Predsednik SLS poziva ljubljanskega župana k zavrnitvi poimenovanja Džamijske ulice

"Čez dobra dva tedna bo ljubljanski mestni svet odločal o poimenovanju treh novih ljubljanskih ulic: Džamijske ulice, Žabje ulice in Kocbekovega trga. Glede prve je bilo izraženega veliko nestrinjanja: s strani strank, tamkajšnjih stanovalcev in tudi stroke. Komisija za standardizacijo zemljepisnih imen, v kateri sedijo strokovnjaki s SAZU-ja, filozofske fakultete, ministrstev itd., namreč predloga Džamijska ulica ni podprla, komisija za poimenovanja z Mestne občine Ljubljana pa njihovega mnenja ni upoštevala. V SLS se s poimenovanjem ne strinjamo, saj gre za ime, ki močno zapostavlja slovensko krščansko kulturo in tradicijo, obenem pa ne izraža vključevanja različnih delov družbe v enotno. Predsednik stranke mag. Marko Zidanšek je tako predlagal poimenovanje Ulica verskega sožitja.

Predsednik SLS mag. Marko Zidanšek: »Ocenjujem, da podani predlog poimenovanja ulice ni najprimernejši. V tem krhkem času moramo biti še toliko bolj pozorni na malenkosti, ki ostanejo zapisane v zgodovini nekega mesta, neke države, zato smo v SLS prepričani, da bi moralo tudi ime ulice biti bolj povezovalno, bolj vključujoče. Tako ime je Ulica verskega sožitja, saj izpostavlja pomen vključevanja in sobivanja v harmoniji. Slovenija se ne sme oddaljevati od svojih zgodovinskih temeljev, ki so bili več kot 50 let podlaga za mirno sobivanje evropskih narodov, pač pa jih mora premišljeno nadgrajevati,« je zapisal predsednik SLS mag. Marko Zidanšek.

Opozorilo predsednika SLS se zdi na mestu, čeprav je v sporočilu nekaj nedoslednosti. Ni povsem jasno, kaj pomeni "vključevanje družbe v enotno". Tu nekaj manjka. Enotno celoto ? Morda. Prav tako nerodno je, da se predlogu nasprotuje s protipredlogom, ki ga je seveda mogoče hitro kritizirati iz tega ali onega razloga (da slovenska družba ni v celoti krščanska, da so pozivi k enotnosti naroda škodljivi, primerni za predmoderne družbe itd.)

Kljub temu pa protest upravičeno opozarja ne očitno dejstvo - da ljubljanski mestni veljaki v svoji neskončni želji po dokazovanju svoje "liberalnosti" in priseganju na "multikulturnost" pogosto po nepotrebnem v javno rabo sprejemajo tuje izraze. Ulica bi namreč v Sloveniji lahko bila kvečjemu Ulica mošeje ali "Mošejska ulica", ne pa Džamijska. Te besede slovenščina pač ne pozna. Če je slovenščina še vedno uradni jezik v javni rabi bi lahko uporabili kvečjemu slovensko besedo. In v tem primeru ne gre za lokal, ki ima lahko tudi katerokoli tuje ime, pač pa za ulico, ki je javni prostor. Ker če je ena ulica v Ljubljani lahko "Džamijska", potem bi druga lahko bila tudi Fuzbalska, Štromarska, Šraufencigerska, Ajznponarska in tako naprej.

Končno imajo te besede (nemčizmi, germanizmi) prav tako zelo dolgo domovinsko pravico in se ponašajo z večstoletno uporabo v Sloveniji, pa vendar nihče vsaj malo razgledan teh nemčizmov ali drugih tujk ne bi vzel kot osnove za poimenovanje ulic. Mestni veljaki pa so prav to naredili z "Džamijsko ulico". Kar veliko pove tudi o njih samih. In potem manjka samo še to, da nam "džamija" na Džamijski ulici predpiše - svoja pravila oblačenja in obnašanja.

Toleranca je seveda potrebna, vsekakor - toda tudi uporaba jezika v javnem prostoru ima oziroma bi morala imeti svoja jasna pravila.