150 milijonov novih lubadarjev na sezono

Visoke poletne temperature so kot nalašč za razvoj smrekovih lubadarjev, saj samica hitreje zalega jajčeca, veliko hitrejši pa je tudi celoten razvoj, je za STA pojasnila Andreja Kavčič z Gozdarskega inštituta Slovenije. Zaradi ene neposekane z lubadarji napadene smreke se lahko v sezoni število hroščev poveča za več kot 150 milijonov.

Med podlubnike, ki jih je sicer v Sloveniji okoli 90 vrst, spadata tudi šesterozobi in osmerozobi smrekov lubadar, od katerih predvsem slednji v zadnjih letih povzroča največje težave v smrekovih gozdovih. Obe vrsti lubadarjev se najhitreje razvijata pri temperaturah okoli 30 stopinj Celzija.

Običajno pri lubadarju traja razvoj od osem do 12 tednov, pri okoli 30 stopinjah Celzija pa samica že hitreje izlega jajčeca, v krajšem času odloži več jajčec, pa tudi celoten razvoj hroščev je veliko hitrejši, saj se lahko zaključi tudi v petih tednih. Naraščanje števila hroščev je tako v letošnjem vročem poletju zelo intenzivno.

Lubadar se uspešneje kot v preteklih letih razvija tudi v višjih nadmorskih višinah, kjer se je ponavadi ob ugodnih pogojih razvija ena generacija lubadarjev, ob tako visokih temperaturah pa se lahko razvijeta tudi dve, je pojasnila Kavčičeva.

Ob dolgem in vročem poletju se lahko razvijejo tri generacije lubadarjev. Samica lahko odloži povprečno od 80 do 150 jajčec v eni sezoni. "Če odštejemo morebitne izgube, lahko rečemo, da na primer odloži 50 jajčec, iz katerih se razvije 50 hroščev prve generacije. Če je polovica samic, ki vsaka odloži 50 jajčec, dobimo v drugi generaciji 1250 hroščev. V treh generacijah se lahko tako iz ene same samice razvije okoli 30.000 hroščev," je pojasnila Kavčičeva.

Ob tem je dodala, da je v enem napadenem drevesu ponavadi okoli 10.000 hroščev. Če uporabimo zgornji izračun, lahko zaradi ene same neposekane smreke do konca sezone dobimo več kot 150 milijonov novih lubadarjev.

Lubadarji si sicer sporočajo, kdaj je smreka polna. Ko napadejo drevo, se zavrtajo v skorjo in samci začnejo oddajati kemične snovi, s katerimi se sporazumevajo, t.i. feromone, s katerimi na drevo privabljajo še druge osebke, tako samice kot samce. S samicami se parijo in te potem odlagajo jajčeca v značilno oblikovane rovne sisteme. "Ko je drevo polno zasedeno s hrošči, začnejo oddajati "odvračalne" feromone, ki preprečujejo, da bi na drevo prišli novi osebki, zato ti letijo na druge smreke," je dejala Kavčičeva.

V Sloveniji je trenutno najbolj problematičen osmerozobi, vendar pa se je letos namnožil tudi šesterozobi smrekov lubadar. Imata podoben razvoj, pojavljata se skupaj in prav skupaj sta najbolj nevarna. Šesterozobi se razvija v tanjših delih drevesa, v vejah, in njegovo prisotnost je v primerjavi z osmerozobim smrekovim lubadarjem precej težje zaznati. "Če bi želeli preprečiti namnožitev šesterozobega lubadarja, bi bilo treba tudi veje, vrhače in sečne ostanke po opravljenem poseku počistiti iz gozda, saj je to material, kjer lahko hrošč zalega, ima veliko prostora in veliko hrane in tako zelo dobre pogoje za namnožitev," je opozorila Kavčičeva.

V primeru, da bi letošnjemu vročemu poletju sledila dolga topla jesen, bi se teoretično lahko razvila celo četrta generacija lubadarjev. Je pa, kot pojasnjuje Kavčičeva, to odvisno od temperatur in dolžine dneva. "Lahko se začne tudi že četrta generacija, ki pa se verjetno ne bi razvila do konca in bi v lubju prezimovala jajčeca in ličinke," je dodala.

Medtem ko vročina ugodno vpliva na razvoj lubadarjev, pa po drugi stran predstavlja velik stres za smreko. Njena obrambna sposobnost za bolezni in škodljivce je zmanjšana, kar predstavlja dodatno ugodnost za lubadarja, saj v takih razmerah lahko že manjše število hroščev preseže obrambno sposobnost smreke. Za namnožitve je značilno, da se ob tako veliko hroščih, ki napadejo drevo, smreka izčrpa in se ne more več ustrezno braniti.

Lubadarji imajo kar nekaj naravnih sovražnikov. To so sicer različni paraziti, parazitoidi, plenilci in bolezni. Vpliv naravnih sovražnikov na smrtnost lubadarjev je zelo variabilen, saj je odvisen od številnih dejavnikov v okolju, kot so njihova številčnost, vremenske razmere, številčnost lubadarjev in drugo.

V vlažnih zimah lahko sicer zaradi bolezni propade več lubadarjev, jim pa mraz skoraj ne pride do živega. Lubadar prezimuje v vseh razvojnih fazah, kot ličinka, buba in kot odrasel hrošč. "Hrošč je razmeroma odporen na nizke temperature, preživi tudi -20 stopinj Celzija. Proti mrazu so odporne tudi ličinke in bube. Vendar pa v skorji, kjer večinoma prezimujejo (določen delež hroščev prezimuje tudi v rastlinskem materialu na tleh), temperatura redko pade pod ledišče, zato niti ne moremo računati na propad hroščev zaradi mraza," je povedala Kavčičeva.

Lubadarji spomladi rojijo, torej množično izletajo iz prezimovališč, pri 16 stopinjah Celzija. Oplojena samica začne odlagati jajčeca pri 20 stopinjah Celzija, najbolj intenzivno pa pri 30 stopinjah.