REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Evropsko stoletje ponižanja

Evropske države so pod taktirko Washingtona najprej same poteptale mednarodno pravo in zaradi lažne »ruske grožnje« vrgle anatemo na Moskvo, nato pa so se znašle prepuščene na milost in nemilost glavnemu šefu Nata. Sedaj jih bo varoval, na enak način, kot mafijski šefi skrbijo za svoje žrtve – tako da od njih zahteva, da mastno plačajo za, čeprav nepotrebno, »zaščito« pred Rusijo..

Že leta poslušamo litanije o »na pravilih temelječem redu«, ki ga spodkopavajo »odpadniške države« iz »osi zla«; po navadi so to Iran, Severna Koreja, nedavno Irak, danes pa vse pogosteje Rusija in Kitajska.

V tej pravljici o »boju dobrega in zla« se zahodne države predstavljajo kot vir in steber stabilnosti, reda, miru in demokracije.

Na drugi strani pa so države, ki sejejo kaos, anarhijo, tiranijo in si želijo podrediti svet. Na primer »nepremišljeno prisvajanje ozemlja«. Zdaj vidimo, da so vse to floskule za naivne.

Navsezadnje je novi ameriški predsednik v času, ko še sploh ni nastopil funkcije, že napovedal, da bo zlepa ali zgrda, celo na s silo (!) izpeljal prisvajanje Panamskega prekopa in Grenlandije. Tudi Kanada mu dela težave, zakaj torej ne bi postala 51. ameriška zvezna država?

Mnogi v Evropski uniji so se znašli v stanju osuplosti. Naenkrat se jim Rusi ne zdijo več tako slabi. Mar se bo voditelj največje države Nata polasti ozemlja svojih zaveznikov?! Amerike ob tem ne ogroža nihče, za razliko od Rusije, zaradi katere je NATO njeno najbližjo sosedo Ukrajino spremenil v njej sovražno državo.

Mnogi v Evropski uniji so se znašli v stanju osuplosti. Naenkrat se jim Rusi ne zdijo več tako slabi. Mar se bo voditelj največje države Nata polasti ozemlja svojih zaveznikov?!

Amerike ob tem ne ogroža nihče, za razliko od Rusije, zaradi katere je NATO njeno najbližjo sosedo Ukrajino spremenil v njej sovražno državo.

Apetiti po tujem, tudi geografsko zelo oddaljenem ozemlju, grožnje s sankcijami, če zahteva močnejšega (Amerike) ne bo izpolnjena, vse to je del nove normalnosti, v katero Evropa drvi iz »sveta pravil« v »stoletje ponižanja«, kakršnega je nekoč doživela Kitajska.

Ali kot je dogajanje opisal Arnaud Bertrand na družbenem omrežju X: »Če niste verjeli, da Evropa drvi proti svojemu stoletju ponižanja, bi vam moralo biti to zdaj jasno. Trump pravi, da Amerika potrebuje Grenlandijo 'za namene nacionalne varnosti in v interesu svobodnega sveta', javno sprašuje, 'ali ima Danska sploh kakšno zakonsko pravico do otoka?' (kar je 100-odstotno napačno). Ali bi si kdaj upal reči kaj podobnega o kitajskem ali ruskem ozemlju? Ne, ne čez milijon let. Vendar vidi, da Evropa ni samo krhka, ampak tudi v katastrofalnem strateškem položaju, ker ji ZDA 'jamčijo' njeno obrambo. Evropa je postala odvisna od zaščite mafijskega tipa, prisiljena podrediti se nauku iz znamenite geopolitične doktrine (pripisane Tukididu): 'Močni delajo, kar se jim zahoče, a šibki trpijo kar morajo!'

Ironija je v tem, da je histerična fiksacija Evropske unije na 'ruski imperializem' pripeljala do situacije, v kateri je kot omamljena padla v kremplje pravega imperija, ameriškega, ki zdaj ležerno razpravlja o razdelitvi Evrope. Ni dvoma, da je še bolj ironično, da nikomur na svetu ni mar za dvojna merila in hinavščino Evrope do preostalega sveta, še posebej zaradi Gaze ...

Voditelji Evropske unije (če jih sploh lahko tako imenujemo) so v vnemi, da bi bili zvesti zavezniki Washingtona, podpirali kršitve mednarodnega prava v Gazi, ne da bi se zavedali, da s tem 'podpisujejo'  dovoljenje za razkosanje lastne celine… Pozabili so, da načela niso le moralni luksuz, ampak ščit, ki te, ko ga uničiš zaradi koristi drugih, ne ščiti več.«

Podobno meni norveški profesor Glenn Diesen.

