vprašanjem NLB ali NE Krško, ker to vodi v mešetarjenje in izsiljevanje. Diplomatske napore bomo namesto v tožarjenje in iskanje podpornikov med velesilami vložili v neposredne pogovore s sosedi.
• Prizadevali si bomo za izterjavo vojne škode, ki jo je Nemčija povzročila med drugo svetovno vojno.
• Zavzeli se bomo za zmanjšanje moči nekdanjih kolonialnih sil v varnostnem svetu OZN in v mednarodnih finančnih ustanovah, kot sta Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad. Pravica držav do avtonomnega razvoja in ljudstev do blaginje je pred pravicami kapitala.
• Dosegli bomo priznanje neodvisnosti Palestine. Zavzeli se bomo za to, da tudi Kurdi, Katalonci, prebivalci Zahodne Sahare in vsi drugi narodi prejmejo možnost, da se demokratično odločijo, v kateri državi bodo živeli.

Sprememba svetovnega gospodarstva.
Naši predlogi so:

• Preprečevanje uveljavitve investicijskih sporazumov (CETA, TTIP in TiSA), ki onemogočajo izvajanje socialnih politik in preprečujejo avtonomen razvoj držav. Tako v OZN kot v EU bomo zahtevali vzpostavitev zajamčenih delavskih in socialnih pravic.
• Ukinitev davčnih oaz in vzpostavitev mednarodnega nadzora nad finančnimi transakcijami, ki bo onemogočal izogibanje davkom. • Vzpostavljanje temeljnih delavskih pravic in standardov varovanja okolja na globalni ravni z namenom preprečevanja socialnega in okoljskega dampinga.
• Zavzemanje za sistematični prenos znanja in tehnologij od razvitejših k manj razvitim državam, s poudarkom na trajnostnih in sonaravno zasnovanih tehnologijah.
• Sprememba politike mednarodne razvojne pomoči, ki je trenutno zgolj še eden od načinov krepitve podrejenosti perifernih držav svetovni ekonomiji, na način, ki bo omogočal avtonomen razvoj držav prejemnic pomoči.
• Vzpostavljanje ekonomskega, političnega, okoljskega in razvojnega povezovanja perifernih držav, ki ne bo temeljilo na prosti trgovini in pretoku kapitala, ampak na načrtni menjavi in koordiniranih skupnih investicijah.

Zakonodaja in pravosodje

Ključni problem je razcepljenost pravne države - na eni strani imamo tisto za bogate, na drugi tisto za revne. Vse pogosteje se soočamo s stanjem, da je v sodnih postopkih tako rekoč varnejši tisti, ki si lahko privošči drago odvetniško ekipo, s pomočjo katere uporabi vse zakonite postopkovne možnosti. Na drugi strani pa ostajajo tisti, ki si takšnih odvetnikov ne morejo privoščiti in so zato prepuščeni na milost in nemilost procedur ali t. i. priznanj iz obupa že v predkazenskih postopkih. Iz tega izhaja, da se (naj)bolj ogrožene skupine vedno težje znajdejo v zapletenih birokratskih postopkih, posledično vedno težje uveljavljajo svoje pravice ali pa o tem, katere pravice jim pripadajo, sploh niso seznanjeni. Zaradi tega se med drugim zavzemamo za zagotovitev učinkovite in širše dostopne brezplačne pravne pomoči, zagotovitev enake dostopnosti do zaščite pravic, obvezno pravno pomoč v čim večjem spektru kazenskih zadev ter prepoved sodne prodaje nepremičnine in deložacij materialno ogroženih družin in posameznikov.

Poleg tega je sodstvo neuspešno pri pregonu najhujših oblik gospodarskega kriminala, korupcije in oškodovanja javnih sredstev: TEŠ 6, bančna luknja in drugi megalomanski projekti ostajajo nepreiskani, storilci pa nekaznovani. Tožilstvo in sodstvo sta neuspešni tudi pri pregonu posameznikov, ki so odgovorni za propad podjetij, na račun katerih so obogateli – zgodbe s tajkuni se ne smejo ponavljati, nezastarane pretekle zgodbe pa morajo dobiti epilog. Ključne institucije, kot je Komisija za preprečevanje korupcije, ne delujejo, v zadnjih letih se slednja ukvarja bolj ali manj sama s sabo, kar politični eliti ustreza. Do nujno potrebnih zakonskih sprememb in pregonov posledično ne pride. Zaradi vsega tega v Sloveniji vztrajno upada zaupanje v delovanje sodišč in drugih pravosodnih institucij. Zaradi tega se med drugim zavzemamo za zagotovitev neodvisne forenzične preiskave državnih projektov in investicij, prenovo sistema preprečevanja korupcije ter optimizacijo postopkov odvzema premoženja nezakonitega izvora s poudarkom na obrnjenem dokaznem bremenu.

