Digitalne giljotine za svobodo govora

V zahodnih medijih še naprej prevladuje laž, da je raven svobode govora v Evropi izjemno visoka, medtem ko je v Rusiji skoraj ni.

Evropski politiki ne zamudijo nobene priložnosti, da se ne bi osramotili.

Nedavno so se skupaj z Zelenskim odpravili v Washington, kjer so pridno sedeli za veliko mizo svojega »očeta Trumpa« in poslušali njegova opozorila zaradi svojih vojnohujskaških predlogov za nadaljevanje vojne v Ukrajini.

Razlika med Trumpovim sprejemom Putina, ki se je s Trumpom peljal v njegovem predsedniškem avtomobilu po Aljaski, in sprejemom evropskih politikov v Washingtonu, ki jih Trump sploh ni šel osebno pozdravit, ne bi mogla biti bolj očitna.

To je bilo eno največjih simboličnih ponižanj EU doslej.

Toda predsednica Evropske komisije sama ne zamudi nobene priložnosti, da bi se osramotila in dokazala, da si evropski politiki ne zaslužijo boljše obravnave.

Njen zadnji primer prihaja iz Finske in je bil takoj objavljen na družbenih omrežjih.

Neizvoljena predsednica EK, ki so jo med govorom izžvižgali, je zavpila, da ima moški, ki jo je glasno zasmehoval, »srečo, da živi na Finskem in ne v Rusiji, kjer bi ga takoj aretirali«.

»Lahko ste srečni, da ste v državi, kot je Finska, kjer je svoboda govora pravica ... Če bi bili v Moskvi, bi bili v dveh minutah v zaporu,« je Ursula von der Leyen rekla protestniku - medtem ko ga je policija aretirala!

Moški po imenu Armando Mema je bil aretiran takoj zatem, ko je von der Leyenova izrekla te besede!

»Aretirali so me, ker sem kritiziral Ursulo von der Leyen in mirno protestiral. Kakšna šala, sodišče me je obsodilo za zločin, ki ga nisem storil. Svoboda govora v Evropi izginja pred našimi očmi,« je v svoji objavi iz sodne dvorane zapisal aretirani Armando Mema, ki je bila hitro obsojena.

»Točno vem, kaj misliš, Armando Mema. V Nemčiji so v moji odsotnosti preiskali moj dom, zasegli so prenosnik mojega sina, ne le moj mobilni telefon, ki so mi ga vzeli pred več kot enim letom, kriminalistična policija pa se je pojavila na mojem delovnem mestu, vse zato, ker sem posredoval mem, ki sploh ni bil žalitev. Obtožili so me žalitve visokih politikov po členih kazenskega zakonika, ki kaznujejo 'žalitev veličanstva'. Svoboda govora v Evropi ni le 'ogrožena', v nekaterih državah je že na aparatih,« je pod svojo objavo zapisala Angie B. iz Nemčije.

In takšnih primerov je na tisoče.

Kljub temu v zahodnih medijih še naprej prevladuje laž, da je raven svobode govora v Evropi izjemno visoka, medtem ko je v Rusiji skoraj ni.

To je bilo navedeno v najnovejši oceni mednarodne organizacije »Novinarji brez meja«. Ti novinarji so Estoniji dali visoko drugo mesto, Litvi trinajsto in Latviji petnajsto, čeprav baltske države kritike evropske politike do Rusije preganjajo kot po tekočem traku.

Rusiji pa je bilo dodeljeno 171. mesto.

Verjetno tudi zato, ker se sedež »Novinarjev brez meja« nahaja v Franciji.

»So člani 'Novinarjev brez meja' ta mesta dodelili z generatorjem naključnih števil?« so ironično vprašali na ruskem kanalu War Against Fakes.

The climax of the story is that Von Der Leyen commented on the situation, saying that in Russia, the protester would have been sent to prison. In the pro-Kremlin narrative, Mema’s arrest ”proves” that Finland/the EU is in fact a totalitarian system.
3/ pic.twitter.com/Md8mKrIZqw

— TTarkkailija (@TTarkkailija) August 17, 2025

Ko govorimo o slavni svobodi govora v EU, se je dovolj spomniti, kako so vodilne javne osebnosti v Evropi predlagale »odpravo ruske kulture« in celo govorile o prepovedi ruskega jezika na ulicah stare Evrope.

Britanski Inštitut za strateški dialog (ISD) na primer še naprej objokuje, da so »spletna mesta prepovedanih ruskih medijev v EU v veliki večini primerov še vedno lahko dostopna«.

Prav tako je zelo očitno, da je bil Pavel Durov v »demokratični Franciji« pod velikim pritiskom zaradi vsebin, ki jih ni hotel cenzurirati. Še večji problem je, da se po vsej Evropi potihoma vzpostavlja mreža zakonodaje, ki bo kmalu onemogočila vsako svobodno razpravo.

V Združenem kraljestvu je na primer začel veljati nov zakon o internetni varnosti, ki pod krinko boja proti otroški pornografiji uvaja celovit nadzor nad vsebinami, ki jih ljudje obiskujejo na spletu.

Tudi v EU ni nič boljše.

