Jutri bo znana usoda Ratka Mladića, zločinca iz Srebrenice

Na haaškem sodišču za vojne zločine na območju bivše Jugoslavije se končuje sodni proces proti nekdanjemu načelniku generalštaba vojske Republike srbske Ratku Mladiću, ki je obtožen številnih kršitev vojnega in civilnega prava med bosansko vojno.

Najbolj ga bremeni vpletenost v pokol muslimanskega prebivalstva v Srebrenici in dolgotrajno obleganje Sarajeva.

Za Jugoslavijo, za Srbijo

Ratko Mladić se je rodil 12. marca 1943 v bosanski vasi Božanovići. Ko je bil star dve leti, so mu ustaši ubili očeta. Je poročen, s soprogo Bosiljko sta imela dva otroka, sina Darka in hčerko Ano, ki si je leta 1994 sama vzela življenje. Sin je poslovnež v Beogradu, kjer ima družino in kjer živi tudi Bosiljka Mladić.

V Beogradu je Mladić končal srednjo vojaško šolo, leta 1965 pa tudi vojaško akademijo kopenske vojske. Vojaško kariero je začel v nekdanji Jugoslovanski ljudski armadi (JLA) v Makedoniji, kjer je služboval do leta 1978, ko je z najvišjimi ocenami končal še poveljniško-štabno akademijo.

Po izbruhu vojne na območju nekdanje Jugoslavije leta 1991 ga je generalštab JLA poslal na Hrvaško, kjer je poveljeval 9. korpusu JLA v bojih s hrvaško vojsko na območju Knina. Ko je čez leto dni izbruhnila vojna še v BiH, mu je Beograd zaupal poveljstvo bosanskega dela JLA s sedežem v Sarajevu.

Med vojno je izredno hitro napredoval - že leta 1994 je postal generalpolkovnik.

Balkanski klavec

V tem času so bosanski Srbi pod njegovim poveljstvom zagrešili številne vojne zločine. Osrednja dogodka med vojno v BiH, za katera je Mladić obtožen po osebni in poveljniški odgovornosti, sta obleganje Sarajeva od maja 1992 do avgusta 1995, v katerem je umrlo več kot 12.000 civilistov, ter zavzetje in genocid v Srebrenici ob meji s Srbijo, v katerem je bilo ubitih več kot 8000 Bošnjakov.

"Napočil je čas, da se maščujemo Turkom," je 11. julija 1995 pred kamerami srbskih medijev ob vstopu v izpraznjeno Srebrenico zmagoslavno napovedal takratni poveljnik bosanskih Srbov Ratko Mladić.

Na območju pod zaščito Združenih narodov so jih pobile v dobrem tednu - od 12. do 19. julija. Najmlajša žrtev je bila Fatima Muhić, ki so jo ubili kmalu po rojstvu, najstarejša pa 94-letna Šaha Izmirlić.

Srebrenica je od takrat kraj enega največjih zločinov v Evropi po koncu druge svetovne vojne in žalosten simbol nesposobnosti mednarodne skupnosti, da bi 50 let po koncu druge svetovne vojne preprečila nov genocid.

Na širšem območju Srebrenice je pred vojno v BiH (1992-1995) živelo več kot 36.000 ljudi, od katerih jih je bilo po podatkih ZN 73 odstotkov Bošnjakov, 25 odstotkov pa Srbov. Samo mesto, v katerem je živelo 6000 ljudi, je bilo zelo razvito tako industrijsko, rudniško kot turistično.

Po začetku vojne v BiH je bilo območje Podrinja na vzhodu BiH, kjer leži Srebrenica, že kmalu, aprila 1992, območje spopadov. Bosanski Srbi so zavzemali bošnjaška mesta in vasi, med njimi Srebrenico, ki pa jo je vojska BiH že maja 1992 osvobodila. Pod poveljstvom Naserja Orića se je bošnjaška enklava v prihodnjih mesecih začela širiti na okoliška območja.

Največji obseg je enklava dosegla januarja 1993, in sicer 900 kvadratnih kilometrov. A nikoli ni bila priključena glavnini ozemlja pod nadzorom vlade BiH, ki je ležalo zahodneje, zato je bila zaradi izolacije in napadov bosanskih Srbov ranljiva.

