Medijski baloni

Hrane, pa naj bo za telo ali dušo ne morete izdelati kar iz zraka. No, to je bilo res – do sedaj.

Finsko podjetje Solar Foods je namreč svet razveselilo prav s tem – da, ne boste verjeli, dela hrano – »iz zraka.«

V resnici uporabljajo ogljikov dioksid iz zraka, nato pa s pomočjo dodanih vitaminov, vode in elektrike (iz popolnoma obnovljivih virov) v procesu, ki je podoben naravni fermentaciji, izdelujejo proteinski prah – Solein.

V večjih količinah naj bi prišel na prodajne police do leta 2021.

Mešali naj bi ga tudi v proteinske napitke in sadne jogurte, potem naj bi sledili tudi drugi proizvodi, vse do skoraj pravih zrezkov.

Narediti hrano za telo z uporabo Sonca, ki ga imamo dovolj in ogljikovega dioksida, ki ga imamo še preveč, to je res genialna ideja.

Postopek je razvila ameriška vesoljska agencija NASA. Tudi zato, da te proteine ne bi zavirale »kmetijske omejitve.« Solein namreč ne potrebuje ne zemlje, ne dežja in ne primernega vremena.

Zato se lahko ti proteini proizvajajo tudi – na primer v vesolju.

In Solar Food zato v sodelovanju z Evropsko vesoljsko agencijo že dela na projektu proizvodnje hrane izven našega planeta. Do leta 2050 pa računajo tudi na porabo 9 milijard ljudi, ki bodo tudi na materi Zemlji še kako potrebovali proteine.

Tako torej delajo hrano za telo na Finskem, v ZDA in v Evropi.

Ampak tudi v Sloveniji se lahko pohvalimo z zelo podobnimi, le nekoliko na glavo obrnjenimi »dosežki.«

V Sloveniji namreč na popolnoma obraten način, ker iz zraka ne izdelujemo hrane za telo, pač - našo vsakodnevno medijsko hrano.

Kako? Poglejmo samo enega od primerov.

V nekaterih slovenskih medijih smo tako, na primer, te dni lahko prebrali celo vrsto člankov, ki so se nanašali na domnevno »spornost« dr. Andreja Vizjaka, ki naj bi bil s strani SDH predlagan za člana nadzornega sveta slovenskega Telekoma. Skupščina Telekoma bo sicer 30. avgusta, v njej pa ima preko SDH ključno vlogo tudi država.

Obtožb je bilo več; Andrej Vizjak naj bi bil že leta 2011 povezan z nekakšnimi spornimi posli Tuša in pranjem denarja preko Belizeja, ob tem naj bi bil tudi zelo bogat, s stalim prebivališčem v Dubaju, vozil naj bi Maseratija, pri tem naj ne bi plačeval niti preživnine za svojo mladoletno hčerko ...

Pred leti naj bi ga bivša soproga na Hrvaškem ovadila celo za krajo neke jahte, ob tem pa naj bi kot »de facto« rezident Slovenije Andrej Vizjak Sloveniji dolgoval še lepe denarce, zaradi česar so nekateri slovenski mediji spraševali, ali se bo z Vizjakom morda končno vendarle pozabaval tudi FURS?

Zaključek vseh teh približno štirih »zgodb« o menda »razvpitem« Andreju Vizjaku je bil preprost in se je z različnimi variacijami iztekal v retorično vprašanje, češ, kako naj takšen človek, ki dolguje ne samo državi, pač pa celo lastnemu otroku, potemtakem sploh sedi v nadzornem svetu slovenskega Telekoma?

Kmalu zatem so bili mediji, ki so to objavili, prisiljeni objavljati demantije oziroma »prikaze nasprotnih dejstev.«

In tako smo lahko videli potrdila, iz katerih je izhajalo, da je Vizjak poravnal vse svoje obveznosti do hčerke in da nima odprtih dolgov do države, prav tako nikoli ni ukradel jahte.

Izvedeli smo tudi, da je bila »afera«, ki se mu pripisuje, nekakšna novinarska raca, ki nikoli ni privedla do razkritja nobene nepravilnosti.

Toda v medijih, ki so te zgodbe objavili, so nadaljevali. Ker naj bi Andreja Vizjaka menda pogosto videvali v Sloveniji, so sklepali, da je »davčni rezident« in je zato človek, ki že od leta 2006 dela v tujini - dolžan v Sloveniji plačevati davke.

»Slovenski državljan, ki ne plačuje davkov v Sloveniji, naj bi nadzoroval eno največjih državnih družb? Po nekaterih podatkih pa naj bi vseeno večino časa v letu dejansko preživel v Sloveniji, iz česar bi sledilo, da je po predpisih davčni zavezanec tu,« je zapisal Reporter.

