Potencialni ukrepi za izboljšanje finančnega stanja slovenske kulture

Ob napovedih sprememb slovenskega kulturnega modela in možnih ukrepih, ki bi jih lahko vpeljali v slovensko zakonodajo za izboljšanje finančnega stanja kulture, STA podrobneje predstavlja mehanizme, ki jih poznajo tuje države in veljajo za primer dobre prakse. Razdelal jih je znanstveni sodelavec Inštituta za ekonomska raziskovanja Andrej Srakar.

Shema deleža za umetnost

Bistvo sheme deleža za umetnost, o kateri se v Sloveniji govori v zadnjih letih, je obvezen odstotek, ki se mora nameniti od vrednosti vsake investicije v javno zgradbo za umetniška dela v okolici stavbe. Shema je v veljavi od prve polovice 20. stoletja, pozna pa jo velika večina zahodnoevropskih držav.

Čeprav je namenjena podpori različnih oblik umetnosti, je najmočneje osredotočena na likovno umetnost v vseh njenih oblikah - kiparstvo, slikarstvo, fotografijo, grafiko, instalacije, performanse in javne postavitve. Večinoma velja, da spodbudi trg z likovnimi deli in ponudi delo tako domačim kot tujim umetnikom. Nekatere države, pri čemer prednjačijo skandinavske, kot je Norveška, pri tem izrazito spodbujajo vključevanje tujih umetnikov, da bi s tem spodbudile domače umetnike k bolj kakovostnim in konkurenčnim prijavam. Vsekakor pa se shema priporoča kot win-win situacija, s katero pridobijo vse vključene strani: umetniki, arhitekti, investitorji, uporabniki zgradb, država ter strokovna in splošna javnost.

Kot primer dobre prakse se najpogosteje navaja Spodnja Avstrija. V Avstriji obstaja zakonsko določena shema deleža za umetnost na državni ravni, ki pa se uporablja le za stavbe, ki jih gradi država, zato se velikokrat pristojnosti za izvajanje sheme prenašajo na nižje, regionalne ravni odločanja. V zvezni deželi Spodnja Avstrija, kjer je shema zakonsko določena od leta 1996, se vrednost v višini odstotka investicije prenese v poseben sklad, ki po svoji presoji namenja sredstva javnim postavitvam.

Sklad deluje v okviru deželne vlade, o projektih pa odloča žirija osmih strokovnjakov. Sklad ima letni proračun v višini 1,3 milijona evrov in letno podpre 20 projektov. Pri izbiri avtorjev praviloma ni omejitev, načeloma pa mora biti vsaj en umetnik, povabljen k natečaju, iz Spodnje Avstrije. Zastopane so vse zvrsti umetnosti.

Zakonski predlog s takšnim ukrepom je v tem tednu v DZ vložila poslanska skupina SMC.

Spomeniška renta

Pri spomeniški renti gre za plačilo določenih sredstev od uporabe objekta kulturne dediščine v gospodarske in turistične namene. Primer dobre prakse je Hrvaška. Zavezanci zanjo so fizične in pravne osebe, obvezane za davek na dohodek ali obresti na dobiček, ki opravljajo gospodarsko dejavnost v nepremični kulturni dobrini ali na področju kulturne dediščine v splošnem. Osnova za spomeniško rento je uporabna površina poslovnega prostora. Po trenutno veljavnem zakonu o zaščiti in ohranjanju kulturnih dobrin mesečni znesek spomeniške rente znaša od ene do štirih kun po kvadratnem metru uporabne površine poslovnega prostora. V letu 2004 je Hrvaška s tega naslova zbrala 67,9 milijona kun.

Prenos umetniških del namesto plačila davkov

Prenos umetniških del namesto plačila različnih davkov kot oblika spodbude zasebnim vlaganjem v kulturo dobro deluje na Irskem in v Združenem kraljestvu. Na Irskem gre predvsem za predmete kulturne dediščine: osebe, ki donirajo objekte kulturne dediščine, lahko kasneje s tem zneskom nadomestijo plačilo davka. Takšni davki zajemajo dohodnino, davek od dohodkov pravnih oseb, davek na dobiček od kapitala, davek na donacije in davek na dediščino. Objekti morajo biti izstopajoči primeri svojega tipa in morajo imeti pomembno znanstveno, zgodovinsko, hortikulturno, nacionalno, arhitekturno ali estetsko vrednost. Njihova vrednost mora znašati najmanj 150.000 in največ šest milijonov evrov. Tržno vrednost vročenega objekta sicer določi posebna skupina.

V Združenem kraljestvu gre za širšo obliko olajšave, s katero je mogoče plačevati davek od dediščine, kapitalskega transferja ali nepremičninski davek. Shema je tam v veljavi od leta 1947, do nje pa so upravičene le donacije posebnega narodnega, znanstvenega, zgodovinskega ali arhitekturnega pomena. Vrednost takšne sheme je v letih 2006-2007 znašala okrog 25,3 milijona funtov. S pomočjo te sheme lahko tudi umetnik davek, če nima denarja zanj, plača v obliki umetniškega dela.