V tem obdobju sta obe strani izvajali napade in protinapade na naselja drugega naroda. Bošnjaški borci iz Srebrenice so tako napadali srbske vasi v okolici. Kot navaja avstrijska tiskovna agencija APA, so srbski viri zabeležili 79 napadov.

Prelomnica je bil januarja 1993 napad na vas Kravica, ko so na pravoslavni božič bošnjaške sile pobile 46 srbskih prebivalcev. Po tem napadu so bosanski Srbi do marca 1993 izvajali obsežno protiofenzivo na enklavo. Bošnjaško prebivalstvo se je pred napadi zateklo v Srebrenico, tako da je bilo okoli 50.000 do 60.000 ljudi iz okoliških krajev in Srebrenice stisnjenih v goratem območju s središčem v Srebrenici na območju, velikem okoli 150 kvadratnih kilometrov.

Imeli so samo pet zdravnikov, vsakodnevno so jih obstreljevali, soočali so se z lakoto. Humanitarnih konvojev je bilo malo.

A je minilo še mesec dni do resolucije Varnostnega sveta ZN 819 (16. aprila 1993), s katero so območje Srebrenice razglasili za prvo varovano območje pod nadzorom modrih čelad. Kanadske modre čelade so vzpostavile nadzorne točke, prvi ukrep pa je bila razorožitev prebivalstva.

Po razglasitvi varovanega območja so v enklavo začeli bolj redno prihajati konvoji s humanitarno pomočjo, do konca aprila 1993 pa so iz enklave v Tuzlo evakuirali okoli 9000 ljudi. Z evakuacijo so prenehali, ker je oblasti BiH niso več dovolile, češ da prispeva k etničnemu čiščenju območja, navaja poročilo ZN.

Napadi bosanskih Srbov z okoliških hribov in območij so se nadaljevali, modre čelade so jih beležile, a mandata za ukrepanje niso imele. Več deset tisoč ljudi je imelo v Srebrenici neustrezne bivalne pogoje, primanjkovalo je hrane. Bili so omejeni na območje velikosti 12 krat 9 kilometrov, obkoljeni z okoli 15.000 vojaki bosanskih Srbov.

Sile bosanskih Srbov pod poveljstvom Ratka Mladića in Radislava Krstića so 6. julija 1995 začele ofenzivo na Srebrenico, kjer je bilo okoli 300 nizozemskih modrih čelad. Vanjo so vkorakale 11. julija.

Poveljnik nizozemskih modrih čelad Thom Karremans je prosil za zračno podporo Nata, a razen nekaj obstreljevanj 11. julija večje akcije ni bilo. Bosanski Srbi so grozili s smrtjo nizozemskih modrih čelad, ki so jih zajeli pred tem, ter zahtevali umik Unproforja iz mesta.

Kakih 15.000 moških in fantov se je medtem odpravilo proti Tuzli na osvobojeno ozemlje v koloni, ki je danes znana kot marš smrti, saj ga je preživela le tretjina. Ostali so umrli v zasedah, zaradi izčrpanosti, velika večina pa se je predala ali pa jih zajele sile bosanskih Srbov in nato pobile v množičnih pobojih.

Pobile so tudi moške in fante, ki so jih ločili med tistimi, ki so se zatekli v Potočare. Do 19. julija 1995 so sile bosanskih Srbov ubile več kot 8000 Bošnjakov, kakih 25.000 žensk, otrok in starejših oseb pa so z avtobusi in tovornjaki prepeljali na območje pod nadzorom vojske BiH.

Še vedno je pogrešanih okoli 900 ljudi. Vseh verjetno ne bodo nikoli našli, a svojci še vedno upajo in se vsako jutro zbujajo z mislijo, ali bodo izvedeli, kje so končali njihovi najbližji.