Opozarja na zmedo med evropskimi članicami Nata, saj jim je njihova največja zaveznica nenadoma zabodla nož v hrbet, kar je hkrati razkrilo vse pomanjkljivosti »reda, ki temelji na (ameriških) pravilih«.

Medtem ko namreč mednarodno pravo temelji na suvereni enakosti vseh držav, mednarodni red, ki temelji na pravilih, podpira hegemonijo, ki temelji na načelu suverene neenakosti.

Zahod je mednarodni red,  ki temelji na pravilih, »prodajal«  kot mednarodno pravo plus človekove pravice, da bi skovanka zvenela čim bolj privlačno, celo moderno.

Evropske države so pod taktirko Washingtona najprej same poteptale mednarodno pravo in zaradi lažne »ruske grožnje« vrgle anatemo na Moskvo, nato pa se znašle prepuščene na milost in nemilost glavnemu šefu Nata. Sedaj jih bo varoval, na enak način, kot mafijski šefi »varujejo« svoje žrtve – tako, da od njih zahteva, da mastno plačajo za, čeprav nepotrebno, »zaščito« pred Rusijo.

Pod tančico praznih fraz se je skrivalo bistvo - vsiljevanje nasprotujočih si načel in pravil, podrejenih zahtevam Zahoda.

Posledica tega prizadevanja je sistem brez enotnih pravil, v katerem moč določa, kaj je prav.

Medtem ko mednarodno pravo, ki ureja področje človekovih pravic uvaja niz pravil, namenjenih krepitvi pravic posameznika, je varnost, osredotočena na posameznika, pogosto v nasprotju z varnostjo, osredotočeno na državo, kot temeljem mednarodnega prava.

»Amerika kot hegemonska država tako lahko izbira med varnostjo, usmerjeno v posameznika, in varnostjo, osredotočeno na državo, medtem ko so ameriški nasprotniki zaradi domnevnega pomanjkanja liberalno-demokratičnih referenc prisiljeni striktno upoštevati varnost, osredotočeno na državo. Na primer, državno-centrična varnost kot osnova mednarodnega prava vztraja pri ozemeljski celovitosti držav, medtem ko varnost, osredotočena na človekove pravice, dopušča tudi odcepitev, po načelu samoodločbe.

Washington bo tako vztrajal pri ozemeljski celovitosti svojih zaveznic, kot so Ukrajina, Gruzija ali Španija, hkrati pa podpiral samoodločbo znotraj držav, ki jih ima za svoje nasprotnike ali tekmece, kot so Srbija, Kitajska, Rusija in Sirija.

Amerika si je vzela pravico vmešavati se v notranje zadeve svojih nasprotnikov z namenom 'promocije liberalno-demokratičnih vrednot', tarče tovrstne ameriške politike pa se nimajo pravice vmešavati v notranje zadeve ZDA. Da bi utrdili takšen hegemonistični mednarodni red, je odpravljena enaka suverenost za vse države,« opozarja Diesen.

Proces gradnje alternativnih virov legitimnosti v cilju za spodbujanja suverene neenakosti se je začel leta 1999 z nezakonito invazijo Nata na Jugoslavijo, brez mandata OZN, poudarja norveški profesor. Očitno kršitev mednarodnega prava so opravičevali z »liberalnimi vrednotami«.

To se je ponovilo leta 2003 z »nezakonito, a legitimno« (kot so trdili njeni ustvarjalci) invazijo na Irak. Tak pristop je postal znan kot »mednarodni red, ki temelji na pravilih«.

Obstajal je niz pravil za civilizirane oziroma imperialistične države, za zahodni »vrt«, kot ga opisuje Josep Borrell, in druga vrsta pravil za vse zunaj EU in zahodnih držav, torej za »džunglo«.

»Takšen sistem suverene neenakosti kopira postulat iz 'Živalske farme' Georgea Orwella, ki pravi, da so 'vse živali [države] enake, vendar so nekatere živali [države] bolj enake od drugih'.

Zahod je mednarodni red,  ki temelji na pravilih, »prodajal«  kot mednarodno pravo plus človekove pravice, da bi skovanka zvenela čim bolj privlačno, celo moderno. Pod tančico praznih fraz se je skrivalo bistvo - vsiljevanje nasprotujočih si načel in pravil, podrejenih zahtevam Zahoda. Posledica tega prizadevanja je sistem brez enotnih pravil, v katerem moč določa, kaj je prav.