Eno izmed problematičnih področij je tudi zaporski sistem. Zapori so prenatrpani, razmere v njih so večkrat človeka nevredne, zaradi tega je Slovenija pogosto obsojena tudi pred Evropskih sodiščem za človekove pravice. Zaradi tega se med drugim zavzemamo za prevetritev kazni v Kazenskem zakoniku, odpravo dosmrtne zaporne kazni, spodbujanje pomena alternativnih oblik prestajanja kazni ter povečanje sredstev za programe resocializacije zapornikov, ki so najboljši način za preprečevanje povratništva.

Socialni sistem

Kapitalizem tudi v času rasti ustvarja revščino in neenakost. Število revnih prebivalcev se je zmanjšalo le za malenkost, a revščina se je poglobila. Pod pragom revščine živi 280.000 ljudi, od tega 46.000 otrok in vsaka četrta enostarševska družina. Statistični prag revščine (616 evrov dohodka mesečno) se je spustil na raven minimalnih življenjskih stroškov (613 evrov), kar kaže na to, da revni prebivalci danes živijo slabše kot pred krizo. Dohodkovna neenakost se zdi nizka, a se povečuje. Premoženjska neenakost je ogromna: 10 % najbogatejših gospodinjstev ima v lasti več kot 47 % vsega premoženja, najrevnejših 20 % ima samo 0,5 %. Revščina in neenakost sta posledici brezposelnosti, prekarnosti ter prenizkih plač in pokojnin. Socialna politika z nizko minimalno plačo in še nižjimi socialnimi prispevki zagotavlja poceni delovno silo kapitalu, revne pa pušča v skrajni revščini. Slovenija namreč za socialno zaščito nameni bistveno manj (16,7 %) kot recimo Avstrija (21,6 %), čeprav ima podobno strukturo prebivalstva in bistveno višjo brezposelnost.

Naše rešitve so:

• Zagotovili bomo minimalno mesečno plačo, ki bo vsaj 20 % višja od minimalnih življenjskih stroškov, kar trenutno pomeni 736 evrov neto.
• Nadomestilo za brezposelne, ki so delali za poln delovni čas, bomo dvignili na raven minimalnih življenjskih stroškov (613 evrov neto), zajamčeno nadomestilo pa na raven osnovnih življenjskih stroškov (442 evrov neto).
• Socialno pomoč bomo dvignili na raven osnovnih življenjskih stroškov (442 evrov), varstveni dodatek pa na raven minimalnih življenjskih stroškov (613 evrov).
• Iz sistema denarnih socialnih prejemkov bomo razvili sistem temeljnega dohodka. Zanj se ne bodo uporabljala ponižujoča merila za dodelitev socialne pomoči. Prejemniku ne bo treba sprejeti 50 LEVICA vsake zaposlitve, lahko bo zavrnil izkoriščanje. To bo prisililo delodajalce k dvigu plač in skrajšanju delovnega časa. Temeljni dohodek ne bo nadomestek za brezplačno šolstvo, zdravstveno varstvo in druge javne dobrine.

Pokojnine v Sloveniji so prenizke, vzrok za to pa so prenizki prispevki delodajalcev. Povprečna pokojnina je še leta 2006 znašala skoraj 69 % povprečne plače, leta 2016 pa že manj kot 60 %. Polovica starostnih upokojencev prejema pokojnine, ki so nižje od minimalnih življenjskih stroškov (613 evrov), zajamčene pokojnine (207 evrov) so nižje od socialne pomoči (298 evrov). Stopnja revščine med upokojenci je zato štirikrat višja kot med zaposlenimi, pri čemer so najbolj prizadete ženske nad 65 leti starosti. Kljub nizkim pokojninam smo morali lani za izplačilo pokojnin poleg prispevkov zagotoviti še 1,25 milijarde evrov iz državnega proračuna, predvsem zato, ker delodajalci plačujejo pol nižje prispevke kot delavci. Reforme, ki jih načrtuje politični razred, problema ne bi rešile: podaljševanje delovne dobe je v nasprotju z zahtevo po krajšem delovnem času, samozaposleni in kmetje pa ne zmorejo višjih prispevkov. Tudi demografski sklad ne bi prinesel dodatnih sredstev, ampak bi le preusmeril dividende državnih podjetij iz proračuna v ZPIZ.

Naše rešitve so:

• Najnižjo pokojnino bomo z 207 evrov dvignili na raven osnovnih življenjskih stroškov (442 evrov), minimalno pokojnino za polno delovno dobo pa s 500 evrov na raven minimalnih življenjskih stroškov (613 evrov).
• Izboljšali bomo razmerje med pokojnino in plačo upokojenca pred upokojitvijo, tako da bomo povišali odmerni koeficient za pokojnino.
• Ob rednem usklajevanju se bodo vse pokojnine povečale za enak znesek, v nasprotju s sedanjim stanjem, ko se višje pokojnine povišajo bolj kot druge.
• Sredstva za izboljšanje pokojnin bomo pridobili tako, da bomo prispevke delodajalca izenačili s prispevki delavca (15,5 %). S tem bi pridobili okoli 700 milijonov evrov sredstev, ne da bi posegli v proračun. Dodatnih 50 milijonov evrov bi pridobili z uvedbo plačila prispevkov na dohodke od kapitala.
• Uvedli bomo solidarnostno dajatev na vse dohodke, iz katere se bo plačevala oskrba starostnikov tako v domovih za starejše kot v obliki pomoči na domu.

Zdravstvo

Zdravstvo se počasi, a zanesljivo »amerikanizira«: prednost imajo tisti, ki si lahko privoščijo komercialna zavarovanja in samoplačništvo, ostali čakajo. Več kot 10.000 prebivalcev ni zdravstveno zavarovanih. Vzroki za to so pomanjkanje javnih sredstev, primanjkljaj zdravnikov in predragi medicinski materiali. Slovenija za zdravje nameni le 6,7 % BDP javnih sredstev, precej manj od povprečja evrskega območja (7,1 %) in bistveno manj kot Avstrija (8 % BDP). Manj javnih sredstev pomeni manj zdravstvenih storitev, dostopnih vsem. Zdravstvene ustanove ter uslužbenke in uslužbenci v njih so primorani delati v neustreznih prostorih in z zastarelo opremo. Čakalne dobe ostajajo ali celo naraščajo in so marsikdaj posledica primanjkljaja specialistov zaradi slabega načrtovanja specializacij. Poleg tega sistem zdravnike spodbuja, da namesto nujnih storitev v javnih ustanovah zaradi boljšega zaslužka opravljajo storitve pri zasebnikih. Prek nabav medicinskih materialov se dragocena javna sredstva prelivajo v zaslužke posrednikov.

Naši predlogi so:

• Dopolnilno zdravstveno zavarovanje bomo nadomestili s solidarnostno dajatvijo. Večina prebivalcev bo plačevala manj, kot plačujejo zdaj zavarovalnicam. 60 milijonov evrov sredstev iz postavke zavarovalnin, ki si jih zdaj prisvajajo zavarovalnice, bo preusmerjenih v javni zdravstveni sistem.
• Košarico pravic bomo razširili, zlasti v zobozdravstvu, kjer doplačujemo celo osnovne storitve.
• Ustavili bomo podeljevanje koncesij in prepovedali dopolnilno delo v zasebnem sektorju zdravnikom, zaposlenim v javnem sektorju. Zdravstvene delavce bomo spodbujali, da dodatno delo za plačilo opravijo v javnih zavodih, koncesionarje pa, da se vrnejo v javni sistem. Tako bomo zagotovili, da bodo prednostno obravnavani bolniki z najtežjimi obolenji, ne pa prehlajeni potrošniki z najglobljo denarnico.
• Zagotovili bomo sredstva za modernizacijo zdravstvenih domov in bolnišnic. Zato ne bo več treba podeljevati koncesij, se zatekati k akcijam zbiranja zamaškov ali se zanašati na arbitrarno dobrodelnost za nabavo nujno potrebnih medicinskih naprav.
• Korupcijo in visoke provizije pri dobavi medicinskih materialov bomo odpravili z ustanovitvijo javnega podjetja za nabavo medicinskih materialov, ki bo izrinilo privatne posrednike. Dobiček podjetja se bo vrnil v zdravstveni sistem.
• Zmanjšali bomo prodajo zdravju škodljivih živil: omejili bomo vsebnost dodanega sladkorja v živilih in spodbujali zmanjšanje uživanja živalskih maščob ter nepotrebnih zdravil in prehranskih dodatkov;
• Omogočili bomo gojenje in uporabo konoplje v zdravstvene in rekreativne namene.
• Samozaposlenim, ki ne zaposlujejo delavcev, bomo zagotovili bolniško nadomestilo.
• V obvezno zdravstveno zavarovanje bomo vključili tudi prebivalce, ki se po pomoč zatekajo v pro bono ambulante.

Vlada in koalicija

Cilj Levice je leva vlada, ne levo-sredinska. Nismo pripravljeni biti okras sredinske vlade, kakršni sta bili zadnji dve. Ta država potrebuje preobrat, ki bo postavil človeka in okolje pred kapital. To pa lahko dosežemo le z levo vlado, ki ji bo za izhodišče naš program.