Vojaški genij, ki je izgubil vojno

Mladić je med (bosanskimi) Srbi sicer veljal za izrednega vojaškega stratega. Pod njegovim vodstvom so bosanski Srbi po navedbah nemške tiskovne agencije dpa zasedli 72 odstotkov ozemlja BiH, čeprav so predstavljali le tretjino tamkajšnjega prebivalstva. Tudi v intervjujih, ki sicer niso bili pogosti, je Mladić kot svoje vzornike navajal večinoma velike vojskovodje in vojaške stratege, kot sta bila Hanibal in Aleksander Veliki.

Novembra 1995 se je s podpisom daytonskega sporazuma končala štiriletna vojna v BiH. Naslednica Radovana Karadžića na položaju predsednika Republike srbske Biljana Plavšić ga je pod pritiskom mednarodne skupnosti 8. novembra 1996 razrešila položaja.

Skrivalnice

Kmalu po koncu vojne se je vrnil v Beograd, kjer je do leta 2003, ko so v Srbiji sprejeli zakon o sodelovanju s haaškim Mednarodnim sodiščem za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije, užival podporo osebja jugoslovanske vojske in posebne enote večinoma častnikov vojske bosanskih Srbov. V tem obdobju je večinoma živel v svojem stanovanju v Beogradu in ga je bilo mogoče pogosto videti v javnosti, navaja BalkanInsight.

Konec leta 2002, ko je haaško sodišče okrepilo sodelovanje s srbskimi oblastmi, se je za pomoč obrnil na svoje najtesnejše sodelavce, vključno z bivšim vodjo obveščevalcev bosanskih Srbov Zdravkom Tolimirjem, ki ga je haaško sodišče prav tako iskalo zaradi genocida v Srebrenici. Po njegovi aretaciji se je naslonil predvsem na svojo družino, večino časa pa je med begom živel v različnih stanovanjih v Beogradu in njegovi okolici.

Mladić se je izmikal roki pravice vse od 25. julija 1995, ko je haaško sodišče še pred koncem vojne v BiH proti njemu vložilo prvo obtožnico.

Ves čas Mladićevega bega je prevladovalo prepričanje, da se ob pomoči skriva v Srbiji. Uradni Beograd je februarja 2006 priznal, da se je vse do 1. junija 2002 občasno mudil tudi v vojaških objektih na območju Srbije. Mladićeva družina pa je ves čas vztrajala, da je mrtev ter je celo na sodišču vložila zahtevo, da se ga razglasi za mrtvega in da se kot dan njegove smrti navede 1. marec 2008, ko naj bi ga nazadnje videli.

Že vse od prihoda v pripor naj bi ga mučilo slabo zdravje. Ko je bil še na begu, naj bi doživel najmanj dve možganski kapi, nato pa še v priporu srčno kap.

Pravica v Haagu?

Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije bo tako 22 let po koncu vojne v BiH v sredo izreklo sodbo poveljniku sil bosanskih Srbov Ratku Mladiću, enemu najbolj odgovornih za najbolj krvave in krute dogodke v vojni v BiH med letoma 1992 in 1995 - genocid v Srebrenici in obleganje Sarajeva.

Za sodišče, ki so ga za zločine v vojnah na območju nekdanje Jugoslavije leta 1993 ustanovili Združeni narodi, bo to predzadnja sodba. Pred koncem dela konec leta bo 29. novembra razsodilo še v prizivnem postopku v primeru šestih nekdanjih visokih predstavnikov samooklicane Herceg-Bosne. Morebitne pritožbe na prvostopenjsko sodbo Mladiću bo obravnaval mednarodni rezidualni mehanizem, ki bo po koncu mandata sodišča do konca izpeljal postopke.

Ker se na prvem nastopu na sodišču 3. junija 2011 ni hotel izreči o krivdi, je v skladu s pravili sodišče zabeležilo, da se je izrekel za nedolžnega. Tožilstvo zanj zahteva dosmrtni zapor, obramba pa oprostilno sodbo.

Po osebni in poveljniški odgovornosti je obtožen za genocid in sodelovanja v genocidu, odgovornost za zločine proti človečnosti, vključno s pregoni na politični, rasni in verski podlagi, iztrebljanja, uboje, deportacije in druga nečloveška dejanja proti pripadnikom nesrbskih narodov v BiH. Obtožen je tudi kršitev pravil in običajev vojskovanja - ubojev, izpostavljanja civilistov nasilju, zajetja talcev in drugega.