Forum za spodbujanje sodelovanja umetnosti in gospodarstva

Ta je v zadnjih desetletjih postal pomembna oblika podpore zasebnim sredstvom v kulturi. Gre za pravno-formalne organizacije umetnikov in gospodarstvenikov z namenom kratkotrajnejših in dolgoročnejših sodelovanj. Te ponavadi močno olajšajo povezovanje umetnikov in kulturnih organizacij s poslovnim svetom, pomagajo pri promociji projektov, pri organizaciji usposabljanj s tega področja, zagotavljanju informacijske podpore, raziskovanju itd.

Tudi v Sloveniji se že več let govori o takšnem forumu, a ga še ni. Verjetno najbolj znana takšna organizacija je britanski Arts & Business Forum, v katerem je po obstoječi analizi podpora zasebnih vlagateljev od 24 do 30 odstotkov višja za člane foruma kot nečlane, medtem ko vsak funt, vložen v forum, generira dodatne štiri funte od donatorjev. Na ravni EU deluje 14 takšnih organizacij.

Dohodninske donacije oziroma "odstotkovna" zakonodaja

Mehanizem podpore prek t.i. dohodninskih donacij se je v preteklih desetletjih razvil predvsem v državah, ki nimajo tradicije zasebnih vlaganj na področju kulture, torej zlasti v državah Vzhodne Evrope, kot so Madžarska, Litva, Poljska, Slovaška, Romunija in Slovenija, čeprav sistem poznajo tudi v Italiji. Prek njega lahko davkoplačevalci namenijo določen odstotek dohodnine izbrani neprofitni in nevladni organizaciji, v nekaterih primerih pa tudi drugim organizacijam, tudi cerkvenim.

Praviloma so te donacije omejene na en do dva odstotka dohodnine, v Sloveniji znašajo pol odstotka. Znesek, namenjen kulturi s tega naslova, je bil sicer v Sloveniji od leta 2007 v stalnem porastu. Leta 2013 je po podatkih ministrstva za finance znašal 89.338 evrov, kar je bil 2,6-odstotni delež v skupnem znesku dohodninskih donacij za vsa področja.

Glavni namen tega mehanizma je zagotoviti alternativne finančne vire za kulturne organizacije, pa tudi širiti podporo kulturi na bolj demokratičen način, saj jo lahko ponudijo tudi posamezniki z manjšimi vložki, ne zgolj velika podjetja. Ker Slovenija po višini olajšave zaostaja za drugimi državami, bi se ta lahko dvignila, predlaga Srakar. Sedaj zbrana sredstva bi se na ta način podvojila. "Verjetno pa bi šlo za spremembo, ki ne more zadevati zgolj kulture, temveč vse sektorje, ki so upravičenci do takšnih dohodninskih donacij, zato bi to terjalo spremembo na ravni celotnega sistema."

Kuponi oziroma vavčerji

To je še ena od možnosti spodbujanja zasebnih sredstev v kulturi, pri katerem se, največkrat posameznikom, podelijo "kuponi", ki jih lahko porabijo v točno določen namen. Verjetno najbolj znan primer takšne uporabe je bila Slovaška, s podobnimi shemami pa so poskušali tudi v Nemčiji, Združenem kraljestvu in Belgiji.

Slovaška je leta 2006 vavčerje oziroma kupone namenila učencem in učiteljem v osnovnih in srednjih šolah, vrednost vsakega je znašala približno šest evrov. Namenjeni so bili obisku kulturnih dogodkov in institucij kulturne dediščine. Večina, 52 odstotkov vavčerjev, je bila tudi porabljenih, država pa je kasneje povrnila zbrana sredstva organizacijam, ki so prejele vavčerje od posameznikov. Med njimi so bile tako kulturne organizacije, vodene od države oziroma lokalne samouprave, kot nevladne organizacije.

V zadnjem času pa je bil znan poskus uvajanja vavčerjev v Italiji. Ta je lani zagnala program 18app, katerega namen je vsem mladim, rojenim leta 1998, podariti 500 evrov, ki jih bodo do konca letošnjega leta lahko porabili v muzejih, gledališčih, za knjige, koncerte, obiskovanje arheoloških najdišč in druge dejavnosti, ki jih je odobrilo ministrstvo za kulturo. Pogoj za pridobitev je registracija spletne aplikacije, ki "kulturni bonus" odšteva z vsakim obiskom umetniškega dogodka. Program je dostopen tudi drugim evropskim državljanom, ki živijo v Italiji. Italijanska vlada je zanj namenila 290 milijonov evrov.