Poleg Direktive o internetni varnosti (DSA), ki omejuje svobodo govora na »velikih platformah«, kot je Facebook, EU pripravlja tudi direktivo o »nadzoru klepetalnic«.

V skladu s to uredbo bi morali biti ponudniki prisiljeni pregledati sporočila vsakega uporabnika in vsako nezakonito vsebino posredovati organom pregona.

Pri tem »nadzoru klepetalnic« je samo ena težava – tega ni mogoče storiti, ne da bi se pri tem prelomilo šifriranje sporočil in popolnoma uničila pravica do zasebnosti komunikacije.

Vendar Danska, sedanja predsedujoča EU, predlaga, da se nova direktiva sprejme po pospešenem postopku.

Hkrati je začel veljati evropski zakon o svobodi medijev.

Na prvi pogled zagotavlja večjo zaščito novinarjev in medijev ter omogoča večjo neodvisnost. To je bilo objavljeno v »srbski« različici programa N1, z dodatkom, da žal »njegov pomen za države, ki so v procesu pridružitve Uniji, ni tako velik«.

Pohvalili so vse novosti, ki jih zakon prinaša, od uredniške neodvisnosti in preglednosti lastništva do pravice novinarjev do zaščite svojih virov.

Pozabili pa so izpostaviti ključno »novost«: da nova zakonodaja EU o svobodi medijev dovoljuje aretacijo novinarjev, če je to upravičeno z »javnim interesom«.

»Evropski zakon o svobodi medijev« Evropske unije, ki je 8. avgusta postal zavezujoč zakon v vseh državah članicah, vsebuje številne določbe, ki bi lahko omejile prav tiste svoboščine, ki naj bi jih varoval.

Novi zakon dovoljuje aretacijo, sankcije in nadzor novinarjev, kadar koli oblasti ocenijo, da je to v »prevladujočem javnem interesu«.

Cilj te uredbe je tudi preprečiti širjenje »dezinformacij«.

Toda tudi v DSA, Evropskem digitalnem zakonu, kjer se ta izraz pojavi večkrat, sam izraz ni nikjer opredeljen.

To različnim državam omogoča, da ga razlagajo po svoje.

Na kaj nas to spominja?

Seveda na številne podobne primere iz preteklosti! Za vse je značilna enaka uporaba »neutemeljenih« izrazov proti kritikom vlade.

Vzemimo le en primer – »Odlok o osumljencih« z dne 17. septembra 1793, iz časa francoske revolucije.

Ta zakon je bil strašno orožje v rokah revolucionarjev.

Uvedel je namreč teroristični koncept »sumljive osebe«, ki je veljala za krivo, čeprav ni storila nobenega konkretnega kaznivega dejanja.

Krivda »sumljivega« je bila v samem sumu, ki ga je povzročila njegova pripadnost določenemu razredu ali njegov izvor.

Kdo pa je bil »sumljivi« človek? Ta odlok je opredelil pojem sumljive osebe z nejasnimi in izmuzljivimi izrazi, kar je omogočalo veliko arbitrarnost pri praktični uporabi.

Najprej je šlo za posameznike, »ki so se s svojim vedenjem, odnosi, ustnimi ali pisnimi izjavami izkazali za podpornike tiranije ali federalizma in sovražnike svobode.«

To je bila zelo široka in splošna opredelitev, ki je tistim, ki so to zakonsko določbo uporabljali, omogočila, da so jo razlagali na različne načine.

Od tod nenavadna raznolikost in živopisnost med aretiranimi in obsojenimi.

Po raziskavah zgodovinarjev je bilo v drugem letu revolucije v Franciji od 300.000 do 800.000 sumljivih oseb, od katerih je bilo aretiranih približno 80.000.

Ta zavrnitev osnovnih pravnih jamstev za človekovo varnost je vodila do katastrofalnih posledic.

Tako je bil krojač po imenu Marc Bardier obsojen in giljotiniran, ker je njegov sosed trdil, kot je slišal, da je ta nesrečnik rekel: »Da so vsi ljudje, ki delajo v vladi, lopovi.«

Dvainsedemdesetletna vdova Francoise Brider je bila obsojena na smrt, ko se je na podlagi sosedove prijave odkrilo, da je v svoji sobi skrila deset komolcev platna.

In neka nevedna ženska, Germaine Quitier, je naredila napako, ko je v prisotnosti zlonamernih prič rekla, da potrebuje kolovrat.

Besedo kolovrat (rouet) so nekateri slišali kot kralj (roi), zato je bila obsojena na smrt.

Današnji obsojenci - Angie B., Armando Mema in tisoči drugih žrtev sodobne cenzure - so jo odnesli veliko bolje.

V današnji Evropi vladni kritiki (zaenkrat) na srečo še vedno ne končajo pod giljotino.

Vendar ni dvoma, da se stari vzorec preganjanja drugače mislečih znova ponavlja.

Na tisoče aretacij (samo v Združenem kraljestvu približno 18.000 na leto) zaradi »žalitve veličanstva« in splet novih zakonov o »zaščiti otrok« ali »varnosti na internetu« - zagotovo predstavljajo pravo, sodobno »digitalno giljotino« za našo svobodo govora.