Obtožen je, da je v sodelovanju z drugimi v skupinskem zločinskem načrtu storil, načrtoval, vzpodbujal, ukazal ali pomagal pri genocidu nad Bošnjaki in bosanskimi Hrvati kot etnični ali verski skupnosti.

Za genocid je obtožen v dveh točkah - za poboj 8000 Bošnjakov v Srebrenici julija 1995 ter Bošnjakov in bosanskih Hrvatov v šestih občinah v BiH (Foča, Ključ, Kotor Varoš, Prijedor, Sanski Most, Vlasenica) leta 1992.

V primeru slednjega je sodišče prvič razsodilo lani na sojenju bivšemu političnemu voditelju bosanskih Srbov in njihovemu vrhovnemu poveljniku Radovanu Karadžiću, s katerim sta bila po oceni tožilstva ključna partnerja v skupnih zločinskih načrtih, katerih cilj je bilo oblikovanje nove srbske države - Velike Srbije - s trajno in nasilno odstranitvijo Bošnjakov in Hrvatov z velikega dela BiH.

V teh zločinskih načrtih so sodelovali še Slobodan Milošević, Momčilo Krajišnik, Jovica Stanišić, Željko Ražnatović, Vojislav Šešelj, Biljana Plavšić, Mićo Stanišić, Nikola Koljević in Momčilo Mandić, piše v obtožnici.

Srebrenica na vzhodu BiH, kamor se je med vojno zateklo skoraj 30.000 Bošnjakov, potem ko so jo ZN aprila 1993 razglasili za varovano območje, je postala prizorišče enega najhujših zločinov v Evropi po drugi svetovni vojni. Sile pod poveljstvom Mladića in Radislava Krstića so ofenzivo na Srebrenico, ki so jo varovali maloštevilni nizozemski pripadniki mirovnih sil ZN, začele 9. julija 1995, vanjo pa vkorakale 11. julija. Do 19. julija 1995 so pobili več kot 8000 zajetih Bošnjakov.

Ranjenih je bilo najmanj 50.000 ljudi.

Obtožen je tudi zaradi zajetja več kot 377 opazovalcev ZN in modrih čelad kot talcev od maja do junija 1995, s čemer so hoteli preprečiti letalske napade Nata na cilje sil bosanskih Srbov. Tudi glede teh obtožb je sodišče prvič razsojalo v primeru Karadžića.

Obtožnica vključuje podatke o več kot 70 pokolih v 20 skupnostih, mučenju in nečloveškem ravnanju s civilisti v 58 zaporih in taboriščih v 22 krajih, navaja avstrijska tiskovna agencija APA.

Haaško sodišče je prvo obtožnico proti Mladiću vložilo 25. julija 1995 skupaj s Karadžićem. Od takrat je bil na begu, sodišče pa je nato obtožnico oktobra 2003 ločilo in jo večkrat spremenilo, nazadnje decembra 2011.

Sojenje je trajalo od 16. maja 2012 do 15. decembra lani. Na njem je Mladić vztrajno trdil, da je le vodil bosanske Srbe pri uresničevanju njihove legitimne pravice, sodišče pa omalovaževal kot pristransko in v službi Nata. V Republiki srbski medtem za mnoge še vedno velja za junaka.

Karadžića, ki je bil ob Mladiću glavni odgovorni za genocid v Srebrenici, je marca lani sodišče obsodilo na 40 let zapora. Obsojen je bil v 10 od 11 točk obtožnice - tako za genocid v Srebrenici, kot tudi za obleganje Sarajeva in zajetje talcev, ne pa tudi za genocid v nekaj drugih občinah v BiH.

Zahtevalo ga je tudi za Karadžića, ki se je sicer na sodbo že pritožil.

Zaradi genocida v Srebrenici je haaško sodišče na dosmrtni zapor doslej obsodilo le tri visoke častnike bosanskih Srbov, tesne sodelavce Mladića - generala Zdravka Tolimirja, načelnika za varnost zloglasnega Drinskega korpusa Vujadina Popovića ter Ljubišo Bearo, načelnika za varnost v štabu vojske.