Toda pri takšnem sklepanju je več težav. Predvsem je jasno, da »davčno rezidentstvo« v Sloveniji sploh ni pogoj za imenovanje za člana nadzornega sveta Telekoma. Zakaj se torej izpostavlja? Jasno, da bi se človeka naslikalo kot »tujca« in s tem stigmatiziralo.

Toda v sodobnih državah to ne bi smel biti problem. Celo v Sloveniji. Vsi se, na primer, spomnimo, da je bil pokojni Andrej Bajuk predsednik slovenske vlade. Bil pa je tudi dvojni državljan. To, da je bil Andrej Bajuk državljan Argentine, pa Slovenije ni niti najmanj motilo, da se ne bi prepustila voditi Andreju Bajuku.

Zakaj naj bi bilo torej za Telekom moteče, če bo v njenem nadzornem svetu sedel nekdo, ki ni tuj, pač pa je slovenski državljan, le rezident ni, ker tako kot nekaj deset tisoč Slovencev – dela v tujini? Očitno je, da gre za neutemeljen očitek.

Potem je tu še natolcevanje o tem, da naj bi Vizjak »večino« časa preživel »tukaj.« Toda – kaj je to »večina« in kaj pomeni »tukaj?« In kdo naj bi imel te »podatke«?

Davčni organ, ki je za preverjanje teh podatkov pristojen jih, kot smo ugotovili pri Insajder.com - nima. Naj torej za kredibilen vir in ocenjevanje »večine časa« upoštevamo govorice sosedov, ki se jim dozdeva, da je dotična oseba nekoliko preveč v svoji domovini? Se temu sploh lahko reče »podatek«?

V teh medijih, ki so izpostavljali »razvpitost« Andreja Vizjaka so se istočasno tudi vprašali, ali je Andrej Vizjak morda ponaredil potrdila o plačevanju preživnine za hčerko in s tem storil kaznivo dejanje?

Gre za zanimivo tehnologijo izrekanja obtožb, namreč tako, da se neutemeljena obtožba zavije v celofan vprašanja. Ki seveda že po definiciji ne more biti žaljivo, ker ne gre za trditev. Ampak za vprašanje.

Toda - na enak način bi lahko postavili tudi drugačna vprašanja. Razvpite novinarje teh medijskih hiš bi lahko, na primer, na enak način vprašali, ali so morda zgolj na mehkih, ali pa celo na trdih drogah?

Kajti očitno je, da njihova dejstva ne držijo, fantazijski opisi dogajanj brez podlage pa so seveda povsem značilni za duševna stanja hudih odvisnikov.

Nihče seveda ne trdi, da so res odvisniki. Ne, gre zgolj za povsem legitimno vprašanje, postavljeno na podlagi zbranih podatkov o njihovem delu.

Kaj nam torej kaže ta primer, skupaj z izdelavo »hrane iz zraka« iz začetka naše zgodbe?

Jasno nam kaže, kam gre svet in kam gre Slovenija.

Medtem ko so na Finskem s pomočjo Nase iz ogljikovega dioksida in sonca pričeli izdelovati proteine, hrano za telo, v Sloveniji medijsko hrano za duše pogosto izdelujemo s pomočjo nepreverjenih podatkov, natolcevanj, obtožb brez podlage in laži.

V svetu iz nečesa odvečnega in nekoristnega v zraku nastaja nekaj oprijemljivega in zelo koristnega. V Sloveniji pa medijska hrana za možgane nastaja brez oprijemljivih dejstev in trdnih sestavin.  

Proces je podoben, so pa sestavine različne, takšni pa so tudi rezultati.

Pa ne gre samo za Andreja Vizjaka. Poglejmo samo, kaj vse se je v tej državi lažnega napisalo o marsikomu. Spisek je dolg.

Mnogi so bili obsojeni na hitrih medijskih sodiščih, ki ne poznajo milosti, pozneje pa se je izkazalo, da so bili v resnici nedolžni. 

In seveda je to, da na Finskem »iz zraka« že nastaja prava hrana, ki bo nekoč hranila astronavte na vesoljskih misijah, morda celo na Marsu in še kje velik korak za vso človeštvo.

V Sloveniji pa na materi Zemlji iz precej bolj neprijetnih sestavin nastajajo prazni medijski baloni, ki so vsak zase majceni koraki nazaj za tiste, ki so jih spisali.

In čeprav so morda pisani in prijetni za oko, se moramo zavedati, da so brez vsebine, da so znotraj »votli, zunaj pa jih nič ni« in da si zato zaslužijo zgolj srečanje z bodicami resnice.