Zahod je spodbujal samoodločbo na Kosovu, kot normativno pravico do odcepitve, ki ima prednost pred ozemeljsko celovitostjo Srbije. Toda v Južni Osetiji in na Krimu je Zahod vztrajal, da je ozemeljska celovitost sveta, tako kot je zapisana v Ustanovni listini ZN, torej da ima prednost pred samoodločbo.

Enotna pravila je nadomestilo 'sodišče javnega mnenja'. Namesto da bi se spori reševali po diplomatski poti in na podlagi enotnih pravil, smo dobili spodbudo za manipulacijo, moraliziranje in propagando, saj o mednarodnih sporih odloča 'sodišče javnega mnenja', ko gre za zoperstavljena načela.

Prevare in ekstremni jezik so tako postali vsakdanjik  na mednarodnem parketu.«

Mednarodni red, ki temelji na pravilih, ni sestavljen iz nekakšnih posebnih pravil, niti je mednarodno sprejet, še manj pa učinkovit.

Mednarodni red, ki temelji na pravilih, je treba razumeti kot neuspešen eksperiment v enopolarnem svetovnem redu, ki ga je treba razstaviti, da bi ponovno vzpostavili mednarodno pravo kot pogoj za stabilnost in mir, poudarja profesor Diesen.

Norveški profesor ima prav, a težava je v tem, da so države bloka EU zabredle v red, ki temelji na pravilih.

S sistematičnim uničevanjem mednarodnega prava in uporabo dvojnih meril so spodkopale temelje sedanjega sveta. Nova pravila, ki bodo del mednarodnega prava, bodo spet pisali zmagovalci.

A med njimi ne bo članic EU.

Očitno je, da se evropske velesile niso ničesar naučile iz lastne zgodovine.

Podobno so leta 1935 podprle invazijo Mussolinijeve Italije na Etiopijo, ki je povzročila smrt več sto tisoč Etiopijcev. Kljub dejstvu, da je bila Etiopija članica Društva narodov, predhodnika OZN, ki naj bi preprečilo tovrstno agresijo, so se evropske sile tudi takrat namesto spoštovanja črke mednarodnega prava odločile podpreti imperialistične apetite Italije.

Evropske sile že takrat niso predvidele, da s takšno potezo podpisujejo smrtno obsodbo za Društvo narodov in pošiljajo signal drugim državam, da je sezona lova na šibke narode odprta. V nekaj mesecih je Hitler začel militarizirati Porenje ...

Danes Evropa drvi v stoletje ponižanja, zasluženega z moralno pokvarjenostjo njenih političnih voditeljev in zahvaljujoč njihovi strateški kratkovidnosti, kot je razvidno iz podpore Bruslja, Pariza, Berlina, Rima, Londona ... izraelskemu genocidu nad Palestinci.

Sistem suverene neenakosti kopira postulat iz 'Živalske farme' Georgea Orwella, ki pravi, da so 'vse živali [države] enake, vendar so nekatere živali [države] bolj enake od drugih'. Zahod je spodbujal samoodločbo na Kosovu, kot normativno pravico do odcepitve, ki ima prednost pred ozemeljsko celovitostjo Srbije. Toda v Južni Osetiji in na Krimu je Zahod vztrajal, da je ozemeljska celovitost sveta, tako kot je zapisana v Ustanovni listini ZN, torej da ima prednost pred samoodločbo. Enotna pravila je nadomestilo 'sodišče javnega mnenja'.

Z vsiljevanjem dvojnih meril, ki so jih članice Nata prvič javno pokazale na primeru srbske pokrajine Kosovo in Metohija, se je Evropa odrekla pravni zaščiti, ki bi jo ščitila pred napadi močnejših sil. V tem konkretnem primeru – ZDA.

Tako se je ponovno odprla »sezona lova«, plen pa so evropske države.

Po ironiji zgodovine so pod taktirko Washingtona najprej same poteptale mednarodno pravo in zaradi lažne »ruske grožnje« vrgle anatemo na Moskvo, nato pa so se znašle prepuščene na milost in nemilost glavnemu šefu Nata. 

Sedaj jih bo varoval, na enak način, kot mafijski šefi »varujejo« svoje žrtve – tako, da od njih zahteva, da mastno plačajo za, čeprav nepotrebno, »zaščito« pred Rusijo.

Zanima nas tudi vaše mnenje - Kontaktiraj avtorja

igor.mekina@insajder.com
Igor Mekina

Igor Mekina

Ostala mnenja

Evropsko stoletje ponižanja
Cenzura osvobaja?
Štafeta enoumja nekoč in danes
Vrnitev verbalnega delikta
Zakaj »Srbska« ni Kosovo

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke